3. dejanje
(Finale)

(Prizorišče: Restavracija se razteza od tiste strani, kjer bil ves čas lokal, po večjem delu prizorišča. Belo pogrnjene mize s stoli. Ena od miz je v ospredju na sredini prizorišča. Restavracija je svečano okrašena, še posebej miza v ospredju, na eni od miz velika poročna torta v treh nadstropjih. V restavraciji je na vidnem mestu viseč prašiček – šparovec s cevnatim svetilom z zneskovno razpredelnico. Ob stranski steni restavracije so džuboks, pult, na katerem so pisarniške stvari (knjiga s predpisi, registrski zvezek v elegantni mapi, pisalo – injekcija). V kotu obešalnik, na katerem visi črna sodniška halja in pokrivalo (zgoraj štirioglato, pri vogalu na eni strani s snopičem črnih trakcev). Razmetana prtljaga prišlekov. Na drugi strani prizorišča moli iz tal koničast kol, dovolj visok, da se tudi večji človek, ki bi bil nanj nasajen, ne bi mogel z nogama dotikati tal. Ob kolu vislice, podobne kandelabru, s katerega vrhnjega dela, ukrivljenega v širokem polkrogu, visi nad kolom debela jeklena zanka za obešanje. Spredaj je velik kovček prišlekov. Ob strani, nekoliko v ozadju zagrajena odprtina tarantele. V kotu spredaj velik kontejner. Kot skozi zelo velika okna restavracije je vidna temna kulisa z nagrmadenimi skladi zgradbe z napisom SCIENCHIES. Kjer je možno, reklamni panoji sponzorjev in za izdelek SEZBOST. Rdečkasta svetloba reflektorjev, ki za kratek čas osvetli prizorišče, ugasne.)

Kriminalec (oblečen enako kot prej, pride s strani, kjer so mučilne naprave, pogleda naokrog, kot človek, ki ugotavlja pričakovano pomanjkljivost): Tu ni nikogar. Nikjer nobenih ljudi. Tu so samo stvari. Kam so se skrili vsi? (Se obrne k mučilnim napravam, malce razposajeno, skoraj uživaško): O, to bo danes veselo! Kako težko sem čakal ta dan! (Ogleduje kol, vislice, zanko, strokovno, zelo zadovoljno): Res solidno narejeno. Za šlevo celo predobro.

Natakar (oblečen enako kot prej, pride s strani, od koder se razteza restavracija, gre k pultu, vzame pisalo – injekcijo in odhiti k cevnatemu svetilu z zneskovno razpredelnico. Pisalo – injekcijo zapiči v odprtinico na njem, pri čemer se nekoliko nad njegovim dnom rdeče zasveti, na vrhu pisala – injekcije nekaj hitro odtipka in nato vrhnji del pisala – injekcije povleče proti sebi na način, kot se polni injekcija. Zaviha si rokav in si pisalo – injekcijo zabode v pregib komolca ter vrhnji del pisala – injekcije potiska navzdol na način, kot se vbrizgava vsebina injekcije. Ko konča, negotovo obstane, v stresu sam pri sebi, ne da bi se ozrl proti kriminalcu, ki ga ves čas z zanimanjem opazuje): Ne vem, če bom vse to danes zdržal.

Kriminalec (natakarju, direktno): Se drogirate?

Natakar (kriminalcu, še vedno na pol v stresu, pojasnjujoče): Pred davnimi časi bi se mogoče tako reklo. Ampak pri nas moramo to jemati vsi. Po dvanajstih do največ šestnajstih urah.

Kriminalec (natakarju, pritrjujoče, raziskujoče): Tudi pri nas ljudje skoraj ne morejo več brez poživil. Vendar jemljejo različne stvari. Pijejo alkohol, kavo, kadijo cigarete, precej se jih drogira. Drog je pri nas cela vrsta. Skoraj vsi so s čim zasvojeni. Nekateri se celo režejo, tetovirajo, zbadajo, se kinčajo z raznimi obeski. Jaz moram popiti nekaj viskijev, pa sem dober.

Natakar (kriminalcu, še vedno v stresu, malce nestrpno, vendar pojasnjujoče): Ne, pri nas je to drugače. Pri nas jemljemo vsi sezbost. To je edino učinkovito sredstvo. Brez tega nam opeša spomin, se nam sesiri kri in se zadušimo. Na nas je ogromna teža. Če boste dlje ostali, boste to sami občutili.

Kriminalec (natakarju, rahlo začudeno): To je torej zdravilo? Če sem prav razumel, zbolijo pri vas vsi ljudje za neko posebno smrtno nevarno boleznijo?

Natakar (že precej bolj nestrpno, sam pri sebi, ne da bi menil za kriminalca, ki ga z zanimanjem opazuje): Vsega tega danes ne bom zdržal. Nujno moram vzeti še enega, pa če zapravim ves eliksir! (Hitro pristopi znova do cevnatega svetila ter ponovi ves postopek; pri tem se rdeče zasveti samo še čisto pri dnu in takoj popolnoma ugasne. V isti pregib komolca si vbrizgne nov odmerek. Malce obstane, kot bi preverjal učinek, nato si poravna rokav.)

(Kriminalec se brez besed povrne nazaj k mučilnim napravam).

Natakar (pristopi k osrednji mizi v ospredju, položi nanjo pisalo – injekcijo, si mizo ogleduje, pogleda h kriminalcu, mizo malce premakne, da je vidno ločena od ostalih, strokovno, bolj sebi kot kriminalcu): Mislim, da bo tu v redu. Malo jo še pripravim.

Kriminalec (bolj sebi kot natakarju, kot dober poznavalec, zelo zadovoljno in skoraj razposajeno): Ta (ogleduje kol) je zame dovolj močan in trdno zasidran. Tudi dovolj visok je, cepetavček na njem ne bo v visečem stanju, takole … (nakaže natakarju viseče čepeč položaj, tako da ob kolu skoraj vzravnano počepne in se pri tem povzpne na prednji del stopal) … kot zdajle jaz.

Natakar (strokovno pri sebi, pri zadnjem kriminalčevem stavku se ozre proti njemu in opazuje njegovo početje): Urediti je treba stole (se dotakne stola, ki je na tisti strani, kamor se nadaljuje restavracija). Tu sedim jaz. ( Gre okrog mize, odstrani stola na njenima stranicama in postavi dodaten stol na nasprotni strani mize od tiste strani, kjer je predviden njegov stol, oba stola na tej nasprotni strani uredi tako, da stojita simetrično, nato ob kranjih straneh teh dveh stolov, vendar malo izza njiju, simetrično postavi še dva stola. Ogleduje njihovo postavljeno razmestitev. Strokovno pri sebi): Tako bo v redu. (Odide k pultu.)

Kriminalec (se vzravna, prime zanko in si jo potegne čez glavo na vrat, razposajeno): Zanko dobi takole za vrat. Na količku bo bingljal kot sočna hruškica (veselo pomiga z rokama sem ter tja) bingala bongala!

Natakar (pri pultu, vzame knjigo s predpisi in mapo z registrskim zvezkom, komentira pri sebi, kot človek, ki več ve): Šleva že ne!

Kriminalec (sname vrv s svojega vratu in jo preizkuša, strokovno, zadovoljno): To bi vzdržalo še mene. To je več kot dovolj močno. (Razmišljajoče): Malo mu jo bom moral popustiti. Drugače bo popolnoma razpet in ne bo mogel niti cepetati. (Vstopi h kovčku in vzame iz njega ročni krmilnik. Prestopi na primerno mesto in usmeri krmilnik proti vislicam, v pričakovanju): Tako (pritisne na enega od gumbov in vrv se dvigne) … ne tako, dol (se poigrava s krmilnikom, vrv se malo spušča in dviga) … tako bo prav.

Natakar (prinese k osrednji mizi knjigo in mapo, zarotniško): Brez skrbi. Nič ne bo treba popustiti.

Kriminalec (drži še vedno krmilnik v iztegnjeni roki proti vislicam, strokovno, zadovoljno): Ta reč deluje odlično. Da vidimo, kakšen sunek ima (pritisne na krmilnik in vrv hipoma zleti kvišku): Perfektno! To bo krasno cepetal, ko bo poletel kvišku! O, kako krasno! (Stopi nazaj do kovčka, spravi vanj nazaj krmilnik, vzame iz njega krvniško krinko in se z njo našemi, vzame še starinsko sekirico z rezilom na vsaki strani, malo zamahne z njo, strokovno, zadovoljno) : Kako je priročna in lahka! Še ženska bi jo lahko uporabljala.

Natakar (razmešča knjigo, mapo in pisalo po mizi, zarotniško): Sekire že ne bi dal ženski v roke!

Kriminalec (odloži nazaj v kovček krinko, preizkuša ostrino rezil na sekirici, strokovno in zadovoljno): Ostra kot britev. (Jo položi nazaj v kovček, vzame iz njega pokrivalo z rogovoma in si ga povezne na glavo. Se z njim malo razkazuje in spakuje. S perverznim užitkom): Majhno darilo za šlevo. Da se bo počutil v svojem elementu. Da bo čisto resničen, ko bo na kolu in kadelabru! Vsi ga bodo videli takšnega, kot je. Vsem bo ostal v spominu kot rogonosec - za vedno bo rogonosec. (Neposredno ogovori natakarja, samovšečno) : Kaj pravite gospod Nat ? Je v redu pripravljeno?

Natakar (odide k sodniški halji in pokrivalu in si ju nadeva; ozre se k njemu, brez posebnega navdušenja): Dobro. Saj ste rekli, da bi zdržalo celo vas.

Kriminalec (zelo zadovoljno in samovšečno): Več kot odlično. Drugače tudi ne more biti. To je pripravil pravi mojster.

Natakar (enako kot prej): Vi sami? Po lastni meri?

Kriminalec (enako kot prej): Lastnoročno JAZ. Imate prav. Vedno naredim tako dobro, kot bi delal zase.(Se ozre okoli, presenečeno, skoraj nestrpno): Kje pa so vsi? Ločitev bi se že morala začeti!

Natakar (v sodniški halji in s pokrivalom, ki si ga še malo popravlja, kot človek, ki je nared, medtem ko drugi zamujajo): Jaz že čakam. Danes je program izredno obsežen. (Bolj zase, kot nekdo, ki je zaradi pričakovane velike obremenitve pod stresom): Še tega ne vem, kdo bo nazadnje ločen in kdo poročen. In kdo bo živ in kdo bo truplo.

Kriminalec (jezno): Vedno mora zamujati. (Se stopnjuje): Šlevi so očitno odpovedale noge. Njega bom moral osebno privleči! (Se obrne in gre proti ozadju, kliče prijazno): Ljubica! Ljubica! Zamudili bomo! Ljubica! (Odide z rogatim pokrivalom na glavi.)

Kurba (pride s strani, kjer so montirane mučilne naprave, se ozre na njih, kot človek, ki dobro pozna okoliščine, ni popolnoma jasno, ali sebi ali natakarju): A, je že postavil svoje igračke. To se mu vedno najbolj mudi! (Natakarju, zelo ponosno): Naj se ti predstavim: danes bom najmočnejša ženska na svetu! Danes bomo združili bogastvo moje družine in celotno Krimovo bogastvo. (S posebnim poudarkom): Ogromno bogastvo. (Natakarju, prepričevalno, skoraj vsiljivo, kot bi ga hotela prebuditi): Danes je MOJ dan! Ne veš, kako me to rajca! Čisto sem mokra! Komaj čakam, da se vse to konča. Sedaj se počutim kot tik pred zdajci. A razumeš, kako se počutim?

Natakar (resno, skoraj strokovno): To je zelo napeto stanje.

Kurba (na pol narejeno trpeče): To je mučenje.

Natakar (skoraj malce uživaško): Sladko mučenje.

Kurba (enako kot prej): To je grozno.

Natakar (enako kot prej): Grozno lepo.

Kurba (nestrpno, kot nekdo, ki ima hudo nujo): Jaz tega ne zdržim. Jaz moram to stanje čimprej končati!

Natakar (spet resno, skoraj strokovno): Nasprotno. To stanje je treba čim dlje raztegniti. Pri nas praktično ves čas živimo v takšnem stanju.

Kurba (zainteresirano): Je to zaradi premalo denarja ali zaradi premalo fuka?

Natakar (razmišljujoče, resno, negotovo): Težko bi rekel. Predvsem nas pritiska večno izgubljanje eliksirja. Ampak tudi seksa je malo.

Kurba (kot nekdo, ki ugiba): Vi ste torej stalno nepotešeni?

Natakar: (pritrjujoče): Lahko bi se tako reklo.

Kurba (kot dober poznavalec, pojasnjujoče): Pri nas imamo seksa, kolikor hočeš. Lahko ga tudi kupiš. Na vsakem koraku. (Zvedavo): In kaj te bolj osreči: denar ali fuk?

Natakar (razmišljujoče, negotovo): Bi težko rekel.

Kurba (s samoumevno odločnostjo): Mene res zadovolji samo denar. (Prepeva, poplesuje, evforična spremna glasba): Mene res zadovolji samo denar, edino kdor denar ima, je pravi gospodar! Ko denar nekomu vzamem, takoj dobim orgazem! (Se ustavi, glasba odsekano utihne. Stopi natakarju ob bok in se ga prime pod roko): Kaj praviš, bi bila midva lep par?

Artistka (pride z iste strani kot prej kurba, obstoji, skoraj kot bi bila v šoku, pri čemer ni jasno, ali od pogleda na mučilne naprave ali zaradi položaja, v katerem je zalotila natakarja in kurbo, zavpije, zelo razburjeno): KAJ PA JE TO?

(Natakar, ki ga je popolnoma zmedlo nepričakovano ravnanje kurbe, se prestrašeno hitro odmakne od kurbe.)

Kurba (hladnokrvno): To so igračke mojega bodočega moža.

Artistka (zelo očitajoče): Nat, ALI SI NA KAJ POZABIL?

Kurba (resno, opozarjajoče): Danes bo imel zelo naporen dan. Najmanj dvakrat te bo moral pofukati. Moram se prepričati, ali bo to zmogel.

Artistka (presenečeno, ljubosumno, besno): Kurba, ne dotikaj se ga! Za to bom že jaz poskrbela! TI DRŽI PROČ OD NJEGA SVOJE UMAZANE TACE!

Kurba (zelo trezno, opozarjajoče): Zdaj ni čas za takšne neumnosti! Krim bo vsak čas tu. Mi vemo, kakšni so naši načrti. Vedi, da je rogonosec v teh stvareh zelo natančen. Nat ne bo mogel nič blefirati. Hitro mu dvigni potenco!

Artistka (še vedno prizadeto, nekoliko posmehljivo): Ti nič ne skrbi! Ker tudi nič ne veš. Pri nas je to že zdavnaj rešeno!

Kurba (mirno, trezno): Potem je to v redu. Ali bo uporabljal tisto, no kako se že reče ? Gumo?

Natakar (pojasnjujoče): Persevativ?

Kurba (nekoliko zmedeno): Ne vem. Mislim, da se tudi tako reče. No, tisto običajno zaščito?

Natakar (artistki, zaupljivo): Ona to misli. Nekoč so rekli tudi olaguma.

Kurba (skoraj vzhičeno, kot bi se ji posrečil zadetek): To, ja, olaguma!

Natakar (resno, pojasnjujoče): Ne, to pri nas ni potrebno. Mi imamo drugačen način.

Kurba (kot nekdo, ki kaže svoje poznavanje): Razumem. (Kot nekdo, ki opozarja na resen problem): Ampak ne pozabita, da bo drugič, to je po poroki, on spodaj. Tam bo ona zasedena!

Natakar (skoraj nestrpno, vendar še vedno vljudno, pojasnjujoče): Mi imamo popolnoma drug način. Tvoja ... (se, kot da se mu je zareklo, hitro popravi) ... vaša skrb je čisto odveč.

Kurba (zmedeno, zelo negotovo): Ali potem delate kar otroke?

Natakar (skoraj pomilovalno, resno, pojasnjujoče): Seveda ne. To je dovoljeno samo pod strogim nadzorom in mora biti natančno evidentirano. Res pa je, da se dela marsikaj na črno in da se tu dogajajo velike nepravilnosti, še posebej skrita trgovina, kar je zelo zelo hud prestopek. Za to so zagrožene izredno hude kazni, odvzem tolikšnih količin eliksirja, da storilci največkrat izgubijo vso kri. Vendar jih zelo redko odkrijejo. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj naj bi se to zgodilo.

Kurba (vzneseno, zelo odprto): Vi ste res v vsem neverjetno napredni! Kakšen razvoj! To so stvari, o katerih se jim pri nas sploh še ne sanja!

Kriminalec (privleče iz ozadja, kamor je prej odšel, za uho šlevo, ki se s poveznjenim pokrivalom z rogovoma na glavi in v sicer snažni in zlikani, vendar po velikosti neustrezni obleki obupno opoteka za njim, kurbi, malce očitajoče, vendar ljubeznivo): Ljubica, vedno zamujaš. Povsod sem te že iskal. (Z nekoliko ostrejšim in skoraj posmehljivim glasom): Tukaj sem ti pripeljal tvojega rožička! (Šlevi zelo grozeče): Se ločiš ali greš raje takoj na kol?

Šleva (odreveni, ko zagleda mučilne naprave, in takoj od njih odvrne pogled, polglasno): Se ločim.

Kriminalec (ga krepko povleče za uho, tako da ga zažene naprej in pri tem izpusti, zavpije naj): GLASNEJE!

Šleva (se opoteče naprej, pade, s tal zelo glasno in boleče kljubovalno, kot nekdo, katerega odpor je bil na silo zlomljen): LOČIM SE!

Kriminalec (medtem ko se šleva nerodno pobira, kurbi, porogljivo): Ljubica, slišiš ? ON ZAHTEVA LOČITEV!

Kurba (steče h kriminalcu, radostno, skoraj priliznjeno): Ljubček moj, bova zdaj čisto zares poročena?

Kriminalec (nestrpno, natakarju): Slišite? Moji nevesti se mudi! Zbrani smo vsi. Začnimo!

Natakar (uradno, opominjajoče, odločno): Najprej je treba plačati predpisani davek. Za postopek ločitve znaša pol eliksirja.

Artistka (energično, opominjajoče): Si zame računal?

Natakar (uradno, pojasnjujoče): Priče imajo pravico priglasiti stroške. Za pričo Artis, ki stroške priglaša, je treba plačati dodatno desetino eliksirja. (Se obrne h kriminalcu, uradno): Priglašate tudi vi stroške?

Artistka (reagira takoj, ogorčeno): Da grem tej prasici za pričo zahtevam najmanj četrt!

Natakar (že skoraj poluradno, zgroženo): Petindvajset desetin?

Artistka: (skrajno odločno): Četrt ali pa me ni!

Kriminalec (kot človek, ki želi takoj preskočiti nepomembno oviro, malce bahavo in s kančkom porogljivosti): Nimam stroškov. Nasprotno, celo plačal bi, da sem tu.

Natakar (olajšano, uradno): Lahko zapišemo, da prevzemate stroške tega postopka?

Kriminalec (prostodušno, kot človek, ki se mu mudi): Seveda, brez problema.

Kurba (zavpije z brezprizivno odločnostjo): Ni govora! Niti pare! Zakaj bi mi plačevali? Plača naj ... (namigne z vidnim odporom, pravzaprav s studom, proti šlevi) ... ta gnida. Toliko pa že ima, da bo za te stroške, in kmalu tudi ne bo potreboval nobenega denarja oziroma ... (natakarju, kot nekdo, ki hoče pokazati, da se je dobro naučil) ... »esirja«, kot vi pravite. (Pogleda proti šlevi, osorno, nestrpno): No, bo kaj? PLAČAJ!

Šleva (popolnoma zmedeno in osramočeno): Kako? Saj nimam nič pri sebi.

Kurba (šlevi, besno, sovražno, vpije): Idi iskat! Prekleti kreten! Tja pojdi, kamor si pred mano skril! Marš!

Šleva (enako kot prej, tudi prestrašeno): Nič nisem skril. Vsega skupaj imam dva tisoč tristo denarjev. To je popolnoma vse.

Kurba (posmehovalno, zaničljivo, vpije): Tega ne morem verjeti! Da nimaš vsaj sto ali dvesto tisoč ?? To imamo mi za vsak dan sproti, če je treba kaj plačati! Bog, bog, pa s kom sem bila poročena! (Se obrne k natakarju, zelo zainteresirano): Je to, kar ima, dovolj za te stroške?

Natakar (negotovo): Ne vem, kakšna je menjava.

Artistka (zaničljivo): To je po včerajšnji menjavi več kot dvajsetkrat premalo.

Kriminalec (kot nekdo, ki se je naveličal poslušanja nesmiselnega, drobnjakarskega govoričenja in bi končno že rad imel za sabo postopek, na katerem je močno zainteresiran): Jaz plačam vse to in preidimo zdaj na stvar!

Kurba (ukazovalno, skrajno odločno): NE! SEM REKLA, DA TEGA MI NE PLAČAMO! (Se obrne k natakarju, kot izkušen poslovni pogajalec): Saj vam prepustimo šlevo. Iz njega dobite tega vašega »esirja« najmanj za milijon.

Kriminalec (kurbi, začudeno, skoraj šokirano): Kaj kuhaš zdaj??

Kurba (kriminalcu, ljubeče, kot nekomu, ki se vtika v poslovni razgovor in nima pojma o zadevi): Ljubči, ne sprašuj. Ti tega ne razumeš. Ko boš ti končal svojo zabavo, ga lahko predam njim. AMPAK NE ZASTONJ!

Šleva (skrajno zgroženo, v divjem strahu): Tako vendar ni bilo ...

Kurba (šlevo takoj preseka, zelo ostro, skrajno ukazovalno): Hočeš na kol?? Zdajle, takoj??

Kriminalec (kurbi, pomirjeno, vendar še vedno začudeno): Zakaj? Kaj to pomeni?

Kurba: (kriminalcu, vzvišeno, olajšano): Vidiš, da ne razumeš! Pusti mene in se ne vtikaj.

Kriminalec (kurbi, spravljivo, popuščajoče): Ljubica, saj to je čisti drobiž.

Kurba (kriminalcu, odločno, vendar mehkeje kot prej): NE! Zakaj bi dobili od mene korist? (Zelo odločno): TEGA NOČEM!

Kriminalec (kurbi, ljubeče, uvidevno): Ljubica, važno je, da si ti zadovoljna. (Resno, opozarjajoče): Samo glej, da ne bo predolgo trajalo! POTEM BOM MORAL JAZ VZETI STVAR V ROKE.

Natakar (kurbi, obupano): Naj da tistih svojih dva tisoč tristo.

Kurba (natakarju, poniževalno, strastno): Kaj ti bo ta drobiž?? Da niti tega ne bi častil?

Artistka (natakarju, zelo odločno, brezkompromisno): Jaz hočem mojih četrt! Za mojo ločitev hočem pol in za poroko enega! Toliko, da veš!

Kurba (natakarju, nejevoljno, z odklonilno naravnanostjo): A bo kuzla priča tudi na moji poroki?

Natakar (kurbi, pomirjujoče, brez uradne distance): Ne, ne, na porokah ni prič.

Kurba (zadovoljno, odločno): Kaj pa hoče potem?

Šleva (kurbi, popolnoma zmedeno, prestrašeno): Hoče to za mojo poroko? Jaz tega denarja nimam.

Kriminalec (kurbi, zelo presenečeno): Kaj bevska to ščene? O kakšni poroki govori?

Kurba (šlevi, besno): Si spet čvekal? Tebe je treba takoj nasaditi! Zdajle, takoj! (Šleva se sključi, kot nekdo, ki se od groze seseda vase. Kurba se obrne h kriminalcu, kot lisica zvito, priliznjeno): Ljubček moj! Saj veš, da se poroči. Da bo vendar moja ločitev takoj pravnomočna. ZA NAJINO POROKO! A si pozabil?

Kriminalec (kurbi, kot človek, ki se s težavo spominja, začudeno): A ja? Nekaj je bilo res govora o tem. Ampak kaj ima ščene z gospo Artis?

Kurba (kriminalcu, kot da ga popravi, malce nejevoljno): Misliš, s KUZLO? (Skrivnostno, veselo, s posebnim poudarkom): To je moje posebno presenečenje zate. (Se vzpne k njemu in ga objame okoli vratu ter čisto prilepi nanj in mu tiho kot posebno skrivnost govori na uho): Pripravila sem ti ga zato, da se bo lepše usedel na količek.

Kriminalec (kurbo, zmedeno, tudi s tišjim glasom): Kako to misliš?

Kurba (kriminalcu, še malo tiše, s posebnim poudarkom, s posebnim užitkom): ON BO SPODAJ! LEPO BO NAMAZAN! Razumeš?

Kriminalec (še bolj zmedeno, skoraj nejevoljno in že malo glasneje): Nič ne razumem!

Kurba (kriminalcu, z velikim užitkom, zmagoslavno, glasno): KDO PA JE PRI FUKU SPODAJ?? (Kot nekdo, ki se hitro še dopolni): No, običajno.

Kriminalec (popolnoma presenečen, skoraj šokiran, kurbi, na glas): PA NE MISLIŠ VENDAR?

Kurba (se porogljivo smeje in globoko kima, kot nekdo ki na moč uživa, ko sogovornik ugane njegovo prav posebno zamisel, na glas): Si zdaj razumel? (Tiho, zaupno, s posebnim uživaškim poudarkom): ON BO KUZLA!

Kriminalec (kurbi, malo dvomeče, na glas): A misliva isto? (Kurba se smeje in kima, kriminalec vzhičeno, skrajno sarkastično): To bo čisti užitek! Tu ni nobenega greha! (Dvigne kurbo visoko kvišku, navdušeno vpije): Ti si genialka! Ti si prava genialka!

Kurba (se ga oklene okoli vratu in mu zelo zaupno, tiho govori na uho): ON ŠE NE VE ZA TE PODROBNOSTI.

Kriminalec (postavi kurbo na tla, njej raziskujoče, na glas): Kdo bo poročil ta izmeček? (Pogleda proti natakarju, tiše): Tista pokveka? Je takšen kurbir?

Kurba (se posmehljivo spači): Natakar je natikar. (Kriminalcu, resno, odločno): Tega nisem rekla. Tega ti ne povem. Potem boš ob ves užitek. Nobenega presenečenja več ne bo. Že tako je ta kreten s svojim gobezdanjem skoraj vse pokvaril.

Kriminalec (natakarju, raziskujoče): Se pri vas lahko poročita dva moška ... (po kratkem presledku) ... ali pa dve ženski ? Mislim, med seboj?

Natakar (olajšano, kot nekdo ob menjavi mučne teme, pojasnjujoče): Slišal sem, da se je to dogajalo v davnih časih. Menda je bilo to celo moderno.

Kurba (natakarju, vseznalsko): Pri nas je tako.

Natakar (odločneje, pojasnjujoče): Pri nas tega ni. Za moške je to nepredstavljivo. Ženske pa lahko počnejo, kar hočejo. In seveda hibridi, največje prostitutke. Ampak teh skoraj ni več.

Kriminalec (kot prej, vztrajajoče): Ali se lahko poročijo?

Natakar (enako kot prej): Poroke niso važne. V resnici sploh nimajo nobenega smisla. Na porokah brez pravega razloga visijo samo nekatere ženske.

Artistka (prizadeto): Je tebi poroka ničvreden papir?

Natakar (artistki, zaupno, prepričevalno, malce očitajoče): Ne, seveda ne. Ampak tega drugi ne razumejo! (Kriminalcu, pojasnjujoče): Gre za starodaven obred, ki pri nekaterih še vedno povzroča nekakšen poseben občutek.

Kriminalec (odprto): Meni je poroka pomembna!

Kurba (natakarju, poudarjeno ponosno, skoraj malce porogljivo): Krim ima zelo stroga načela. Nekoč ga je ena osvajala, pa ji je kar pobegnil.

Kriminalec (kurbi, zelo resno): Jaz ne morem biti z nobeno drugo. Midva sva skupaj zvezana do smrti.

Artistka (vzhičeno, z obžalovanjem): Kako čudovito! Takšnih moških ni!

Natakar (resno, skoraj opozarjajoče): Tega si tu ne bi mogli privoščiti. To bi bil strašen izziv. Ostali bi sami na okopih proti vsem ženskam, ki bi popolnoma ponorele. Živega bi vas zgrizle. (Raziskujoče): Vas smem vprašati, kaj ste po poklicu?

Kriminalec (direktno, sproščeno, suvereno): Z lepo besedo povedano : zločinec. Zelo velik zločinec. Pri nas sem verjetno največji zločinec.

Natakar (stopi za korak nazaj, se rahlo prikloni, kot nekdo, ki presenečeno ugotovi, da stoji pred znamenito osebnostjo, skoraj v strahospoštovanju): Oprostite, tega nisem vedel! (Artistki, kot nekdo, ki se hoče prepričati, ali je prisotni razumel pomen presenetljivega razkritja): Si slišala, koga imamo pri nas?

Artistka (skoraj očitajoče, nekoliko narejeno samoobtožujoče, napol priliznjeno, napol zapeljivo): Nič mu nismo ponudili! Sploh ga nismo vprašali, s čim mu lahko postrežemo! Zelo si negostoljuben, Nat!

Natakar (kriminalcu, zelo spoštljivo, pojasnjujoče): Oprostite, vi sploh ne spadate sem. Vi bi morali biti na osišču!

Kriminalec (kurbi, malo samovšečno, malo porogljivo): Ali slišiš, kako tu cenijo našo branžo? Tega pri nas v življenju ne bom dočakal. (Natakarju, začudeno in zelo zvedavo): Ali pri vas spoštujete zločince?

Natakar (kriminalcu, zelo resno in spoštljivo): Vsi, ki so zgoraj, so zločinci. Čim više so, tem večji zločinci so. Na vrhu so največji zločinci.

Kurba (natakarju in kriminalcu, vseznalsko, nekoliko negotovo, razmišljujoče): Saj je tudi pri nas precej podobno. Ampak tako jasno pa ni.

Kriminalec (kurbi, zadovoljno, skoraj veselo): Še ni! Je pa zadnji čas, da bo! (Natakarju, kot nekdo, ki je dobil potrditev svoje domneve, resno): Ves čas sem vedel, da moram na tisti sekret, kjer čepi vaš Tret. (Raziskujoče): Je Tret kaj gostoljuben?

Natakar (resno, pojasnjujoče): Na osišču se obdrži le tisti, ki drugega zmaga. Za dva prostora ni.

Kurba (razigrano): Tret, tebe je treba stret!

Kriminalec (globoko renčeče): MMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMM

(Vznesen glasbeni vložek.)

Kurba (poje in poplesuje): Zmaga vedno tisti, ki samo na sebe misli! Ko za hrbtom načrtuješ drugemu poraz, zelo prijazen kažeš mu obraz! (Glasba odsekano utihne in obenem z njo preneha tudi kurbino prepevanje. Kurba se narejeno glasno zahihita): Hihihihihihihihihihi!

Natakar (opozarjajoče): Do Treta zdaj poti ni. Tarantela nas ujete drži.

Kurba (objestno, izzivalno): Kdo pa se tega mrčesa boji?

Artistka (jasnovidno): Rečeno je: kdor premaga tarantelo, pridobi cel svet.

(Kriminalec očitno pozorno prisluhne in spremlja razgovor.)

Kurba (zelo zainteresirano, natakarju): Je potem njegov tudi Tret?

Artistka (vzvišeno, skoraj zaničljivo): Za takšnega junaka bo Tret navadna smet.

Kurba (vzhičeno, razposajeno, izzivalno): Tret je smet, Tret je smet! Hihihihihihihi ! (Se obrne h kriminalcu, zarotniško zaupljivo, podžigalno): Ljubči, pohodi in razmaži ta mrčes, da bo tvoj ves svet!

Kriminalec (se presenetljivo ne zmeni za kurbo, nejevoljno, oblastno, natakarju): Se bo še v tem letu začel ta veliki ceremonial?

Natakar (negotovo, prestrašeno zmedeno namigne proti artistki): Z njo vendar še ni rešeno.

Artistka (skoraj nesramno): Še vedno nisem dobila svojih četrt.

Kriminalec (gosposko širokogrudno): In koliko rabiš vsega skupaj?

Artistka (kot nekdo, ki terja svoj denar): Še pol in enega, to da skupaj enega in tričetrt.

Kriminalec (z umirjenim divjim besom, s perverznim užitkom od lastne zlobe): Za četrt Vas častim. (Potegne revolver iz toka, ga razpre, da se vidi nabojna ploskva bobna, iz pasu iztisne naboj in ga vstavi v odprtino ležaja): Pri meni gre le na kroglo. To je ena in… (seže ponovno za pas): … to bo druga. (Ošine artistko z divjim pogledom): Bo tako v redu, gospa?

Artistka (kot v šoku, prepadena od strahu): Ne, ne, nič ne rabim! Saj sem zraven! Zraven!

Kriminalec (z neskritim zadovoljstvom): Ste v to sigurni, gospa?

Artistka (panično): Ja, seveda, popolnoma. Nič nočem in vse, kar rečete, storim. VSE!

Kurba (plane h kriminalcu, z zahtevnostjo, ki ne trpi zavrnitve): V bobnu je krogla! To je ruska ruleta! Zavrti boben! Pokaži kuzli, kako se ruska ruleta igra! Ne v puhlo glavo, v srce! Meri direktno v srce!

Artistka (panično steguje roke v bran proti revolverju): Ne, ne, ne! Saj storim vendar VSE!

Kriminalec (zapre revolver in ga potisne v tok, kurbi pomirjujoče, vendar odločno): Zdaj ni čas za to. Zdaj je na vrsti naš obred. (Kurbi, z velikim veseljem): Najin trenutek je tu! (Natakarju, priganjajoče): Vsi smo pripravljeni, čakamo samo še na Vas.

Natakar (uradno, obredno): Potem vas moram prositi, da zasedete svoja mesta. Zakonca tu spredaj. (Pokaže na prednja stola na nasprotni strani mize. Kurba pristopi k levemu stolu. Natakar vljudno, opominjajoče): Tu sedi mož. Vi sedite tam. (Pokaže na sosednji stol.)

Kurba (odločno, direktno): Jaz moža nimam. (Pomigne proti sosednjemu stolu):Tam sedi šleva.

Kriminalec (navdušeno): To si čudovito rekla, ljubica. Lepše nisi mogla! (Se obrne na artistko, kot nekdo, ki želi deliti še s kom svoje navdušenje): Ali ni perfektna?

Artistka (presenečeno, skoraj zgroženo): Vi to mene sprašujete? Tudi jaz imam zanjo same superlative!

Kriminalec (kurbi, navdušeno): Vsi te občudujejo. Ljubica, zelo sem ponosen nate! (Se nenadoma zdrzne in prestrašeno vpraša natakarja): Bo ločitev sedaj regularna?

Natakar (uradno): Mislite zaradi sedežnega reda?

Kriminalec (odprto): Ja, to me skrbi.

Natakar (kot prej, pojasnjujoče): Običajno je tako, da mož sedi ...

Kurba (ga preseka, zelo odločno, direktno): Tu moža ni!

Natakar (kot uradna oseba, ki jo je stranka z neprimerno opazko prekinila): Hočete, da opravim postopek ali ne?

Šleva (kot človek, ki se mu posveti kanček upanja): Mogoče bolje jutri?

Kriminalec (zelo oblastno): Hočemo! In to po možnosti brez prekinitev! (Pri zadnjih besedah ne pogleda kurbe, kot da ji niso namenjene.)

Natakar (podučljivo, kot da velja vsem): Govorite prosim samo, ko vam dam besedo. (Kriminalcu): Mož sedi običajno na levi od žene, tako da jo ima na desni. Vendar kršitev tega pravila ni zvezana z nobeno sankcijo. Sem odgovoril na vaše vprašanje?

Kriminalec (nestrpno): Je ločitev veljavna ali ne?

Natakar (uradno): Bo, ko opravimo postopek in podpišemo.

Kriminalec (odločno): Potem podpišimo in končano!

Natakar (osuplo, v zadregi, skoraj užaljeno): Pa vaši osebni podatki?

Kriminalec (potegne iz žepa dokumente, jih dvigne v zrak, pristopi k mizi in jih položi pred natakarja): Tukaj so. Za nas vse tri. Da ne bi slučajno kdo kaj pozabil ali izgubil (pri tem ošine s pogledom šlevo).

(Natakar prepisuje iz dokumentov podatke v zvezek, kriminalec pri tem jemlje dokumente enega za drugim nazaj in jih spravi zopet v žep).

Natakar (še vedno v zadregi, skoraj užaljeno): Pa izjava strank?

Kriminalec (odločno): Je bila že dana! To smo vsi slišali!

Natakar (skoraj užaljeno, malo že trmasto, zgroženo): Ne, tako to ne gre.

Kriminalec (nepopustljivo): Kako da ne! (Se obrne h kurbi, glasno, prepričevalno): Ljubica, ti mu povej!

Kurba (hitro pristopi k mizi ob kriminalca, ga zaljubljeno zaupljivo pogleda, skoraj zarotniško, natakarju): Vsi smo slišali ono ščene. Na ves glas je vpilo, da hoče ločitev. Kje moram podpisati?

Natakar (že precej zmedeno, kurbi): Pa vi? Hočete tudi vi ločitev?

Kurba (vzame pisalo – injekcijo, izsiljevalsko poniževalno, natakarju, ne da bi ga pogledala): Hočem podpisati! Takoj hočem podpisati! Kje naj podpišem? (Nestrpno udarja s pisalom – injekcijo po mizi, pogleda natakarja, zavpije): Čakam! (Se naglo skloni in prične pisati.)

Natakar (skoči, ji ogorčeno spodmakne zvezek, zavpije): Ne tu! Kdo vam je rekel tu, zaboga??

Kriminalec (umirjeno, vendar glasno in oblastno, natakarju): Gospa ni dobila pojasnila. Boste opravili svojo dolžnost ali ne?

Natakar (ne da bi pogledal kriminalca, že skoraj pretirano glasno, kurbi, kateri s prstom kaže na določeno mesto v registrskem zvezku): Podpiše se tu!

(Kurba se skloni in se podpiše na označenem mestu.)

Kriminalec (oblastno karajoče, natakarju): Reče se »prosim«! Še posebej, če govorite z gospo!

Natakar (naglo ustavi kurbo, ki je že odložila pisalo, pri čemer pokaže na drugo mesto v zvezku in posebej poudari besedo »prosim«): Še tu, prooosim.

(Kurba ponovno vzame pisalo in se še enkrat podpiše na označenem mestu.)

Kriminalec (prisoli natakarju klofuto, da kot spodsekan pade na tla, zelo glasno in odločno s posebnim poudarkom): Si prosil! Že drugič si prooosil! Te ni nihče naučil spoštljivega vedenja do gospa? (Se sklone nadenj, zahtevajoče): Se mora še kje podpisati?

(Natakar na tleh odkima.)

Kriminalec (natakarju, kot pri ostrem zasliševanju): Kdo sedaj podpiše?

Natakar (na tleh, izdavi prestrašeno): Mož.

Kurba (skoči, kot bi komaj čakala na to iztočnico, vpije, sklonjena nad natakarjem): Kreten idiotski! Ti moram stokrat povedati, da nimam moža? Kdo podpiše sedaj? Odgovori! A boš odgovoril!

Natakar (še bolj prestrašeno, zmedeno): Ono ščene, ki ni vaš mož.

Kriminalec (divje pogleda šlevo, ki še vedno sedi, izdre bodalo iz nožnice in ga zasadi v mizo, šlevi, grozeče): Še nisi podpisal??

Šleva (se zgroženo zvija na stolu): Je to potrebno?

(Kriminalec vzame registrski zvezek, stopi do šleve in ga z zvezkom tolče po obrazu. Natakar se medtem počasi kobaca kvišku, pobira svoje pokrivalo in si potem, ko se dvigne, ureja oblačila.)

Kriminalec (pogleda v zvezek, zelo zadovoljno): Se je podpisal. Zelo lepo. (Z odprtim zvezkom pristopi k artistki, ki sedi izza šleve, zleknjenega vznak na stolu, zelo vljudno, prijazno): Sedaj morate najbrž vi podpisati kot priča ?

Artistka (ko pogleda v zvezek, zakriči): Kri! Tu je kri!

Kriminalec (opravičujoče, artistki): Oh, saj potrebujete pisalo! Takoj vam ga prinesem. (Gre k mizi, izdre bodalo.)

(Artistka medtem pohotno liže odprto stran v zvezku.)

Natakar (se ob kriku artistke zdrzne, kot bi ga prešinila strašna sila, zavpije): Kje? Kje je kri? (Ob pogledu na artistko, ki liže stran v zvezku, steče do šleve in ga divje pohotno liže po obrazu).

Kurba (osuplo opazuje početje artistke in natakarja, kriminalcu, skoraj nejevoljno, očitajoče): Sedaj si jima dal denar. Zdaj si jima pa še preplačal! (Z neskrito zavistjo): Zagotovo si jima preplačal!

Kriminalec (zamahne z bodalom proti šlevi, kurbi, zelo vznemirjeno strastno): Hočeš tudi ti? Ti zakoljem prašička?

(Od strani se v soju reflektorja za hip pojavi pasja glava.)

Kurba (se vidno zdrzne, kriminalcu, prevejano): Kaj pa najina poroka? Bo potem veljavna? A si vse pozabil?

Natakar (ob kriminalčevih besedah takoj preneha z lizanjem, kriminalcu, zakliče v strahu, zelo prepričevalno): Ne! Samo tega ne! Jezna kri je črna kri! Strup! (Kriminalec osuplo povesi roko, natakar kriminalcu pomirjeno, pojasnjujoče, pri čemer namigne proti šlevi, ki si skremžen kot od studa z rokavom briše obraz): Že ta je od strahu skoraj brez okusa. Brez prave vrednosti.

Kurba (osuplemu kriminalcu, malce očitajoče): Si slišal? Spravi zdaj to reč.

Kriminalec (zmedeno vtika bodalo v žep in se pri tem zbode, zavpije): Au! Hudiča!

(Natakar in artistka, ki odvrže zvezek, v hipu planeta na tla proti kriminalcu. Natakar je hitrejši in artistki zapre pot do kriminalca. Z druge strani se znova pojavi pasja glava.)

Kurba (pristopi h kriminalcu, zaupljivo, skoraj ljubeče): Ja, kaj pa počneš? (Se zasuče proti natakarju in artistki, ki se plazita po tleh za kriminalcem, izvleče dildo in iz njega rezilo noža, z njim zamahne proti natakarju, sikajoče v navalu jeze): Kuš! Proč golazen!

(Pasja glava se umakne v ozadje. Artistka pobere zvezek, sede nazaj na svoj stol, od tu pa ves čas napeto gleda in voha proti kriminalcu.)

Natakar (se obotavljivo umika, medtem še vedno ogleduje tla v bližini kriminalca, razočarano): Niti kaplje. (Napeto voha proti kriminalcu): Ostati je morala na hlačah. (Proti artistki): Voham jo. Zelo plemenita, zelo dragocena kri! (Pasja glava se zopet pojavi.)

Kurba (obema, besno, z naperjenim nožem) : To ni za vaju, podgani! Samo še enkrat, pa vaju zakoljem! Požrita se med seboj! (Oba se ozreta stran in povesita pogled, natakar se še bolj umakne. Prav tako se zopet umakne pasja glava. Kurba spravi rezilo noža v dildo in dildo v tulec, pristopi h kriminalcu, ki to dogajanje zmedeno opazuje, in mu reče tiše, zaupljivo, skoraj ljubeče): Ljubči, ne sem, v tulec ga daj!

Kriminalec (se zdrzne, kot bi se ovedel svojega neumnega početja in bodalo gibčno vtakne v tulec, zmedeno, kurbi): Kaj sem že hotel? (Se ozre okrog, ugleda artistko, ki drži odprt zvezek, artistki, kot bi se mu zjasnilo): Oh seveda, vi potrebujete pisalo! (Vzame z mize pisalo-injekcijo in ga nese artistki).

Natakar (na pol pri sebi, na pol artistki, skoraj zarotniško): Pozabljivost. Prej tudi za poroko ni vedel. Se ga že prijemlje.

Artistka (hitro, skoraj nejevoljno podpiše in vrne pisalo-injekcijo kriminalcu, trmasto, jezno): To stane četrt!

Kurba (plane divje proti artistki, besno): Kuzla pizdunska, bi na vsak način rada izsilila svoje?? Igraš na pozabljivost? Pozabila si ti! Mi igramo rusko ruleto!!

Natakar (na glas, da preseka in preglasi kurbo): Mi imamo ločitev!

Kriminalec (osuplo, skoraj grozeče): Kaj še nismo končali?

Kurba (kriminalcu (ljubeče priliznjeno): Ljubči, sedaj se onadva ločujeta, (posmehljivo na glas) kuzla in kurbir, lepi par!

Kriminalec (oblastno, celo malo razposajeno, pri čemer z roko, v kateri drži pisalo – injekcijo, to še posebej poudari): O, to bom uredil jaz!

Šleva (jokavo, ihtavo): Ne! Tako se ne grem! To ne bo nič veljavno!

Kriminalec (kurbi, šokirano): Kaj ?? Se šleva repenči??

Kurba (kriminalcu, zarotniško): Pusti ga zdaj, ne zavlačuj. Naj uživa v svojem uradnem postopanju. In najina poroka mora biti veljavna! Saj to hočeš, ne?

Kriminalec (slabovoljno, polglasno): Mhm.

Kurba (kriminalcu, prepričevalno): Po poroki ga takoj dobiš! Imel boš toliko večji užitek! Misli na to, kako lepo bo namazan!

Kriminalec (se spači): Kar na bruhanje mi gre!

Natakar (na glas): Kdo bo sedaj vodil postopek?

Kriminalec (vrže pisalo injekcijo proti šlevi, natakarju, z zaničevanjem): Tisto bevskajoče ščene! Saj tako spada k vama.

(Šleva prestrašeno odskoči pred pisalom injekcijo.)

Artistka (zaničljivo, kljubovalno, na pol sebi, na pol kriminalcu) : K meni že ne!

Kurba (posmehljivo, zarotniško kriminalcu): Svoji k svojim!

Natakar (prizadeto skoči proti pisalu injekciji, ga hitro pobere, ogleduje, zelo ogorčeno, na glas): Kaj ste popolnoma nori? To je občutljiva naprava! In to sedaj, ko smo popolnoma izolirani!

Kurba (zarotniško kriminalcu): Mi že nismo irani!

Natakar (dvigne pisalo injekcijo, kriminalcu): Brez tega ni reda in se nihče ničesar ne zaveda!

Kriminalec (se ne zmeni za kurbo, na glas grozeče natakarju): Če poroke hitro ne bo, tudi tebe ni treba!

Natakar (prestrašeno, pomigne proti šlevi): Za ločitev je odgovoren on. Naj začne, pa bo poroka.

Šleva (skoraj jokavo, kljubovalno): Saj sploh ne vem, če sem pristojen.

Natakar (si hitro sleče haljo in jo spretno podrži šlevi, da jo obleče, prav tako spretno nadene šlevi sodniško pokrivalo): Sedaj ste uradna oseba. Začnite.

Šleva (še vedno jokavo, kljubovalno): Kako? Saj postopka ne poznam! In kdo mi daje pooblastilo?

Natakar (živčno, nejevoljno): Kaj se greste? Pooblaščeni ste od mene. Vprašate, ali sva za ločitev. Zapišete izjavo in podpišemo.

Kriminalec (šlevi, divje nestrpno): Zapiši in podpiši !

Kurba (kriminalcu, zaupljivo, pomirjujoče): Pusti ga, da bo veljavno. Z njune strani (namigne na artistko in natakarja) mi diši na prevaro.

Šleva (še bolj jokavo): Kje je to določeno? Kje to piše?

Natakar (zgroženo): Tega ne morem verjeti. Pred nami sta še dve poroki! Tako ne bomo nikoli končali.

Kriminalec (malce nejevoljno, kurbi): Od kdaj pa tako govoriš? (Se spači): Smo tukaj nenadoma pošteni??

Kurba (opominjajoče, kriminalcu): Naj bo najina poroka veljavna ali ne? Si spet pozabil?!

Šleva (kljubovalno): Kje piše?

Natakar (zavije z očmi navzgor, skrajno nejevoljno) Jooooooj! (mu skoraj vrže knjigo) Tu piše! Bomo zdaj vse to prebirali?

Šleva (si urno pobriše očala in se spretno, z vidnim zadovoljstvom spravi nad knjigo; hitro lista po njej, za hip obstane, med branjem nerazločno polglasno mrmra, lista dalje, nenadoma obstane, natakarju, nenavadno odločno, zmagoslavno): Postopek vodi uradna oseba sosednjega stojišča! Sem vedel, da je vse narobe!

Natakar (prizadeto, ogorčeno, celo posmehljivo): Kdo bo pa prišel? K nam ni vdrla tarantela, tu je vse normalno!

Šleva (lista hitro dalje po knjigi): Kje je obrazec za izredne razmere?

Natakar (zavije z očmi navzgor, skrajno nejevoljno) Jooooooj! A bomo izpolnjevali še te neumnosti? (Gre do police, brska po njej, vzame dva skupaj speta lista in ju položi pred šlevo).

Šleva (pregleda oba lista, odločno, mirno, pikolovsko; pokaže prvi list): To izpolnite in podpišete vi. (Pokaže drugi list) : Tudi pooblastilo izpolnite in podpišete vi, šele nato podpišem jaz.

Artistka (zaskrbljeno, jezno, natakarju): Ta naju bo v resnici ločil!

Natakar (v zadregi, nejevoljno, že nestrpno, zaupljivo) : Ne brigaj se zanj, saj to je itak samo … saj vendar razumeš, ne?? (Podpiše lista, ki mu jih moli šleva.)

Šleva (natančno nadzira natakarjevo pisanje, pedantno, odločno): Tu morate VI vpisati. Tu v rubriko »izredne razmere«. Da je vdrla tarantela.

(Natakar nejevoljno načečka na označenem mestu nekaj besed.)

Artistka (jezno,z odločnim odporom): Jaz se tako ne grem!

Šleva (pregleduje papirje): Tako. To bo v redu. (Odpre registrski zvezek, pokaže na določeno mesto, natakarju): Tu je treba vpisati zaznamek in podpiševa oba.

Kurba (sovražno zasika artistiki): O, super! Bomo igrali rusko ruleto?

(Natakar čečka v zvezek).

Šleva (poskoči od ogorčenja) : Kaj ste tu podpisali? Saj sploh še niste podali ločitvene izjave !

Natakar (omalovažujoče, skoraj nesramno): Tam je treba samo obkrožiti. To lahko sam napraviš. Lahko pa tudi napišeš, če hočeš. (Ponudi zvezek artistki in ji prstom pokaže mesto v njem.) Tu moraš podpisati.

Artistka (z besnim zaničevanjem): Pljunem na to! (Pljune v zvezek.)

Natakar (dvigne zvezek, objavi vsem): Tudi to velja! To je njena DNK.

Kriminalec (zadovoljno, pritrjujoče): DNK je res hudič. Vedno te lahko izda. (Skoraj jezno): Zaradi nje je konec mirnega sna.

(Natakar porine zvezek nazaj pred šlevo.)

Šleva (cmeravo): To nič ne velja.

Kurba (poniževalno, ukazovalno, šlevi) : Idiot! DEKA velja! Si že vse obkrožil in podpisal? Vsi čakamo! Razumeš? Ča-ka-mo TEBE!

Šleva (cmeravo): Kaj naj obkrožim in podpišem, če pa stranki nista nič izjavili?

Kurba (zgroženo, na ves glas): Kreten! S kom imam opravka celo življenje?? (Šlevi, poniževalno) : Ali sta podpisala? Ali DEKA velja? Od kdaj pa veljajo besede ?

Kriminalec: Izrečene v zrak so toliko kot zrak!

Kurba (šlevi, penetrantno, ponižujoče): Kreten, si slišal? Besede so zrak! Nikjer jih ni! (Se spakuje): Kje pa so? Kje pa so? (Zelo ukazovalno): Obkroži in podpiši zdaj! (Šleva sedi kot kup nesreče. Kurbo popade bes): Daj sem, kreten zajebani! (Mu izpuli zvezek in pograbi pisalo.) Bom jaz obkrožila! (Zaničevalno): Nesposoben idiot! To bi morala že prej vedeti! (Obkrožuje.)

Šleva (se steguje h kurbi in ji gleda pod prste): Ne tu! Ne tako! (Pokaže s prstom): Tu je treba in vsakega posebej!

Kurba (jezno odrine šlevo): Kaj gobcaš? Prej bi delal! (Obkrožuje.)

Šleva (se zopet steguje h kurbi in ji gleda pod prste, s prstom zopet pokaže v zvezek): Tu posebej in tu posebej.

Kurba (udari šlevo po roki in ga besno odrine): Proč, ti gnida! Zdaj se sliniš, ko opravljam tvoje delo! (Zapreti šlevi z dvignjenima rokama, v katerih drži zvezek in pisalo): Marš proč! (Šleva odstopi za korak, kurba znova obkrožuje v zvezku): Tu in tu. (Zaničljivo pogleda šlevo): Tako je treba, kot sem rekla. Ti nič ne znaš!

Kriminalec (sproščeno, malce posmehljivo): Sedaj je vse desetkrat obkroženo. (Natakarju): Moram tudi jaz kaj podpisati?

Natakar (uslužno): Seveda, priči morata podpisati.

Kriminalec (kurbi, veselo, prijazno):Ljubica daj, da podpišem. (Vzame kurbi zvezek iz rok in pljune vanj. Nato odprt zvezek pomoli kurbi): Sedaj pa še ti!

Kurba (pljune v odprt zvezek, s perverznim užitkom): Najraje bi se tja poscala.

Kriminalec (veselo): Ta cirkus je zdaj končan! (Ponudi zvezek natakarju).

Kurba (plane proti kriminalcu): Ne! Kreten mora še podpisati!

Kriminalec (se obrne proti šlevi, mu vrže zvezek, s sadistično spačenim glasom): Ti boš z jezikom podpisal! Poliži!

(Šleva ne ujame zvezka, ki pade na tla.)

Kurba (plane nad šlevo z uperjeno konico pisala):Na tla! Liži! (Zamahne proti šlevi): Kuš! (Šleva poklekne pred zvezek, kurba s pisalom nad njim, ukazovalno): Odpri! Liži!

(Šleva zmedeno lista po zvezku.)

Kriminalec (z neprikritim sovraštvom) : Ščene, odloči se: boš lizal ali boš zvezek spet s farbo svojega gobca štemplal?

Kurba (sune s konico pisala v zvezek): Tu!

(Šleva liže označeno stran v zvezku.)

Kurba (odloži pisalo na mizo in vzame z nje obrazec za izredne razmere ter ga zatlači šlevi v usta): Še to podpiši!

Kriminalec (natakarju): Je sedaj vse podpisano?

Natakar (strokovno): Vse. Uradni postopek ločitve je končan.

Kriminalec (kurbi, radostno): Sedaj pride na vrsto NAJINA poroka! (Dvigne kurbo kot perešček v svoje naročje.)

Kurba (se oklene kriminalca z rokama okoli vratu in nogama okoli bokov, priliznjeno ljubeče): Ja, ljubči!

Artistka (natakarju s pritajenim upanjem in strahom): A je to veljavno?

Natakar (artistki, z narejeno odločnostjo): Seveda ne !

Artistka (natakarju, vrtajoče, zelo zaskrbljeno): Ampak izpolnil je vse! In sam si rekel, da je podpis z DNK veljaven! Potem smo vendar vse podpisali!

Natakar (z narejeno odločnostjo hitro odkimava, kot bi preganjal nadležno misel): Ne, ne, ne !

Artistka (natakarju odločno, kot nekdo, ki hoče za vsako ceno priti resnici do dna): Ali sva sedaj ločena??

Natakar (kot nekdo, ki ima vsega dosti): Ma, pusti zdaj to! Saj je tako vseeno! Vse to je samo začasno! Razumeš? Samo začasno! To je vse nepomembno!

Artistka (zelo odločno): Meni JE pomembno!

Kurba (ki se je medtem spustila iz Krimovega naročja in je prisluhnila dvogovoru artistke in natakarja, obema, na pol škodoželjno, na pol razposajeno): O, vidva golobčka! Se že kregata kot ločena zakonca?

Kriminalec (nestrpno, vendar veselo, kurbi): Nevestica moja, pridi zdaj! Brž! Na poroko se mudi!

Kurba (kriminalcu, prijazno, vendar malce nestrpno, kot nekdo, ki je bil zmoten pri pomembnem razgovoru): Takoj! Ampak z Natom se moram nekaj nujnega pogovoriti, da bo vse pravilno in veljavno!

Kriminalec (priganjajoče in z odkritim užitkom): Saj veš, da se morava pripraviti! Ti vsa v belem, nevesta nedolžna, jaz ženin zloščen in zlikan fantič!

Šleva (se spači v mešanici jeze in naslade): Da te požre!

Kurba (potegne natakarja na stran, zelo resno in vsiljivo): Pred njim (pomigne na šlevo), tako da bo videl, razumeš (!), mu jo moraš pofukati !

Natakar (pogleda zmedeno) : Koga?

Kurba (zelo nestrpno, pomigne proti artistki): Ja njo vendar! Njegovo ženo! Tik pred poroko in takoj po poroki! Da bo res pravi rogonosec in čisto pripravljen (nakaže z roko ob svojem vratu, kot da ga prereže). Si zdaj razumel?

Natakar (zelo zadovoljno): Seveda. Z veseljem. Brez vsakega problema.

Kurba (narejeno zaskrbljeno): Bo ona hotela?

Natakar (narejeno, pretirano povzdigne pogled kvišku): Ja seveda! Z veseljem!

Kurba (kot preudaren vodja, ki mora imeti vse od nadzorom): Potem je to v redu. (Si sname obesek s srčkom. Odpre srček in pogleda vanj.) O, samo še ena in kako je velika! Požrešnica! Si drugo požrla? Op! (Hitro zapre pokrovček.) Zdaj še ne smeš ven!

Šleva (na skrivaj prisluškuje): Ta svet je ena sama požrtija!

Kriminalec (šlevi, zaničljivo, zelo vzvišeno): Stenica, kaj čvekaš? Ti ne veš nič! Svoje neumnosti zase obdrži! Tu je gostija nesmrtnih bogov.

Kurba (pomoli srček natakarju, karajoče in s prikrito zlobo): Tu imaš. Da boš kuzli dal za poročno darilo. Moški se tako nikoli nič ne spomnite!

Natakar (vzame obesek in ga vtakne v žep, osuplo): Ta zlat srček NJEJ poklanjaš?

Kurba (posmehljivo): Mogoče pa potem dobiš svoje prodano srce nazaj?!

Kriminalec (kurbi, zelo nestrpno): Pojdi zdaj! (Pokaže na svojo ročno uro.) Čas teče! Ti boš še na lastno poroko zamudila!

Šleva (obupano, prestrašeno): Meni je čas že potekel.

Kurba (kriminalcu, pomigne na šlevo, ovajajoče): On ima poroko zdaj! On spet zamuja!

Kriminalec in kurba (istočasno pokažeta šlevi svoji ročni uri, besno): Zamudnik!

(Stemni se. Erotični prizor. Vsiljiva reklama. Tema.)

Glas šleve (kljubovalno): Zamudniki smo vsi!

Glas kurbe (ukazovalno): Zaveži si oči! Pred poroko me ne smeš videti!

Glas kriminalca (nasladno): Da boš popolnoma nedolžna!

Glas kurbe (posmehljivo nasladno): Nevestica bela, čisto nedotaknjena!

Glas kriminalca (zadovoljno): Ljubica, imam zavezane oči!

Glas kurbe (skrbno preverjajoč): Lahko kaj vidiš ? Razločiš?

Glas kriminalca (pomirjevalno) : Nič! Popolnoma nič!

Glas kurbe (še vedno preverjajoč): Tudi spodaj ne? Razločiš kaj svetlobe?

Glas kriminalca (zelo trdno): Ne! Ne razločim nič. Sem obvezo trdno zategnil čez oči!

Glas kurbe (prijazno): Daj, da ti preverim vozel.

Glas kriminalca (narejeno vprašujoče): Je v redu? Je dovolj trdno?

Glas kurbe (zadovoljno): Mislim, da bo. No, pojdiva zdaj.

(Slišijo se njuni koraki.)

Glas kurbe (nekoliko nejevoljno): Ne opotekaj se tako! Lepo za mano hodi! (Malce posmehljivo): No, saj vem, da nisi vajen, da te ženska vodi! (Ukazovalno): Tu se usedi! Tu ! Na ta stol!

(Slišati je premikanje stola.)

(Prizorišče se za kratek čas osvetli z rdečkasto svetlobo. Bolj v ozadju sedi za eno od miz kriminalec z zavezanimi očmi, oblečen v popolnoma črno obleko po modi iz visoke družbe, ki pa na njem - glede na njegovo razvito, mišičasto postavo – visi nekako kmečko nerodno. V njegovi bližini stoji kurba, oblečena v belo poročno obleko z belim poročnim ogrinjalom čez glavo in dolgim prozornim pajčolanom, z belimi rokavicami do nadlahti, belimi nogavicami in belimi salonarji z visoko petko. Oba imata seveda vsak svojo standardno masko čez eno oko, ki jo pri kriminalcu črna preveza čez oba očesa skoraj popolnoma zakriva, pri kurbi pa je bela in okrašena z drobnimi, svetlečimi se kamenčki. Ob mizi v ospredju sedita drug proti drugemu obrnjena natakar in artistka. Okoli glave imata trak z okroglo bleščečo ploščico sredi čela. Kot v transu valovita s telesi, s prsti si dražita svoji prsni bradavički in pritajeno stokata. Nekoliko proč, bolj v ospredju sedi šleva, ki ju zdolgočaseno opazuje.)

Kurba (ogorčeno zavpije proti natakarju in artistki): Kaj se gresta?? S tem ne bo šleva nikoli zadovoljen.

Kriminalec (začudeno, nekoliko vznemirjeno): Zakaj? S čim naj bo to ščene zadovoljno? Osrečil ga bom vendar jaz!

Kurba (kriminalcu, rahlo karajoče, zarotniško): Saj vendar veš, da se mora zdaj poročiti. Da bo najina poroka takoj veljavna! A si spet pozabil?

Kriminalec (nerazločno nekaj zamomlja).

Kurba (gre odločno do natakarja, vpije): Nehajta s tem! To je popolnoma brez zveze! (Sune natakarja, da se zamaje na stolu, mu strga trak z glave in ga nasilno prebudi) : Ta vajina traparija nima na njega (pomigne na šlevo, ki pokima) nikakršnega učinka!

Artistka (se prav tako nasilno prebudi, vstane in si sname trak, besno kurbi): Prasica hudičeva! Ti nalašč vse pokvariš!

Kurba (trezno, resno opozarjajoče): Zakaj to delata ? Za vajin lasten užitek?? Ali naj bo to (pomigne na šlevo) namenjeno njemu?

Natakar (vstane, zmedeno, rahlo kljubovalno): Pa saj sva čisto …

Kurba (mu odločno preseka besedo): … samo na sebe mislila! (Ironično): Ali pa nam hočeta pokazati, kaj vse znata?? (S presenetljivo nenadnim gibom seže natakarju v mednožje.)

Natakar (presenečeno, prestrašeno zavpije): Ej! Kaj!?

Kurba (drži roko v njegovem mednožju, odločno, mirno, skoraj sladostrastno): Jaz bom vama pokazala…

Artistka (istočasno divje plane proti kurbi): Prasica, stran s tem parkljem!

Kurba (drži roko v natakarjevem mednožju, posmehljivo artistki): O hoho ! Kaj se razburjaš?! Ti si izbrala ničvredno srce ! Meni gre ta uporabni… (potegne v natakarjevem mednožju)…

Natakar (ob potegu zacepeta, se usloči nazaj, zagrgra na glas): Aaha !

Kurba (zmagoslavno vzklikne): …najboljši del! Vsakemu svoje! (Še bolj odločno potegne natakarja v mednožju, zlobno, nasladno): Kaj stokaš? Priznaj, da ti godi!

Natakar (zavpije ob potegu): Aaaaaaaaaa!

Artistka (skuša potegniti kurbo proč od natakarja, besno): Zgini! Proč! Pusti ga!

Kurba (jo s prosto roko odrine, zelo resno): Dovolj tega! (Pomigne proti šlevi, artistki, skrajno odločno): Ga hočeš imeti ali ne? (Se ozre še k natakarju, zelo resno,trezno): Dogovor velja ali ne?

Kriminalec (se ves čas nemirno preseda in nekaj momlja, sedaj na glas, vznemirjeno, zmedeno): Kaj se tu dogaja?

Kurba (kriminalcu, pomirjujoče): Ta cipa se bori za svojega ščeneta. Komaj čaka, da se poroči! (Artistki, pomigne h kriminalcu, polglasno, nujno): Preveri, ali ima prevezo trdno čez oči!

(Artiska nejevoljno odide h kriminalcu.)

Kriminalec (nestrpno, se nemirno preseda): Pa zakaj poroke še ni? Naj pohiti! Tudi meni se na poroko mudi!

(Artistka maha z roko pred kriminalčevim obrazom in si ogleduje njegovo prevezo. Kriminalec se na te kretnje ne odziva.)

Kurba (ki napeto gleda proti artistki in kriminalcu, prevejano, sladko): Ja, ljubči! Jaz in ti ! Tudi meni se mudi! Ampak sedaj še malo malo priden bodi, da se vse lepo pravilno uredi. (Potegne natakarja z roko v njegovem mednožju in ga povleče za sabo k »obredni« mizi v ospredju.)

Natakar (se opoteče za njo, polglasno zastoče, kot iz zadovoljstva): O, oh!

Kriminalec (sumničavo, glasno): Kaj je zdaj to?

Kurba (zelo odločno, pojasnjujoče): To stvar … (ponovno potegne natakarja v mednožju in si daje opravka, kot da mu osvobaja ud iz hlač)… sem morala vzeti v svoje roke!

Natakar (osuplo, skoraj v grozi): To se ne sme! To je najstrožje prepovedano! Kdor to počne, ostane brez, žensko pa obglavijo.

Kurba (se ne zmeni za natakarja, nadaljuje proti kriminalcu): Ujeti moramo ščeneta. (Si zaviha krilo navzgor in slači hlačke.)

Artistka (kljubovalno natakarju): Na ASTROPOLISU pa se sme! (Kurbi, besno): Da ne poskusiš!

Natakar (artistki, izzivalno): Če pa ASTROPOLIS je, se sme?!

Kurba (zelo resno, svarilno obema, artistki in natakarju) : Zadnjič vaju vprašam: dogovor velja ali ne? (Zastane. Čez hip enako resno nadaljuje): Kar vidva počneta, ščeneta sploh ne zanima. (S poudarkom, zaničljivo): To je vse brez zveze!

Kriminalec (sumničavo): Kaj se tu dogaja?

Kurba (kriminalcu, odločno, kot človek, ki pojasnjuje nekaj popolnoma samoumevnega): Dobro veš, da ščene vedno beži. (Se kobaca na mizo.) Brez ščeneta pa poroke ni. (Se na mizi zlekne, razpre nogi in za kravato povleče k sebi natakarja.) Zakaj se mučim? Zakaj? Da pokažem, kako ščeneta ujameš.

(Artistka tipa z roko prevezo na kriminalčevih očeh in jo rahlo poteguje sem in tja. Kriminalec nestrpno, nejevoljno odkimava z glavo in z rokama maha pred obrazom, kot bi odganjal nadležno muho).

Kurba (artistki, nejevoljno, zelo zaskrbljeno): Kaj počneš? Pazi, ker bo igre hitro konec!

Kriminalec (nestrpno, nejevoljno, med tem ko maha z roko): Kaj je to? Kaj to delaš?

Kurba (pomirljivo, vendar zelo odločno): Nič. Samo gledam, da ne vidiš nič. Da bom nevestica tvoja… (se začne fukati z natakarjem, ki stoji pred mizo tik ob njej z odpetimi hlačami)… na poroki bela … čisto nedolžna … (zastoka od sladostrastja) …a, a !

Šleva (ki je s čedalje večjim zanimanjem spremljal dogajanje, se popolnoma razživi, v rokah se mu znajde fotoaparat in skače okoli kurbe in natakarja, kurbi nasladno ukazovalno): Poglej me! Sem poglej! (Kurba se ubogljivo ozira proti njemu, ki napeto fotografira): Obraz! Da vidim tvoj izraz!

Natakar (se ozre proti šlevi, nastavi kazalec pred usta in pomigne proti kriminalcu): Ššššššššššš!

(Šleva utihne, natakar fuka naprej, kriminalec se živčno preseda, napol razločno sumničavo brunda.)

Artistka (besno, strašno ljubosumno in zavistno): Prasica se goni! (Skoraj občudovalno): Ta si pa upa!

Šleva (skače s fotoaparatom okrog natakarja in kurbe in nasladno kriči): NAJLEPŠE JE, ČE SE DO KRAJA GRE!

Natakar (se ozre proti artistki in nato proti šlevi, da ponovno kazalec pred usta, vsakemu posebej): Šššššššššš! Ššššššššššššš!

Kriminalec (zelo sumničavo, naglas): Kaj se dogaja? (Neodločno skuša sneti obvezo, vendar mu artistka odločno odmika roko.)

Šleva (skače, fotografira in kriči): NAJLEPŠE JE, ČE SE DO KRAJA GRE!

Artistka (v bolečini, izzivalno): Natikar, te srce nič ne boli?

Natakar (med fukanjem, ne da bi se ozrl k artistki) : Zdaj me žge, zdaj ne čutim srca!

Kurba (med fukanjem, proti kriminalcu): …da bom čisto nedolžna in ti potem za vedno podložna!

Šleva (skače, fotografira in kriči): NAJLEPŠE JE, ČE SE DO KRAJA GRE!

Natakar (obstane nepremično kot med ejakulacijo, se nato sključi kot od iznemoglosti, zahrope): Ooooooooo !

Šleva (medtem divje fotografira, kriči in skače): NAJLEPŠE JE, ČE SE DO KRAJA GRE!

(Natakar se odmakne, kurba si poravna krilo, zleze z mize in si popravlja obleko, šleva utihne in odloži fotoaparat med razmetano prtljago.)

Artistka (natakarju, ljubosumno, besno): Kurbir brezvestni! Izdal si me! Kurbir!

Kurba (šlevi, ukazovalno): Rogonosec, sedaj se tu poročiš. (Pokaže na mizo, ker se je pravkar fukala. Nato se obrne k natakarju, resno, opominjajoče): Da ji ne pozabiš poročnega darila dat! (Se obrne proti artistki, z neprikrito zlobo): Kuzlica, tvoje ščene tam joka! Tam je tvoja poroka!

Artistka (zgroženo, z neprikritim studom): Tam nikoli! Sploh se ne poročim!

Kurba (zapleše,zapoje, vznesena glasba): Ščene in kuzlica se poročita, darilce svoje vsak dobita: kuzlica en srček zlat, ščene rožiček zadnjikrat! (Preneha, obstane, glasba utihne. Se spakuje šlevi, ki zgubljeno stoji pred »obredno« mizo, in vrta proti njemu s prstom): No, možiček, boš dobil rožiček, nožiček, nožiček! (Gre proti kriminalcu, se ozre k natakarju, ki je šel na drugo stran mize, kjer je mesto uradne osebe): Da ji ne pozabiš dat!

Natakar (artistki vabljivo zakliče): Pridi sem! (Pomoli proti njej srček, zapeljivo) Pridi! Vidiš ta srček zlat? (Ji ga kaže in pri tem obrača): Ta je zlat! Ta nič ne boli!

Artistka (nejeverno, s prebujajočim zanimanjem): Je res zlat?

Natakar (ponosno): Čisto zlat! (Sladko): Moje poročno darilo.

Artistka (nejeverno, s prikritim upanjem): To je zame?

Natakar (vabeče zvito): Pridi iskat!

(Artistka gre k natakarju, pri čemer ni jasno, ali zato, ker jo je premamilo darilo, ali zato, da se ogne družbi kurbe. Kurba se perverzno posmehljivo nasmiha artistki, ta pa od nje odvrača vsak pogled.)

Kurba (na glas, narejeno občudujoče): Prelep medaljon.

Natakar (obesi artistki srček okoli vratu, z velikim olajšanjem): Kot bi se mi odvalil kamen s srca. (Vzame pisalo in nekaj vpiše v registrski zvezek.)

(Artistka medtem ogleduje medaljon in šleve v svoji bližini sploh ne opazi.)

Natakar (slavnostno objavi) : Tako končano. Razglašam vaju za ženo in moža! (Jima pomoli roko, kot da bi čestital, vendar je nihče od njiju ne sprejme.)

Artistka (ogorčeno protestira): Kako?? Saj sploh nihče ni nič rekel ?! (Šleva pri tem nemo prikimiva.)

Natakar (odločno pribije): Končano! (Z glasom, ki ne trpi ugovorov): Dogovorjeno je bilo vse! Vse je napisano in podpisano. Kaj je tu še treba besed?

Kriminalec (glasno, zaničljivo, brezprizivno): Besede so zrak! (Natakarju, nestrpno): Sva zdaj midva na vrsti?

Natakar (vzvišeno pomaha artistki in šlevi, naj se odstranita, uradno): Pristopi naj naslednji par!

(Artistka in šleva se nejevoljno odmakneta.)

Artistka (jezno, užaljeno): Te (poudarjeno posmehljivo) »poroke« ne priznam! (Neuspešno skuša odpreti srček.)

Šleva (izgubljeno tava za artistko, prav tako jezno, užaljeno godrnja): To ni bila nobena prava poroka!

Kurba (šlevi, posmehljivo): Novopečeni možiček! Ti dobiš od mene poročno darilce!

Kriminalec (ves živčen, se skuša dvigniti s stola in si obenem sneti obvezo, nestrpno): Zdaj je na vrsti moja poroka!

Kurba (mu potiska obvezo nazaj na oči in ga potiska nazaj na stol): Počakaj! Kaj noriš? Ni še napisano in podpisano!

(Natakar vpisuje v registrski zvezek.)

Kriminalec (kljubovalno, skoraj otročje): Ampak jaz hočem vse tako, kot je treba!

Kurba (veselo s kančkom posmeha, natakarju): Oh, on hoče ves »cemonjal«! (Kriminalcu, tiše, zelo vsiljivo prepričevalno): Hočeš, da sem nedolžna ?

Kriminalec (se vda, strastno): In za vedno podložna!

Kurba (natakarju, ki še vpisuje): Je vse napisano in podpisano ?

(Natakar dvigne glavo in jo pogleda, kurba mu s prstom na ustih pokaže naj bo tiho in ga z roko povabi, naj pride do njiju. Natakar še na hitrico nekaj vpiše v zvezek in po tihem priskaklja z zvezkom do kriminalca in kurbe. Odpre pred kriminalcem zvezek, kurba pa kriminalcu ljubeznivo sname obvezo. Oba se veselo smehljata. Kriminalec v radostnem razburjenju pogleduje zdaj kurbo v njeni beli poročni opravi, zdaj vpise v poročnem registrskem zvezku .)

Natakar (svečano): Ženin zdaj lahko poljubi nevesto!

(Zavesa. Luči v dvorani.)

Klovn (stopi izza zavese na rampo odra, se teatralno prikloni publiki in objavi): GLEDE NA VPLAČANI ZNESEK OD PRODAJE MASK JE VIŠINA DOBITKA (navede znesek in nadaljuje): SAMO ŠE V TEM ODMORU LAHKO KUPITE MASKE IN SI TAKO PRIDOBITE MOŽNOST, DA SODELUJETE PRI ŽREBANJU (se ponovno teatralno prikloni publiki in ji, preden zgine za zaveso, narejeno pomenljivo navrže): Zdaj je zadnja možnost, res edina še priložnost, da si svojo masko kupiš in da v sreči se preskusiš.(Odide.)

(Pred dvorano maskirani prodajalci mask.)













4. dejanje
(Vertice)

(Prizorišče je enako kot prej. Kriminalec in kurba se sredi restavracije stoje tesno objemata in obenem skladno na široko prestopata, ves čas v enakem počasnem taktu, pri čemer kriminalec od časa do časa v tesnem objemu privzdiguje kurbo. Pri tem se zibljeta tudi naprej in nazaj kot pri koitusu.)

Kriminalec (zaljubljeno): Ljubica moja!

(Se tesno objeta na široko prestopata.)

Kriminalec (zaljubljeno): Ljubica moja !

Artistka (natakarju, ki se z gestami nemočno brani, ljubosumno, besno): Kurbir izdajalski!

(Šleva zgubljeno stoji ob strani.)

Kurba (šlevi, medtem ko se objeta prestopa s kriminalcem, nasladno, prijazno): Rogonosec, prinesi tisti roza paketek!

(Šleva odide v ozadje restavracije.)

Kurba (se čisto zlekne na kriminalca, ko jo le-ta privzdigne, potem ko jo znova spusti na tla, izzivalno): Ljubči moj, izživi, izživi se nocoj ! Daj od sebe vse, da v tebi več ne bo nobene sle! Da boš iz ognja vzletel kot božanski ptič …

Kriminalec (jo znova potege nase, nasladno): V mesu je hudič!

Natakar (ponovi v nekakšno opravičilo artistki) … je hudič!

Kurba (zacvili od ugodja): … tič, tič, tič, da boš čisto moj! (Se tesno objemata, izzivalno) Vse vse od sebe daj!

Kriminalec (trza ob njej, v nasladi hrope). Rm, rm, rm … (se nenadoma umiri.)

(Kurba se odmakne od kriminalca.)

Šleva (ki se je vrnil z majhnim roza paketom, ujame zadnje trenutke odnosa med kurbo in kriminalcem, užaljeno, zelo prizadeto): Vse sta mi vzela, moje celo življenje! Ukradla sta mi ves moj čas, še ime sta mi vzela in me zvlekla sem v tujino! Nihče sem, tujec povsod!

Kurba (šlevi, nesramno, predrzno): Tvoj problem. Izključno tvoj problem!

Artistka (natakarju, ki se z gestami nemočno brani, ljubosumno, besno): Ti nimaš nobene vesti! Natikar si brez vesti!

(Šleva prizadeto kima, ne ve se, ali sebi ali artistki.)

Kurba ( kriminalcu, perverzno nasladno, pomenljivo): Zdaj … zdaj greš v boj!

Kriminalec (se ves nasrši, potegne bodalo): Na boj!

Kurba (spodbujajoče, skoraj vzhičeno): Ves svet bo tvoj! (Se ozre proti odprtini tarantele.) »Telo« pokončaj! Ti boš kralj! Tvoj bo svet!

Kriminalec (divje): Treta hočem stret!

Kurba (ga podžiga): Ko »telo« zmagaš, ti edini vladaš! Tvoj je svet! Tret je zate smet!

(Stopita proti tarantelini odprtini.)

Artistka (natakarju pomigne proti kurbi in kriminalcu, privoščljivo besno in resno opozarjajoče): Natikar kurbirski, to si zdaj poglej!

Natakar (na opozorilni namig artistke proti kurbi in kriminalcu, v divji grozi): Neee! Taranteli sta utrla pot! Zdaj smo izgubljeni vsi!

Šleva (izdajalsko): Onadva imata protistrup!

Natakar (presenečeno): Iz zeli naravnih? Pripravljenem po prastarem izročilu? Sta ga meni ukradla? (Si z roko seže pod vrat in tam tipa.)

Kurba (natakarju zaničljivo): Kaj čvekaš? Ja, narava, NARAVA, samo TO nam še manjka!

Natakar (z roko pod vratom, prestrašeno): Ampak tega je premalo!

Kurba (vzvišeno): KDO potrebuje tvoje zvarke? (Ljubeče pogleda kriminalca.) Ljubči, ti jim povej!

Kriminalec (kurbi, ljubeče, veselo posmehljivo): Strupa imamo več kot dovolj. S tem smo dobro preskrbljeni. Najbolj ti, ti si najbolj strupena.

Natakar (prestrašeno): Od strupa tarantela živi.

(Kriminalec in kurba gledata v odprtino tarantele.)

Kurba (kriminalcu, zvito, spodbujajoče): Krvi ji daj! Krvi ji daj!

Kriminalec (jo presenečeno pogleda): Zakaj?

Kurba (prepričevalno): Da jo privabiš in opijaniš! Pijana »tela« je navadna frčafela!

Kriminalec (pokima): Prav imaš. Kdor je pijan, je pokopan. (Se z bodalom piči v roko in pušča kri v odprtino.)

Kurba (priganjajoče) : Daj še, daj še! Da bo šla nate!

Natakar (poželjivo ):Kri!¨Kri! Daj tudi meni krvi!

(Iz ozadja se v soju reflektorja za nekaj trenutkov pojavita dve pasji glavi.)

Artistka (zamišljeno): Zdaj se bo tarantela njega držala. Vsaj za nekaj časa smo rešeni.

Kurba (še bolj priganjajoče): Še ji daj krvi! Da jo popolnoma zasvoji!

(Kriminalec se spusti v odprtino.)

Kurba (vpije v odprtino): Ubij jo! Ubij! Je že ujeta! Na tebe je prižeta!

Natakar (trezno): Zanjo je sedaj magnet.

(V soju reflektorjev se iz ozadja pojavijo tri pasje glave.)

Kurba (natakarju, vzhičeno): Potem bo šel treta stret! (Zelo resno vsem trem, natakarju, artistki in šlevi): Ko pride ven, bo hotel svoje! (Natakarju, vendar na glas, da je očitno namenjeno vsem): Kako pravijo? Kadar te pridejo terjat, je čas za ples! (Ukazovalno natakarju): Daj muziko, muziko za ples!

(Natakar stopi k džuboksu in ga vključi. Oglasi se lajnasta sladkobna ljubezenska popevka.)

Kurba (nestrpno zavpije) Ne to! Ne to!

(Natakar izključi džuboks.)

Kurba (v enakomernem ritmu udarja z nogo ob tla, natakarju, ukazovalno): Daj to! To! To! To!

(Natakar vključi glasbo, ki bučno udarja v enakomernih presledkih. Pasje glave izginejo.)

Kurba (šlevi, odločno, nesramno): Daj to sem! (Mu vzame roza paketek, ga nasilno odpre, vzame iz njega roza rožička in odvrže embalažo. Rožička perverzno pomoli proti šlevi.) : Saj si si to želel? A nista ljubka tvoja rožička? In ta lepa roza barva za prašička! (Ukazovalno, perverzno): Skloni se, da ti ju nataknem! (Šleva se malce obotavlja.) No, bo kaj! (Šleva se skloni in kurba mu natakne rožička, med natikanjem): No, vidiš, pa boš nekaj doživel v življenju. Danes boš v svojem elementu! (Pomežikne natakarju, ki negotovo opazuje prizor.)

(Kurba in natakar pričneta migati in se zvijati v ubijajočem ritmu glasbe, nato začne poplesavati tudi šleva, artistka se obotavlja.)

Kurba (si med plesom sname poročno ogrinjalo in si začne odpenjati obleko, med plesom, ukazovalno vsem): Slecite se! (Vsi jo gledajo presenečeno.) Sem rekla slečt! Do nacga!

(Natakar in šleva ubogata in se med poplesavanjem slačita enako kot kurba, artistka se še naprej obotavlja. Kurba je gola popolnoma črno pobarvana oziroma v črnem trikoju, natakar je popolnoma zlat, edino za vratom ima kot obesek majhno zeleno stekleničko, šleva svetlo roza.z rožičkoma na glavi.)

Kurba (pogleda artistko, obstane, zelo ostro) : A zate ne velja? (Zamahne z roko.) Prav, potem pa nič! (Natakarju kot zavezniku, ki mu sporoča neprijetno novico): Meni je te mone dovolj! Tako se ne grem.

Natakar (hitro pristopi k artistki, zelo prizadeto): Saj veš, da njega dobiva. (Pomigne proti šlevi.) Ali nočeš, da se znova poročiva ?

Šleva (skoči v natakarja in ga z rokama vščipne v prsni bradavički): Ti boš danes moj!

(Natakar se opoteče nazaj, v istem hipu kurba od zadaj strga obleko z artistke. Artistka se sedaj sama do konca osvobodi obleke, spodaj je popolnoma bela, za vratom ima obesek z zlatim srčkom. Glasba bučno nabija, vsi se zibajo v njenem udarjajočem taktu. Stemni se. Na nebu se naenkrat pojavi, ogromna vešča – lutka s človeško žensko glavo, ptičjim telesom in krempljastimi nogami roparic, ki v letu široko plahuta s svojimi mogočnimi krili.)

Artistka (jo prva opazi, zavpije v grozi): Sneda!

(Vsi se ozrejo kvišku proti vešči, ki poleti navzdol proti tarantelini odprtini, v naslednjem hipu pa se hipoma dvigne kvišku in izgine.)

Natakar (jezno, prestrašeno): Prekleta vešča! Izsledili so nas.

Šleva (zelo prestrašeno): Kdo? Nas bodo pobili?

Natakar (ugotavljajoče, zelo zaskrbljeno): Zavohali so kri. Biti morajo v bližini. Celo krdelo, da jih je sneda opazila z neba.

Šleva (zgroženo, natakarju): Kakšna čudna vešča je to?

Natakar (šlevi, zelo zaskrbljeno, s tišjim glasom): To je pradavno bitje, ki sesa človeško kri, najraje majhnih otrok. Reče se ji tudi striga.

Artistka (razmišljujoče): To dobro znamenje ni. Ta vešča na življenja stenj seda. Vse pogasi.

Kurba (artistki, posmehljivo): Kdo pa se enega ptiča boji? (Nazorno gestikulira): Pravi ptič, je tisti tič, ki tebe pič! (Priganja vse z dildom): Gremo zdaj ! (Pomigne proti tarantelini luknji.) Preden bo nazaj! (Priganja) : Ajde, hop (kaže proti osrednji mizi), dajmo, en poskok! (Natakarju, prijazno, ukazovalno): Ti od spredaj, najprej spodaj, potlej zgoraj (z dildom sune proti šlevi), ti boš na vrhu kraljeval!

(Šleva zleze na mizo in na njej negotovo stoji.)

Natakar (artistki, ki se nejevoljno obotavlja): Ljubica, saj bova midva skupaj! (Se zlekne na mizi.) Tisto zmene bo le z druge strani pritaknjeno, enkrat nate, drugič name. (Zelo prepričevalno, celo nasladno): Zdaj boš čutila, kako v Astropolisu je!

Kurba (zamišljeno, skoraj zbegano pogleduje v nebo): Kaj ta čudni ptič pomeni? Slabo znamenje se zdi tudi meni.

Artistka (kar oživi ob zadnjih natakarjevih besedah): Astropolis resnično je! (Se skobaca nad natakarja.)

Kurba (natakarju, z odporom, zaničljivo) : Ta nima tri čiste.

Natakar (se ne zmeni za kurbo, navdušeno, sladostrastno): Imela boš dva! Dva naenkrat! To si še jaz želim, da enkrat doživim!

(Artistka in natakar se namestita, šleva nerodno stoji izza artistke.)

Kurba (jezno gleda šlevo, ki se še vedno obotavlja, perverzno porogljivo): Žena se ti kurba možiček! Že čutiš nov rožiček ? Boš spet odpovedal in v svojih blodnjah bedasto posedal ?

(Šleva počepne od zadaj nad artistko, kurba vzame fotoaparat in z njim skače okrog mize.)

Kurba (med skakanjem fotografira in nasladno vpije) : Orgija, razvrat, dva, dva bosta kuzlo naenkrat! (Ko fotografira od zadaj, artistki zelo ukazovalno): Pizda, nazaj poglej! Da vidim tvoj obraz! Sem poglej! Hočem obraz! (Stopi pred, v krču sključeno trojico, natakarju, prijazno ukazovalno, ko ga slika v obraz od blizu): Tako glej, kar tako glej, da dobim tvoj izraz.

Artistka (se prižame ob natakarja, zelo razburjeno, strastno): Tako lepo te še nikoli nisem v sebi čutila!

Natakar (enako razburjeno, strastno): Tako lepo … je strogo prepovedano!

Kurba (opazi, da se šleva zadaj nemočno muči s sabo, jezno, žaljivo): Kaj počneš? O, ti bi nekaj rad ? On BI rad! (Odloži fotoaparat, izvleče dildo in se povzpne na stol izza šleve, ki se prestrašeno odmika. Suva ga z dildom v rit in sovražno, perverzno zaničljivo vpije): Ti ne moreš nič ! Z mehkim črvom mahedraš! (Se povzpne še na mizo ob šlevi, ki ga nekoliko odrine, z dildom suva artistko v rit) Jaz sem jo!

Artistka (krikne in naglas stoka): O,o,o !

(Še malo bolj se stemni. Ponovno prileti vešča - lutka s širokimi zamahi kril, se spusti nad to samo vase zaverovano, v enakomernem ubijajočem ritmu strastno nihajočo gručo, se nato hitro znova dvigne in odleti.)

Kurba (ob šlevi, ki je pokleknil kot kup nesreče, suva artistko v rit, sadistično ponavlja za artistko): O! O! O! Kako ima široko jo!

(Šleva se sključeno muči s seboj, kurba se odmakne od artistke.)

Kurba (se od zadaj od strani povzpne nad šlevo, sadistično, sovražno, zaničljivo): Ti si zanič! Ti samo čvekaš! (Posmehljivo): Tako zelo zelo si si želel ! Vedno le želel!

Natakar (privzdigne nogo, trza kot v krču, hrope): Hr, hr. hr …

Kurba (šlevi, zelo jezno, sadistično): Kaj tu zdaj opletaš, kaj mahedraš! (Odpre dildo, da se zasveti nož. Divje sovražno): No, možiček, imaš svoj rožiček? Zdaj je dovolj! Zdaj si zrel za zakol! (Zamahne z nožem in mu prereže vrat. Ubijajoča glasba utihne.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

(Oglasi se glasno hropenje, šleva - lutka omahne, z glasnim tleskom pade na tla. Reflektorji.)

Natakar in artistka (se privzdigneta, pogledata proti šlevi - lutki in prestrašeno jezno zavpijeta: Neeeeeeeeeee!

Artistka (osuplo, razočarano, zelo jezno kurbi): Saj še ni končal!

Natakar (komaj skriva veliko prizadetost in jezo): Kaj je to zdaj?! (Skoči k truplu šleve – lutke in se skloni nadenj, zavpije na ves glas, besno, zelo razočarano): Črna kri!! Sama črna kri!

Artistka (razočarano, vendar trezno,natakarju): Ta uporaben ni. Lahko ga vržeš le v kanto za smeti.

Kurba (zelo kljubovalno,natakarju): Saj sploh ni bilo nič! Saj je bil čisto zanič! Nič ni mogel, nič naredil!

Natakar (prizadeto, razočarano, kurbi): Midva sva storila vse. Držala sva se dogovora.

Kurba (malce cinično, sadistično, natakarju): Vidva sta se lepo zabavala! Dogovor ne velja.

Natakar (jezno, prestrašeno, kurbi in artistki): Kako bom zdaj preživel?

Kurba (se za natakarja ne zmeni, artistki s posebnim zanimanjem): Mečete pri vas umrle ljudi v smeti?

Artistka (ki se prav tako ne zmeni za natakarja, malce vzvišeno, malce nejevoljno, kurbi): Samo trupla, ki niso za nobeno rabo.

Kurba (nevedno, zmedeno, artistki): Ne razumem. Kakšno rabo?

Natakar (še vedno pod stresom, prizadeto, kot bi govoril o sebi, kurbi): Vsi smo evidentirani.

Kurba (omalovažujoče): Tako je tudi pri nas!

Natakar (enako kot prej): Trupla ljudi so pri nas velika redkost.

Kurba (vzhičeno): Potem so dragocenost! (Pomigne proti truplu šleve - lutke.) Hitro ga prodaj in imeli bomo denar!

Natakar (skoraj naveličano, utrujeno): Trupla vendar niso naša last.

Kurba (ogorčeno): Čigava pa? To šlevo sem celo življenje prenašala jaz! Jaz hočem denar!

Artistka (skoraj ukazovalno): Vso last ima oblast! Zato pa je oblast.

Natakar (pritrjujoče): Mi vsi smo njena last.

Kurba (spet zmedeno): In kdo je ta oblast? (Kot bi se spomnila): Je to ta TRET ? (Pogleda proti oknu.)

Artistka ( spremlja njun pogovor in posmehljivo posluša kurbine odgovore, obenem pa se trudi odpreti medaljon – zlati srček, z zanimanjem, pri sebi ): Ljubček, kaj si mi tu notri skril? Kakšno presenečenje me čaka?

Natakar (kurbi že nekoliko pomirjeno, pojasnjujoče): To se ne ve. Ne, ne. V resnici niti Tret. On je sicer tu oblast, vendar v resnici samo dela za oblast (se izboči, skoraj ponosno), enako kot jaz.

Kurba (spet, vendar zdaj še bolj zmedeno): To je strašno zamotano, tega ne razumem. Kaj je pri vas oblast nevidna?

Natakar (skoraj olajšano): Lahko bi se tako reklo.

Kurba (kot bi hotela utrditi vedenje): In vse je njena last?

Natakar (potrpežljivo): Vse.

Artistka (enako kot prej): Kako se to srce odpre?

Kurba (artistki, posmehljivo): Ta srček zlat je zate predrag. (Natakarju vrtajoče, kot nekdo, ki hoče stvarem priti do dna): In kaj ji bodo trupla umrlih ljudi? In zakaj so trupla dragocena?

Natakar (potrpežljivo): Saj veš, da pri nas smrti skoraj ni.

Kurba (se megleno spominja): Nekaj smo o tem govorili? Mislim, da sem že pozabila.

Artistka (ki se še vedno trudi z obeskom, ob teh besedah posmehljivo vrže kurbi): Pozabljivost prinaša tarantela.

Natakar (pomenljivo): Trga vezi in vse prepreda.

Artistka (natakarju, skoraj obtožujoče): Vsak je sam zavit v svoji bubi.

Natakar (se ne zmeni za te besede, kurbi, poučno): SEZBOST spomin budi.

Kurba (zmedeno, presenečeno): O čem zdaj ti?

Natakar (kurbi, hitro): Nič, nič! (Resno, pojasnjujoče) : Pri nas se precej redko zgodi, da umre kdo od ljudi. Pri tem seveda ne štejem tistih, ki odletijo iz DRSIŠČA.

Kurba (se ponovno skuša spomniti): Drsišča??

Artistka (je opustila trud, da odpre obesek, pri sebi, posmehljivo, kot bi brala reklamo): Če SEZBOSTA ni, ti spomin zbledi!

Kurba (se takoj odzove artistki, besno, sovražno, porogljivo): A spet »kavsaš« (namesto »kvasaš« - op.avtorja) ? (Potegne dildo in z njim povrta po zraku): Ti pomagam srček odpreti?

Natakar (se za kurbine opazke in izpade ne zmeni, nadaljuje): Ti so seveda izgubljeni. Trupla umrlih se takoj zamrznejo, to so zelo dragoceni rezervni deli

Kurba (navdušeno): Ja seveda! Podobno je pri nas. Pa se vsi strinjajo, nihče ne nasprotuje?

Natakar (zdolgočaseno, nejevoljno): Nihče se ne strinja, nihče ne nasprotuje, nihče ni samega sebe last. Nad vsemi nami je oblast.

Kurba (kot nekdo, ki pričenja razumeti): Takšen je splošen ukaz?

Natakar (skoraj zadovoljno): Vsi živi smo že rezervni deli. Lahko nas uporabijo drugi, ki so se višje povzpeli. Če se mudi, se lahko zgodi, da se tvoj spomin ne zbudi.

Kurba (osuplo in občudujoče): To je pravilno! Vi ste res daleč pred nami! Tu je vsak koristen!

Natakar (očitajoče, prizadeto): Samo kdor je zadovoljen. Samo ti so za ljudi! Zastrupljene tarantela žre!

Artistka: (odločno, kot bi hotela poudariti kurbino nevednost): Tarantela zastrupi vse. Od strupa živi in se redi.

Kurba (natakarju, kot človek, ki ponuja rešilno bilko, čeprav v to ni niti sam prepričan) : Pa zamrzni potem šlevo in ga skrij. Bo vsaj za rezervni del.

Artistka: (kurbi, sovražno, visokostno, posmehljivo): On vendar ni bil zadovoljen. On je zastrupljen.

Kurba (kot bi prej samo provocirala in se zaveda, da je bil prejšnji predlog nesmiseln): Saj je bil popolnoma nesposoben! Od njega nikoli ni bilo nič! Komu, komu naj bo taka pokveka za rezervni del? (Se ironično spakuje): Da bo še sam postal šleva? (Natakarju): Vrzi ga že v smeti! To je navadna smet! (Artistki, ki se znova trudi odpreti zlati srček, zakliče, posmehljivo kot nesposobnežu in s perverzno ustrežljivostjo): Pritisni že tam spodaj, tam spodaj, na tisto vzmet!

(Zasliši se glasno pljuskanje v tarantelini luknji. Iz ozadja se v soju reflektorjev pojavi šest pasjih glav.)

Kurba (opazi pasje glave in v srhu groze zavpije): Tu so zveri! Tu so volkovi!

(Pasje glave izginejo.)

Natakar (vidno vznemirjen): Si jih videla? Pasjeglavce?

Kurba (še vedno v grozi, zelo presenečeno): To so psi? Psi prinašajo nesrečo! Joj meni!¨(Pljuva proti ozadju, kjer so se pojavile pasje glave.)

Natakar (hudo zaskrbljen, vendar poučno): To so pasjeglavci. Tako rekoč pol ljudje pol psi.

Kurba (popolnoma zgroženo, skrajno nejeverno): Kaj govoriš?

Natakar (enako kot prej): Narediti je mogoče vse. Ljudi s sokoljimi očmi ali s sluhom žužkojeda. Psi imajo še posebno dobro razvit voh.

Kurba (nekoliko bolj pomirjeno, narejeno užaljeno): Ti me zajebavaš. To ne misliš resno?

Natakar (enako kot prej): To pri nas ni čisto nič posebnega. Ti hibridi so se zelo koristni za specialna dela.

Kurba (popolnoma zgrožena): Bog, bog, ali slišiš to? Katera ženska pa lahko rodi - tak »bridi«?

Natakar (vzvišeno poučno): To ni nič posebnega. Gre za umeten postopek. Njim se splača, ker dobijo veliko eliksirja.

Kurba (vzhičeno): Tu so pomembne samo ženske! Moški nič!

Natakar (skoraj zadovoljno, vendar zaskrbljeno): Tako je. Moški nimajo tu nobene vloge. Sicer pa jih tudi ni. Zato imamo problem, da se ženske gonijo s psi.

Kurba (zgroženo): KAJ? (Pljuva): Pfuj! Pfuj! (Zelo jezno, zaničljivi, natakarju): Ne boš verjel, ampak tudi pri nas se to dogaja! Poznam par, kjer pes možu ženo natepava!

Artistka (medtem ko se ukvarja z obeskom, kurbi, sovražno, visokostno, porogljivo): A nisi tudi ti imela za moža ščeneta?

Kurba (kot bi jo pičila kača, strupeno sovražno zasika proti artistki): Kuzla, njegova žena si ti! Zdaj za vekomaj!

Natakar (mirno, vendar zaskrbljeno): Pri nas ni to nič posebnega.

Artistka (užaljeno, globoko prizadeto, besno): Z njim nikoli nisem bila! Jaz imam svojega!

Kurba (skrajno sovražno, perverzno): Ne gobcaj! Raje delaj! Srček, ki ti ga je dal, je pri tebi zaprt ostal!

Natakar (se ne pusti zmotiti od prepira obeh žensk, enako kot prej): Vse divje horde žensk imajo pse.

Kurba ( v slutnji, prestrašeno): Ja? Kaj to pomeni?

Natakar (zelo zaskrbljeno, prestrašeno): Da so divje ženske tu v bližini!

Kurba (prestrašeno, ampak vztrajno): In ?

Artistka (porogljivo): Ti boš takoj z njimi! To je prava druščina zate!

Kurba (besno): Tvoja so ščeneti! (Porogljivo): Ta srček zlat je zate predrag!

Natakar (prestrašeno, kurbi, malo očitajoče): Tebe ni treba biti strah, če boš tulila z njimi. Mene pa bodo raztrgale!

Artistka ( natakarju pomirjujoče, zavezniško): Ni se treba bati. Saj nas ščiti tarantela!

Kurba (sovražno): Naj te piči! Crkni, to ti iz srca želim!

Natakar (zamišljeno): Kar v srcu tiči, se v resnici zgodi.

Artistka (kurbi, vzvišeno, vendar notranje negotovo, prizadeto): Jaz sem s sabo spravljena. Ti ne misliš nikoli oditi?

Natakar (se počasi prestopa in zapoje, obenem ga spremlja otožna glasbena spremljava) : Večno hoditi, hoditi, to je hudo! Večno nositi, nositi, to je težko! Večno bloditi s strahom v temo, to je - prekletstvo! (Ko se ustavi, obenem preneha glasbena spremljava.)

Kurba (vzvišeno, ošabno): Jaz se nikogar ne bojim!

(Zatemnitev. Kratek erotični ples, vsiljiva reklama.)

(Ponovno glasno pljuskanje v tarantelini luknji Kot v težki borbi se kriminalec krčevito, s hudim naporom kobaca iz nje.)

Kurba (panično, natakarju): Vrzi ga v smeti! Hitro ga skrij!

(Natakar si v živčni naglici oprta truplo šleve - lutke na hrbet in sklonjen pod njim zdrvi do kontejnerja.)

Kurba (artistki, nestrpno, zelo vsiljivo): Tam spodaj pritisni, na vzmet!

(Natakar odvrže truplo šleve - lutke v kontejner. Truplo pade z glasnim pokom, istočasno se zasliši grozljivo predirljiv krik artistke.)

Artistka (ki ima na hrbtu veliko rdeče srce, se opotekaje zgrudi na tla, medtem v grozi vpije): Pičila me je! Tarantela me je pičila!

Kurba (radostno, perverzno): O, učinkuje! Moje poročno darilo učinkuje!

Natakar (kot brez uma zdrvi k njej): Artis! Artis! Ne!

Kurba (proti artistki, sadistično): Si dobila svoje, pizda? Zdaj si zadovoljena, zastrupljena!

Kriminalec (gol, v rdečem trikoju, ima čez cel hrbet prižeto ogromno črno tarantelo, se opoteka h kurbi, zmedeno, zadihano): Tarantele ni… izginila je… pobegnila v globino zemlje…

Artistka (na tleh, z globoko žalostjo, vendar zaupno ljubeče, natakarju): Nat, kaj si mi to storil? Zakaj? Tako strašno me žge, v meni polje črna kri, v trebuhu me grabi divja, ostra bolečina !

Kurba (se bliskovito, zelo prestrašeno odmakne od kriminalca): Na hrbtu jo imaš! Za hrbet se ti je skrila !

Natakar (obupano kleči ob artistki, z divjo bolečino): Artis, ne umri! Verjemi, da nisem imel pojma. Artis moja! (Ji iz stekleničke kaplja zdravilo v usta): Ljubica, popij! To je edino zdravilo, ki v resnici pomaga, je čudežno, izvirno.

Kriminalec (kot v transu, izmučeno, brezmočno utrujeno): Jaz ne morem nič. Oči se mi zapirajo, vleče me k tlom. (Se počasi zvali na tla.)

Kurba (kriminalcu sprenevedavo ljubeče, zaskrbljeno, prikrito cinično, uživaško): Ljubči, kaj je s tabo? Ne govori mi tako! Ti si rojen za zmago. Zdravila je za oba premalo.

Kriminalec (utrujeno, vendar odkrito): To zdravilo …

Kurba (odločno): … je samo zame. Ne morem ti ga dati. Brez njega ne smem nikoli ostati.

Kriminalec (kljub utrujenosti, posmehljivo): To ni nobeno zdravilo, to je le prevara. Edini način, da se tvoj strah premaga! V resnici so to kante odpadnega motornega olja.

Kurba (šokirano) : Kaj ?! Kaj govoriš?

Kriminalec (jasno in razločno): Motorno olje za odpad.

Kurba (popolnma panično): Kaj zdaj? Tarantela je povsod, utrli smo ji pot, da pride vsepovsod!

Kriminalec (še vedno posmehljivo, skoraj kot bi malo oživel): Če to olje piješ, je bolje, da se ubiješ. Zanesljivo greš na drugi svet.

Kurba ( panično, ogorčeno, besno): Jaz sem prevarana! Joj, joj meni! Vsak hip lahko dobim pik! (Se divje zasuče proti natakarju, besno in v grozi): Nat! Kaj je tebi?

Natakar ( kleči ob Artistki, se ozre proti kurbi, presunjeno, srdito): Artis umira!

Kurba (z igrano oholostjo, v divji zaskrbljenosti): Pa kaj ! Tudi po njem je (namigne proti kriminalcu), ki je bil največji orjak, najbolj mogočen veljak! (Zvito, vabeče): Zdaj bom jaz, njegova zakonita soproga, na celem svetu najbogatejša vdova.

Natakar (še vedno neomajno) : Pomagati moram Artis. Nikamor ne grem.

Kurba (z živalsko vztrajnostjo, s perverzno privlačnostjo): Takšnega fuka kot z mano prej nikoli nisi imel.

Natakar (je vidno presenečen in jo zabodeno gleda).

Kurba (enako kot prej, nejevoljno): Povej! (Ga gleda in zadovoljno vidi, kako je hipnotiziran): Ampak takšnih užitkov ne boš več imel! Ali niso bili divji? Jih želiš še imeti?

Natakar (nepremično bulji vanjo).

Kurba (enako kot prej, le zadovoljno in še malo bolj perverzno): To samo pri meni dobiš. Takšne užitke le z mano doživiš! To je tako sladko, da je celo umreti lahko in lepo.

Natakar (nepremično bulji vanjo in se kot uročen sedaj vidno nagiba proti njej).

Kurba (enako kot prej, malo manj perverzno) : Poleg tega sem tako bogata, da si ob meni lahko privoščiš vse. Vse, popolnoma vse, tudi tisto, na kar danes še pomisliš ne!

Natakar (vstane, stopi proti kurbi, popolnoma zmedeno): Želiš zdravilo za moža?

Kurba (zgroženo): Si čisto nor? On ima olje za motor. Vsak hip ga ne bo več.

Natakar (še bolj zmedeno): Ti ne gre za moj prastari lek?

Kurba (še boj zgroženo): Pa kje imaš pamet? Seveda gre! Izključno zame ! (Ukazovalno): Daj mi že ta zvarek!

Natakar (pogleda v stekleničko, ki jo ima okoli vratu, presenečeno, z obžalovanjem): Vse je šlo. Ni ga več.

Kurba (zgroženo, ogorčeno): Kaj? Ni ga več? Hočeš tudi ti, da pridem preč?

Natakar (prestrašeno, pomirjujoče, pojasnjujoče): Artis ga najbolj potrebuje. Samo to zdravilo jo rešuje.

Kurba (podivja v besu): Tej kuzli si dal MOJE zdravilo? JAZ naj crknem, da ta pocestna pizda še naprej živi?

Artistka ( z zadnjimi močmi se malo privzdigne, natakarju iskreno ljubeče in z globoko žalostjo): Nat, kje si? NE POZABI ME.

Natakar (se zdrzne, pretresen se vrže nazaj na kolena k artistki, v navalu čustev kot nekdo, ki izgublja najdražjega človeka): Artis, Artis, ne zapusti me!

Artistka (resno in tolažilno) : Ti samo bodi z menoj!

Natakar (kot nekdo, ki je globoko prizadet in zgrožen nad seboj) : Artis, KDO sem jaz?

Artistka (enako kot prej, vendar z nekoliko povzdignjenim glasom) : SAMO MIDVA SVA, JAZ JE HUDIČEV GLAS. ZAPOMNI SI TO!

Natakar (ponovi z glasom človeka, ki se mu je odprlo izjemno spoznanje): SAMO MIDVA SVA!

Artistka (z izredno milino in izjemno ostrino mirne besede): Ne pozabi: MIDVA SVA ZA VEKOMAJ.

Natakar (kot v transu): ZA VEKOMAJ.

Artistka: Naredil si mi otroka. Misli na NAJU!

Natakar (zakriči kot prešinjen od bolečine): Artis! (kleče ob negibni artistki, kot da se zaklinja): Za vekomaj! Za vekomaj!

(Zatemnitev. Erotičen vložek. Vsiljiva reklama.)

Kurba (vzame iz kovčka črno pokrivalo s črnima rogovoma in ga povezne kriminalcu na glavo, kriminalcu žaljivo, izzivalno): Zdaj si ti rogonosec!

Kriminalec (se kot spodboden privzdigne, presenečeno): Kaj? Kje je ščene?

Kurba (odkrito nesramno): Prerezala sem mu vrat. Ni bil za nobeno rabo.

Kriminalec (osuplo, jezno): Kaj si storila? (Se v hipu ove, navidezno navdušeno): Ljubica, ne dohajam te, ti presenečaš vse! (Nekoliko razočarano, vendar spravljivo): Bil je strahopeten izmeček, velik lažnivec. Konec je storil tak, kot je živel – sramoten, umazan, tik pred zdajci nepotešen, neizživet. Še pljunem ne nanj ! (Izzivalno): In kaj bo z mojo zabavo?

Kurba (perverzno): To bomo še videli, rogonosec!

Kriminalec (se sunkovito vzravna, kot bi mu ob nenadnem spoznanju hušknila vsa kri v glavo): MENI praviš rogonosec?

Kurba (enako kot prej): Ja, seveda. Nisi pazil na nevesto. (Se porogljivo spakuje): Na svojo nevestico belo, čisto nedolžno in mlado.

Kriminalec (se kot od nenadne sile spodbujen naglo dvigne na noge, kurbi, divje rjove): KDO? KDO je bil tisti?

Kurba (kot prej in z očitnim užitkom, ko se ob kriminalčevi iztirjenosti vidno zabava): Očka boš! Si kaj vesel?

Kriminalec (se zmede, neodločno, skoraj tiho ponovi): Kdo?

Kurba (enako kot prej): Zanosila sem na dan poroke. Torej si oče ti. Tako določa zakon.

Kriminalec (enako kot prej): Kdo?

Kurba (enako kot prej, z roko kaže kriminalcu roge, pri čemer začneta rogova na njegovi glavi rdeče svetleče utripati): TI ! TI imaš resnično prave rogove. Šleva jih ni imel.

Kriminalec (popolnoma ponori, dvigne kurbo kot perešček visoko nad svojo glavo in z brezumnim, nasilno pritajenim srditim glasom globoko iz grla vpraša): KDO, KDO TE ZADNJIČ VPRAŠAM ?

Kurba ( prikriva grozo z narejeno, noro veselostjo) Hi, hi, hi … no, kdo, kdo na tem gnoju že ves čas kriči:kikiriki, kikiriki, od mene večjega ni?

Kriminalec (enako kot prej, mogoče malce manj srdito): Ljubica moja, zdaj mi pokaži tega junaka, ki ima tako pogumnega curaka, da je (se spakuje) nevestico belo, nedolžno in mlado (nadaljuje zelo srdito, z grgrajočim glasom) pred ženinom nategnil in ji otroka naredil! Daj, da vidim tega heroja! (Zelo resno, ostro kot britev): Ne zavlačuj, ti svetujem, igre je konec, ta hip te treščim ob tla.

Kurba (enako kot prej): Ti, ti se raje postavi na tla! Ja, kdo neki bi to bil, ki ti je roge nabil? Ja, NATIKAR vendar, ta izdajalski kurbir, ki je brez vsake vesti!

Kriminalec (gibčno postavi kurbo na tla in se kot uročen, noro divje zastrmi v natakarja, ki ima na hrbtu veliko rdeče srce in ves čas kleči ob truplu artistke - lutke, s srdito norim pritajenim glasom): Ti, komar pred mojim nosom, z užitkom bi te zmečkal! Srečko si, da me daje takšna strašna žeja, da ti bom .. (plane v enem skoku natakarju za vrat) popil vso kri !( Glasno golta. Med lovljenjem sape z živalsko slo): Kri! Kri! Več krvi!

Kurba (prestrašeno, vendar umirjeno): Izsušila ga je tarantela.

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kriminalec (pohotno liže še zadnje kaplje krvi iz vratne žile natakarja - lutke in se počasi okrene proti kurbi, vabljivo, ljubeče): Pridi, ljubica, pridi ! Dolguješ mi seks po moji izbiri!

Kurba (stopi za pol koraka nazaj in se obenem skloni naprej v obrambno napadalni položaj, izzivalno): In to je kaj?

Kriminalec (sadistično): Salto mortale, saj to poznaš, na vse tri načine. Celo noč imava čas.

Kurba (v enakem položaju kot prej, vendar prestrašeno in kljubovalno): Na tri vogale? To je maščevanje.

Kriminalec (popolnoma resno): Odslužila boš samo pravično kazen. (Porogljivo): Ne bo ti dolgčas.

Kurba (v enakem položaju kot prej, odločno kljubovalno): Ne!

(Kriminalec se dvigne in opotekaje se požene proti njej.)

Kurba (zbeži, izzivalno): Ujemi me!

(Tečeta nekaj krogov okoli mučilnih naprav, pri čemer se kriminalec čedalje bolj opoteka.)

Kurba (med tekom, narejeno nagajivo, poniževalno): Ujemi me! Ujemi me!

Kriminalec (se med opotekanjem ustavi ob količku): Psica, te bom že dobil! Na kurca te bom nabil in zgonil do kraja, prasica!

Kurba (se mu z druge strani količka posmehuje): Ljubči, od kdaj tako govoriš? Strašno sem presenečena! Tega ne morem verjeti! Sploh te ne prepoznam!

Kriminalec (se opira na količek, utrujeno): Me boš že še spoznala.

Kurba (stopi predenj, nesramno ): O seveda ljubči! Komaj čakam na to! DANES JE SPOZNANJA VELIKI DAN! (Gre počasi okrog njega, zadovoljno, posmehljivo): Od vse te popite krvi, se samo tarantela redi. (Ga porine na količek in potisne navzdol, porogljivo): Odpočij si, no!

Kriminalec (zavpije od bolečine): O!

Kurba (na enak način takoj ponovi za njim): O! (Narejeno ljubeznivo, porogljivo): Ti je lepo? (Ga še enkrat potisne dol.)

(Kriminalec zarjove od bolečine.)

Kurba (enako kot prej): Ljubči, saj še ne boš umrl, samo tvoj svet se bo podrl.

Kriminalec (krili z rokama, ko lovi ravnotežje, in rjove od bolečin, vmes milo prosjači): Daj me dol! Prosim, daj me dol!

Kurba (oponaša njegovo rjovenje, na njegove prošnje perverzno): Kaj? Ti bi rad, da se dava dol? Ti bi rad dol, dol? Tebi res nikoli dosti ni! Vse, ljubči, vse bova uredila. Dol! Dol! Vedno sem zate pripravljena, samo zate ustvarjena!

(Kriminalec stoka že s šibkejšim glasom, se nevarno zamaje na količku, vendar ga kurba prestreže in porine nazaj ter še močneje potisne navzdol. Kriminalec zakriči od bolečine.)

Kurba (posmehljivo oponese njegov krik, perverzno): Ljubči, nič se ne boj! To je trdno, prav zate narejeno. Zanesljivo te bo držalo!

(Kriminalec lovi ravnotežje in pri tem izpušča pridušene krike.)

Kurba (ga posmehljivo oponaša, vzame iz kovčka ročni krmilnik, spusti zanko na vislicah, jo natakne kriminalcu okrog vratu, jo zategne in s krmilnikom povleče navzgor, tako da je kriminalec nasajen na količku nekoliko naprej sklonjen prisilno vzravnan, medtem kriminalcu perverzno prijazno): Ljubči, tako to ne gre. To bova sedaj uredila! Tako, vidiš, tako. (Si ga ogleda, ko z glavo v zanki negibno, nekoliko naprej nagnjen sedi. Prijazno perverzno): No, sva uredila?! Je tvoja pička spretna tička? (Narejeno nejevoljno, porogljivo): No, pohvali me, no!

(Kriminalec pridušeno stoka in krili z rokama.)

Kurba (po kratkem premoru nadaljuje enako kot prej): No, pa nič! (Navidezno resno): Ampak to z rokami morava še urediti. (Vzame iz kovčka plastične zatege, jih za njegovim hrbtom raztegne, tako pripravljena ukazovalno): Roke za hrbet!

Kriminalec (da roki naprej, kljubovalno izgrgra): Ne.

Kurba (jezno, skoraj ihtavo, perverzno): Hočeš, da te še bolj nasadim, ali da te v zrak zavrtim?

(Kriminalec da molče roki za hrbet.)

Kurba (zadovoljno, perverzno): No vidiš, tudi ubogati znaš! (Zveže njegovi roki v zapestjih in stopi predenj, ki tako nasajen nepremično in nemo visi. Zmagoslavno, perverzno): Si nisi mislil, da bova tako lepo uredila?! (Resno, skoraj grozeče): Zdaj je trenutek resnice! Povedal mi boš, kaj vse si se mi še zlagal!

Kriminalec (z naporom izgrgra): Razen za zdravilo – nič !

Kurba (perverzno, nesramno,vendar resno): Potem moram začeti pri sebi! Fukala nisem le s šlevo, ki je bil zanič, in s tem natikarjem, kot veš. (Počaka, kot bi hotela stopnjevati napetost. Nadaljuje, kot nekdo, ki odkriva veliko skrivnost, ki je zanj izjemno intimna in dragocen spomin, s svojo izpovedjo pa želi močno prizadeti sogovornika): Ljubila sem se tudi z Ablom. Bil je krasen ljubimec.

Kriminalec (z zadrgnjenim, vendar odločnim, močnim glasom) : To vem. Zato sem ga ubil.

Kurba (grozljivo presenečena, kot bi ji odgovor spodmaknil tla, zavpije): UBIL SI GA ! LASTNEGA BRATA SI UBIL! (Se v hipu ove, nadaljuje perverzno prijazno): Ja, ljubči, zakaj smo potem prišli sem, na konec sveta?

Kriminalec (izgrgra tiho): Zaradi tebe.

Kurba (enako kot prej, vendar zelo prijazno, skoraj vzhičeno): Ljubči, saj ne morem verjeti! VSO TO POT SI ZAME NAREDIL ? SAMO ZARADI MENE? VSE TO BLAZNO TRPLJENJE PO TEJ NESKONČNI PEKLENSKI PUŠČAVI ? (Perverzno, zelo čutno): Res si zaslužiš nagrado! (Se skloni k njegovim genitalijem, nato počepne in tam dela z rokama): Daj mi to svojo napravo!

(Kriminalec nemirno grgra.)

Kurba (nenadoma besno): Daj mi to svojo batino! Tega bivolskega kurca, ki si mi ga porival, porival, porival kar naprej, kadar koli in vsepovsod! S katerim si brezobzirno suval! Vedno samo ven in not, ven in not! Brez konca in kraja! Nasilno v samo steno maternice, v rit in črevo do želodca, globoko v grlo, da me je davil! Ni te zanimala moja bolečina! In vedno na koncu tega neskončnega suvanja ta obvezna prekinitev! To nenadno zmagoslavno dviganje in gnusno brizganje. Po mojem telesu, v usta, v oči, da se mi je gabilo in me peklilo! Nikoli mi nisi privoščil nobenega užitka ! Nikoli me nisi sladko in strastno, tako lepo počasi in vroče napolnil, kot je to znal tvoj neplodni brat in sedaj ta kurbirski Nat. (Se dvigne in se od blizu zazre v kriminalčeve oči, perverzno, kot nekdo, ki hoče močno prizadeti): Ampak priznati moram, da je bil dober žrebec. Ja, res,ves divji in pohoten!

Kriminalec ( krikne glasno, zadrgnjeno, spačeno): NE!

Kurba (ga pljune v obraz, besno, s studom): Gabiš se mi! Pfuj! Pfuj! (Besno, očitajoče): S kom sem živela! (Spet počepne, porogljivo, zaničljivo): Pokaži, no, to svojo sramoto! (Trga njegov triko, nenadoma presenečeno preneha in se zastrmi v spodnji del njegovega trebuha. Osuplo,radovedno, obtožujoče): Tega pa še nisem videla! Si mi dobro skrival! Kaj imaš tu tetovirano ? Nagica, hudiček, z želom srček prebada. (Počasi prebere, skoraj črkuje): F I O L A. (Se dvigne in zmagoslavno, gospodovalno, prizadeta, razjarjena ustopi pred kriminalca in ga strmo gleda, besno): Sedaj smo odkrili! Odkrili smo!

Kriminalec (z glavo v zanki divje odkimava, z vso silo grgra): Ne! Ne! Motiš se! Ti si edina! EDINA! EDINA!

Kurba (z brezobzirno ironijo): Kdo je ta fiolica, tvoja vijolica? POVEJ! (Ga z vso silo ponovno potisne navzdol v količek).

Kriminalec (od bolečin grgrajoče zarjove) AAAAAAAAAAAAA!

Kurba (ga oponese, perverzno): AAA! (Ga zagrabi za zanko ob vratu in potisne njegovo glavo čisto k svojemu obrazu): Ji je ime AA? AA??

Kriminalec (iz srca prizadeto zagrgra) : Par sva bila vedno samo ti in jaz ! Samo ti in jaz! (Zavpije): Ljubim te!!

Kurba (ga oponese, posmehljivo): Ubijem te! (Čisto blizu njegovemu obrazu, besno): Ne boš povedal?! (Odsune njegovo glavo nazaj in spusti zanko, besno): Sploh nočem vedeti! Kar odnesi to s sabo v grob!

Kriminalec (zelo prizadeto, s stisnjenim glasom, mirno, odločno): Ljubim te.

Kurba (samo-prepričevalno, samozadovoljno in do kriminalca sovražno): V resnici sem srečna! Nič boljšega se mi ni moglo dogoditi! Sedaj vemo, da si vedno lagal. Lažnivec!

Kriminalec (enako kot prej): Samo tebe sem ljubil.

Kurba (gre h kovčku, očitajoče, sovražno): Ti se kurbaš in obsojaš kurbanje?! Meni si uničil življenje. Nikogar nisem smela niti pogledati! Z nobenim drugim nisem smela biti! Jaz pa bi hotela biti kurba! Da bi bila z večimi! Svobodna! Da uživam!

Kriminalec (enako kot prej): Krim in Ba sva par za vekomaj.

Kurba (ga posmehljivo oponese): Za vekomaj! (Vzame iz kovčka starinsko izdelano sekirico z rezilom na obeh straneh in leseno deščico. Zagrenjeno, sovražno): Jaz sem nuna. Tvoja nunica zanunana, ki te uboga vedno in povsod. (Stopi pred kriminalca, mirno, ledeno, grozeče): Kako si me učil? Kaj se zgodi z izdajalcem? Kakšna je kazen za kurbirje?

Kriminalec (divje, z zadrgnjenim glasom) : Par za vekomaj!

Kurba (resno, perverzno, sadistično): Oboje, ljubči, za vekomaj bo proč! Zgoraj in spodaj, cik-cak! (Gre z deščico h kriminalčevemu spačenemu obrazu. Besno, nestrpno): Boš stegnil jezik na deščico? Odpri umazana usta! (Ga potisne nazaj, da se zanka zadrgne in ga davi. Sadistično): A! No, reci A! (Na silo ga potiska še bolj nazaj in dol na količek, da zadrguje zanko.) A! A!

(Kriminalec divje grgra in hrope, ko se davi, vendar trdovratno stiska ustnice.)

Kurba (ga potiska nazaj, davi in mu z deščico sili med ustnici, perverzno, divje): Boš odprl te žnable? A! Boš že rekel A! (Ga nenadoma spusti, potisne naprej in počepne predenj, srdito, perverzno): Nočeš?? Tudi prav! Bova pa najprej spodaj! (Mu deščico podstavi pod ud, porogljivo): O, saj je čisto mlahav! Tega črva res ne rabiš! (Na deščico lovi še njegova moda): Daj, no, še klopotca gor! Da bova vse naenkrat! (Jih ujame in bliskovito useka po deščici.)

Kriminalec (divje zavpije): A!

Kurba (plane kot ris z deščico pred njegova usta in sekirico nad njo): Jezik je zunaj! (Še enkrat bliskovito udari s sekirico po deščici, kot človek, ki tleskne nadležno muho, ko je za hip sedla, zadovoljno): Opravljeno. Jezik preklan je odsekan!

(Kriminalec divje grgra in hrope.)

Kurba (odloži deščico in sekirico, potisne kriminalca še dol, globlje na količek, da se napne vrv zanke okoli njegovega vratu in kriminalec z zadrgnjenim glasom divje grgra, sadistično): Ja, saj si tudi ti peder! Čisto nič te ne razumem. Uživaš, ko tako grgraš? Ti je lepo, ko si nataknjen? (Se skloni, da je z obrazom tik pred njegovim, porogljivo, sadistično): Midva sva mož in žena, zakonito poročena. Jaz sem edina, ki vse po tebi dobi. (Se perverzno spakuje): Ti bom všeč? Velik črn klobuk, kratko krilce, lepe črne nogavice, visoke, visoke petke?! Črna vdova?! Na celem svetu najbolj premožna?! (Zelo resno in ponosno, našopirjeno od ošabnosti): Premoženje je vse! Kdor ga ima, ima življenje! Vsi drugi so sluge.

(Zatemnitev. Erotičen vložek. Vsiljiva reklama.)

(Kriminalec – lutka, ki ima na hrbtu veliko rdeče srce, nemo visi na kolu z glavo v zanki. Kurba, ki ima na hrbtu tarantelo, vzame ročni krmilnik in z njim prižge džuboks. Oglasi se melodična, tenkočutna glasba violine, katere zvok je kot izjemno hrepenenje po svobodi. Za nekaj trenutkov je vse negibno v tej presunljivi glasbi.)

(Kurba se nenadoma zasuče proti vislicam in z iztegnjeno roko proti njim pritisne na krmilnik. Lutka kriminalca švistne k vislicam v višino in obvisi v zraku pod njimi. Pesem se izpoje. Trenutek tišine. Samo ena luč medlo osvetljuje prizorišče.)

Kurba (sovražno proti viseči lutki – kriminalcu, ki s črno kapo z rogovoma, krvavimi usti in krvavim spodnjim delom trupa ter velikim rdečim srcem na hrbtu kot otožen klovn binglja v zraku): Izdajalce in pedre obešamo na kandelabre! (Nenadoma z vso silo zaluča krmilnik v lutko kriminalca in obenem zelo prizadeto zavpije): ZAKAJ SEM ZDAJ TAKO ŽALOSTNA?

(Prileti vešča - lutka, zaplahuta z velikimi krili in se spusti na medlo luč. Popolnoma se stemni.)

(Oglasi se topotanje. Reflektor za hip osvetli kurbo, kako zaneseno topota v neobvladljivem plesu tarentizma.)

(Zavesa. Topot se nadaljuje.)

Klovn (osvetljen v soju reflektorja, stopi izza zavese na rampo odra in pretirano norčavo oponaša topotanje, se obrne k publiki, zaničljivo, posmehljivo): Bogata, bogata! Polna je zlata. Slepa od bleska v krogu večno koraka. (Zaupljivo): Ne živi, ne umre. Zase ne ve. Ničesar ne čuti. Ob luči se cvre. (Skoraj s pomilovanjem): Tarentistka je. (Poučno): S topotanjem tla miri, tarantelo zadovolji. (Odrešujoče, z rahlim cinizmom): In svet se spet uredi.

(Topot utihne. Luči v dvorani.)

Klovn (se teatralno prikloni publiki in objavi): GLEDE NA VPLAČANI ZNESEK OD PRODAJE MASK JE VIŠINA DOBITKA (navede znesek in nadaljuje): PRODAJA MASK JE KONČANA. PRI ŽREBANJU BODO LAHKO SODELOVALI SAMO TISTI, KI SO KUPILI MASKE IN ODDALI PRAVILNO IZPOLNJENE KUPONE (se ponovno teatralno pokloni publiki in ji, preden zgine za zaveso, narejeno pomenljivo navrže): Le kdor tvega, po dobitku sega, ali pa dobitek res dobi, nazadnje, prav nazadnje zavisi… (za hip zastane in poudarjeno, nesramno izzivalno izreče) : … še od njegove brezobzirnosti! (Pomežikne publiki. Odide.)















































(Epilog)

(Na oder pred spuščeno zaveso pritečeta čarodej, oblečen v črn frak, z rdečo vrtnico, zataknjeno v zgornjem žepku fraka, s cilindrom, z belimi rokavicami in s čarobno paličico, in njegova spremljevalka, oblečena seksi, v kratkem krilcu, lepih svilenih nogavicah in visokih petkah ter z dolgimi, do komolca segajočimi, črnimi žametnimi rokavicami.)

Čarodej (publiki): Igra je in ni končana. Je in ni, je in ni, tako se svet vrti!

Spremljevalka (zapleše, glasno, veselo, izzivalno): Vrti, vrti, vrti!

Čarodej (publiki): Vse je ločeno, vsak je sam, vse je isto, vsak z vsem povezan.

Spremljevalka (presenečeno, čarodeju): Sam in povezan?

Čarodej (pomenljivo, spremljevalki): Tlesk kamna na gladini, razburkanosti sledi usklajeno valovanje, kar bilo je, še prihaja, že odhaja, tukaj vztraja, tukaj ni. (Zamahne s paličico.)

(Nenadoma zaplahuta bela grlica – lutka v neposredni bližini čarodeja in poleti kvišku.)

(Zavesa se dvigne. Luči v dvorani ugasnejo.)

(Prizorišče, ki je abstraktno belo urejeno, je močno osvetljeno, da se vse kopa v beli svetlobi. Izjemno lepo oblečeni in umetniško perfekcionistično urejeni Abel, Kriminalec, Artistka, Natakar, Šleva, ki so vsi brez mask, elegantno plešejo v taktu starinske glasbe. Obenem se sliši glasno topotanje v monotonem taktu tarentizma, ki se kontrastno nenavadno ujema s starinsko melodijo.)

Klic (visok, prebujajoč): KJE SI TI?!

Vsi na osvetljenem delu (kot odmev na klic, spominjajoče, melodično med plesom): Mi smo tu! Tik ob tebi! Išči nas pri sebi! Le pri sebi. Le pri sebi! Išči se pri sebi!

Odmev (med topotanjem izmenjaje oddaljen in kot iz neposredne bližine nato glasen): Sebe čutim jaz! Jaz sem jaz! Hitro masko na obraz!

Artistka (obtožujoče, presunljivo zakliče): Tema vse požira, vedno bolj se gosti. Moj nerojeni sin v njej tiho spi!

(Zavesa. Luči v dvorani.)

Čarodej (publiki, pomenljivo): Žreb, ki vse ureja, naj odloči, kateri od milijon sto tisoč petih možnih parov bo ta hip par dneva.

(Čarodej zamahne s paličico in množica lističev se spušča nad odrom, kjer stoji spremljevalka proti tlem. Spremljevalka ujame enega.)

Čarodej (spremljevalki): Kateri par si ujela?

Spremljevalka (glasno prebere kratici imen na listku).

Čarodej (glasno objavi publiki): ……….. danes par je dneva! Kdor je par zadel, igra naprej. Krog se je zožil. Ta, ki je par zadel, še možnost ima, da bo dobitek prejel.

Ponovno klic (visok, prebujajoč): KJE SI TI?

(Zavesa se dvigne. Luči v dvorani ugasnejo.)

(Abstraktno urejeno prizorišče je temačno, osvetljuje ga le neenakomerno utripajoča, slaba brleča svetloba. Kurba in pasjeglavci, huligansko ekstravagantno oblečeni, z maskami, topotajo v monotonem taktu tarentizma. Pasjeglavci se vrtijo okoli kurbe, ki zaneseno topota. Pri tem že vsiljivo rinejo vanjo, od časa do časa odmakne kdo od njih masko in pokaže svoj obraz, včasih s sadistično perverznim izrazom, drugič spet prijazno se smehljajoč. Ves prizor je grotesken. Topotanje in glasno skandiranje pasjeglavcev se kontrastno nenavadno ujema s starinsko melodijo, ki se sliši iz oddaljenosti.)

Pasjeglavci (med topotanjem grozljivo monotono, glasno): Čutim, čutim, čutim sebe! Preko tebe, tlačim tebe, čutim sebe! Jaz sem jaz! Masko na obraz!

Kurba (medtem preroško zakliče): Ob topotu se blešči! Tema beži! Moj sin prihaja !

(Zavesa. Luči v dvorani.)

(Čarodej prinese mizico, spremljevalka pa prozoren boben za žrebanje, v katerem so kuponi s pravilno označenim parom.)

Čarodej (zaploska in zakliče proti zavesi imeni današnjega para) : ………. , ………….. ! (Ko pritečeta izza zavese, oba odkritih obrazov, narejeno slavnostno zakliče proti publiki): ……….., ………….., par današnjega dneva!

(Čarodej in spremljevalka ploskata, pri tem čarodej tudi spodbuja publiko naj ploska današnjemu paru, kot da sta izjemno pomembna. Par se pred publiko priklanja in zahvaljuje za izkazano priznanje in pozornost.)

Čarodej (publiki, uradno): V bobnu so kuponi s pravilno označenim parom. (Z glasom, ki stopnjuje napetost, pri čemer z roko iščoče kroži proti publiki): Kdo od vas bo srečni dobitnik? (Iz notranjega žepa fraka izvleče šop bankovcev in maha z njim proti publiki, izbranemu paru in spremljevalki, izzivalno, da stopnjuje napetost): Tu je dobitek, čisto pravi denar!

Izbrani par in spremljevalka (skačejo okoli čarodeja in mu skušajo izpuliti bankovce, razburjeno, strastno): Denar, denar, denar!

Čarodej (jih odriva in se obrača od njih vstran, ukazovalo, jezno): Proč, taki ste kot drhal!

Izbrani par in spremljevalka (se odmaknejo, vendar vsiljivo beraško proti čarodeju): Vsaj en bankovec daj ! Eden ni nobeden, mal zamiž, daj drobiž! Daj, daj!

Čarodej (zamahne proti njim, kot bi odganjal nadležne muhe, pomembno,uradno): To ni za vas, to je dobitek, ki se danes žreba.

Izbrani par in spremljevalka (vsi hkrati, zelo zainteresirano): Kolikšen je znesek?

(Čarodej prične šteti, okoli njega silijo vanj par in spremljevalka, ki hkrati štejejo in se mu ponujajo, da bi pomagali šteti. Čarodej jih jezno odžene in se zmede v štetju, vrne preštet denar nazaj v drugo roko in pokaže spremljevalki, da pristopi in mu pomaga šteti. Par se znova vsiljivo približa in od blizu spremlja štetje, čarodej pa ju znova nejevoljno odžene. Ko znesek s spremljevalko preštejeta, par zopet vsiljivo pristopi. Čarodej vzame preštet šop bankovcev iz spremljevalkinih rok, pri čemer pa spremljevalka zvito obdrži en bankovec, prav tako pa tudi eden izmed obeh v paru hitro poseže vmes in prav tako ukrade bankovec. Čarodej jima nejevoljno odvzame ukradena bankovca.)

Čarodej (svečano objavi publiki znesek dobitka in pri tem pomaha s šopom bankovcev): Dobitek, ki je v igri, znaša ………….(pove nižji znesek, kot je bila objavljena končna vsota od prodanih mask, in nadaljuje z glasom, kot da je to samoumevno in da to vsakdo razume): …to je razumljivo zaradi odbitka naših stroškov …(zastane in nadaljuje narejeno zaupljivo) … in tega, kar gre v moj žep.

Spremljevalka (zavistno): Srečen ta, ki ga dobi.

Izbrani par (hlastno): Lahko sodelujemo tudi mi?

Čarodej (nejevoljno, uradno): Samo ta, ki kupon v bobnu ima. (Malce skrivnostno): Ampak tisti srečko, ki izžreban bo, za ta denar še nekaj malega storiti moral bo!

Izbrani par in spremljevalka (vsi hkrati, zelo zainteresirano): Kaj?

Čarodej (še vedno skrivnostno, vendar neposredno): Odkriti bo moral obraz in resnico povedati vsem na glas!

Izbrani par in spremljevalka (vsi hkrati, zelo zainteresirano): In če ne bo? Je potem ta denar za nas?

Čarodej (zaničljivo) : Kdo pa se meni za vas? (Uradno): Denar ostane pri meni in se za prihodnji dobitek nameni. Igra bo vedno bolj privlačna. (Vtakne šop bankovcev nazaj v svoj žep.)

Izbrani par in spremljevalka (vsi hkrati, zelo zainteresirano): Dobitki bodo vedno večji? Se potem počakati splača?

Čarodej (samozadovoljno, skoraj perverzno): Dokler ne dobimo junaka, ki brez sramu pove, kakšna je resnica prava. (Ukazovalno) : Hitro zdaj! Žreb odloči naj! (Pomoli spremljevalki rutico, ki jo vzame iz notranjega žepa suknjiča, pokaže na enega izmed izbranega para): Zaveži mu oči!

(Spremljevalka zaveže temu, ki ga je pokazal čarodej, oči in z roko preskuša, da v resnici nič ne vidi.)

Čarodej (publiki slavnostno): Zdaj je žrebanje! ………..(pove znesek) dobitek je! (Zakliče drugemu iz para igralcev): Zavrti boben!

(Ta, ki mu je zaklical, zavrti boben.)

Čarodej (publiki slavnostno, odločno): Žrebanje poteka, boben se vrti! Sreča opoteča, naj se zdaj zgodi!

Spremljevalka (zapleše, glasno, veselo, izzivalno): Vrti, vrti, vrti!

(Boben se ustavi, z njim tudi spremljevalka.)

Čarodej (spremljevalki, uradno, ukazovalno): Pomagaj slepcu zdaj! Iz bobna srečnega dobitnika izvleče naj!

(Spremljevalka odpre režo na bobnu in vodi roko igralcu z zavezanimi očmi v notranjost bobna. Ta z roko pomeša po lističih in izvleče en kupon. Sname si obvezo, pogleda številko kupona in ga preda spremljevalki, ki prav tako pogleda kupon in ga izroči naprej čarodeju.)

Čarodej (obredno prebere številko kupona, publiki, slavnostno): Številka glasi ……! Srečni dobitnik ………. (prebere ime in priimek in kraj njegovega prebivališča) naj z izžrebano masko hitro sem na oder pridrvi!

(Čarodej izvleče iz žepa šop bankovcev in z njim izzivalno maha proti publiki. Oglasi se radostna, vzhičena glasba.)

Spremljevalka in igralca (pretirano radostno, skoraj klovnsko zaplešejo po glasbi in pojejo): Ne oklevaj in se ne obiraj, ko denar ti pomežikne, hitro, hitro se podvizaj, stegni roko, zgrabi, da ti ne ponikne !

(Ko srečni dobitnik priteče na oder, glasba odsekano utihne, spremljevalka in igralca prenehajo peti, obstopijo dobitnika in si ogledujejo njegovo masko, da je v njej prava številka.)

Čarodej (kaže dobitniku šop bankovcev, spoštljivo, vabeče): ………… (pove ime in priimek) pridite, pridite, danes je vaš srečen dan, ta dobitek je bil za vas izžreban! (Ko dobitnik v spremstvu spremljevalke in igralcev pride do njega, prijazno, v pričakovanju pritrdilnega odgovora): Je števila vaše maske prava? ………. (navede izžrebano številko)?

Spremljevalka in igralca (pritrjujoče): Prava, prava …… (navajajo številko).

Čarodej (se še sam prepriča, zadovoljno, dobitniku): Vse je prav. (Stopi za korak nazaj in proti njemu iztegne roko z bankovci, odločno, skoraj izzivalno): Ampak tega denarja vam še ne dam! (Vtakne denar z nazorno kretnjo v žep suknjiča. Pomenljivo, dobitniku): Denar dobiš, če zanj kaj storiš!

Spremljevalka in igralca (pritrjujoče čarodeju, skoraj ukazovalno dobitniku): Zasluži si denar, priznaj, da tvoj je gospodar!

Čarodej (dobitniku, spodbujajoče): Samo malenkost je. En sam stavek morate prebrati pred vsemi nami in na glas? (Ga potihoma prepričuje).

/Če dobitnik ne bi hotel, sledi zaključek, kot če ne bi hotel prebrati stavka na listku./

Čarodej (ko dobitnik vidno soglaša, ukazovalno): Dajte masko na obraz!

(Ko si dobitnik nadeva masko in z njo negotovo ozira okoli, se oglasi vzhičena glasba.)

Spremljevalka in igralca (zaplešejo v glasbi in zapojejo): Masko na obraz, da pokažeš drugi jaz! Masko na obraz, da prikriješ pravi jaz !

(Čarodej potegne iz notranjega žepa suknjiča več listkov in jih prebira ter se pri tem zadovoljno, skoraj perverzno smeji. Glasba odsekano utihne, spremljevalka in igralca prenehajo peti in plesati in obstopijo čarodeja, ki jim kaže listke. Vsi se pri prebiranju listkov zelo zabavajo in se odločajo, kateri listek bi izbrali. Pri tem drug proti drugemu tiho stavijo, da tega ali onega stavka na listku dobitnik ne bo hotel prebrati. Dobitnik z masko na obrazu negotovo stoji, ne vedoč, kaj se sploh dogaja. Nazadnje odloči čarodej in izbere listek, druge pa spravi nazaj v žep.)

Čarodej (dobitniku, ukazovalno): Odkrijte zdaj obraz! (Ko si dobitnik sname masko, enako ukazovalno): Vašo masko vzamem jaz (vzame od njega masko in mu pomoli listek), preberite to na glas!

(Na listku je napisano, kar mora dobitnik na glas prebrati, n.pr. : »Za denar svojo mati prodam!«, »Za denar svojo domovino izdam!«, »Za denar, vsakega ubijem, najboljšemu prijatelju v hrbet nož zarijem!« ipd. )

PRVA MOŽNOST (dobitnik noče na glas prebrati besedila)

Čarodej (potisne dobitniku nazaj v roke masko, jezno, žaljivo): Tu imaš svojo masko, še naprej jo imej! (Ga spodi z odra.)

(Oglasi se posmehljiva glasba.)

Spremljevalka in igralca (zaplešejo in zapojejo): Fej, fej, fej! Nosi masko še naprej ! Daj jo na obraz, saj nam kažeš lažni jaz !

Čarodej (izvleče iz žepa šop bankovec in z njim maha proti publiki, zakliče): Prihodnjič bo dobitek večji ! Pridite! Obiščite nas! Pohitite nasproti svoji sreči!

(Med tem je spremljevalka šla iskat za zaveso enake maske, ki jih razdeli vsem nastopajočim Vsi z enakimi maskami na obrazih pojejo med glasbo): Maske nosimo vsi, ne vemo, kdo v resnici smo mi! Vedno bolj je vsak drugemu enak! Ker smo brez obrazov, nobenih ozirov ne poznamo!

(Vsi se pomaknejo na rob odra, na samo rampo in pojejo): Denar edini pravi gospodar, vse se njemu udinja, vse spreminja, vase vleče, vse okrog njega pleše, je neuklonljiva sila, ki je ta svet rodila!

(Ko glasba preneha, nastopajoči prenehajo peti, obstanejo v vrsti drug ob drugem in snamejo maske ter se priklonijo publiki.)

Glas (glasno, močno, skoraj preroško): Kurbin sin se dviga iz temin. Osvojil bo ves svet!

(Zastor se dvigne.)

(Pristopijo vsi drugi nastopajoči. Zadoni močna glasba, v kateri vsi skupaj, beli in črni, pojejo): Dobro in slabo,vse je v skladu z naravo. Vulkan, ki izbruhne, ognjena lava, pepel, gozdovi skrivnostni, puščave pekoče, morja globoka, kipeči vrhovi, zver in njen plen! Smrtnost za večnost živi!

(Zavesa.)

Kurba (pride pred zaveso, glasno, zmedeno): Jaz to nič ne razumem! (Zavpije užaljeno): Jaz TEGA NE RAZUMEM!

(K njej pritečeta čarodej in spremljevalka. Oba jo tolažita.)

Čarodej (publiki, pojasnjujoče, opravičujoče): Zabloda je človekova usoda ! Kdor spregleda, oslepi!

(Vsi trije se priklonijo publiki.)

DRUGA MOŽNOST (dobitnik pred vsemi na glas prebere besedilo)

Čarodej (izvleče šop bankovcev, jih pomoli dobitniku, navdušeno) : Priznali ste vse, dobitek vaš je! Iskreno čestitam, pravi človek prihodnosti ste! (Zelo zaskrbljeno, nujno, dobitniku): Natančno preštejte ! Preštejte bankovce vse! (Ga sili, da mora šteti. Ko dobitnik vse prešteje, ga spusti z odra.)

(Medtem se oglasi vzhičena glasba. Spremljevalka in igralca zaplešejo in pojejo po glasbi): Denar je naš edini gospodar! Neizmerna je njegova moč! Kdor denarja nima, mora proč!

(Med tem je spremljevalka šla iskat za zaveso maske grotesknih spak, ki jih razdeli vsem nastopajočim Vsi s temi maskami na obrazih pojejo med glasbo): Denar prinaša vedno nov razvoj, zato mu večno slavo poj! Je magnet, nanj je svet pripet! Kdor denarja ne časti, življenja vreden ni!

(Vsi se pomaknejo na rob odra, na samo rampo in pojejo): Denar edini pravi gospodar, vse se njemu udinja, vse spreminja, vase vleče, vse okrog njega pleše, je neuklonljiva sila, ki je ta svet rodila!

(Ko glasba preneha, nastopajoči prenehajo peti, obstanejo v vrsti drug ob drugem in snamejo maske ter se priklonijo publiki.)

Glas (glasno, močno, skoraj preroško): Kurbin sin se dviga iz temin. Osvojil bo ves svet!

(Zastor se dvigne.)

(Pristopijo vsi drugi nastopajoči. Zadoni močna glasba, v kateri vsi skupaj, beli in črni, pojejo): Dobro in slabo,vse je v skladu z naravo. Vulkan, ki izbruhne, ognjena lava, pepel, gozdovi skrivnostni, puščave pekoče, morja globoka, kipeči vrhovi, zver in njen plen! Smrtnost za večnost živi!

(Zavesa.)

Kurba (pride pred zaveso, glasno, zmedeno): Jaz to nič ne razumem! (Zavpije užaljeno): Jaz TEGA NE RAZUMEM!

(K njej pritečeta čarodej in spremljevalka. Oba jo tolažita.)

Čarodej (publiki, pojasnjujoče, opravičujoče): Zabloda je človekova usoda ! Kdor spregleda, oslepi!

(Vsi trije se priklonijo publiki.)