E.N. von Wallersberg

(E.N.von Wallersberg je živel pred približno dvema stoletjima na tleh tedanje Avstroogrske. Imel je lepo in kruto življenje. Živel je z lažjo in je pozabljen umrl.)

TL : I.P.

gnothi seauton

»Ne združenja, ločitve zdaj so časi …« (TL: F.P.)

TARANTELA

(zelo perverzna aktualna groteska s srečelovom)

SAMO ZA ODRASLE IN PREMOŽNE GLEDALCE

A K T E R J I:

Klovn je klovn brez imena

Kurba z imenom Ba

Kriminalec z imenom Krim

Abel (ki je odkrit in nem)

Artistka z imenom Artis (tudi z vzdevkom kuzla)

Natakar z imenom Nat (tudi z vzdevkom natikar, izdajalski brezvestni kurbir)

Šleva je vedno samo šleva (tudi z več vzdevki, kot sta ščene in rogonosec)

Tarentisti (ki ostanejo nevidni)

Divje ženske in pasjeglavci

Anonimni igralci bedastih reklam in porno vložkov

Čarodej in njegova spremljevalka

(posvečeno nam, volčjim otrokom)

P R I K A Z O V A N J E

Reflektorji osvetljujejo le tisti del scene, kjer je tisti hip dogajanje. Drugi del scene je v temi. Tudi posamezni deli scene in akterji se na ta način odkrivajo le posamično, postopno, tudi le delno in celo presenetljivo. Erotični prizori in reklame morajo biti kratki, zaznavni le kot iztrgani izseki. Prekinitve zaradi njihovih vrinkov so v besedilu nakazane, dejanska izvedba, predvsem glede njihove pogostnosti, je prepuščena režiserju.

(Prolog)

Klovn (z masko, v kateri je pol obraza v smehu, pol v joku, oboje skrivenčeno, stopi izza zavese, preden se ta dvigne, na rampo odra /osvetljen v edinem reflektorskem soju, ki spremlja samo njegovo gibanje/ in se teatralno prikloni publiki): Pozdravljeni v svetu užitkov! Od vsega, kar je, je najlepši razvrat! Zakaj pa sta moški in ženska skupaj, če ne zaradi ... (gleda v publiko in kaže z roko zdaj na enega zdaj na drugega) no.... če ne zaradi ...., mar nihče ne ve (se pači) nihče ne ve ... (naredi premor, kot da ne more prebaviti takšne bedastoče in strahopetnosti, ter nato izstreli) : zaradi fuka! (se zareži in pomežikne, se zresni in s poudarjeno mimiko telesa in gestikuliranjem nato nadaljuje): Tu se poznamo, pa ne poznamo, ne ve se, si ti res ti ali ti nisi ti, zakrinkani smo vsi, tako se z lahkoto živi - smo takorekoč brez skrbi, saj nikoli nihče zares ne ve, ali si. Pa tudi ti nikoli zanesljivo ne veš, ali je ta tisti, za katerega se izdaja, in tako nikoli nič ne zamudiš. Kot peresce si, lahek. Perfektno! Vse, kar je tu, je zabava - in igra seveda, saj brez igre ni zabave. Prava zabava pa je, če je igra resna in gre (se posmehljivo pači) za življenje ali denar - vse drugo je dolgočas. (Kot da zaupa veliko skrivnost): Kraljična srčna je umrla od blede svetlobe. (Zopet vsem na glas): Torej igramo tu za denar in življenje - izključno za zabavo.(Naučeno - očitno je, da gre za reklamno besedilo): In vi vsi, ki sedite tu v dvorani, lahko zadenete dobitek, če uganete, kdo od posameznega para igralcev je pravi in kdo ni, in boste to na kuponu za kupljeno masko označili, napisali svoje ime in priimek in naslov ter listek v odmoru ob izhodu oddali v... (potegne iz žepa hranilnik in ga pomoli proti publiki) takšnega praščka! Vaš adrenalin se res lahko dvigne, ker je dobitek DENAR. Dobitek je glede na vplačano vsoto (vtakne hranilnik nazaj v žep in iz njega izvleče nekakšno cevnato merilno napravo, podobno termometru, in jo pretirano natančno ogleduje) do vrednosti (objavi znesek, nato nekoliko razočarano): No, lahko bi bilo tudi več ( vtakne cevnati merilnik nazaj v žep, zmajuje z glavo): Tako malo verjamemo v srečo? Smo skopi? Brez denarja? BREZ DENARJA – lepo lepo vas prosim – vija vaja - TAKOJ VEN! Takšni tu nimajo kaj iskati – razen predelani v salame in žajfo! Napako lahko popravite, še imate priložnost, maske so tudi med odmorom naprodaj! Denar se mora vrteti (dela obrate), vrteti, vrteti ... (negotovo obstane), sreča je opoteča (se spači), in največ je ima tisti, ki na denarju sedi (se zasmeje in pomežikne), lastnost denarja je, da na kup leti! (Resno) Čudna stvar je denar. Vsi se lepijo nanj. Sam se množi, pokuri ga hudič. Večino ljudi izcedi, komur priteka, tega zaduši. Igralci se menjajo, igra gre naprej. Reče se ji: napravimo posel! (Napravi korak, dva, očitno z namenom, da odide, se ustavi in obrne proti občinstvu): Še obvezno opozorilo: Kot je vselej pri igrah na srečo - zoper odločitve o dobitkih ni pravne poti. (Odide.)

1. dejanje
(venuta)

Glas (ko se stemni in še preden se dvigne zavesa) :

… zgodi se Tvoja volja
in ne vpelji me v skušnjavo,
amen.

(Oglasi se topotanje, ki asociira na ples tarentizma in se stopnjuje ter ob dvigu zavese zamre.)

(Prizorišče: Na eni strani na povišanem, od spodaj z raznobarvno svetlobo vrtečih se reflektorjev osvetljenem podiju plesišča internetni peep show studio v polkrogu raznobarvnih drogov, s katerih z vseh strani štrlijo črno-sivo srepeča očesa kamer in raznobarvne bule mikrofonov in v katerega osrednjem delu je kovinsko bleščeč drog, kot je običajno na prizoriščih za striptiz; v okolici trije ali več podstavkov, na katerih so predmeti, ki so oblikovani kot falusi ali dildi. Na drugi strani zanemarjen lokal, na pol bistro na pol restavracija, v njem igralni avtomat, džuboks. Vse je živih, pisanih barv in opremljeno z izzivalnimi, tudi ekstravagantnimi dodatki, kar daje tem delom scene nekakšen cirkusantski karakter. Na sredini v ozadju kontrastno težka, temna kulisa, razčlenjena na velike, drug na drugega nagrmadene, grozeče sklade velike zgradbe neke ustanove z velikim napisom SCIENCHIES. Nad plesiščem s stropa viseč velik roza prašiček - šparovec, ob njem cevnato svetilo z označeno zneskovno razpredelnico. Ob restavraciji in peep showu smetnjaka, vmes, kjer je možno, reklamni panoji sponzorjev in za izdelek SEZBOST. Mrzla svetloba reflektorjev, ki za kratek čas osvetli prizorišče ugasne.)

(Reflektor osvetli artistko z masko, ki v prostoru internetnega peep showa izvaja pred kamerami striptiz in erotično izzivalno poziranje, pri tem občasno pogleduje v monitorje in se očitno tudi pogovarja preko vratnega mikrofona z nevidnim gledalcem. Nato osvetli natakarja z masko, ki nosi spredaj in zadaj nataknjen napis dnevne ponudbe s cenami in ima posebno pisalo, podobno injekciji, ob boku zataknjeno v tulcu; ogleduje za gosti ali pa brska po smetnjakih. Oba imata na maskah podobne mrtve, ribje oči. Spredaj s strani odra, kjer je peep show, huškne za trenutek bleščeča vroča svetloba. V soju reflektorja pridejo na prizorišče kriminalec s črno zamaskiranim levim očesom, oblečen, kot bi ušel iz divjega zahoda, z izjemno velikim kavbojskim klobukom, na rokah iz svetleče kovine posebej izdelane naprstnike, ki so videti kot kremplji, z masivno zlato ročno uro na zapestju leve roke, z velikim revolverjem v toku na eni strani in velikim bojnim bodalom v toku na drugi strani, že na prvi pogled zastrašujoče divja zverina, obenem pa vendar strašilo, za njim kurba z elegantno zakritim enim očesom v nekoliko vulgarnem, oprijetem usnjenem hlačnem kostimu, z globokim izrezom in težko zlato verižico z masivnim zlatim srčkom okoli vratu ter z enako, sicer malo manjšo, masivno zlato ročno uro, v škornjih z visoko peto ter usnjeno šildkapo, z izjemno dolgo rutico - črno tančico in ob pasu s prav tako pretirano veliko nožnico, v kateri nosi poseben vibrator z bodalcem, ter šleva z zmršenimi lasmi in s pretirano velikimi in debelimi očali z enim (zanikrno) belo zakritim steklom v povaljani obleki z metuljčkom, ki nekaj korakov za kurbo v eni roki nosi njen mali toaletni kovček, z drugo roko pa mukoma vlači ogromen kovček in drugo prtljago - vsi trije prav tako z maskami. Takoj ko pridejo, se na pročelju restavracije prižge vijoličen neonski napis “WE-L- COME” /v katerem je neosvetljena črka »L«/, takoj zatem pa iz smeri artistke zablisne - kot bliskavica flasha pri fotografiranju. Vendar se artistka zanj ne zmeni. Natakar nasprotno pogleduje proti prišlekom, še posebej ko v njihovi bližini brska po smetnjakih.)

Kurba (se spači, z neprikritim studom): Pfu! Pfu! Tu smrdi po vlačugi!

Kriminalec (vidno vznemirjen ob bliskavici): Kaj je bilo to? (Proti kurbi): Si tudi ti videla?

Kurba (presenečeno): Ja (negotovo), kot bi se zabliskalo. Nekakšen blisk (šlevi), si ga tudi ti videl?

Šleva (ki se je zgrudil in počiva, potem ko je prtljago - razen toaletnega kovčka, ki ga še vedno drži - odložil na tla, izmučeno): Ne, ne, nič ...

Kurba (jezno): Kaj te sploh sprašujem, od tebe tako ni nikoli nobene koristi! (Spet proti kriminalcu): Kaj je to bilo? Kaj to pomeni? Misliš, da so nas spet »regirali«?

Kriminalec: Jebem jim mater (se obrne h kurbi), si videla, kako so zazijali in buljili (se divje krohoče), si jih videla, te poscance...

Kurba (se prav tako smeji): Kako je oni mali zastokal ... saj sploh ni prišel do besede ... buljili so in jecljali ... vsi so bili bledi od strahu ... perfektno je bilo... perfekten si bil, moj dečko ... resnično perfekten...

Natakar (kliče artistki, medtem ko brska po smetnjaku): Nič, tudi tu nič (resno zakrbljeno), to je že res zakleto, saj ni več za preživet! Že zdavnaj nobenega trupla. A naj crknemo, ali kaj? (Artistka med izvajanjem točke bežno skomigne proti njemu, kot da ne razume, kaj hoče.)

Šleva (po premoru, z očitnim nelagodjem, proti kurbi in kriminalcu): Pa kaj nam je treba teh norosti? Res sta norca, oba sta norca ... sedaj nas imajo zabeležene in so nas zanesljivo registrirali... no, in kaj imamo od tega? Zakaj se ne moremo držati predpisov, kot vsi drugi? Jaz tega ne razumem, res tega ne morem razumeti ... očitno hočemo imeti težave, vedno rinemo z glavo v zid ...

Natakar (kliče artistki, medtem ko brska še po drugem smetnjaku): Pa to je grozno, tudi tu nič. (Se bliskovito skloni v smetnjak): Čakaj, kaj pa tole? (Izvleče umazan brezobličen plastičen predmet in si ga ogleduje, razočarano, jezno): Nič, navadna plastična svinjarija. Od hrane nič, niti ene kosti. (Iztegne roko s plastiko): Kako se naj to skuha? (Vrže nazaj v smetnjak, ponovno artistki): To je treba objavit! Skrajni čas je, da se to objavi!

Artistka (se za hip znova ozre proti njemu in mu s prsti nakaže, kot kadar se želi pokazati, da je potreben denar.)

Natakar (besno): Kaj hočeš? (Vzame pisalo in si ga kot injekcijo nastavi v pregib komolca): Mojo kri?

(Artistka se mu samo bežno posmehne.)

Kriminalec (posluša šlevo, kurbi, z očitnim zaničevanjem): A ne moreš reči tej svoji šlevi, da zapre gobec? (na glas, kot sam zase, v resnici pa je namenjeno šlevi): Jebemomater, od kje se je vzel ? Najraje bi mu odtrgal glavo! (Šleva se vidno zgrozi, ampak kot da tega ne opazi, spet kurbi, zaupljivo in posmehljivo): Kaj praviš na to, da ti poklonim glavo tvojega možička? Bi ga dala v spalnico? Potem bi lahko vedno gledal in imel veselje - saj ga to zabava, ne? No, kaj praviš, mu jo odtrgam?

Natakar (si nenadoma premisli, seže nazaj v smetnjak in zopet izvleče tisto plastiko ter besno zažuga proti visečemu prašičku): Ne, ne dam ti svoje krvi! Ne, ne dam! (Ogleduje plastiko.)

Kriminalec (takoj opazi natakarjev nenavadni odziv, kurbi): Tukaj imajo prasca za boga!

Kurba (kar zleze v kriminalca, presliši njegove zadnje besede, medtem ko jo razganja hihot): Ja, daj, saj vidiš, da je zanič (se ozre proti šlevi): Poglej ga, kako je ves prebledel! Rečem ti, da je popolnoma zanič! Šleva! Njega je treba ubit! Pa kaj ti govorim?! Ampak glavo mu je treba v spalnici obrnit proč, razumeš proč, tako da bo v spalnici, a ne bo mogel nič videt, razumeš bo v spalnici, a glave ne bo mogel obrnit (oba rezgetata od smeha, šleva je otrpnjen).

Kriminalec (med smehom): ... ne bo mogel obrnit glave, to je perfektno... ljubica, pa ti si pravi dragulj...kako ti to pride na pamet?

Kurba (se navidezno zresni): Ampak kam mu bova zasukala glavo? Saj veš, da imava povsod ogledala, ob stenah, na stropu? Ta hudič bo povsod špegal!

Kriminalec (ustreli ): Pa v vrata (smeh ga kar davi) ... v vrata ga bomo zasukali, da bo buljil v vsakega, ki jih bo odprl!

Kurba (med smehom, občudujoče): Pa to je genialna ideja! Pa ti si genialec, dečko moj, vedno si bil genialec! Pa to je res perfektno, še nobenega drugega stražarja ne bova rabila! On naju bo stražil, saj bo vsakega, ki bo odprl vrata, vrglo nazaj!

Kriminalec (kot mačja zver gibčno stopi izza kurbe, ji nasilno potegne dol hlače, z zadihanim, od strasti zadrgnjenim glasom): Hlačke dol! Da bo slutil …ampak samo slutil, nič videl! (Jo skrajno brutalno pofuka, tako da jo popolnoma usloči s prednjim delom telesa navzdol in glavo do vratu pritiska ob tla.)

Kurba (grgra in kriči kot od bolečine ali strasti.)

(Kriminalec se po mačje hipoma odmakne, si na hitro zapne hlače.)

Kurba (se vzravna in si popravlja hlače, kriminalcu, vzhičeno, občudujoče, ljubeče) Oh, dečko moj!

Kriminalec (kurbi, razdraženo): Ta prekleti kreten je spet buljil!

Kurba (šlevi, perverzno): Ja možiček! Si kaj vesel? Spet si dobil rožiček! No, kaj praviš? Boš po novem buljil v vrata? Tako bo vsaj korist od tebe! Takoj ti je treba odsekat glavo! Takoj!

(Artistka dela različne erotične poze in se za trojico še vedno ne zmeni.)

Natakar (z zanimanjem prisluhne, steče do prizorišča peep showa, ob njegovem robu zakliče artistki) : Zgodil se je čudež! Sveže meso! Niti ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje. (Zapleše od veselja): Ringa raja, ringa raja... Rešen sem, rešen (proti prašičku), meso je tu, dobil boš, kar ti gre - denar ali življenje!

Kriminalec (medtem pozorno opazuje natakarja, kurbi in šlevi): Zelo zanimivo. Je tukaj taka lakota, da žro prišleke? Se zato govori, da se še nihče ni vrnil?

Kurba (pokima, kriminalcu, vendar tako da šleva sliši, perverzno): Pa super! (Pomigne z glavo proti šlevi): Potem jim dava njega za požrtijo! Se ga bova vsaj enkrat znebila!

Šleva (se od strahu sesede, kurbi): Pusti me, meni je slabo. Vso prtljago vama vlačim, to imam pa za zahvalo. Res, prosim, pustita me.

Kriminalec (kurbi,zaupno): Ne, ne, tu je še nekaj. Tu je nekaj čudnega ...(zarotniško) in to bom odkril. Tu imajo neko skrivno orožje.

Kurba (kriminalcu): Slišiš, on prosi! Pa odreži mu jezik, da mu ne bo treba prosit! In jajca, saj je tako zanič! Da bo samo še grgral in nastavljal rit, saj ni za nič drugega.

Kriminalec ( posmehljivo): O, pa to bi bilo njemu všeč! On bi v tem užival!

Natakar (ki sedaj napeto prisluškuje, se na vsa usta zareži, pri kurbinih besedah pa pritrjujoče kima z glavo.)

Kurba: Točno tako! Na kol bi ga bilo treba nasadit! Na kol, kot so delali nekoč! Takrat so znali! (Zaskrbljeno kriminalcu) : Ali imaš orodje?

Kriminalec: Zakaj pa vlačimo tisti kovček s sabo ?

Šleva (polglasno, nejevoljno): Kdo ga pa vlači?? Ves čas, do nezavesti?

Kriminalec: Brez alata ni zanata!

Kurba (kriminalcu, malce zmedeno): Ja,ja,ja, seveda … (Občudujoče,navdušeno): Ti, srček, vedno na vse misliš! (Proti šlevi): Slišiš, s kolom te je treba v rit, da boš samo še grgral in cvilil, kot prase! Take pedre, kot si ti, je treba javno obesit! (Proti kriminalcu): A v tvojem mestu ne delajo tako s pedri?

Kriminalec: Za izdajalce in pedre imamo kratek postopek. Obesimo jih na kandelabre.

Kurba (šlevi): Slišiš, kaj te čaka? (Napravi zgovorno gesto z roko okrog vratu): Ampak seveda z žico, razumeš, z žico okrooog vratu?

Šleva (zelo ihtavo, srdito in jokaje): Za cucka me imaš, za svojega cucka na povodcu!

Kurba (perverzno posmehljivo, pri čemer stoji malce razkoračeno, vzravnano in strupeno nepremično gleda šlevo): Tega ne potrebujem. Meni je potreben gospodar.

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Natakar (pristopi h gruči novoprišlekov) O, koga vse tu vidim! Ste dobro?

Šleva (ki komaj čaka, da se komu potoži): Zmatran sem, za crknit sem zmatran, najraje bi crknil, da se znebim teh dveh krvosesov.

Natakar (zelo prijazno): Ja seveda, ja, veš, da ti bomo pomagali. (Kurbi, kriminalcu): Lepo, da se spet vidimo!

Kurba, kriminalec (skoraj enoglasno): Spet ?? Kako spet ??

Kriminalec: Pa mi smo prvič tu in te sploh ne poznamo!

Natakar (uvidevno) : Ah, dajte no! Kot običajno, malo ste pozabili. Nič za to.

Kriminalec (kurba pri tem odločno odkimava, počasi pa tudi šleva začne spremljati pogovor in nato tudi on popolnoma začudeno odkimava): Kaj čvekaš ? Nas imaš za norca, ali kaj?

Natakar (presenečeno in že malo bojazljivo) : Ne, ne, seveda ne .... ampak vi ste samo malce pozabili. Saj to se lahko vsakemu dogodi. To ni nič hudega.

Kurba (vpije) : Ne! Ne!

Šleva (previdno, bojazljivo): Kaj smo pozabili?

Kriminalec (odločno, gospodovalno, jezno): Nič nismo pozabili, ti kreten! Kaj se pravzaprav greš? Kakšna podmukla igra je to?

Natakar (že precej presenečen, vendar poskusi še enkrat): Ja, pa veste od kod ste prišli? Kje ste pa do zdaj bili?

Kurba (posmehljivo zakliče): Če vemo, kje smo bili?? (Kriminalcu, se spakuje): Kje pa smo bili? Ne vemo, od kod smo prišli!! (Se zavrti , nevidnemu občinstvu): Mi ne vemo, od kod smo prišli!!

Natakar (šokiran): Vi ste sem namenoma prišli ?

Kriminalec (enako kot prej): Kaj pa ti misliš? Zakaj to kretensko vprašanje?

Šleva (enako kot prej): Ali sem nihče ne prihaja?

Natakar (pojasnjujoče, prijazno) : Zelo redko, zelo zelo redko. Samo takšni, ki so zašli, ki so popolnoma izgubili spomin.

Šleva (prestrašeno, jokavo): O moj bog, kam smo prišli!

Natakar (šlevi, skoraj olajšano): Ste torej zablodili?

Kriminalec (eanko kot prej): Nič nismo zablodili! Kreten, ti si brez spomina! Odgovarjaj na moja vprašanja! Kaj sem te vprašal?! Povej, kaj se greš?

Natakar (prestrašen, se obotavlja).

Kurba (kot bi hotela hitro vse razložiti): Mi smo prišli sem, ker hočemo odkriti ...

Kriminalec (jo odločno prekine): Pa vendar ne boš ... (jo pogleda s široko razprtimi očmi, kot kadar se nekomu nemo pokaže, naj vendar ne izblebeta neke pomembne skrivnosti).

Kurba (kriminalcu, osramočeno): Ja seveda ... prav imaš .... oprosti ...

Kriminalec (natakarju zvijačno in oblastno): Mi raziskujemo te kraje!

Natakar (popolnoma presenečeno): Ah ja?! In kdo vas pošilja?

Kriminalec (odločno, ukazovalno): Tega ne smem povedati!

Natakar (razumevajoče): Seveda, razumem. Od kod pa prihajate?

Kriminalec (enako kot prej): Tega ti seveda tudi ne smem povedati!

Natakar (kljubovalno, odločno): To morate povedati! In tudi dokazati, da ste zakonito prestopili mejo! Drugače vas moram zapreti!

Kriminalec (pogleda proti kurbi, posmehljivo) : Grozno se bojim! Kdo pa je sploh ta oseba?

Šleva (ves prestrašen, natakarju): Prišli smo iz Sončne strani. (Medtem ko nervozno brska po prtljagi, pri sebi): Tega ne bom preživel! Bomo imeli zdaj še en cirkus ? A na meji ni bilo dovolj? (Glasno, natakarju): Vsi naši papirji so v redu, na meji smo dobili vse štampiljke. (Izvleče dokumente in jih hiti kazat natakarju).

Natakar (poznavalsko, šlevi): Menda tudi pri vas sonce že zahaja.

Kriminalec (odločno, omalovažujoče, natakarju) : Ne, ne, to samo nekaj brez zveze nakladajo. (Kurbi, skrajno zaničljivo) : Pa to ni šleva, to je črv! Poglej ga, samo poglej ga, kaj dela! Ta tvoj buzi puzi leze vsakemu v rit. Res ga bo treba ubit!

Šleva (natakarju, zelo prijazno, prav tako poznavalsko): O, ne! Prav o tem sončnem zahajanju pišejo pri nas zelo pomembni ljudje.

Kriminalec (besno, polglasno, kurbi): DAJ MI GA V ROKE!

Kurba (enako ogorčeno, s popolnim strinjanjem, kriminalcu) : Popolnoma prav imaš. Kaj takega niti jaz še nisem doživela. Res ti ga bom morala dati v roke! Čisto nas je osramotil! (Šlevi, ki še kaže dokumente natakarju, zelo ostro): Šleva! Kdo pa ti je to dovolil? (Šleva prestrašeno, neodločno pokaže na natakarja.) KDO TI JE DOVOLIL? MARŠ NAZAJ! (Natakarju, odločno, z vidnim zaničevanjem): On je šleva in nima nobene besede. (Šlevi, besno): Kaj boš zdaj kar sam od sebe okrog gobcal? (Šleva prestrašeno zmedeno dvigne roke in pokaže na natakarja). Res te bom dala NJEMU (grozeče, pokaže na kriminalca), pa naj stori s tabo, kar hoče!

Šleva (zelo prestrašeno) : Tega ne moreš! Ti boš odgovorna! Ti!

Kurba (z ogorčenjem, odločno, žaljivo): Boš že videl, kaj morem! LOČILA SE BOM! Ne, res ne morem biti več s tako gnido! Ti nisi šleva, ti si gnida!

Natakar (pomigne z glavo in pogleda gor proti napisu SCIENCHIES, zelo resno): Pa zgoraj vedo o tej vaši misiji?

Kriminalec (zelo odločno, jezno, ukazovalno): Te nič ne briga! Ti meni odgovori, kaj se tu greš! Ti ne sprašuj, rekel sem ti že, da odgovarjaj na moja vprašanja!

Natakar (kljubovalno, zmedeno): Kaj, kaj se grem?

Kriminalec (odločno, vendar bolj umirjeno): Zakaj delaš ta teater, da nas poznaš, ko pa nas prvič vidiš?

Natakar (kriminalcu, pojasnjujoče): Da tisti, ki sem zablodijo, ne bi takoj pobegnili. Da vsaj za hip mislijo, da so tu doma.

Kriminalec (osuplo): Pri nas tujce izganjamo.

Natakar (enako kot prej): Seveda, tudi pri nas smo jih. Ampak tega je že davno, zelo davno.

Kurba (hoče biti pomembna): In sedaj jih vabite? Jih z veseljem sprejemate?

Natakar (veselo, kot če kdo ugane pravilni odgovor): Seveda! Vsakega sprejmemo z največjim veseljem!

Kurba (s presenečenjem in neskritim navdušenjem) : Kakšno gostoljubje! Kako krasna dežela! Kot Amerika v »pirskih« časih!

Natakar (priliznjeno kurbi): Bi želeli, da vam kaj prinesem? (Vprašujoče, skoraj zarotniško): Če želite, lahko tudi poskrbim za njega (pogleda proti šlevi).

(Artistka se prvič ozre proti skupini.)

Kurba (presenečeno in nezaupljivo): Kako to mislite? Kaj bi prinesli?

Natakar (nekoliko negotovo): Pa kar želite. Samo naročiti morate in plačati. (Sedaj že skoraj ukazovalno): Tu vam vse piše. (Se obrne proti njej in nato še s hrbtom ter zopet nazaj proti njej. Kurba se pri tem trudi prebrati, kaj piše na napisih.) Torej, kaj boste naročili? (Kaže s pisalom po sprednjem napisu.)

Kurba (brezupno poskuša kaj prebrati): Saj sploh ne poznam teh jedi in tudi ne vem, kako jih pripravljate.

Natakar (kurbi, birokratsko drobnjakarsko, ukazovalno): Vse je natančno določeno. To sploh ni noben problem. Takoj vam lahko za vsak artikel prinesem vse specifikacije. Za vsako jed je natančno predpisan postopek. Pri nas ne more biti v prodaji nobena stvar, ki ne ustreza natančnemu tehničnemu predpisu. In vse se tudi vnaprej kontrolira, med samim postopkom in preden gre v prodajo. (Z očitnim ponosom): Tu je seveda drugače kot kje drugje, tu ne more vsak početi, kar se mu zljubi - na to se boste morali hitro navaditi. Pri nas je vse urejeno in pod nadzorom. (Med temi besedami izvleče iz žepa nekakšno uradno pokrivalo in si ga povezne na glavo, hkrati pa si sname napisa in si ju kot neke uradne oznake pritrdi na ramena, tako da je nenadoma videti kot nekakšen nadzornik ali policist.)

(Artistka, ki je pogovor spremljala, je pri zadnjih natakarjevih besedah tudi prenehala izvajati erotične poze in se približa skupini.)

Natakar (zaskrbljeno, opominjajoče, artistki): Si obrnila na disk?

Artistka (očitno nejevoljno): Od kod nenadoma ta skrb? A misliš, da ne poznam svojega posla?

Kurba (natakarju, zmedeno): Seveda. Razumem, pa tako je prav. Ampak kdo določa te (se trudi izgovoriti) spe... speci ... specije?

Natakar: Specifikacije?

Kurba (sproščeno, prijazno, natakarju) : Ja, ja, prav te speci ... te specialnosti, no ne morem prav izgovoriti. Saj se reče specialnosti?

Natakar (vidno razumevajoče, birokratsko, kurbi): Specifikacije. (Ponosno): Te določam jaz.

Kurba (enako kot prej): In kdo kontrolira?

Natakar (visokostno, kurbi): Mislite, ali je vse narejeno po predpisanih specifikacijah?

Kurba (hitro, skoraj ponižno): Ja, to seveda.

Natakar (z zaigranim odporom kot pri bedaku, ki nič ne razume): Ja prav tako jaz.

(Artistka med tem pogovorom stoji ob natakarju in ves čas nemo pritrjuje njegovim besedam, na kurbine besede pa se odziva z mimiko in gestikuliranjem, ki izražajo neprikrit posmeh.)

Kurba (presenečeno, zmedeno): Pa kako je to mogoče? Kako lahko določate te .... mm, no predpisujete in hkrati tudi nadzirate?

Natakar (skoraj nejevoljno): Pa kdo lahko vendar bolje nadzira izvajanje predpisa od tistega, ki ga je določil in ga zato najbolje pozna??

Kurba (obotavljivo,zamišljeno): Pa to je res. Ampak pri nas je to ločeno.

Natakar (odločno, visokostno): Zato pa tudi nimate nobenega reda. Še tega ne veste, ali je bil kakšen predpis kršen ali ne. Preden to ugotovite, so že vsi vaši predpisi stokrat prekršeni. Pa vi ste še v popolni divjini. Ta, ki ga kaznujete, mora imeti res veliko nesrečo. Mogoče je od vseh celo še najbolj nedolžen.

Kriminalec (ki ves čas spremlja pogovor, na glas): Tako je! Čestitam! Vi ste že zdavnaj pred nami! Tega naši drekači (brcne šlevo, ki se prestrašeno odmakne) še vedno ne razumejo!

Kurba (kot bi se ji svitalo, kot bi hotela položiti natakarju odgovor na jezik): To je v resnici zanimivo. Vi torej določate predpise, nadzirate, kako se izvajajo, ugotavljate, kaj je prav, in tudi kaznujete?

(Kriminalec med besedami kurbe ves čas globoko prikimava.)

Natakar (ošabno): Natančno tako.

Kriminalec (se od navdušenja zavrti, zamahne s klobukom in zopet brcne šlevo): Hej, drekač si to slišal?

Šleva (ki odskoči, tokrat dlje proč, ogorčeno): Zakaj sem s tema norcema? Kaj imam od tega? Nič, kakšno plačilo neki, še nobene zahvale ne!

Kurba (občudujoče, natakarju): Pa vi ste strašno pomembni. Mi sploh nismo vedeli, kdo je v naši bližini (se obrne h kriminalcu, skoraj pretirano prijazno): a ni tako, dragec? (Kriminalec se samo zaničljivo zmrdne.) To moramo na vsak način popraviti! (Natakarju, brezpizivno): Nujno vas moram slikati! Da se bo vedelo, s kako pomembno osebnostjo smo bili skupaj. (Proti šlevi, ukazovalno, žaljivo): Daj mi že iz torbe ta fotoaparat! Ajde šleva zmigaj se, hitreje, hitreje!

(Šleva se vrne in živčno, prestrašeno brska po torbi.)

(Vidi se, da natakarju strašno godijo kurbine zadnje besede, od svoje pomembnosti se ves vzravna in si za pričakovani posnetek z rokama popravi pokrivalo in lase. Kurbi se visokostno, vendar nadvse prijazno smehlja, kurba pa tudi njega gleda z neprikritim občudovanjem. Nenadoma je čutiti med njima neko veliko medsebojno privlačnost. Artistka se vidno zmrači in spači od jeze, prav tako pa je tudi vidna nejevolja kriminalca.)

Artistka (iztrga natakarju pisalo izza njegovega pasu in z njim v rokah, z njegovo konico kot z injekcijo, uperjeno v njegov vrat, besno): Se že kurbaš?! Nisi se še ločil, pa bi se kar tu pred mojimi očmi ...(suva s konico vanj, medtem ko se on izmika) pred mojimi očmi ... bi se kavsal s to kurbo? Da te ni sram! Da te ni sram! Kurbir!

Kurba (igrano zgroženo, kriminalcu, ne da bi opazila njegovo nejevoljo): Kakšna prostačina! Kje jo je le staknil?

(Kriminalec samo jezno odmahne z roko.)

(Medtem je šleva podal fotoaparat kurbi, ki se pripravlja, da napravi posnetek natakarja, kar artistka opazi.)

Artistka (izmikajočemu se natakarju, besno): Oooo, slikal bi se? Za katero porno revijo pa bo to?

Natakar (medtem ko se izmika): Pa kaj ti je? Nimam pojma, o čem govoriš.

Kurba (ponovno kriminalcu, enako prej): Poglej to primitivko!

(Kriminalec s pogledom, uprtim v tla, odkima.)

Artistka (besno zaničljivo natakarju): Pa kdaj ti kaj sploh veš? Če ne vzamem jaz stvari v roke, se tako nič ne zgodi!

Kurba (posmehljivo): Oj lala!

Natakar (užaljeno ogorčeno artistki): To ni pravilno! Nobene pravice nimaš, da greš enostavno mimo mene! To, kar si si pa zdaj privoščila...

Artistka (mu seže v besedo, se posmehljivo pači): No, kaj sem si privoščila? Da se ne moreš kurbat s to (se sovražno obrne proti kurbi, ki s fotoaparatom še vedno čaka na priložnost, da napravi posnetek) cipo?

Kurba (strupeno): Pizda poscana!

Artistka: (nadaljuje brez prekinitve preko kurbinih besed): Za katero se še ve ne, od kje se je vzela? (Sune s konico pisala - inijekcije proti kurbi in ji zbije fotoaparat iz rok, zaničljivo): To ni zate! Ti se ukvarjaj s kurbarijo, kar je edino, kar znaš!

Kurba (zakriči in plane proti artistki): Kaj?? Pička ti materna ...

Kriminalec (v svoji veliki postavi grozeče, vendar spoštljivo, a obenem zelo gibčno stopi med obe obrnjen k artistki in jo zgrabi za roko z naperjenim pisalom - injekcijo, ki odleti na tla): No gospa, tako to ne gre, lepo prosim ... ( v tem se samogibno v polkrogu zasuče in bliskovito kot za šalo udari s stranico roke natakarja od strani v vrat, istočasno pa ga sune še s kolenom v mednožje, da natakar kot spodsekan pade na tla): Tako se z gospo ne obnaša. MI SMO VLJUDNI.

Kurba (medtem vsa divja od besa ves čas vpije): ... v tvojo smrdljivo pizdo te bom, da še za klošarje ne boš, potem pa migaj z ritjo (posmehljivo rita), z ritjo, samo še z ritjo, posrano in poscano, kot si! Fuj! (Pljuva proti njej.): Fuj!

(Nenadoma se oglasi poskočno, enako ponavljajoče se, vendar vedno glasnejše in hitrejše topotanje; kriminalec, kurba in šleva presenečeni otrpnejo in nemo prisluškujejo.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kriminalec (proti artistki): Kaj za en cirkus pa je to, jebemti?

Artistka (navajeno, naveličano, a vendar prestrašeno): Ti so pičeni ali pa obsedeni.

Kriminalec (osuplo, artistki): Kaj so?

(Topot je čedalje glasnejši.)

Artistka (glasno, vendar prijazno): PIČENI ALI OBSEDENI.

Kriminalec (šokirano, artistki): KAKO PIČENI? OD ČESA OBSEDENI?

(Topot se oddaljuje in kmalu zatem zamre.)

Artistka (pojasnjujoče, mirno, odločno): Bolni so, razumeš? Imajo tarentizem

Kriminalec (se trudi razumeti): Kaj je to? So to tisti, ki blodijo?

Artistka (enako kot prej): Ne, tisti samo ne vedo, kdo so in kje so. To pa je mnogo hujše.

Kriminalec (začudeno): Zakaj ?

Artistka (eanko kot prej): To je neozdravljiva bolezen. Ti se sploh nimajo več v oblasti.

Kriminalec (nejeverno, zgroženo): So tu samo taki, ki blodijo in tile bolniki?

Artistka ( poudarjeno, kot kdor z odgovorom postavi piko na i) : Zato sem ostala brez žive publike.

Kriminalec (zmedeno): Nič ne razumem, nič od tega ne razumem. Sploh nič ne razumem.

Šleva (zelo prestrašeno in proseče proti kriminalcu) : Pojdimo, lepo prosim, pojdimo takoj proč!

Kriminalec (razkačeno, ni jasno, ali zaradi topota ali zaradi tega, ker ne razume dogajanja): Ti norci naj samo še enkrat pridejo s tem truščem! Lastnoročno jih bom poklal!

Kurba (stopi tik do kriminalca, da sta videti kot eden, enako divje): Kri bo tekla v potokih! Krvi bo do kolen!

Artistka (kriminalcu, svareče) : Ampak tu se vgrezajo tla, razumeš? Tla se vgrezajo.

Kriminalec (osuplo): Kaj ?? (Se prestopi): Pa saj trdno stojim!

Artistka (prijazno, opozarjajoče) : To se ti samo zdi. Vsem se vgrezajo tla.

Kriminalec (odločno zavrnilno) : Neumnost!

Kurba (se prilepi ob kriminalca, pritrjujoče njegovim besedam, zelo zavzeto): Bedarija! (Se za korak odmakne – zmagoslavno): Evo – stojim! (Poskoči): Evo, tla so trdna! (Proti kriminalcu, posmehljivo): A ona govori, da se vgrezajo – kako to? Pa vsi vidimo, da so trdna (z nogo udarja po tleh), popolnoma trdna, tu bi lahko postavil nebotičnik (priliznjeno zaupljivo kriminalcu), a ne, ni tako dragi?

Kriminalec (kurbi, sladko, vnaprej pritrjujoče): Seveda, pa ti imaš vedno prav.

Kurba (samohvalisavo, brezprizivno): Pa rečem ti, da sem boljša od vsakega strokovnjaka – meni ni potrebna nobena fakulteta.

Artistka (zaničljivo – pri sebi): Fukulteta ...

Kurba (ki je slišala to pripombo, besno Artistki): Kaj si rekla, pizda ? (Potegne iz nožnice vibrator) : Hočeš, da ti jo zamašim, hočeš to, prosiš?

Kriminalec (stopi pokroviteljsko vmes med obe): Ne bomo se tepli.

Šleva (prikupljivo kriminalcu): Se popolnoma strinjam, še tega bi se manjkalo ...

Kriminalec (presliši šlevine besede, ljubeče kurbi): Ljubica, pusti to primitivko, ne bi se je dotaknil niti s prstom, da se ne okužim.

Kurba (skrajno besno, namerno žaljivo) : Vprašanje, če si je sploh kdaj umila ono stvar. (Spravi vibrator nazaj v nožnico.)

Natakar (se omamljen pobira s tal, ogorčeno): O tem bo sestavljen zapisnik.

Kurba (posmehljivo, glasno, kot da objavlja celemu svetu): Jaz pa te bom poslikala in vsem raztrobila, da si za en kurac! (Šlevi, ukazovalno, grozeče): Kje je moj fotoaparat? Ga do zdaj nisi pobral ? (Kriminalcu, zarotniško): Popolnoma je bedast in len. Vsako stvar mu moram pokazati s prstom – sto-krat – pokazati – s prstom – in še potem ne naredi!

(Šleva pobira fotoaparat.)

Kriminalec (rahlo očitajoče, kot nekdo, ki je stokrat ponovil isto): Ljubica, to je tvoja vzgoja, jaz za to nisem pristojen – daj ga meni v roke, pa boš videla !

Kurba (šlevi, ukazovalno): Si pogledal, ali še dela?

(Šleva previdno pregleduje fotoaparat.)

Kurba (jezno, nestrpno): Še NISI pogledal? Pa bog te ubij – bog te ubij – bedak leni! Daj sem! (Mu hoče vzeti fotoaparat, šleva se odmakne in še pregleduje aparat; kurba razdraženo): DAJ SEM, SEM TI REKLA! (Mu fotoaparat iztrga. Poskusi fotografirati natakarja, ampak aparat ne škljocne.)

Šleva (očitajoče, obupano, s strahom): Sem ti rekel, da ne dela.

Kurba (mu nejevoljno vrne fotoaparat, ukazovalno): Pa popravi to.

Šleva (kaže kurbi, bolj v svoje opravičilo kot da pojasni napako): Vidiš, tole se je zataknilo.

Kurba (nejevoljno, nestrpno): Joooooj, kaj govoriš! Napravi že vendar! (Mu znova trga aparat iz rok, žaljivo): Daj sem, bom sama popravila! Ti tako ne znaš!

Šleva (v zadnjem trenutku popravi, z olajšanjem): No, tako. (Ji prepusti fotoaparat.)

Kurba (Jezno, kot nekomu, ki je napravil bedasto napako): Ja, kaj, to mora biti tako. (Premakne nekaj na fotoaparatu.)

Šleva (vidno vznemirjen) : Ne, to moraš obrniti navzdol!

Kurba (Jezno, poudarjeno obtožujoče, žaljivo) : Pa ti si to naredil! Dol je treba, seveda dol! Ti sploh nič ne znaš! To je treba dol! To ve vsak butec!

Natakar (še vedno v stresu, razburjeno, vendar očitno brez resnega namena): To bo šlo vse na zapisnik in po vseh predpisih bo sestavljena prijava.(Pobere pisalo in si ga zatakne nazaj za pas.)

Artistka (natakarju, očitajoče, odločno): Sem ti rekla, da se ne vtikaj. Sam si prosil.

Kurba (razdraženo, natakarju): O, ti kar piši zapisnik! Pa ne pozabi napisat, da je ta kuzla najprej napadla tebe in potem še mene! (Skuša fotografirati natakarja.)

Artistka (z glavo pokaže proti kameram in mikrofonom vrh droga v peep show studiu, glasno, poudarjeno, kot nekdo, ki razkrije dejansko stanje popolnemu nevednežu): Pa saj je vse posneto! (S ciničnim nasmeškom, malce grozeče): Kako bo zmontirano, bomo pa še videli.

Kurba (popolnoma šokirano, ogorčeno): Kaj je posneto? Si snemala brez dovoljenja? Brez našega soglasja? (Kriminalcu, ki se je v hipu od besa vidno ves namrščil): Si to slišal? Ves čas nas snemajo!!

Kriminalec (divje stopi proti artistki in peep show studiu, srdito): Vso to snemalsko in novinarsko golazen bom iztrebil! Jebem vam mater! Kje so ti posnetki?

Natakar (ki se v strahu pred jezo kriminalca umakne v gostinski lokal, kliče, kot človek, ki se oklepa zadnje bilke): Vse se obvezno snema! To je po predpisih!

Artistka (ki je v strahu pobegnila v peep show, zakliče, kot človek, ki je v smrtni nevarnosti in se rešuje): Kar ni posneto, se ne zgodi. Se ni nikoli zgodilo! (Kriminalcu izzivalno): A hočeš, da te ni? Da vas vse zbrišem?

Kriminalec (osupne, se ustavi in zmedeno pogleda proti kurbi): O čem ta dva govorita? Ali ti kaj razumeš?

Kurba (kriminalcu, podžigajoče): Polomi vso to kramo, ubij ju, požgi vse do zemlje!

Kriminalec (ves napet, na silo skoncentriran, razumsko, skrajno sumničavo, sam pri sebi): Tu je vse nenavadno, čudno. KAJ SE TU DOGAJA? (Natakarju, sumničavo): Si ti to predpisal? (Artistki, preiskujoče, umirjeno): Zakaj pa so ti posnetki? Kdo jih sploh gleda?

(Kurba vzame iz tulca dildo in s pritiskom na ročaj iz dilda izvleče rezilo noža ter se prične z njim na skrivaj rezati po podlahti druge roke. Med rezanjem gleda prestrašeno in zmedeno naokrog.)

Natakar in artistka (enoglasno, vpijeta na ves glas): TRET! TAKO HOČE TRET!

Kriminalec (zmedeno): Kdo je Tret?

Natakar (pojasnjujoče, hlastno): Tret je vladar. On ima skoraj ves denar. Vse, kar je tu, je njegova last.

Artistka (pojasnjujoče, kot refren natakarjevih besed): Tudi vi ste zdaj ...bo-ste, ste že zdavnaj ... postali njegova last.

Kriminalec (pri sebi, zmedeno): Nič ne razumem. (Na glas, preiskujoče): In kje sedi ta Tret?

Natakar (pokaže proti napisu SCIENCHIES, kot nekdo, ki razlaga splošno znano resnico): Tam nekje. Kje točno, nihče ne ve.

Kriminalec (še naprej preiskujoče): In kakšen je ta Tret?

Natakar (eanko kot prej): To se ne ve. Menda ima vedno drugačno postavo in obraz.

Artistka (enako kot prej): Njega se nikoli snemati ne sme.

Kriminalec (eanko kot prej): On pa za nas ve ?

Natakar (enako kot prej): Seveda, že ves čas.

Artistka (enako kot prej): On stalno gleda vse posnetke. Podnevi in ponoči. Vse dni in vse noči.

Kriminalec (enako kot prej) : In kdaj spi?

Natakar (enako kot prej) : On nikoli ne spi. Vedno vse nadzira

Artistka (kot človek, ki pove posebno, ne splošno znano resnico): Menda ko bedi, včasih tudi rahlo spi, vendar ves čas bedi.

Natakar (potrjujoče, pomenljivo): Bedi in spi, spi in bedi.

Šleva (prestrašeno): Zdaj bomo nastradali. Vse je videl, vsak čas bodo tu.

Natakar (pomirjujoče šlevi, namigne z glavo in pogledom proti artistki) : Artis to lahko uredi. Ona lahko posnetke lepo priredi in tudi Tretu se potem samo zdi, da je videl nekaj, česar ni. In ker tega ni, mu spomin na to hitro zbledi.

(Kurba se je med tem ves čas na skrivaj rezala po roki. Pri zadnjih besedah prisluhne in zastane z rezanjem.)

Šleva (moledujoče artistki): Prosim, prosim, bi lahko za nas tako naredili ?

(Kurba se cinično posmeji.)

Artistka (jezno, žaljivo): Za tisto kurbo že ne !

(Kurba potisne rezilo noža z glasnim tleskom nazaj v dildo in spravi dildo nazaj v tok.)

Kriminalec (pogleda kurbo, očetovsko zaskrbljeno): Si se spet rezala? Pokaži roko!

(Kurba zamahne z roko kot neubogljiv otrok.)

Šleva (steče k artistki, moledujoče): Samo mene zbrišite, samo mene, prosim, prosim!

Kurba (besno, šlevi): Šleva prokleta! Marš nazaj!

(Šleva se prestrašeno in nerad umakne stran.)

Kriminalec (spravljivo, artistki in natakarju): Mi smo vendar tu GOSTI!

Artistka (zakliče natakarju, pomenljivo, očitajoče):Oni so GOSTI! TU SO GOSTI! Ti pa ves čas kvasaš same neumnosti! Bodi vendar enkrat posloven! Ali nič ne misliš na GOSTIJO?

Kriminalec (presenečeno): Nas boste pogostili? (Artistki, pohlepno, radovedno): Bomo lahko videli tudi vašo predstavo?

Natakar (prijazno, opravičujoče): Seveda ste gosti! Ja, seveda ! Sem skoraj nikoli nihče ne pride in sem že pozabil, da sploh obstajajo gosti. (Resno, poslovno): Ampak tudi gosti morajo plačati – zastonj ni nič.

Kurba (zaintersirano): Kdaj pa je bil tu nazadnje kak gost ?

Artistka (natakarju, zelo resno in nekoliko jezno): Ti raje glej, KAKO BOŠ UREDIL! TO GLEJ!

Natakar (malce zmedeno, ker prišleki nič ne razumejo in začudeno gledajo): Ti poskrbi zase, da bodo naši gosti imeli lep program. Druge zadeve prepusti meni. (Prišlekom opravičujoče): Vedno me mori s to ... to birokracijo. Vse evidence so moja skrb, vse knjigovodstvo, davki, vse vodim popolnoma urejeno. Skrbim, da so vsi zahtevani standardi predpisani in da je vse po standardih. Ne bojim se nobene inšpekcije (se ozre gor proti napisu SCIENCHIES), tu na našem STOJIŠČU je vse urejeno in pod mojim nadzorom.

Kurba (vztrajno, trdovratno): Kdaj je bil tu nazadnje kak gost?

Kriminalec (kurbi, prijazno, ukazovalno): Ne mori sedaj človeka s tem spraševanjem..

Šleva (začudeno): Kaj pa je to – STOJIŠČE?

Natakar (osuplo): Pa to vendar veste! Saj ste prišli sem v vaši misiji, namenoma!

Kriminalec (opravičujoče): Ne tako natančno. Za nas so tu neznani kraji.

Natakar (kot človek, ki uživa v pojasnjevanju): Vsi kraji tu se imenujejo STOJIŠČE. Tu so samo stojišča.

Šleva (bojazljivo): In kje smo mi? Kako se ti kraji, ta stojišča razlikujejo?

Natakar (z začudenjem kot ob vprašanju, ki vsebuje samoumeven odgovor): Po številkah vendar! Pri nas je vse določeno po številkah. Ali pri vas ni tako?

Kriminalec (zamišljeno, pritrjujoče): Še ne čisto. Zdi se mi pa, da gre razvoj v to smer.

Kurba (ki jo je to govorjenje popolnoma zmedlo): In kam smo zdaj prišli? Kje smo? Ne spomnim se, da bi Abel kdaj govoril o kakšnem stojišču!

Šleva (poudarjeno, kot človek, ki se ponaša, da ve več kot drugi): Kot se jaz spomnim, je govoril o OGNJIŠČU.

Kriminalec (nejevoljno): Tega jaz ne vem.

Natakar (predavateljsko): Tu je STOJIŠČE številka 11. To je po eni strani dobro, po drugi pa slabo.

(Kurba, kriminalec in šleva ga začudeno gledajo, skoraj hkrati): Zakaj?

Natakar (nadaljuje enako kot prej): Dobro je zato, ker nismo zadnji. Stojišče, ki je za nami, številka 12, meji že na DRSIŠČE. Zato se že nagiba – na meji z DRSIŠČEM vedno bolj. Ljudje na tem zadnjem stojišču morajo paziti na ravnovesje. Kar naprej se opotekajo navzdol, še posebej slabotni so v nevarnosti, da jih zanese na DRSIŠČE. Tam se le mukoma še lahko obdržijo. Vsi nekako stalno drsijo k robu, na sam rob, in tam se krčevito držijo. Vendar se je težko držati, še celo če nimaš hrane, zato vsi hitro omagajo, izgubijo oprijem in padejo v brezno vesolja. (Pogleda prišleke, ki ga napeto in osuplo poslušajo): Tu smo veliko na boljšem. (Naredi kratek predah, šleva podložno kima, kurba kima zmedeno, tako kot človek, ki se osramočeno pretvarja, da razume nekaj, česar v resnici ne razume; kriminalec negibno gleda natakarja, ki še zaskrbljeno doda): Če se ne bo vse nagnilo in bomo vsi eno samo DRSIŠČE.

Artistka (ki od daleč spremlja pogovor, kot bi imela privid): Izza robov bo posijala svetloba.

Kurba (zmedeno, naivno): In kaj se zgodi s temi, ki padejo v vesolje?

Artistka (z neprikrito zaničljivostjo proti kurbi): Iz ASTROPOLISA jih polovijo.

Kurba (samogibno): Ah, ja ... (Kriminalcu): Jaz nič ne razumem. A ti kaj razumeš?

Kriminalec (še naprej negibno gleda natakarja)

Šleva (popolnoma začudeno, sam zase, vendar dovolj na glas, da tudi drugi slišijo): Je med zvezdami neko mesto?

Natakar (nekoliko nejevoljno, kot nekdo, ki so mu pretrgali nit predavanja): To so govorice, to ni zanesljivo ...

Artistka (z užaljeno odločnostjo): Kako da ne ! Tam je vendar NAGLAVNO ...

Kurba (ki je v hipu vsa vzradoščena): Če jih iz A...Apolija polovijo, potem so rešeni! (Kriminalcu, evforično): Slišiš ljubi, da so rešeni! Jaz sem ves čas vedela, da so rešeni!

Artistka (posmehljivo, pri sebi): Rešeni, seveda, ODREŠENI!

Kriminalec (kurbi, nezadovoljno): Prekinila si gospoda.

Kurba (še naprej vzneseno): Rešeni so, rešeni! (Poskakuje, se v hipu ustavi, kot zadeta od nenadnega razsvetljenja, kriminalcu, vzhičeno): Krim! Veš, kaj smo sedaj odkrili?? Abel je v Aboliju !! Razumeš? Sedaj vemo! Takoj moramo tja! Takoj!

Kriminalec (že zelo nezadovoljno) : Pusti človeka, da nam pove do konca !

Kurba (poplesuje in prepeva, obenem se oglasi in jo spremlja radostna glasbena spremljava): Kdor ne zna, vpraša našo Ba! Naša Ba vedno prav ima!

Šleva (med glasbeno spremljavo in kurbinem poskakovanju natakarju, ironično): Ona vedno vse najbolje zna.

Kurba (med glasbeno spremljavo še vedno poplesuje in naivno povzame šlevine besede, kot da so bile izrečene z občudovanjem): Naša Ba vedno vse najbolje zna! (Ko se ustavi, glasbena spremljava odsekano preneha.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kriminalec (preiskujoče, natakarju): In zakaj je slabo?

Natakar (odkima, predavateljsko nadaljuje): Nisem še do konca povedal, zakaj je dobro. Dobro je tudi zato, ker smo dovolj oddaljeni od OSIŠČA. Tako nas dosti manj kontrolirajo. Pravzaprav se niti ne spomnim, kdaj so nas nazadnje kontrolirali. Tu imamo mir. One druge, ki so blizu, pa nenehno nadlegujejo in kaznujejo. Kar naprej jih ropajo, jemljejo jim denar in kri, ves čas so v strahu, v nenehni obrambi, marsikdo od stalnega stresa prezgodaj umre, zato so tam nenehni spopadi, tam se kar naprej tare plenilcev, življenje je izredno naporno in nevarno.

Kurba (naivno): Pa vam je tu super! (Kriminalcu, vzhičeno): Vidiš, da mi vedno prav pridemo!

Kriminalec (natakarju, preiskujoče): In zakaj je slabo?

Natakar (enako kot prej): Ker smo v tej oddaljenosti zapostavljeni. Skoraj nimamo možnosti priti do hrane in denarja, živimo v pravi bedi. Kar pade od OSIŠČA, predvsem ko komu poberejo ves denar in izsesajo kri – tam je igra zelo težka in nevarna - , pade v bližino, na prvo in zelo pogosto na drugo in včasih na tretje STOJIŠČE, dlje pa zelo zelo redko. Do nas seveda ne pade nikoli. In tudi nobene možnosti nimamo, da bi do plena pravočasno prišli. To imajo mogoče še tam od petega ali izjemoma tudi še od šestega STOJIŠČA, drugi pa zanesljivo ne več. Nekje od tam, kjer naj bi bilo nekoč SEČIŠČE.

Kurba (otročje zvedavo): Kaj je to SIŠČE?

Natakar (enako kot prej): Danes je to že popolnoma zabrisano, dejansko je izginilo. Nekoč so bili tisti okoli SEĆIŠČA najbolj umirjeni, tam so bila solidna STOJIŠČA, danes pa imamo le OSIŠČE in STOJIŠČA, na katerih so vsi že skoraj enako izmozgani, tako da med njimi že ni več razlik. Sedaj obstajata pravzaprav le OSIŠČE in STOJIŠČE.

Kurba (otročje zmedeno): In kaj je to OSIŠČE in to STOJIŠČE, v čem se razlikujeta?

Natakar (se prikrito zareži, sarkastično): STOJIŠČE je STRANIŠČE, OSIŠČE pa KURBIŠČE.

Kurba (olajšano): Ja, zdaj razumem.

Šleva (natakarju, z očitnim, vendar skrivnostnim zanimanjem): Je tu kje OGNJIŠČE ?

Natakar (z očitnim nerazumevanjem in neprijazno, kot govorec ob neprimerni motnji) : Za to še nisem slišal.

Kurba (šlevi, jezno, zaničljivo) : Kje si pa ti to slišal ?

Šleva (odločno, kot človek, ki je prepričan v svoj prav) : O tem mi je pripovedovala stara mati, pa tudi Abel je o tem govoril.

Kurba (natakarju, poniževalno): On nič ne razume. (Šlevi, jezno): Idiot prekleti, ne vtikaj se v razgovor! Kdo pa naj posluša tvoje bedarije ? (Natakarju, poznavalsko in iščoč potrditev): Pravilno se reče GNOJIŠČE.

Natakar (olajšano, spravljivo) : A, ja. To mi pa zveni že bolj domače.

Kurba (šlevi, zaničljivo): Si zdaj slišal ? (Natakarju, prepričevalno): Pri nas imamo hrane v izobilju, ker imamo gnojišča. To so tovarne naše hrane, tu se vse pod našim nadzorom razmnožuje, raste in redi.

Šleva (otročje kljubovalno, poznavalsko): To so GOJIŠČA.

Kurba (jezno, že besno, šlevi) : GNOJIŠČA! Šleva zabita, sem ti rekla, da se ne vtikaj! NJEMU (pogleda proti kriminalcu, ki se mu zasvetijo oči in mu pritajen divji nasmešek spreleti obraz) NJEMU te bom dala! To sem trdno sklenila.

Kriminalec (sadistično zadovoljno): Mmmmmmmmmmmmmm.

(Šleva se prestrašeno odmakne, skorajda skrije za natakarjevim hrbtom.)

Kurba (pogleda natakarja kot zaveznika, iščoč potrditev): Sicer pa tudi ... (ne ve kako bi ga imenovala) ... tudi gospod ve, da so to gnojišča.

Natakar (takoj, kot bi ga prešinil spomin, zelo uslužno): Oh, kar Nat mi recite.

Kurba (glasno, sproščeno, samo posebi razumevajoče): Pa mi se sploh še nismo predstavili! Jaz sem Ba (stegne roko proti natakarju, ki jo rahlo prime, se nadnjo sklone in jo poljubi, vendar le navidezno, tako da se je z ustnicami v resnici ne dotakne; nato pokaže na kriminalca), on je Krim (pomigne z glavo proti šlevi, ki se skriva za natakarjem, poniževalno), ta za Vami – to pa že veste – ta je šleva in ga tudi kličemo šleva.

Natakar (veselo, vsem): Me zelo veseli.

Kurba (natakarju zavezniško, trdovratno): Vi tudi veste za gnojišča?

Natakar (se zresni, predavateljsko): Seveda.V preteklosti, pravijo da kakšnih dvajset generacij pred nami, so ljudje živeli v nekakšnem satovju, ki je bilo razpredeno po skoraj celem planetu.

Kurba (večznalsko, vzklikne): Ja, saj to vem! Živeli so v jamah, nekakšne opice. Netalci! Imenovali so se netalci!

Šleva (zavije z očmi navzgor, polglasno): Neandertalci!

Kurba (šlevi, besno): Si spet čvekal ? Gobezdalo bedasto, TIHO! (Natakarju): Gospod Nat, lepo Vas prosim, ne menite se za tega idiota. Zagotavljam Vam, da Vam ne bo več segal v besedo! (Vidi se, da se šleva komaj zadržuje, da ne ugovarja.) Še enkrat prekini gospoda Nata (šleva obupno gestikulira), pa se TA HIP LOČIM ! (Se obrne h kriminalcu, odločno, v jezi): Krim, TAKOJ TI GA PREPUSTIM!

Kriminalec (vzradoščeno): mmmmmmmMMMMMMMMMmmmmmmmm.

(Šleva se popolnoma prestrašen odmika nazaj in oddalji čisto v prostor restavracije.)

Kurba (še vedno razburjena, glasno, natakarju) : Jutri se bom zanesljivo ločila! To je treba enkrat končati!

Natakar (zainteresirano, nadvse prijazno) : Imate popolnoma prav. Čimprej tem bolje.

Kurba (zmedeno poizvedujoče): Se da to tudi tu urediti? Mi lahko poveste, pri kom, kje?

Natakar (zelo samovšečno): Ampak gospa ...

Kurba (kot v nenadnem razsvetljenju vzklikne): A, joj! Seveda, pa vi ste pravi naslov! Vi ste tu najvišja oblast!

Artiska: (ki spremlja dogajanje od daleč, iz peep showa, zaničljivo): Ja seveda, dokler mu to dovolim.

Kurba (proseče): Bi vi to za mene uredili?

Natakar (prijazno, vendar pomembno): Seveda. Vendar mora biti vse po predpisih.

Kurba (zmedeno): In kaj to pomeni?

Natakar (uradniško, predavateljsko): Vse mora biti uradno, pred pričami.

Kurba (narejeno zaskrbljeno): In kako bomo to naredili? Jaz to sploh ne znam !

Natakar (pokroviteljsko): Bodite brez skrbi. Za to bom že jaz poskrbel.

Kurba (s pretiranim veseljem) : A res? Ali res lahko na to računam? (Se obrne h kriminalcu, navdušeno zakliče): Krim, slišiš!

Kriminalec (ki je ves čas napeto sledil pogovoru, zainteresirano, natakarju): ALI OPRAVLJATE TUDI POROKE?

Natakar (rezervirano, uradno): Tudi. Vas to zanima?

Kriminalec (pojasnjujoče, odločno): Takoj po ločitvi se bom poročil z Ba.

Natakar (uradno): Ali se gospa s tem strinja?

Kriminalec (ljubeče, vendar grozeče, kurbi): Ljubica, POVEJ!

Kurba (se privije ob kriminalca, pretirano sladko): Ljubček, dečko moj! Pa kaj to sprašuješ?

Kriminalec (polaskan, zadovoljno, proti natakarju posmehljivo): Ljubica, to on URADNO sprašuje. On je tu oblast.

Kurba (se trudi obvladati situacijo, kriminalcu): Pa kaj on sploh ve! O čem govoriš! Še tega ni povedal, od kod ve za gnojišča. V resnici nič ne ve.

Natakar (obvladano): Če se spomnite, sem bil prekinjen.

Kurba (s pogledom prestreli šlevo, ki tiho ždi v restavraciji): Ja, od onega kretena.

Artistka (jezno zakliče iz peep showa): Ti si ga prekinila!

Kurba (v besu, kot če komu udari vsa kri v glavo, artistki): Te spet srbi pizda? Pridi sem, da te zgonim! Pridi sem, če si upaš! (Izvleče vibrator in maha z njim proti artistki): V rit te bom z njim, ne v pizdo, v rit ! Da boš cvilila kot prasica!

Kriminalec (pomirljivo, kurbi): Oh, naš pederček ima odvetnico. Upam, da ga bo dobro branila (pogleda proti šlevi in obraz se mu spači od besa), ko ga DOBIM V PEST! (Kurbi, ponovno pomirljivo): Spravi zdaj to. Zdaj ni čas. Pusti, to bom jaz uredil.

Kurba (spravi vibrator nazaj v nožnico, še vedno razburjeno): Z njo bom uredila JAZ!

Kriminalec (pomirjujoče, skoraj sadistično): Seveda ljubica, seveda, ona je tvoja.

Natakar (vznemirjen od tega incidenta, v želji, da umiri strasti): V tem satovju so ljudje v svojih celicah – oziroma v luknjah, kot pravi gospa – grmadili najrazličnejše stvari v neznosnih količinah.

Kurba (naivno): To nisem vedela.

Natakar (znova predavateljsko): Da, da. V neznosnih količinah. Njihov denar je bil še popolnoma primitiven, kovan ali iz papirja.

Kurba (večznalsko): Iz kamna. Najprej iz kamna.

Natakar (spravljivo, predavateljsko): Ja, torej najprej iz kamna. In da bi dobili denar, so ljudje delali najbolj nore stvari.

Kurba (enako kot prej): Tako je še vedno pri nas.

Natakar (nadaljuje predavateljsko): Sploh ni bilo važno, ali te stvari delujejo. Še bolje, če so se takoj pokvarile. Potem so ljudje znova kupovali nove stvari. Bile so vedno nove stvari, vedno bolj nore stvari.

Kurba (kriminalcu, izzivalno, v pričakovanju zabavnega odgovora): Delaš tudi ti vedno bolj nore stvari?

Kriminalec (širokogrudno): Ne, jaz delam same pametne stvari. Ropam in kradem denar ter pobijam golazen. Poleg tega pa me zanimaš edinole ... (zagrabi kurbo okoli bokov in jo nadaleč zaziba ter si jo posadi ob boke, kurba pa se ga z nogama, ki ju prekriža za njegovim hrbtom, tesno oklene) ... TI.

Kurba (se razposajeno na ves glas smeji): Hi, hi, hi, edini pravi moški si ti! Nikoli (se z mednožjem drgne obenj) ti dosti ni! Nikoli ti dosti ni!

Artistka (naredi samogibno nekaj erotičnih gibov): Takih pri nas že dolgo ni.

(Kriminalec se s kurbo v naročju divje zavrti okoli svoje osi.)

Kurba (polglasno kriminalcu, narejeno sramežljivo): Pa me ne boš spet tukaj pred vsemi temi ljudmi? (Razklene in spusti noge.)

Kriminalec (jo moško postavi na tla predse, odločno, uživaško): O, ljubica, to pa ne! Jutri bo poroka, do takrat pa post, da boš prava nevesta nedolžna! Potem pa, mmmmmmmMMMMMMMMMmmmmm se pripravi! Takrat se nastavi kot prava kobila, ker tako se še nisi zgonila! Do konca boš zjahana, do tvojega zadnjega stoka, da mi boš za vedno čisto podložna!

Kurba ( vidi se, da ji je nerodno pred natakarjem): Ja, ljubi, ti si največji. Ampak (se obrne k natakarju, opravičujoče) gospoda Nata smo zdaj res popolnoma prekinili!

Natakar (zbegano): Nič zato, nič zato. (Malce postane, kot da išče nit prejšnjih besed, predavateljsko): Nagrmadile so se smeti. Vsepovsod same smeti. Neznosen smrad in strup. Odličen posel je postal pospravljanje smeti.

Kurba (večznalsko): Če ne znaš drugače, moraš za denar prodajati igrače.

Natakar ( navdušeno, ker je enkrat nekaj razumela): Točno tako ! Denar pri njih je bil v izdelkih. Izdelki so smeti, zato je bilo tudi denarja kot smeti.

Kurba (zbegano, kriminalcu): Tega ne razumem. (Natakarju, preiskujoče, neodločno): Je pri vas drugače?

Natakar (ponosno): Seveda!

Kurba (osuplo): Vi nimate denarja ?

Natakar (visokostno): Kako da ne!

Kurba (natakarju, zmedeno, že nejevoljno): Kakšen pa je vaš denar ? Pokaži mi bankovec, kovanec, da ga vidim!

Natakar (presenečeno): Takšnega denarja pri nas že tisočletja ni. O tem samo v zgodovinskih učbenikih nekaj malega piše.

Kurba (spravljivo, kot bi hotela popraviti vtis): Ja, saj tudi mi največ plačujemo s karticami preko bančnih računov.

Kriminalec (širokogrudno, vsem): Jaz imam najraje samo pravi denar!

Natakar (vzvišeno, predavateljsko) : To ni nič. Vaš sistem bo trajal samo tako dolgo, dokler ne bodo vsi računalniki na bankah zblazneli. Vaš denar je ničvreden.

Kriminalec (postane močno pozoren): Zanimivo.

Kurba (otročje naivno): To je kot bi počil balon.

Natakar (od navdušenja kar poskoči): Bravo! Bravo! Natančno tako!

Kurba (vzhičeno poplesuje in prepeva, ko se obenem oglasi in jo spremlja ista radostna glasbena spremljava): Ba, vse najbolje zna! Kdor ne zna, vpraša Ba! (Ko se ustavi, preneha glasbena spremljava enako odsekano kot prej.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Šleva (ki iz restavracije zainteresirano spremlja razgovor): Ampak na čem potem temelji ta vaš denar? Na zlatu?

Kurba (se v trenutku ustavi, zelo jezno): Si spet bleknil? (Pogleda kriminalca v strastnem besu): Komaj čakam na jutri, da bom slišala, kako bo takrat čvekal! (Z naslado): Cvilil! Cvilil!

Kriminalec (z divjim izrazom pogleda proti šlevi in mu zažuga s pestjo, grozeče globoko iz grla): rmrmrmrmrmrmrmrmrmrmrmrmrMRMRMRMRMRM

(Šleva se v grozi skrije pod mizo.)

Natakar (vzvišeno): Na zlatu? Zakaj pa ravno na zlatu? Zakaj pa ne na uranu ali titanu?

Kurba (zmedeno): Ja, zakaj pa ne ?

Natakar (odločno, predavateljsko): To je vendar predpotopno!

Kurba (zmedeno, malce nejevoljno): Kakšen je ta vaš denar !?

Natakar (poudarjeno): TEKOČ !

Kurba (zmedeno): Tekoč ?? Potem se stalno spreminja?

Natakar (odločno, predavateljsko): Seveda. Saj se tudi meri v eliksirjih.

Kurba (zbegano): In kaj so to ... ti e...esirji?

Natakar (učeno, predavateljsko): To je življenska sila. Vsaka stvar jo ima. Izmeriti se jo popolnoma natančno da. Za denar seveda le pri ljudeh.

Kurba (razglablja, ugiba): Je to kot pri moškem potenca ?

Kriminalec (s sladkim zadovoljstvom): Se vidi kaj ti stalno po glavi roji !

Natakar (predavateljsko): Je podobno, ampak ni čisto tako. Čim mlajša je kri, tem večji je eliksir.

Kurba (zelo zainteresirano): Potem je pri vas popolnoma nasprotno kot pri nas. Pri vas imajo otroci denar.

Natakar (enako kot prej): Največji denar, saj je pred njimi vse življenje.

Kurba (navdušeno, kriminalcu): Poglej, kako so tu napredni! Tu imajo mladi oblast! To je prava obljubljena dežela! Ne pa starci kot pri nas.

Natakar (zelo zainteresirano, kurbi) : Imate kaj otrok? (Opravičujoče) : To moram vedeti tudi zaradi vaše ločitve.

Kriminalec (sumničavo): Kaj pa zaradi poroke?

Natakar (pojasnjujoče in pomirljivo): Seveda, tudi zaradi poroke.

Kurba:(ogorčeno in skrajno zaničljivo): Kako? S to šlevo? S tem pokvečenim kretenom? Prej bi zanosila z drvom ali črvom!

Natakar (kriminalcu, neposredno, poizvedujoče): Pa vi? Imate kaj otrok?

Kriminalec (odločno, pojasnjujoče, samohvalno): Poslovni ljudje imajo pri nas največ enega, najbolje nobenega. Resni ljudje za otroke nimajo časa. Največ otrok imajo reveži in brezdelneži. Če mene vprašate: nobenega.

Natakar (samokritično, opominjajoče): Pri nas manjka otrok. Nimamo otrok.

Kurba (malce privoščljivo): Potem pa nimate sveže krvi. In pri vas je denar kot kri.

Natakar (resno, opominjajoče): Denar je kri. Pri nas je denar zelo resna stvar. Kdor izgubi denar, mu izpijejo kri. Vsa trupla pri nas so brez krvi. Samo suho meso in kosti.

Kurba (precej zgroženo): Vaš denar je krvav.

Natakar (s poudarkom, predavateljsko, vzvišeno): Vsak denar je krvav. Samo da ga vi ne merite prav.

Kurba (kljubovalno in radovedno): Potem sprejemate tudi naš denar??

Natakar (samoumevno, predavateljsko): Seveda. Samo veliko vreden ni. Toliko, kolikor se ga drži kri.

Kriminalec (zadovoljno, na glas): Moj denar je potem veliko vreden.

Natakar (resno, odločno): Nikoli toliko kot naš, ki je čista kri. Vaš denar je iz smeti.

Kriminalec (sumničavo, pritajeno): Tu so očitno v vsem pred nami. Dobro poslušaj, kaj govori!

Kurba (naivno, zmedeno): In kje so nazadnje končale vse te smeti?

Natakar (enako kot prej): Planet je bil izzvan.

Kurba (zmedeno): Ne razumem, kaj govori.

Natakar (nadaljuje predavateljsko): Vsepovsod so zrasle puščave.

Kurba (olajšano): Skozi puščavo smo sem prišli! Smo že mislili, da smo zašli.

Natakar (nadaljuje enako kot prej): Puščava je vsenaokrog. Stojišča so redki otoki v njej.

Kurba (otročje naivno): Ali kdo v puščavi živi?

Natakar (enako kot prej): V puščavi nihče ne živi. Tam se klatijo samo horde divjih žensk

Kurba (skoraj prizadeto): Zakaj ŽENSK? Mi nismo srečali nobene.

Natakar (kot poznavalec): Ker ste prišli ves čas z južne strani, a ni tako?

Kriminalec (pritrjujoče, pojasnjujoče): Ja, ves čas smo šli po skrajnem robu južne strani. Tako tudi nismo zašli.

Natakar (predavateljsko): V tako odročni del puščave te horde ne zaidejo. Tam nimajo kaj iskati.

Kurba (trdoglavo, tudi že prizadeto): ZAKAJ ŽENSKE ?

Natakar (enako kot prej): Pri nas je veliko pomanjkanje moških. (Opazi njen nejeverni pogled.): Tu ... tu je pravi luxus. Kaj takega, da je ena na enega se skrajno redko zgodi. To je lahko samo zato, ker smo na tako odročnem stojišču.

Kurba (začudeno in malo koketno): O, pri nas je kar dosti moških!

Kriminalec (ljubosumno): O, seveda ... šlev pa res ne manjka !

Kurba (se takoj privije h kriminalcu, priliznjeno): Ljubi, seveda, takšnih kot si ti, ni! Pa to sem že večkrat rekla!

Kriminalec (obotavljivo): Mhm.

Kurba (že skoraj vsiljivo): Ljubi, saj veš, da si edini! Da z nobenim drugim ne bi mogla, da sva samo jaz in ti!

Kriminalec (spravljivo, vendar že skoraj z odporom): Mhm.

Kurba( s posebno čutnostjo): In JUTRI BO POROKA!

Kriminalec (kot zadet od te čutnosti): MMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMM

Kurba (še bolj čutno, že na meji s perverznostjo nadaljuje): DO TAKRAT PA IMAVA POST. SAM SI TAKO REKEL! DA BOM NEDOLŽNA IN DA TI BOM POTEM VEDNO PODLOŽNA!

Kriminalec (kot v transu): MMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMM

Natakar (kot poznavalec, predavateljsko): Tudi pri nas je pred davnimi časi bilo tako. Ženske so imele po dva moška, tudi več moških hkrati. Z enim je bilo dolgočasno.

Kurba (pogleda kriminalca, izumetničeno obsojajoče): Na žalost je pri nas še vedno tako. (Spet pogleda kriminalca, priliznjeno): Ker ne poznajo PRAVEGA MOŠKEGA.

Kriminalec (neskrululozno): Oh,večini to kar paše. Kurb je pri nas veliko.

Artistka (naredi nekaj erotičnih gibov): Nekaterim je pa še vedno lepo.

Natakar (pojasnjujoče, resno): Pri nas je to že dolgo strogo prepovedano. Ženska ima lahko največ enega moškega – vse življenje seveda. Ampak to so neuresničljive sanje. Običajno si morajo moškega deliti. Krasno je, če si ga samo dve. Največkrat jih pride več na enega, celo preko deset.

Kurba (zgroženo): To je strašno. Pa moški to zdržijo?

Natakar (pojasnjujoče, skoraj sočutno): Zdi se da slabijo. Vedno bolj jih pobira. Najhuje je, če ženska horda koga dobi. Potem je zanesljivo po njem.

Kurba (trdoglavo): Pa kako se je to lahko zgodilo? So moški kar izumrli?

Natakar (ugotavljajoče, sprijaznjeno): Očitno to podnebje ni za moške. Ta nenehna gonja, stres in negotovost ter stalno puščanje krvi – tega večina moških ne zdrži. Ženske so veliko bolj trpežne.

Šleva (izpod mize, s prikritim upanjem): Tu so moški dragoceni?

Kurba (s srdito naslado): ŠČENE, ti nisi NOBEN moški! Jutri greš na ZAKOL!

Kriminalec:(s prav tako srdito naslado; pri tem izvleče veliko bojno bodalo in z njim nekajkrat pomenljivo zamahne proti šlevi ): MMMMMMMMmmmmmm ! OOOO, NAJLEPŠE JE, ČE SE DO KRAJA GRE ! MMMMMMMM

(Nenadoma začno v peep showu reflektorji divje poplesavati, kamere brneti in se obračati na vse strani, obenem se oglasi predirljivo piskanje, podobno alarmnemu signalu.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kriminalec (presenečen, vendar povsem miren, spravi bodalo nazaj v tulec) : Kaj za en hudič pa je zdaj to?

Natakar (ves paničen, artistki): Artis! TRET!

Kriminalec (polglasno, zarotniško, zase) Tret, sekret, tebe bo treba stret!

Artistka (z nejevoljno kretnjo izklopi alarm in se ureja, kamere se vrtijo in brenčijo, žarometi še naprej divje poplesujejo): Daj že enkrat mir!

Natakar (panično prestrašen) : Daj, začni že! Izklopi disk ! Še malo pa bo nadzornik tu!

Artistka (se ureja, z žensko brezbrižnostjo): Bo že počakal. Saj vidiš, da se urejam! Takšna ne morem nastopat!

Natakar (v popolnem brezumu, kriči): ZAČNI ! IZKLJUČI DISK! UBIL ME BO! Denarja nimam. Dolgujem več obrokov, sem jih že pozabil štet. VSO KRI MI BO IZPIL !! VSO KRI MI BO IZPIL !!

(Artistka si še zadnje malenkosti popravi, si vtakne drobno slušalko v uho, pritisne nek gumb, se popolnoma vzravna in pogleda gor kvišku v eno izmed kamer; nato se s počasnimi koraki in erotičnimi gibi rahlo premika, obenem pa nekaj govori v vratni mikrofon. Žarometi se umirijo v ustaljeno kroženje, brnenje kamer se utiša, kamere sledijo gibanju artistke, dve od njih pa se usmerita na prizorišče proti natakarju, kurbi in kriminalcu.)

Kurba (zarotniško, kriminalcu): Doslej ni bilo še nič posneto.

Natakar (vpije kriminalcu in kurbi, izsiljevalsko): Kdor hoče gledati, mora plačati! Torej: pare na videlo – ali adijo!

Kurba (z neprikrito slo, da si privošči užitek roganja in poniževanja): O, jaz si pa bom ogledala to STRIPTIZETO (porogljivo pomiga z ritjo), tako smo POČASNI, ZASPANI (karikirano posnema artistko in se pri tem premika proti peep showu), TAKOOOOO DOLGOČASNI.

Natakar (vpije enako kot prej): PLAČAT!

Kriminalec (potegne iz žepa šop bankovcev, vzvišeno nejevoljno): Koliko hočeš?

Artistka (zastane, iztegne roko z neko ploščico v zapestju, profesionalno, kriminalcu): Plača se tukaj! (Zagleda bankovce, omalovažujoče) A, ta denar?! S tem se plača (pokaže s prstom na reže vrh falusov oziroma dildov, ukazovalno) tukaj ali tukaj ali tam.

Kriminalec (pristopi in vrže bankovce na oder, poniževalno vzvišeno): Bo to dovolj?

Artistka (se med erotičnim plesom sklanja in pobira bankovce)

Natakar (moledujoče kriminalcu): Daj še meni malo! Daj vsaj za dobro glasbo! Še sem malo! Za dobro glasbo!

( Kriminalec opazuje kurbo in se ne meni zanj.)

Kurba (takoj, ko je vrgel bankovce, steče na oder in jih prav tako išče in pobira; pri tem ji je na poti artistka, ki se s hrbtom proti njej sklanja; vzame vibrator iz nožnice, kot bi jo spreletela strela): A mi jo moliš? Zdaj ga dobiš v rit! (Jo z vibratorjem posiljuje v rit.)

(Artistka se ji hoče iztrgati, ampak po kratkem ruvanju jo kurba obvlada in ji tišči vibrator v rit.)

Artistka (med ruvanjem, z očitnim odporom): Pusti me, kaj ti pa je, daj mi mir!

Kurba (med ruvanjem in potem ko jo obvlada, sadistično): Ne, zdaj ga dobiš! Ooooooooooooo, si lepo, lepo prosila! Dobiš ga lepo v rit, kot sem ti obljubila! (Ko jo s prijemom obvlada, je z vibratorjem tesno za njo, še bolj sadistično): No, vidiš, saj se boš navadla. (Med ruvanjem, od časa do časa z neprikritim sadizmom): Se boš navadla. Se boš navadla.

(Artistka in za njo kurba se sklonjeni v tesnem krčevitem primežu nekako usklajeno zibljeta naprej in nazaj v poskusih artistke, da se osvobodi, in telesnem odzivanju kurbe, s katerim jo vedno znova prisili v obvladani položaj. Kriminalec napeto strmi v njiju. )

Natakar ( opazuje ves čas kriminalca, vpije na ves glas, moledujoče): Glasbo! Glasbo! Daj za glasbo!

Kriminalec (se nenadoma, kot da ne more več zdržati pogleda na oder in tega vpitja, zasuče proti natakarju, jezno): Jebemti mater! (Mu vrže nekaj bankovcev in drobiža in zdrvi na oder, kjer se od zadaj stisne h kurbi in z rokama od spredaj tesno objame artistko in tako obe stisne k sebi.)

(Natakar medtem hitro pobira bankovce in drobiž, gre k džuboksu, vrže vanj nekaj kovancev in izbere ploščo. Oglasi se osladna ljubezenska popevka. Artistka, kurba in kriminalec se kot usklajen trojček počasi zibajo v njeni melodiji.Vse kamere se nepremično upro v njih, reflektorji se ustavijo in prično na njih sipati hitro mežikajočo svetlobo v vseh svojih barvnih odtenkih. )

Natakar ( presenečeno in vzradoščeno) : To pa TRETU ugaja ! TRETU to ugaja!



(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

(Nenadoma se znova oglasi značilno topotanje, ki postaja čedalje čedalje glasnejše. Vsi otrpnejo, natakar prekine glasbo, hitro utripa le mežikajoči barvni snop svetlobe, pod katerim je trojček.)

Ženski zbor (se nenadoma oglasi v ritmu presledkov topota): KAJN! KAJN!

Kriminalec (divje plane, da se ženski opotečeta, izdre bodalo in zarjove): ZDAJ VAS BOM POKLAL ! (Izgine v ozadju.)

Kriminalec (medtem ko se iz ozadja sliši njegovo rjovenje, ki se meša z glasnim ponavljanjem ženskega zbora: KAJN! ): UMOR JE MOJ PRODOR! UMOR JE MOJ PRODOR !

(Glas ženskega zbora slabi, enako slabi topotanje, nenadoma vse potihne. Tudi svetloba se popolnoma umiri.)

Kriminalec (ves podivjan in krvav, brez bodala in klobuka, pridrvi na prizorišče, rjove): TOPOTANJA JE KONEC! KONEC TOPOTANJA! TOPOTANJA NI!

Kurba (steče h kriminalcu in mu skoči z nogama ob bok v naročje, da jo kriminalec komaj ulovi, s pretiranim navdušenjem): Ljubči, spet si zmagal! Zmagal si, hi, hi! Ti si največji, NAJVEČJI, takega na svetu ni! Zmagal si! Zmagal si! Topot je končan! Topotanja ni!

(Kriminalec se medtem pomiri in se z njo v naročju v veselem plesnem koraku vrti.)

Natakar (je medtem šel gledat za oder, se vrne, popoplnoma zgroženo): Sama trupla, sama kri, sama kri! Krvi je do kolen!

Kurba (iz kriminalčevega naročja, med vrtenjem, otročje naivno): Bo kaj denarja?

Natakar (zlovoljno): Ta kri je zastrupljena. Brez vsake vrednosti.

Kurba (skoči iz kriminalčevega naročja proti artistki in ji izpuli šop bankovcev, besno): Ta denar je moj. Moj! (Se puli za denar z artistko.) Predstava je bila moja! Ti si bila le statist. ZANIČ STATIST! (Se pulita za denar.)

Artistka (se ogorčeno brani, vpije): TU DELAM JAZ! DENAR JE MOJ! (Zakliče na ves glas): Nat!

(Natakar prileti k njej, njegov tek odmeva kot glasen topot.)

Kriminalec (zarjove na ves glas): TOPOTANJA NI !

(Prizorišče se nenadoma stemni, močan stožec bele svetlobe osvetli del njegovega ozadja, kjer se pojavi elegantno oblečen, urejen gospod z odkritim obrazom, katerega izraz je skrivnostno resen in svareč. Neslišno nekaj napeto govori in pri tem z rokama kaže, kot da je prisilno odšel, da se bo vrnil in da bo takoj spet odšel, in sicer tokrat za vedno. Vse traja le nekaj trenutkov. Svetloba hipoma ugasne in pojava neznanega gospoda izgine.)

Kurba (kot v transu, vsi jo začudeno gledajo): ABEL JE BIL! ABEL JE TU! Ste ga videli? (Se obrne h kriminalcu, prepričevalno): Krim, si ga videl?

Kriminalec (šokirano): O čem ti zdaj? Kdo? Kje? Kaj govoriš?

Kurba (močno prepričevalno): ABEL JE BIL! RAZUMEŠ! TU JE!

Kriminalec (zmedeno): Abla ni.

Artistka (prestrašeno, preroško): Kdor se z mrtvimi srečuje, nesrečo priteguje. Vsi, ki so v njegovi bližini, kmalu umro.

Kurba (kriminalcu zaupljivo, prepričevalno): Nekaj je govoril, hotel povedati. Tu nekje je, tu mora biti.

Kriminalec (že odločneje): Abla ni.

Kurba (kljubovalno, vendar zaupljivo): Je, je! VIDELA SEM GA. Krim! OGLASIL SE NAM JE!

Kriminalec (odločno): ABLA NI!

Kurba (ga ne posluša, zamišljeno): Nekam žalosten je bil. To nisem razumela. Gotovo je hotel povedati, kje je. Kje ga lahko najdemo. Mogoče pa ga res ni tu! (Kriminalcu): Krim, ti misliš, da Abla ni tu?

Kriminalec (odločno, brezprizivno): NI.

Kurba (zamišljeno): Če ga ni tu, kje pa je potem? Kaj nam hoče sporočiti? (Poskoči, kot od nenadnega razsvetljenja): Saj to smo že odkrili! (Kriminalcu, zaupno, vsiljivo): V ABOLIJU JE! V ABOLIJU ! To nam je hotel sporočiti! Iz Abolija se je oglasil! TAKOJ MORAMO V TA ABOLI !

(Nenadoma močno zaropota, oder v peep showu se razmakne, da se drog podre)

Artistka in natakar (v grozi odskočita in zavpijeta v en glas): TARANTELA!

(Zavesa. Luči v dvorani.)

Klovn (stopi izza zavese na rampo odra, se teatralno prikloni publiki in objavi): GLEDE NA DOSLEJ VPLAČANI ZNESEK OD PRODAJE MASK JE SEDANJA VIŠINA DOBITKA (navede znesek in nadaljuje): KUPITE MASKE IN SI TAKO PRIDOBITE MOŽNOST, DA SODELUJETE PRI ŽREBANJU (se ponovno teatralno prikloni publiki in ji, preden zgine za zaveso narejeno pomenljivo navrže): Pravijo, da prilika zamujena ne vrne se nobena. Zato je ne zamudi, hitro svojo masko kupi! (Odide.)

(Pred dvorano maskirani prodajalci mask.)




2. dejanje
(Intermezzo)

(Prizorišče: Na strani, kjer je bil internetni peep show studio, je sedaj bolj v ozadju samo še podest tega studia, ki je poševno vdrt v večjo odprtino v obliki narobe /na srednji vogal/ obrnjenega trikotnika. Stranice te odprtine /trikotnika/ so rdeče obarvane. Okoli odprtine ležijo razmetani drogovi. Področje odprtine je zagrajeno okrog in okrog z nizko pajčevinasto ograjico. Izza odprtine so tri črne plastične kantice, ki so ob straneh pobarvane z rdečimi križi. Ob tej strani je v ospredju smetnjak. Na drugi strani je viden tisti del lokala, ki je bistro. Ta je na tej strani v ospredju, širi pa se tudi v ozadje. Restavracija ob njem, je samo nakazana s kakšno mizo. Vtis je, kot da je prejšnja scena videti iz zamaknjenega zornega kota. Na prizorišču ostajajo na zamaknjenih mestih - zaradi spremenjenga zornega kota - temna kulisa z nagrmadenimi skladi zgradbe z napisom SCIENCHIES, viseč prašiček – šparovec in cevnato svetilo z zneskovno razpredelnico. Kjer je možno, reklamni panoji sponzorjev in za izdelek SEZBOST. Mrzla svetloba reflektorjev, ki za kratek čas osvetli prizorišče, ugasne.)

(V bistroju, čisto v ozadju skoraj popolnoma neopazno sedi šleva, v isti povaljani obleki. Natakar, elegantno oblečen, da je le ob natančnejšem pogledu mogoče ugotoviti, da gre za natakarsko delovno obleko, s sprayem prši po medprostoru med zagrajenim vdrtim podestom in lokalom. Z nasprotne strani od restavracije pride artistka, oblečena elegantno, vendar zelo senzualno – v črnih salonarjih z zelo visoko ozko koničasto petko, na glavi s črnim klobučkom s pajčolanom, z elegantnimi satenastimi, do sredine nadlahti dolgimi črnimi rokavicami, v tanki prozorni črni obleki, dolgi skoraj do gležnjev, pod katero sta vidna črn čipkast moderc na bujnem oprsju in ozko kratko črno krilo, izpod roba krila pa črni držki lepih, finih nogavic.)

Natakar (artistki, strokovno): Vsenaokrog moram razkužiti. (Pokaže na kantice, radovedno): Ali ti veš, od kod so se vzele te kantice? Mene spominjajo na naše z odpadnim gorivom

Artistka (odkrito, lahkoverno): Prvič jih vidim. Verjetno so od prišlekov. Najbrž gre za kakšna pretečena zdravila, pa so jih kar tja odvrgli. Očitno ne poznajo naših zakonov.

Natakar (uradno): Tu je sedaj vse razkuženo. Za nas veljajo sedaj najstrožji antitarentizni ukrepi. (Svareče, s povzdignjenim glasom): Gorje, da ta golazen okuži tudi lokal! Potem nam ni pomoči.

Artistka (zaskrbljeno): Nam ne bo nihče prišel na pomoč?

Natakar (odločno, poznavalsko): Nihče. Za nas velja popolna izolacija. (S poudarkom, skoraj obupano): In porabil sem tudi vso zalogo (podrži proti njej embalažo spraya) tega edinega antitarentiznega sredstva. (Gre k smetnjaku in odvrže embalažo vanj.) Ta je bil zadnji.

Artistka (enako kot prej): Kako pa bomo preživeli?

Natakar (ga kar dvigne): To ti mene sprašuješ?! Dobro veš, da sem brez vsakega dobroimetja! Lahko dam samo še kri in čez par dni bom (naredi z roko ostro kretnjo) kup mesa in kosti. Ti boš preživela!

Artistka (tolažilno in zarotniško): Saj imava goste. (V hipu zelo jezno): Samo da se ti moraš takoj zaplesti z vsako kurbo!

Natakar (na moč prepričevalno) : Pa kaj ti je? Kaj ti pada na pamet? Kaj naj jaz z njo? Saj vendar vidiš, da je z dvema. In sploh ni moj tip. NIKOLI, NIKOLI ne bi bil z njo! Odvratna mi je, slišiš, ODVRATNA! (Ljubeznivo, skoraj priliznjeno): Saj vendar veš, da si ti zame edina! A ne veš tega?

Artistka (se med temi besedami pomiri, vendar še vedno nekoliko nejevoljno): Saj se poznamo! To so samo besede.

Natakar (jo objame čez pas, ljubeče): No, ne govori tako.

Artistka (ga z narejeno nejevoljno kretnjo odrine): Pa že kaj veš, KAKO BOŠ UREDIL Z GOSTI? Rekla sem ti, da NA TO MISLI!

Natakar (resno): Mislim, da bi se dalo dosti hitro dobiti tisto copato, ki ga tudi kličejo šleva.

Artistka (zainteresirano): Pa že imaš načrt?

Natakar (zarotniško): Videti je, da se ga hočeta tudi onadva znebiti. Poleg tega se nama zdaj, ko velja tu najstrožja izolacija, ni treba bati nikogar. Ni bojazni pred nobenimi letalci in hijenami in prav tako tudi ne pred Tretom. Imela bova mir, da ga pospraviva na varno.

Artistka (nezadovoljno): To še ni načrt! Tako ne bova preživela!

Natakar (nejevoljno): Ne govori tako, ker nič ne veš! Onadva bi mu rada odsekala glavo!

Artistka (ko ob dobri novici, ki ji pa ne verjamemo povsem): A ja? Kako to veš?

Natakar (nervozno): Vem. Sama sta tako rekla.

Artistka (sumničavo): To govoriš samo zato, da bi me potolažil.

Natakar (že precej vznejevoljen): Ni res! Prisluškoval sem jima! Brez skrbi, da bo za preživet! Samo ne meni!

Artistka (osuplo) Kako to misliš?

Natakar (eksplodira): Ker bom prej crknil! Ker nimam dovolj eliksirja, zmanjkalo mi bo časa, denarja, krvi, kar ti je ljubše! Zate je enostavno! Živela boš od mene! Ampak kaj pa potem? Kaj boš potem?

Artistka (presenečeno, pomirjujoče): Kaj si se tako razburil?

Natakar (malce pomirjeno): Kaj se ne bi! Gre mi za nohte!

Artistka (kot nekdo, ki ne pozna dobro resnosti situacije): Ampak saj sedaj, ko smo v popolni izolaciji, ne bo od Treta nihče prišel. Nimaš se česa bati.

Natakar (kot bi ga zbodla, divje, obupano): Saj ne gre za Treta! Meni je že tako zmanjkalo vsako dobroimetje! (Stopi proti visečemu prasičku, vpije ogorčeno, obupano): Ta prasec hoče mojo kri! Razumeš! (Se zasuče k cevnatemu merilniku, dvigne roko in na merilnik pritisne z notranjo stranjo zapestja): POGLEJ! (Cevnato svetilo ostane neosvetljeno.)

Natakar (se obrne k artistki, enako kot prej): Kje je zasvetilo? Si zdaj razumela?

Artistka (začudeno): Kaj si že res čisto na koncu?

Natakar (smrtno resno, skrajno urgentno): Prosim te, da mi do takrat posodiš vsaj dve, tri enote. Da preživim.

Artistka (egoistično): In kaj dobim za to?

Natakar (prepričevalno) Rešitev. Uredil bom s to šlevo in, če bo treba, tudi z drugima dvema. Poleg tega imava idealne razmere. Zaradi izolacije ne bodo prišli niti letalci. Gospoda iz osišč se nas sedaj izogiba kot kuge. In če te vešče, ti najhujši mrhovinarji, ne pridejo, skoraj ni možnosti, da bi prišli drugi. Saj na nebu ne bodo videli nobenih sledov in za nas sploh ne bodo vedeli!

Artistka (vztrajajoče, odločno): Kaj dobim?

Natakar (začudeno, nejevoljno): Kaj pa hočeš?

Artistka (zelo odločno): Hočem tebe! Izključno in samo zase.

Natakar (skoraj ogorčeno): Pa saj veš, da to ni mogoče! Saj vendar poznaš naše zakone! Kaj, če pridejo druge ženske?? Naj jim rečem, da sem se obljubil samo tebi? Saj se mi bodo smejale!!

Artistka (odločno): Potem mi prodaj srce!

Natakar (presenečeno): Srce hočeš? Takorekoč mojo dušo?

Artistka (zelo odločno): Hočem!

Natakar: (obotavljivo): To lahko dobiš. Za to še nimamo zakonov.

Artistka (zadovoljno): No, potem prinesi pisalo.

Natakar (skomigne z rameni in jo vprašljivo pogleda): In zakaj hočeš srce?

Artistka (čisto resno): Da me boš bolj ubogal.

Natakar (se odpravi po pisalo preko bistroja v smeri restavracije, zapusti prizorišče, nejevoljno, spravljivo): V redu, v redu! Pa saj te ubogam!

Artistka (odločno, očitajoče): Premalo! Dosti premalo! To, da bi mi kdaj prebral iz oči kakšno željo in da bi mi jo sam od sebe uresničil, to, to pa se še nikoli ni zgodilo!

Natakar (se vrne s pisalom, neodločno): Kako da ne ? Dostikrat se je zgodilo. Dostikrat. (Z nekakšnim nedoločnim odporom): In prav srce hočeš? Ne kaj drugega? Če hočeš, da te ubogam – zakaj ne vzameš možganov?

Artistka (odločno, že nekoliko nejevoljno): Rekla sem, da hočem srce! Prodaš ali ne?

Natakar (slabovoljno): Saj sem že rekel, da ja.

Artistka (odločno vzame pisalo iz natakarjeve roke in ga zapiši v posebno odprtinico na spodnjem delu zneskovne razpredelnice; natakarju): Naprej tvoja šifra.

Natakar (z nekakšnim odporom, ki se povezuje s pozabljivostjo): N 348, potem, čakaj, mislim...

Artistka (nestrpno): No, bo kaj?

Natakar: (enako kot prej)... potem 19410141. (Zakliče, kot v preblisku spomina): Ne, čakaj! 19410114.

Artistka (medtem z eno roko tipka na vrhu pisala, ki ga z drugo roko drži v odprtinici razpredelnice, zbriše, ponovno tipka, ogorčeno): Tega ne morem verjeti. Da ne znaš lastne šifre? Dobro, da sem samo jaz. Ko bi te slišal inšpektor, bi plačal fajn kazen – pa še brez vsakega eliksirja si! Pol litra krvi! Najmanj pol litra! (Medtem tipka in odkimava, nato prikima, zadovoljno): Tako moja šifra je tudi notri. (Natakarju, vprašujoče, vendar kot človek, ki pozna odgovore): Koda za človeško moško srce je HMC, ne? In, če gre za celo srce, je ničla, je tako?

Natakar (slabovoljno): Ja, ja.

Artistka (odprto vprašujoče kot pred trenutkom odločitve): In kaj je sedaj še treba ?

Natakar (močno zainteresirano): Kakšno ceno si vnesla?

Artistka (glasno, odločno): Eno in pol!

Natakar (skrajno ogorčeno): KAJ?? SAMO ENO IN POL?? VSAJ DVE MI DAJ!

Artistka (mirno, odločno): Ne. Ena in pol je dovolj. V eni lahko vse urediš in ti ostane še pol.

Natakar (skoraj v joku): TI MI PIJEŠ KRI!

Artistka (nestrpno): Boš potrdil ali ne? (Mu pomoli tipke na vrhu pisala.)

Natakar (besno): Saj bom tako crknil! ( Pritisne na tipko.)

(Na cevnatem svetilu razpredelnice se spodaj zasveti rdeča svetloba do višine ene in pol enote, in sicer le za hip - ko natakar tipko spusti, ugasne.)

(Iz smeri nasproti lokala pride na prizorišče kurba, oblečena v eleganten bleščeče srebrn hlačni kostim, s srebrnimi škorenjčki z zelo visoko petko, z isto težko zlato verižico z masivnim zlatim srčkom okoli vratu in zlato ročno uro, s črno zelo dolgo rutico in tokrat srebrnim, elegantno oblikovanim tulcem za pasom.)

Kurba (presenečeno, posmehljivo): Kaj pa vidva golobčka?

Natakar (skoraj osramočeno) Nič, nič. (Se ove, kaže po tleh, opozarjajoče): Tu se ne sme hoditi! Tu je vse dezinficirano. (Zelo resno): Nikjer tu ne smete hoditi!

Kurba (malomarno pogleduje, kamor ji natakar kaže: pokaže proti kanticam): Kako pa pridem do tja, do onih kantic?

Natakar (presenečeno, zvedavo): Vi veste, kaj so tiste kantice?

Kurba (suvereno): Vem, pa ne povem!

Natakar (presenečeno, malo zmedeno): Jaaaa .....dobro ... (se zbere, podučljivo, skoraj ukazovalno): Ne, tudi do tja ne morete več! (Pojasnjujoče): Odrasla tarantela nosi na hrbtu na tisoče mladih. Te so tako majhne, da jih niti ne opaziš in se zalezejo vsepovsod. Ne vemo pa niti, kako velika je ta tarantela. Mogoče jih ima na milijone. Če se razlezejo, nimamo več nobene obrambe pred njihovimi piki.

Kurba (zvedavo): Ali ljudje potem zbolijo za tistim topotanjem?

Natakar (pojasnjujoče, pritrjujoče): Ja, dobijo tarentizem. Kot veste, je to neozdravljiva bolezen.

Kurba (enako kot prej): In ta zadeva, ta »injekcija« jih zadrži?

Natakar (enako kot prej): Edino ta. (Kaže po dezinfeciranem področju): Pri tej dezinfekciji se na površju napravi fina, tenka plast, poseben film, preko katerega ne morejo. Če po tem hodite, ste uničili vse. (Strogo, ukazovalno): Zato tu pod nobenim pogojem ne smete hoditi! In opozarjam vas, da tudi antitarenta nimam več. In tudi novega ne bomo dobili ves čas, dokler traja naša izolacija.

Kurba (skoraj brezskrbno, zelo nezainteresirano): Kaj je to »tarent«?

Natakar (skoraj nestrpno): Antitarent je to zaščitno sredstvo. Nimamo ga več in ga verjetno še zelo dolgo ne bomo dobili. (Zelo strogo, ukazovalno): Zato tu pod nobenim pogojem ne smete hoditi ! Pod nobenim pogojem! Ste razumeli?

Kurba (enako kot prej): Seveda. (Vidi, kako natakar vanjo bolšči; spravljivo, ponižno): Razumela sem.

(Natakar odnese pisalo – injekcijo nazaj, od koder ga je prinesel.)

Kurba (si za hip ogleduje možen dostop do kantic, nato skomigne z rameni): Me niti ne briga. (Se ozre in zapiči v artistko, strupeno): Kuzla, s tabo še nisem opravila! DOLGUJEŠ MI DENAR!

Artistka (do kraja nestrpno): TI SI MENI KRADLA!

Kurba (do kraja nestrpno): PLAČAN JE BIL MOJ NASTOP!

(Obe sta blizu druga drugi, druga v drugo srepo zazrti in videti je, da bo vsak hip med njima prišlo do neposrednega telesnega spopada.)

Natakar (ki se je vrnil na prizorišče, iz oddaljenosti posreduje, odločno, uradno in gre obenem hitro nazaj k njima ): Takoj prenehajta! Opozarjam vaju, da kršita red! Vsaka pritožba se rešuje samo po uradni poti. Pritožba se mora vložiti na obrazcu pet ali šest in stane tisočinko in pol eliksirja.

Artistka (besno, odločno, zaničljivo, grozeče): Jaz ne bom nič vlagala, ampak bom OBJAVILA! Pri tebi se tako nikoli nič ne reši. Bomo videli, kaj bo rekel Tret!

Natakar (razburjeno, zelo zaskrbljeno): Lepo te prosim, pusti Treta na miru! (Skoraj ukazovalno): Nehaj s tem! (Kurbi, narejeno presenečeno): Saj se niste prišli sem z njo prepirat?

Artistka (obtožujoče, glasno): ZAČELA JE ONA!

Natakar (pomaha z roko artistki, naj že umolkne in gre, kurbi, skoraj zaupljivo): Ste kaj želeli? Bi mi radi kaj povedali? Vprašali?

Kurba (artistki, poniževalno): Kaj gobcaš? Delat pojdi! (Se nekajkrat zaguga s spodnjim delom telesa kot pri koitusu.) Ajde, gremo na posel! (Natakarju prijazno): Zdaj sem se pa čisto zmedla. Kateri obrazec je pravi? Pet ali šest?

Natakar (strokovno, uradno, podučljivo): Obrazec pet je za žalitev, obrazec šest pa za žaljivo obdolžitev.

Kurba (se zmede): In kako se to loči? Kaj je to žaljiva »dolžitev« ? Ali ni vse to eno in isto?

Artistka (natakarju, zelo pomenljivo): Le pazi, kaj boš počel! Le glej!

(Kurba se izzivalno obrne proti artistki in se molče nekajkrat intenzivno zaguga s spodnjim delom telesa .)

Artistka (to prezre, natakarju zelo pomenljivo): Sam veš, KAJ IMAM OD TEBE! (Odide.)

Kurba (natakarju, zaupljivo in zaskrbljeno): Kaj pa ima od vas? Vas s čim izsiljuje?

Natakar (odkrito): Prodal sem ji srce.

Kurba (presenečeno): Kaj pa ji bo srce? Saj ga sploh ne more uporabljati? Ti ga bo izrezala in skuhala ? (Kot nekdo, ki je najpametnejši, odločno): Jaz kaj tako neuporabnega ne bi nikoli kupila! (Skoraj z naslado): Od celega moškega bi kupila samo kurca. To je njegov edini uporabni del – dokler sploh ve, zakaj ga ima.

Natakar (resno): Pri nas kurci niso na prodaj. Na razpolago morajo biti vsem ženskam.

Kurba: (presenečeno): A, ja! Ste pa napredni! Sicer pa imam tudi jaz raje dva, kot samo enega! (Kot bi se zbala, zarotniško): Samo ne recite tega Krimu, ker je on glede teh zadev še zelo staromoden.

Natakar (opominjajoče): Takšnega izobilja si ženske pri nas ne morejo privoščiti. Saj veste, da imamo pri nas veliko pomanjkanje moških.

Kurba (kot da se ji je vrnil spomin): A, ja, saj ste povedali. (Prostodušno, na pol vprašujoče): Pri vas so kurci kot nekakšno javno dobro?

Natakar (uvidevno): Tako nekako.

Kurba (z zanimanjem, kot nekdo, ki hoče vse do konca razčistiti): Kaj pa ... kaj pa ... (videti je, da ji je nerodno): kaj pa ženski spolni organi?

Natakar (resno): O tem ni nič določenega. Tu ni nobenega problema, nobenega pomanjkanja.

Kurba (vztrajno še naprej z enakim zanimanjem): Je pri vas precej teh ... »lizik«?

(Natakar jo začudeno gleda.)

Kurba (se trudi pojasniti): No takih žensk, ki so na ženske?

Natakar (resno): Lezbijk ? To je pri nas precej razširjeno.

Kurba (zgroženo): Pa to je strašno.

Natakar (raziskovalno). Imajo pri vas ženske po več moških?

Kurba (prostodušno): Večina jih ima poleg moža vsaj še enega, mnoge pa tudi več. Nekatere sanjajo tudi o črncih.

Natakar (zelo presenečeno): ČRNCIH?

Kurba (kot da je zadovoljna, da lahko ona enkrat kaj pojasnjuje): Ja, ti imajo posebno velike batine. (Z začudenjem): Kaj pri vas ne poznate črncev?

Natakar (pojasnjujoče): Pri nas jih že zdavnaj ni več.

Kurba (odkrito presenečeno): Kako to?

Natakar (predavateljsko): Pred davnimi časi jih je menda pokončala neka čudna bolezen. Zoper to bolezen edino oni niso bili odporni in tudi nobenega zdravila ni bilo. (Malce zastane in nato neodločno nadaljuje): Govori se sicer, da so še vedno ... (Umolkne.)

Kurba (z zanimanjem): Kaj se govori? Kje so še vedno?

Natakar (kot da je jezen sam nase): To so samo govorice, to ni nič trdnega.

Kurba (živahno): Je to tam, tam na Abo ... Aboooliju ali kako se že reče?

Natakar (skoraj zadirčno): To so samo govorice!

Kurba (zahteva zelo odločno): Kako se reče?

Natakar (slabovoljno): ASTROPOLIS.

Kurba (odkrito, samoopravičujoče): No, jaz rečem Aboli, ker je tam Abel, brat od Krima, in ker je tako krajše. (Odločno zahteva): Povej mi, kje je to in kako se tja pride!

Natakar (slabovoljno): REEEEEKEL SEM, da se to samo nekaj govori.

Kurba (vztrajno, zelo odločno): Tudi kuzla ve, da je resnično, da obstaja. Rekla je celo, da je glavno ali nekako tako. Povej!

Natakar (se nejevoljno obotavlja).

Kurba (zelo nestrpno): Govori že! Nimam veliko časa. (Na hitrico vrže trnek, skrivnostno in vabljivo): Pogovoriti se moram s tabo še nekaj zelo urgentnega.

Natakar (presenečeno, z velikim zanimanjem): Kaj pa?

Kurba (enako kot prej): Nekaj v zvezi s šlevo. (Poudarjeno, izsiljevalsko): SEDAJ GOVORI!

Natakar (nenadoma popolnoma oživi): Povedal sem vam že, da so tu stojišča.

Kurba (ga glasno prekine, zelo nestrpno): Pa kaj mi to govoriš?

Natakar (kot nekdo, ki so ga proti njegovi volji prepričali, da govori, potem pa prekinili, zelo odločno, na pol užaljeno): HOČETE, DA VAM POVEM ALI NE?

Kurba (se povleče nazaj, skoraj ponižno): Govori, govori!

Natakar (po kratkem premoru, kot da je moral preboleti to prekinitev): Torej, tu so stojišča. Potem imamo osišče.

Kurba (kot nekdo, ki hoče pokazati svoje znanje): Kjer je Tret!

Natakar (uvidevno, potrpežljivo): Ja, tam je Tret. (Nadaljuje predavateljsko): Ampak stojišč je še ogromno, ogromno in prav tako je tudi ogromno osišč. Koliko jih je, tega nihče ne ve, saj se to tudi spreminja. In obstajajo večja osišča in potem obstajajo glavna osišča.

Kurba (pozorno posluša, zavzeto) : Je naše glavno osišče ?

Natakar (potrpežljivo): Ne, naše osišče je majhno.

Kurba (malo razočarano): A, tako.

Natakar (predavateljsko nadaljuje): In potem naj bi obstajala tudi ogromna osišča, ki pa naj bi se tudi med seboj razlikovala. Nekatera naj bi bila s svojimi strašnimi nebotičniki in ogromno površino popolnoma nepregledna, tam se človek popolnoma izgubi in menda tam sploh ni več veliko ljudi. Ampak tega ne vemo zanesljivo, tako menda je, tako so pripovedovali nekateri popotniki, ampak tega je tudi že zelo dolgo. Od nas tega nihče ni videl in tudi nikoli ne bo.

Kurba (presenečeno): Pa nimate televizije?

Natakar (enako kot prej): Imamo intervizijo, ki nam daje čudovite sanjske programe. Z njo smo seveda povezani samo z našim osiščem. Včasih pa celo lahko kaj izvemo iz sosednjih stojišč.

Kurba (zmagoslavno): O, pri nas pa lahko vsak hip gledamo kar koli na katerem koli koncu sveta!

Natatakar (enako kot prej): Tako je pred tisočletji bilo tudi pri nas. Ampak mi imamo za sabo Veliki pok. Sedemsto-letno vojno. Prej so ljudje ponoreli zaradi medijev. To je splošno znano. Danes so mediji pod kontrolo in tako je edino prav. (Nekoliko tiše, zaupljivo): Nikoli pa ne veš, kaj osišče izve o nas iz stojišča. Zato je še vedno treba imeti dobre odnose z mediji.

Kurba (ponižno): Oprostite, ker sem vas spet zmotila. Ampak, Aboli, o tem ste mi hoteli povedati.

Natakar (enako kot prej): Ja. Ta ogromna osišča, mega in super mega osišča, naj bi se tudi nekako povezovala. Ampak kako, nihče ne ve natančno. Pravzaprav sploh ni rečeno, da se. In tako so nastale tudi neke govorice, da naj bi obstajalo neko orbitalno mesto. Neko osišče v vesolju, ki naj bi kontroliralo vsa glavna osišča. Neko vesoljsko osišče, kamor naj bi se preselili vsi najbogatejši ljudje naše oble, blazni milijarderji, ki imajo strahotne količine eliksirja. To osišče naj bi bilo naglavno osišče vseh glavnih osišč.

Kurba (hitro, pritrdilno): Pa to je rekla ona kuzla.

Natakar (skoraj zaneseno): O tem krožijo popolnoma neverjetne zgodbe. Tam naj bi se živelo kot v raju. Menda naj bi bilo tam še vedno dosti moških. Imeli naj bi celo črnce. Bojda kot sužnje. Tam naj bi bile čudovite ženske. Velike kurbe. Imeli naj bi strašne orgije. Vsega v izobilju. Stalno naj bi se zabavali. Tudi tiste, ki zletijo z drsišč, naj bi menda za zabavo lovili. In tako dalje.

Kurba (skače od veselja): Tam je Abel! Tam je Abel! (Poplesuje, radostna glasbena spremljava): Kar nihče ne ve, to ti Ba pove!

Natakar (zelo zainteresirano) : Nekaj zelo urgentnega ste mi hoteli povedati!

(Glasbena spremljava odsekano utihne in obenem kurba preneha prepevati.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kurba (se ustavi, zadihano): Ja, seveda. Ampak, ali je obrazec pet ali šest? Še sedaj ne razumem!

Natakar (zavije z očmi kvišku) : To je odvisno od ...

Kurba (ga prekine, odločno): Pusti to, to zdaj ni važno! (Se zave): Oh, pa jaz vas tikam! Enkrat vas vikam, enkrat vas tikam! (Opravičujoče.) Čisto sem zmešana! (Pristopi k natakarju in mu pomoli roko, odprto): Jaz sem Ba.

Natakar (malce obotavljivo, ji stisne roko): Nat.

Kurba (ga drži za roko, zaupljivo): Odslej se tikava, prav?

Natakar (neodločno): Prav.

Kurba (se povzpne proti njegovemu obrazu, vendar ostane natakar nepremičen, otročje podučljivo): Pri nas je običaj, da se pri tem poljubimo na lica.

(Natakar se skloni, kurba ga hitro poljubi na eno in nato še na drugo lice.)

Kurba (veselo, podučljivo): Tako, sedaj pa še ti.

(Mu nastavi najprej eno in nato drugo lice, ki ju natakar, ne da bi se ju dotaknil, hitro fingirano poljubi.)

Kurba (se hitro povzpne, odločno): Zdaj pa še na usta!

(Natakar se skoraj samogibno skloni, kurba pa se mu močno vsesa na ustnice.)

Kurba (se po nekaj sekundah odlepi od natakarjevih ustnic, zelo zadovoljno): Tako, odslej se tikava.

Natakar (se zvije in zagrabi za prsi): AU! (Se vzravna, opravičujoče): Nekaj me je strašno zbodlo.

Kurba (pomoli proti njemu svojo težko vratno ogrlico, skoraj veselo): To je bil moj srček!

Natakar (skoraj odreveni): Ja, to je bilo srce.

Kurba (veselo pojasnjuje): Tudi Krima včasih z njim preveč pritisnem. In potem zastoka. To je vedno tako zabavno! (Pristopi k natakarju, podučljivo, kot da razlaga obred): Sedaj si morava še enkrat dati roko. (Mu pomoli roko, ki jo natakar neodločno prime. Gleda natakarja v oči, nadaljuje enako podučljivo): Kdor se odslej zmoti, da za pijačo.

Natakar (spusti njeno roko, v zadregi, opravičujoče): Pri nas smo trenutno s pijačo in jedačo bolj na tesnem.

Kurba (podučljivo, lahkotno): To se itak samo tako reče. (Se nenadoma zresni, nujno): Zdaj pa k temu, zaradi česar sem prišla.

Natakar (zelo zainteresirano): Seveda. (Ji ponudi, da sede k bližnji mizici, odmakne stol. ko sede, ji primakne stol nazaj in nato sam prisede.)

Kurba (zaupljivo): Gre za to šlevo.

Natakar (hitro pritrjujoče): Ste rekli.

Kurba (ga veselo pogleda): Daš za pijačo!

Natakar (presenečeno, samoobtožujoče): Pa še posebej ste opozorili!

Kurba (vzradoščeno vzklikne in se na ves glas smeje): Še enkrat!

Natakar (osramočeno): Zdaj je najbolje, da sem tiho.

Kurba (nadaljuje zelo resno): Danes bo zate zelo naporen dan. Imaš ločitev in potem še poroko.

Natakar (nekoliko važno, pomirjevalno): Ne bo tako hudo. Bom zmogel.

Kurba (zelo zavzeto): Ne, ne, ne! Ni tako enostavno! (Natakar jo presenečeno gleda, kurba zelo resno in zaupljivo nadaljuje): Šleva se seveda nikakor ne bo hotel ločiti! (Naredi kratek premor.) Pa ne gre samo za to.

Natakar (zelo začudeno): Za kaj pa?

Kurba (zaupljivo): Saj si videl, da ga hoče Krim po ločitvi ... (zasuče palec zgovorno navzdol) .... thek! Si razumel?

Natakar (nekoliko zmedeno): Ja, in?

Kurba (direktno): Ampak jaz tega nočem!

Natakar (popolnoma presenečeno): Nočete? (Hitro nadaljuje): In kaj bi rada? Meni se je zdelo, da se ga hočeš tudi ti znebiti!

Kurba (zavzeto, zaupljivo): Seveda hočem ! Ampak ne tako! (Natakar jo zbegano gleda, kurba mu nazorno pojasnjuje): Pri nas se za takšno stvar močno odgovarja. In Krim bo, tako kot vedno, hotel, da ga zaščitim, kar pomeni, da moram praktično vse prevzeti nase. Si zdaj razumel? (Natakar razumevajoče rahlo pokima; poudarjeno): Poleg tega se še poročim z njim!

Natakar (pomirjeno, vendar zamišljeno) : Ja, to je res problem.

Kurba (pritiskajoče): Kaj naj storim? Kaj mi svetuješ?

Natakar (obotavljivo): Bi moral razmisliti.

Kurba (pritiskajoče): Imaš kakšen predlog?

Natakar (zamišljeno, obotavljivo): Če lahko kako pomagam...

Kurba (skrivnostno): Ne, to si te ne upam prositi. To bi bilo preveč.

Natakar (nekoliko zmedeno, radovedno): Kaj pa?

Kurba (zarotniško): Ti bi moral govoriti s šlevo.

Natakar (brezskrbno): Seveda. Brez problema.

Kurba (kot nekdo, ki pove nepremostljivo oviro, ki jo je treba preskočiti): Samo potem bi se moral ločiti tudi ti!

Natakar (popolnoma zbegan): Tega ne razumem.

Kurba (pritiskajoče, zarotniško): Bi mi naredil to uslugo? Tista kuzla te tako ni vredna. (Kot nekdo, ki je za dosego cilja res pripravljen storiti vse): Sicer se pa lahko potem z njo ponovno poročiš.

Natakar (še vedno popolnoma zbegano): Čisto nič te ne razumem.

Kurba (izzivalno, raziskovalno): Pa bi bil ti pripravljen urediti to zadevo?

Natakar (kot nekdo, ki približno ve, za kaj gre): Katero zadevo? To s šlevo?

Kurba (direktno): Ja to. (Naredi značilen gib s palcem pod vratom.)

Natakar (obotavljivo, zainteresirano in zmedeno, kot nekdo, ki mu je na dosegu roke prepovedan sad, ki si ga zelo želi): Saj sem ... saj sem vam ... sem ti že ponudil ...

Kurba (mu vskoči v besedo, kot bi mu hotela pomagati): Takrat, ko si rekel, da lahko poskrbiš zanj? (Natakar nemo pokima.) Takrat si me res presenetil. (Za hip premolkne.) Pravzaprav si me ti spravil na to idejo.

Natakar (skoraj zadovoljno): Misliš to resno ?

Kurba (odločno, zelo zadovoljno): Ja seveda. Zdaj vem, da si me ti napeljal na to. (Kot bi se nenadoma spomnila): Ali to pri vas ni kaznivo?

Natakar (resno, strokovno, predavateljsko): Ne, ni kaznivo, še posebej ne do tujcev. Med sorodniki velja prepoved do tretjega kolena. (Se nasmehne, s perverznim poudarkom): V četrtem so že v nevarnosti.

Kurba (osuplo, vendar navdušeno): Neverjetno! Ampak meni se zdi to v redu. Tako se vsaj vse takoj razčisti!

Natakar (še vedno strokovno, predavateljsko): Ne, ni tako preprosto. Od tega ne bi bilo nobene koristi. Poleg tega pa bi imeli popoln nered. Nobenega sistema več. Vsi bi bili nesvobodni. Veljala bi pravica močnejšega. Imeli bi samo klanje.

Kurba (resnično osuplo, vendar kot bi skušala dajati vtis, da razume): Ja seveda, imeli bi popoln nered. (Kot nekdo, ki se ne more premagati): Ampak, kaj to pomeni, da ne bi bilo nobene koristi? In zakaj je potem dovoljeno?

Natakar (predavateljsko, vendar v zadregi): Pri nas je vse podvrženo koristi. Korist je absolutna zapoved. Vsi so dolžni delati koristno. Nekoristno ali celo škodljivo ravnanje je strogo prepovedano.

Kurba (kot nekdo, ki ostane nezadovoljen): To je v redu. Tudi pri nas je korist zelo pomembna. Pravzaprav najpomembnejša.

Natakar (kot da gre za samoumeven sklep): Zato mora vsak soglašati.

Kurba (zmedeno): Kdo mora s čim soglašati?

Natakar (presliši vprašanje, nadaljuje enako kot prej): Odločitev mora biti vedno svobodna. (Nekoliko nestrpno, kot z nekom, ki ne razume očitnih stvari): Vsi morajo soglašati. (Se dopolni): Izjema so edino obsojenci in sužnji.

Kurba (kot nekdo, ki priznava svoje nevedenje): Še vedno ne razumem.

Natakar (kot nekdo, ki nekomu razlaga samoumevne stvari): Kdor hoče na primer postati mečevalec, mora vnaprej soglašati s tem, da ubija ali da bo ubit. Če ne, je vse nekoristno in brez vrednosti.

Kurba (popolnoma presenečeno): Pri vas sta korist in svoboda povezani?

Natakar (skoraj olajšano): Natančno tako! Če ni svobodne odločitve, ni nobene koristi.

Kurba (popolnoma zmedeno, vendar kot nekdo, ki hoče to skriti): Razumem.

Natakar (nadaljuje, direktno): Takšno meso ni užitno. Ne da nobenega eliksirja. Je celo strupeno. Čisti odpad.

Kurba (zgroženo): Ali potem v resnici – čisto zares - jeste ljudi?

Natakar (brez zadrege, mirno, resno): Ni čisto tako. Iz trupel dobivamo še neporabljen eliksir. (Za hip postane, nato odprto): Je pa podobno.

Kurba (še bolj zgroženo, na robu panike): Moj bog! Moj bog! Kam sem zašla! Jaz sem v resni nevarnosti! Na pomoč! Krim! Na pomoč! (Nenadoma umolkne, kot da jo je obšel preblisk spomina, nato precej olajšano): Oh, še dobro, da se moram strinjati.

Natakar (se smehlja): Zdaj ste razumeli. Popolnoma na varnem ste.

(Kriminalec, oblečen ves v črno, elegantno stilizirano kavbojsko opravo, pridivja - iz iste smeri kot sta prišli artistka in kurba in kamor je artistka tudi odšla.)

Kriminalec (kriči, panično): Ljubica! Ljubica! Kje si?

(Kurba se na ves glas zasmeji in mu obenem – tako kot prej - nenavadno spretno skoči v naročje, kjer jo kriminalec vešče ujame.)

Kurba (se z nogama in rokama tesno oklene kriminalca in mu hitro daje poljubčke na usta in vsepovsod po obrazu): Dečko, dečko moj! Tako sem si te zaželela!

Kriminalec (presenečeno, zelo zainteresirano): SI SE LOČILA?

Kurba (se odmakne z obrazom od njega, podučljivo): To vendar ne gre tako hitro! To je uraden postopek! (Se spusti iz njegovega naročja na tla in se ozre proti natakarju kot k zavezniku): Ali ni tako Nat? Ti mu razloži!

Natakar (uradno): Za ločitev vas bomo rabili kot pričo.

Kriminalec (sladostrastno): Ooo, brez skrbi. Z največjim veseljem. Že komaj čakam. Tooo bo zabavno. (Se v hipu zresni): Kaj pa če ne pride? Če se ne bo hotel ločiti?

Kurba (hiti pojasnjevat): Vse te stvari se z Natom pravkar zelo natančno dogovarjava. (Zelo navdušeno, samovšečno): Izmislila sem si rešitev, ki se zdi Natu perfektna. (Močno pritiskajoče): Ali ni tako, Nat? No, razloži mu, govori že!

Kriminalec (jo odseka, odločno): Mene zanima samo, ALI LOČITEV BO?

Natakar (nenavadno odločno, celo kurba je videti presenečena): LOČITEV BO !

Kriminalec (pomirjeno): Potem je vse v redu.

Kurba (kot velika strokovnjakinja, natakarju, ki jo zmedeno gleda): Ampak povej mu, kdaj je ločitev pravnomočna ? Povej mu, kako dolgo bo moral počakati ...

Kriminalec (ji preseka besedo, natakarju, skoraj grozeče): SE TAKOJ PO LOČITVI LAHKO POROČIM?

Natakar ( negotovo): Seveda, lahko, seveda.

Kriminalec (spet pomirjeno): Potem je popolnoma vse v redu. (Kurbi, zloguje, zelo odločno): VSE – DRUGO – ME – NIČ – NE – BRIGA.

Kurba (vztrajajoče, skoraj obupano): Dokler ni vse pravnomočno, ne moreš urediti s šlevo! Pri njih se natančno raziskuje, kako kdo umre. (Zelo pritiskajoče): Je tako, Nat ? Povej!

Natakar ( popolnoma pritrjujoče) : To je res.

Kriminalec (precej brezskrbno): Saj lahko umre naravne smrti. Ali po nesreči.

Natakar (podučljivo): Pri nas naravne smrti ni. Tiste, ki se ponesrečijo, rešimo. Sicer pa pri nas nesreč skoraj ni. Če se dogodi, je predmet dolgoletnih preiskav. Prav posebej natančna in dolga pa bi bila zanesljivo v primeru, če bi kdo umrl. To bi bila strašna katastrofa.

Kurba (zmagoslavno): In ves ta čas ni pravnomočna niti ločitev niti poroka !

Natakar (popolnoma pritrjujoče): To drži.

Kriminalec (že malo zbegano) : Kaj pa če si človek kaj sam naredi?

Natakar (podučljivo): To ni prepovedano.

Kriminalec (olajšano): No, pa imamo rešitev!

Natakar (podučljivo, svareče): Vendar ne sme biti nobenega pritiska ali kakršnega koli motečega vpliva. Biti mora čista svobodna volja. (S poudarkom): Pri nas zelo spoštujemo človekove pravice.

Kurba (kot človek, ki pričakuje negativne odgovore, z narejenim zanimanjem, polaganjem odgovorov na jezik, natakarju): Nobenega mučenja, izsiljevanja, zastraševanja ali drugačnih telesnih in duševnih pritiskov?

Natakar (samoumevno, odločno): Nobenih.

Kurba (enako kot prej): Nobenih omotičnih sredstev, mamil ?

Natakar (enako kot zgoraj): Nobenih.

Kurba ( zelo previdno, raziskujoče, natakarju): Kaj pa ponujanje tistega, kar si sam želi? Kar je po njegovem okusu?

Natakar (podučevalno, resno): Zasvojenosti niso prepovedane. Prav tako tudi ne njihovo izkoriščanje. Okusi so različni in za vsakega človeka izjemno pomembni. Ugoditev okusu ni pritisk ali nedovoljen vpliv. Je pa meja precej tenka.

(Kurba zadovoljno pokima.)

Kriminalec (že zelo zbegano): In kaj to pomeni, če ni pravnomočno?

Natakar (podučljivo, že skoraj vzvišeno): To pomeni, da vse visi. Da je le začasno. Ločitev je in je vendar ni. In prav tako poroka.

Kriminalec (jezno): Jaz hočem takoj konkretne reči!

Kurba (sozvočno z natakarjem, enako vzvišeno in podučljivo in še zelo poudarjeno): Če ločitve ni, tudi poroke ni.

Kriminalec (popolnoma zbegano): In kako dolgo to traja?

Kurba (natakarju, z očitnim zanimanjem): Ja, razloži nam postopek!

Natakar (zelo uradno in zelo podučljivo): Nasprotna stran ima pravico do pritožbe. V zadnjem času smo vse pritožbene roke ponovno zelo skrajšali In prav tako roke, v katerih mora biti vsaka zadeva predložena nadzornemu organu.

Kriminalec (upajoče): In ti roki so?

Natakar (enako uradno in podučljivo kot prej): Pritožba mora biti vložena v eni uri.

Kriminalec (že precej olajšano): In kdo odloča o njej in v kakšnem roku?

Natakar (skoraj prevzetno, uradno, podučljivo): Seveda jaz. Pritožbe vedno zavrnem. Odločeno mora biti v 48 urah in v istem roku zadeva predložena v osišče nadzornemu organu.

Kriminalec (upajoče): In je potem zadeva končana?

Natakar (enako kot prej): Seveda ne. Nadzorni organ mora zadevo preveriti v roku enega meseca. To je približen rok. Ni namreč obvezen. Običajno traja več mesecev, tudi eno leto. Če pri preveritvi ugotovi napako, zadevo razveljavi in mi jo vrne v ponovno odločitev. Potem odločam znova. Odločiti moram prav tako v roku enega meseca, kar pa tudi zame ni obvezen rok. Tudi pri ponovnem odločanju sem doslej vedno ponovno zavrnil pritožbe. Včasih iz istega, včasih iz drugih razlogov. Večkrat potem nadzorni organ ponovno razveljavi odločitev. V več zadevah tako sedaj poteka odločanje preko deset let, v nekaj preko dvajset in v sedmih preko trideset let. Če pa nadzorni organ napake ne ugotovi, pošlje zadevo v območno evidenco v usklajevanje. Tu se primerja z vsemi drugimi podobnimi zadevami v tem območju. Tako se ugotavlja dosedanja praksa odločanja v enakovrstnih zadevah v istem območju.

Kriminalec (obupano): Je zadeva takrat pravnomočna?

Natakar (enako kot prej): Seveda ne. Saj še ni usklajena. In še niti ni prišla do centralnega registra v distriktu.

Kriminalec (obupano): Koliko zadev je doslej postalo pravnomočnih?

Natakar (enako kot prej): Doslej ni postala pravnomočna še nobena.

Kurba (kriminalcu, zmagoslavno): Si videl! Sem vedela, da bo tako. Tudi kuzla je rekla, da se pri njem nikoli nič ne reši. Najvažnejši je vedno Tret.

Kriminalec (si zabrunda v brado, zarotniško): Tret, tebe bo treba stret!

Kurba (zelo skrivnostno): Jaz imam popolnoma drugačno idejo!

Kriminalec (ukazovalno): Povej!

Natakar (zelo dvomeče, z distanco): Kakšno pa ?

Kurba (prepeva in poplesuje, ista radostna glasbena spremljava): Ko si pomagati ne veš, h komu po rešitev greš? Ba, Ba, Ba ti rešitev da! Ba, Ba, Ba ti rešitev da!

(V ozadju poplesuje tudi šleva, ki je doslej ves čas skoraj negibno in neopazno sedel.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kriminalec (opazi šlevo, kako poplesuje, presenečeno, sladostrastno besno): Ooo, pajacek!

(Kurba se presenečeno ustavi, glasbena spremljava odsekano utihne.)

Kriminalec (neprekinjeno besno nadaljuje) Ti mi kar pred nosom skači! (Z rokama, divje, krčevito nakaže): Danes je velik dan! Danes boš MOJ! Takooo, takooo te bom stisnil na prsi, takooo lepooo!

Šleva (se prestrašeno skrije pod mizo, zavpije): Ne bom se ločil, ne! Ne bom se ločil!

Kriminalec (posebno sladostrastno): Le vpij, ker kmalu boš samo še grgral! (Izvleče bojno bodalo in zamahne z njim): Jeziček boš stegnil in brez hlač sramoto pokazal, malega scalščka, z enim zamahom oboje bo preč! Na kol te potem nasadim, da boš cepetal kot napičen mrčes. Uživaj v mislih, kako ti bo danes lepo! (Spravi nazaj bodalo.)

Šleva (izpod mize): Nobene ločitve ne bo!

Kriminalec (razkačeno): BO, BO, BOM JAZ KOT TVOJA PRIČA PODPISAL!

Kurba (zakliče, pomenljivo): DANES BO POROKA!

Kriminalec (se v hipu razneži): Ljubica, ljubica moja! Popolnoma prav imaš! To je danes glavni dogodek! Kako neskončno dolgo čakam na to!

Kurba (zelo trezno): Ljubči moj, AMPAK ZDAJ NE GRE ZA TO.

Šleva (izpod mize, ne preveč na glas): POROKE BREZ LOČITVE NI!

Kriminalec (zaneseno): Sedaj mi res ni žal, da sem prek tiste neskončne puščave in njene morilske pripeke prišel v ta odročni kraj, takorekoč na rob sveta.

Kurba (opominjajoče): Abla ne pozabi!

Kriminalec (neprekinjeno nadaljuje, enako kot prej): Ni mi žal, da imava zdaj ta hudi post. Dogodek, po katerem tako dolgo hrepeniva, je končno tu! V deviški belini se mi boš lahko zaobljubila. Kar je bilo, bo za zmeraj pokopano. Za naju bo le nov začetek, jutranji svit popolnoma novega dneva.

Šleva (izpod mize, ne preveč na glas): Tega dneva že ne bo.

Kurba (kot človek, ki hoče strezniti sanjača): NE GOVORIM O NAJINI, AMPAK O ŠLEVINI POROKI.

(Kriminalec jo pogleda kot človek, ki je v popolnem šoku, natakar je videti zbegan, šleva v hipu popolnoma napet od pričakovanja.)

Kriminalec (komaj izusti): Kako to misliš?

Natakar (svarilno, pomigne z glavo proti šlevi): On posluša. Vse je slišal.

Kurba (odločno, nesramno): In kaj zato? Še bolje ! Naj kar vleče na ušesa. Saj je vedno bil »vajer«. (Zmagoslavno, natakarju): Kdaj postane ločitev pravnomočna, če se oba takoj ponovno poročita?

Natakar (malce zbegano, razmišljujoče): Ženske se pri nas na novo ne morejo poročiti – razen z istim.

Kurba (malce razočarano, ampak vztrajno): Kaj pa moški?

Natakar (sproščeno, podučevalno): Moški se lahko vedno poročijo, lahko so poročeni tudi z več ženskami.

Kurba (malce zbegano): Podobno je pri nekaterih tujih »kurah« pri nas. (Še naprej vztrajno): Je v tem primeru ločitev za žensko pravnomočna?

Natakar (za hip napeto razmišlja, nato pritrjujoče): V tem primeru je.

Kurba (že vzneseno): Kdaj ? Kdaj je pravnomočna?

Natakar (strokovno, uradno): V tem primeru je za žensko pravnomočna takoj, ko se moški znova poroči.

Kurba (zmagoslavno, teatralno, kriminalcu): SI SLIŠAL? SI SLIŠAL? TAKOJ JE PRAVNOMOČNA!

Kriminalec (kot nekdo, ki dvomi in se hoče prepričati): Kdo je ta moški?

Kurba (kot tisti, ki nekomu pokaže najbolj očitno stvar, se ozre in pokaže proti šlevi): ON VENDAR!

Kriminalec (nesramno): TO NI MOŠKI, TO JE ŠČENE. (Se obrne proti natakarju, izzivalno): SE PRI VAS ŽENSKE LAHKO POROČIJO S ŠČENETI?

Natakar (resno, strokovno): Lahko živijo s ščeneti, če je takšna njihova svobodna volja. Uradnih porok s ščeneti pa ni.

Kriminalec (malce nasladno, izzivalno zloguje): ŠE - NI. (Se obrne h kurbi, navdušeno, na ves glas): Ti si genialna! Ti si ptička! Najvišje letaš! Vse šišaš!

Kurba (ga sladko pogleda): Saj sem tvoja pička!

Kriminalec (kot v transu, jo objame, rahlo dvigne, močno nagne nazaj in poljubi na usta, dolg poljub, nato jo nepremično gleda v oči , strastno, glasno, kot zaklinjanje): MOJA SI, MOJA, EDINA, ZA VEKOMAJ.

Kurba (sladko, lahkotno): Ljubči, seveda sem tvoja. Nikoli se me ne boš več znebil. (Se mu počasi izvije iz prijema.)

Kriminalec (zarotniško, kurbi): Ampak s katero žensko se bo ščene poročilo?

Kurba (malo distancirano, nekoliko skrivnostno): To prepusti meni.

Kriminalec (vztraja, dvomeče): Jaz ne vidim tu nobene ženske.

Kurba (odločno, zavrnilno): V teh krajih se res manjka žensk! Sicer pa ne rečem nič!

Kriminalec (še naprej vztraja): Menda ne boš čakala, da pridejo tiste divje horde?

Kurba (že nestrpno): Rekla sem ti, da to prepusti meni. (Prijazno, spodbudno, skrivnostno):Naj bo presenečenje. (Delovno, opominjajoče): Zdaj pa naju pusti, ker se morava z Natom še cel kup dogovoriti. (Prisede nazaj k mizici.) Dan je kratek, pred nami pa je ogromno dela.

Kriminalec (kot nekdo, ki komaj čaka na darilo): Vidva kar dajta. Jaz komaj čakam konec dneva. (Gre proti ozadju bistroja mimo šleve, ki se še vedno skriva pod mizo. Mu nazorno pokaže, kako si ga bo k sebi stisnil in kako ga bo v pesti zmečkal. Posmehljivo, skoraj sarkastično, medtem ko se šleva panično plazi stran pod drugo mizico): Danes je tvoj veliki dan. Danes si glavni igralec. Ali sploh veš, kaj vse imaš na sporedu? Najprej ločitev, nato takoj spet poroko. Novo ženo dobiš! Vidim, da si se dobro pripravil. Lepo uredil. Pražnje oblekel.

Šleva (medtem ko se plazeč pod mizicami pred njim umika čimbolj proč, obtožujoče, skoraj cmeravo): Koliko prtljage pa sem lahko vzel s sabo? Dobro veš, da ob vsej vajini prtljagi za mojo ni bilo nobenega prostora!

Kriminalec (porogljivo): Vzel si jo toliko, kot potrebuješ. Ščeneta nimajo prtljage. Sicer pa naj te ne skrbi. Minilo bo hitro in na novo poročen boš tudi le za hip. (Odide.)

(Po kriminalčevem odhodu se šleva hitro, vendar tiho, kolikor mogoče pritajeno, približa mizici, kjer sedita natakar in kurba. Ustavi se pri drugi sosednji mizici – tako da je prva sosednja mizica vmes med njim in njima – in na skrivaj prisluškuje.)

Kurba ( delovno, resno, natakarju): Sedaj morava dogovoriti vse detajle. (Pogleda na svojo ročno uro): Ali je to mogoče? Ali je res že toliko? (Pokaže uro natakarju, zaskrbljeno): Saj sploh ne bomo mogli vsega speljati!

Natakar ( pogleda na njeno uro in zatem še na svojo, mirno) : Vaša celo zaostaja za pet minut. (Se nagne h kurbi, tiho, zaupljivo): Šleva je zdaj pri drugi mizici.

Kurba (glasno, šlevi): Rogonosec, pridi bliže. Sedaj se moramo popolnoma odprto pogovoriti. (Natakarju, ki presenečeno gleda, direktno in na glas): Všeč mu je, če ga tako pokličem. Posebej močno ga vznemirja, če naredim to v javnosti. (Šleva se obotavlja. Nestrpno): Bo kaj? Nimamo cel dan časa! (Šleva prisede k prvi sosednji mizici. Šlevi, jasno in glasno): Sedaj se boš moral odločiti, izbire pa nimaš ravno veliko. Čim manj boš cincal, bolje za tebe in bolje za nas.

Šleva (nejevoljno, v zadregi, zelo prestrašeno): Kaj naj se odločim?

Kurba (direktno): Da se ločiš. Zlepa.

Šleva (prestrašeno in trmasto): Ne, ne bom se ločil. Dobro veš, zakaj.

Kurba (skoraj prizanesljivo): Pod mojo kiklo se ne moreš večno skrivati.

Šleva (prestrašeno, trmasto, copatarsko): Kaj pa je sedaj drugače?

Kurba (direktno): Vse. Smo v tujini. Bogu za hrbtom. Tu se sploh ne ve za nas.

Šleva (zelo prizadeto, zakliče): To ni res! Na meji so nas natančno preverili in evidentirali in tu še enkrat posneli! Si pozabila?

Kurba (zelo nejevoljno): Budalo trapasto! (Se ozre k natakarju, kot da išče pomoči, zaupljivo): Kaj vse moram trpeti od tega človeka! Tega mora biti enkrat konec! (Šlevi, jezno in, kot se dopoveduje največjemu bedaku): Ali ne veš, da smo v »lojaciji«? (Pogleda k natakarju kot k svojemu zavezniku, nato zopet šlevi na enak način in vedno bolj posmehljivo): Kdo pa zdaj ve za nas? Misliš, da koga brigamo? Zakaj pa ta »tela« ne bi tebe malo pičila in bi tako malo topotal? (Vsiljivo zatopoče z nogama.) No, kaj boš sedaj izčvekal?

(Šleva se prestrašeno povleče vase.)

Kriminalec (pridrvi na prizorišče, razburjeno, zelo glasno): Je kdo topotal?

Kurba (sladko porogljivo): Ta kreten. Naše malo ščene. Cepeta od strahu, kaj ga danes čaka.

Kriminalec (se zareži): Same prekrasne stvari. Čudovita glasba za moja ušesa. (Šlevi, sladko porogljivo): Cepetaj, cepetaj, kmalu boš po zraku cepetal cepetavček. Po zraku, po zraku! (Odide.)

Kurba (natakarju, resno, zainteresirano): Ali vodite tiste ... »tiste«, no tiste, ki topotajo, tudi v seznamih?

Natakar (strokovno, uradno): Teh bolnikov, to je tarentistov, se ne vodi v nobenem seznamu. Oni so odpisani.

Kurba (se kot na idiota zadere na šlevo): SI ZDAJ RAZUMEL?

(Šleva odrevenelo ždi na stolu, stisnjen vase, in se rahlo trese.)

Kurba (zmagoslavno): Razlog za to, da te še gledamo, je ta, da hoče Krim uradno ločitev. (Se znova zadere nanj): SI RAZUMEL?

(Šleva še naprej odrevenelo ždi na stolu, stisnjen vase, in se trese.)

Kurba (šlevi, pojasnjujoče) : Ločitev je zate edina rešitev.

Šleva (drgetajoče, jecljajoče): Za..za ..kaj?

Kurba (zaupljivo, skoraj zarotniško, tiše): Ker te samo tako lahko rešim pred ...(nakaže z gibi roke in prstov, kako se odsečejo jezik in genitalije ter kako se človeka nasadi na kol; natakarju, zaupljivo): Krim v tem izredno uživa. (Natakar resno pokima. Šlevi, zelo nestrpno): Rekla sem ti, da ne cincaj!

Šleva (jokavo, obupano): Saj sploh ne vem, kaj predlagaš!

Kurba (oblastno, poniževalno): Ker si idiot! (Natakarju): Tega mučenja res ne prenesem več! (Šlevi prijazno, zaupljivo): Ali veš, kaj si si vedno želel? (Pogleda proti natakarju in zopet nazaj šlevo): Pred Natom nimam nobenih skrivnosti. Tu moramo zdaj govoriti odprto. No, kaj si želiš?

Šleva (zbegano): Kaj?

Kurba (direktno, zelo nesramno): Da bi drugi fukali tvojo ženo! Priznaj!

Šleva (še bolj zbegano): Neeee.

Kurba (zelo ostro): REKLA SEM TI, DA NE CINCAJ! SEDAJ NI ČAS ZA SPRENEVEDANJE!

Šleva (še vedno zbegano): No, ja ... včasih .... takrat .... v intimnih trenutkih.

Kurba (malce bolj umirjeno): Saj to ni nič tako nenavadnega. Marsikdo ima podobne »fazije«. (Naredi premor in opazuje šlevo, kakšen učinek so naredile nanj njene zadnje besede. Spet popolnoma nesramno): Rogonosec! Saj si želiš, da te kličem »rogonosec«?

Šleva (v hudi zadregi zamomlja nekaj nerazločega): emmmmm

Kurba (nestrpno, jezno, skoraj razočarano): Ko bi vsaj enkrat odkrito stal za tem, kar si! Najbolje, da te kar takoj pustim! Naj Krim naredi s tabo, kar hoče. Drugega si res ne zaslužiš.

Šleva (v divjem strahu): NE! SAJ SEM REKEL, DA HOČEM! SEM REKEL, DA HOČEM!

Kurba (natakarju, zaupljivo): On si želi, da bi oprezal za menoj, ko fukam z drugim. Njega to strašno vznemirja. Še posebej, če z dvema.

Natakar (jo zainteresirano posluša, brez zadrege): Saj to je res vznemirljivo.

Kurba (jezno, razočarano): Ampak, kaj naj jaz s tako šlevo, še nobenega zadovoljstva ne čutim več, ko ga ponižujem! (Se primakne čisto blizu k natakarju, šleva se trudi vleči na ušesa, kurba zelo direktno in nesramno): Obljubi mu kuzlo. Njej to ne bo težko, saj se s tem ukvarja. (Se hitro popravi): Službeno seveda. Uradno.

Natakar (malce prizadeto, vendar uvidevno): Res ima zelo pooblaščen položaj. Ampak uradno delujem tu samo jaz.

Šleva (se vseznalsko vmeša): Ona dela poklicno. Kot profesionalka.

Kurba (besno): Kdo je tebe kaj vprašal? Zdaj si si zapravil! Nobenega prisluškovanja ti več ne dovolim! (Šleva se obotavlja.) Proč sem rekla! A bo kaj? Marš, stran!

(Šleva se obotavljivo dvigne in gre nekaj korakov proč, nato se ozre in ko vidi, da sta kurba in natakar zatopljena v pogovor, se pritajeno vrne in sede k sosednji mizi ter od tam vleče na ušesa.)

Kurba (natakarju, hitro pritrjujoče): To sem hotela reči. Ona je »sonalka«. Njej to ne bo težko.

Natakar (dvomeče, skoraj uradno): Tu ne vidim problema. (Kurba zadovoljno močno pokima.) Ampak pri nas ženska ne sme imeti več moških.

Kurba (nestrpno): Daj, no, daj! Kdo nas pa gleda? Mi smo »lozirani«! Sam si rekel.

Natakar (opozarjajoče, resno): Vse se vedno snema.

Kurba (presenečeno, skoraj zgroženo): Ja?? In kdo to gleda?

Natakar (enako kot prej): To se nikoli ne ve.

Kurba (kljubovalno): Ampak mi smo tujci! Ali ti vaši zakoni veljajo tudi za tujce?

Natakar (pritrjujoče): To je tisto, o čemer razmišljam.

Kurba (zmagoslavno): Za nas te vaše neumnosti ne veljajo!

Natakar (dvomeče, precej uradno): Tako preprosto to ni. To, kar je naredil tvoj mož, je zelo hud prestopek.

Kurba (presenečeno): Koga zdaj misliš?

Natakar (priznavajoče, hitro): No, Krima.

Kurba (začudeno): In kaj je naredil?

Natakar (zelo resno): Sama veš. Poklal je tarentiste. In skoraj gotovo je zaradi tega tarantela vdrla k nam.

Kurba (zmedeno, skoraj prestrašeno): V kakšni zvezi pa je to?

Natakar (enako kot prej): V zelo veliki zvezi. Tarentisti vzdržujejo ravnovesje. Takorekoč proizvajajo eliksir za tarantelo. Zaradi tega tarantela ne pride in so tla stabilna.

Kurba (naivno): Potem pa imate veliko tega »elisirja«?

Natakar (enako kot prej): Ne, s tem se ustvarja samo ravnovesje. Nekakšna zaščitna plast. Mi neposredno od tega nimamo nič.

Kurba (zmedeno): To mi ni jasno.

Šleva (vseznalsko): Kaj nimate nobenih sidrišč?

Natakar (priznavajoče, skoraj žalostno): Sidrišč še dolgo ni več. Vsa so propadla.

Šleva (enako kot prej): Tudi pri nas propadajo. Že dolgo. Nekateri so to že zdavnaj napovedali. Sicer pa tudi ognjišč ni več.

Kurba (nejevoljno in večznalsko): Reče se gnojišča. (Šlevi): Butec! Povedala sem že! (Natakarju): Imamo jih in so zelo velika.

Šleva (nadaljuje enako kot prej): Stičišča ni več. Pri nekaterih je ostal samo še spomin nanj.

Natakar (začudeno): Ne vem, o čem govorite. (Pojasnjujoče, predavateljsko): Nam je izginilo secišče. Zdaj imamo samo še osišča in stojišča. Bojim se pa, da bomo ostali še brez teh. Da bomo eno samo veliko drsišče.

Kurba (odločno, zelo nestrpno): Dosti teh oslarij! Samo zapravljamo čas! (Šlevi, zelo jezno): Si se spet prislinil? Nas spet posiljuješ s svojimi neumnostmi? Rekla sem ti, da pojdi proč! PROČ SEM REKLA!

Šleva (izmikajoče, rahlo kljubovalno): Saj že grem. Kaj me stalno podiš ?!

Kurba (razkačeno): Zdaj imam dovolj! Zdaj bom poklicala Krima in naj takoj, zdaj, uredi s teboj!

(Šleva pri tem izbruhu pobegne v ozadje bistroja. Čez nekaj trenutkov pa se počasi, skrivaj priplazi do nekoliko bolj oddaljene sosednje mizice in skrit za njo prisluškuje.)

Kurba (natakarju, zelo ponosno): Jaz se te vaše »tele« prav nič ne bojim! Krim je naredil popolnoma prav. Tudi meni je šlo to neumno topotanje strašno na živce.

Natakar (strokovno, predavateljsko): Tako, kot je, posebne nevarnosti res ni. Zaenkrat smo dobro izolirani. Mladičke njene, ki jih na hrbtu nosi in redi, do nas ne morejo. Bliže nam vdrla ne bo, ker se ji luknja sesuje. Zdaj lahko samo čaka na kri.

Kurba (zvedavo): Katero koli kri?

Natakar (enako kot prej): Prav posebej na človeško kri. Če jo od koga dobi, hoče najbolj njegovo kri. Ko ga dovolj zastrupi in oslabi, ga več ne izpusti. Dokler mu ne izsesa vse krvi.

Kurba (kot prej): Kaj pa sex? Po dobrem sexu še vstati ne morem.

Natakar (kot prej): Sex prav tako telo oslabi. Še posebej nezmerne ljudi.

Kurba (kot prej): Ampak dokler krvi ne dobi, zastrupitve ni?!

Natakar (kot prej): To drži. Ko pa kri dobi, se strup strahotno hitro namnoži. Zato je zelo važno, da izolacija vzdrži.

Kurba (z zanimanjem, vendar bolj resno): Je ta zastrupitev nalezljiva?

Natakar (kot prej): Zastrupitev sama ne. Zastrupiš se le s pikom tarantele, največkrat mladice, ali pa z okuženo krvjo. Kdor zastrupitev preživi, postane tarentist. Tarentizem pa je nenavadno nalezljiv. Širi se brez vsakega opaznega razloga.

Kurba (zelo ponosno): Mene vsega tega ni prav nič strah.

Natakar (zelo presenečeno): Se ne bojiš zastrupitve? Se ne bojiš bolezni? Vsega tega te ni strah?!

Kurba (samovšečno, skrivnostno): Boš že še spoznal, kdo smo mi! Bolj bogatih od nas pri nas ni! Mi zmoremo vse!

Natakar (je videti ves zainteresiran, prikupljivo): Takoj sem vedel, da si nekaj posebnega. Čim sem te zagledal. (Se krčevito zgrabi za prsi. Presenečeno zastoče): Spet me je zbodlo.

Kurba (začudeno): Kako pa to? Kaj nisi srca kuzli prodal?

Natakar (se drži za prsi): Kako to zbada!

Kurba (zamišljeno): Mogoče pa prav zato. (Se nagne k natakarju, ki se še vedno drži za prsi. Pred oči mu pomoli svoj obesek na vratni verižici, sladko izzivalno): Od mene ta zlati srček dobiš, če zame tisto malenkost storiš!

Natakar (presenečeno, zmedeno): Kaj?

Kurba (mu pred očmi pomaha s srčkom, izzvialno): Ta te ne bo bolel! Nikoli nič! (Sede nazaj, resno): Dal pa ti bo trdnost in moč.

Natakar (zmedeno, radovedno): Kaj naj storim?

Kurba (direktno): Sem ti že rekla. Da se ločiš.

Natakar (slabovoljno, živčno): Pa zakaj je to potrebno? Še do zdaj mi tega nisi povedala!

Kurba (pojasnjujoče, zaupljivo): Rogonosec .. no, šleva si želi, kurbo za ženo. S kuzlo bi bila idealen par. (Kot bi se ji posvetilo, porogljivo med hihotom izbruhne): Ščene in kuzlica!

Natakar (zelo presenečeno): Sploh te ne razumem. Ali hočeš osrečiti moža ali kaj?

Kurba (se v hipu zresni, ogorčeno vzklikne): MOŽ ?! Bog ne daj! NIKOLI! On je bil samo moj PODNOŽNIK. Razumeš? POD – NOŽNIK. Da sem si lahko brisala noge. Sedaj pa ni več niti to.

Natakar (kot prej): Potem pa res ne razumem.

Kurba (izzivalno, malce nestrpno): Ali bi rad dobil šlevo ali ne?

Natakar (skoraj ponižno): To veš.

Kurba (direktno, nesramno): Potem ga moraš poročiti s kurbo. S pravo kurbo, ki mu bo ugodila to, kar si tako srčno želi. (Se ozre okoli, zagleda šlevo, ki se skriva pri tisti mizici. Sladostrastno, porogljivo): Rogonosec, povej, kaj si najbolj želiš! Povej, da bo Nat slišal! (Šleva molči.) Moram jaz? (Se obrne k natakarju. Zaupljivo, vendar na glas in zelo nesramno): To sem ti že povedala, da si želi gledati, kako mu drugi fukajo ženo. (Se obrne k šlevi, izzivalno, nesramno): Je tako? (Šleva molči. Se obrne nazaj k natakarju, enako kot prej): Ampak on si ne želi to samo gledati, on bi to rad tudi občutil! (Se obrne k šlevi, enako kot prej): Je tako? Sem pravilno povedala? (Šleva molči. Se obrne nazaj k natakarju, se skloni k njemu, tiše, zelo zaupljivo): Ali vidiš, kako je mehak? Čisto mehak. Zdaj lahko narediš z njim vse, kar hočeš.

Natakar (vznemirjeno, rahlo zmedeno): Ampak ... kako občutiti?

Kurba (direktno, nesramno): Tako da je on spodaj, razumeš? Si zdaj razumel? (Skrajno zaničljivo, porogljivo): Seveda, če bi to zmogel! (Se obrne k šlevi, ukazovalno): Pridi bliže! Saj tako vse vlečeš na ušesa.

(Šleva obotavljivo pride k njuni mizici.)

Kurba (kot nekdo, ki se boji, da se bo okužil): Ne sem! (Pokaže na sosednjo mizico): Tja sedi!

(Šleva sede k sosednji mizici.)

Kurba (zelo resno): Zelo resno se moramo pogovoriti. (Pogleda šlevo, skoraj grozeče): Ti veš, kaj te čaka, če te dobi Krim v roke? (Šleva odreveni.) To zdaj je tvoja zadnja šansa. (Pogleda natakarja, ljubeznivo): Če bo seveda Nat za to. (Resno, svareče): Ti seveda veš, da je vsega konec, če ga dobi Krim? On bo hotel svojo zabavo in ga zlepa ne bo izpustil. Ostanek lahko samo proč vržeš. (Obema): Oba vaju opozarjam, da se Krim ne meni za nič, za nobeno oblast. On je pri nas najbogatejši in najmočnejši. Rešuje vaju samo to, da se hoče poročiti z menoj po vseh predpisih. (Se nasmehne, na pol nedolžno, na pol pokvarjeno): Post že imava. Jutri bo verjetno zahteval, da sem prava devica. Da se zašijem zanj. Potem ko sem v mladih letih komaj čakala, da me kdo razdeviči. (Obmolkne. Oba nepremično strmita vanjo. Nadaljuje svareče, nujno): Še danes moramo vse urediti!

Šleva (zmedeno): Kako to misliš?

Kurba (poslovno): Počakaj malo. Prej moramo še nekaj razčistiti. (Natakarju, strokovno, raziskujoče): Ali velja pri vas prepoved tudi v primeru, če se hoče ženska po ločitvi poročiti z drugim moškim, ki je tujec?

Natakar (zamišljeno, strokovno): Mislim, da v takšnem primeru ne. Še posebej, če bi se po poroki odselila v tujino.

Kurba (zelo zadovoljno, skoraj posmehljivo): Saj se bo on takoj odselil in bo ona takoj spet ločena.

Natakar (strokovno, uradno): V takšnem primeru ni ovir.

Kurba (vzneseno skoči, kot bi hotela oba objeti, radostno vzklikne): Pa smo rešili vse ! Vidita, da se da vse rešiti! Samo odkrit pogovor je potreben!

Šleva (zmedeno): Jaz še vedno nič ne razumem.

Kurba (zaničljivo): Ti tako nikoli ne boš nič razumel. Še takrat ne, ko ti bodo prerezali vrat.

Šleva (prestrašeno, rahlo kljubovalno): Če pa ne razumem.

Kurba (skoraj veselo, posmehljivo): Če pa boš v devetih nebesih!

Šleva (tiho, skoraj obupano): Ne razumem.

Kurba (jezno, nestrpno): Zdaj pa izberi, kaj bi rad! Da prideš Krimu v roke? Verjemi, da na to ne bo dolgo čakal! Ali pa da doživiš to, kar si si vedno najbolj želel? Da boš to lahko enkrat neposredno občutil? In ko te bo takrat (z gibom roke nakaže, da mu bo prerezan vrat) ne boš niti vedel.

Šleva (zgroženo, tiho): Ali ni druge možnosti?

Kurba (zelo jezno in nestrpno): Boga zahvali, da imaš to! Ti ni dovolj, da boš pravi rogonosec?

Šleva (kot nekdo, ki želi podkrepiti svoje predstave): Ali me bo ona?

Kurba (odločno, pomirjujoče) : Ona, seveda.

Šleva (enako kot prej): Takrat, ko bom končal?

Kurba (enako kot prej): Takrat, seveda.

Šleva (enako kot prej): Ali bom imel rogove?

Kurba (enako kot prej): To bo moje poročno darilo.(Kratek premolk. Šleva je videti kot človek, ki je zatopljen v svojo predstavo. Kurba obzirno, vendar odločno): Povedati moraš, ali sprejmeš. Nat mora to vedeti. Zdaj, takoj.

Šleva (še vedno kot zatopljen v predstavo, počasi vendar razločno): Sprejmem.

Kurba (natakarju, poslovno, pritiskajoče): Poročiti se bo moral. Ampak čisto zares. Drugače ne bo učinkovalo. In potem nisi naredil nič.

Natakar (razmišljajoče, skoraj z odporom): Kaj to pomeni »čisto zares«?

Kurba (odločneje): Da bo vse po predpisih. In da se boš tudi zares ločil. Po vseh predpisih.

Natakar (kot človek, ki ga nekaj boli): Ampak ona ne bo hotela.

Kurba (vzklikne, jezno, kot nekdo, ki so mu pritisnili na bolečo točko): Kaj se tu nihče noče ločiti?! (Se ozre po obeh kot na ukorjena šolarčka. Nadaljuje zelo jezno, kot človek, ki nikakor ne more razumeti, da so drugi tako neverjetno gnili): Ste zalepljeni drug na drugega? Imate prilepljene riti in se ne morete premikati? (Vstane s stolom, ki ga z rokama drži ob zadnjici, in nazorno kaže, kako se sklonjeno s tem stolom zadaj komaj premika. Se norčuje, na ves glas in pri tem stopica naokrog s stolom zadaj): Ne morem se premikati! Jaz se ne morem premikati! (Obstoji, tako s stolom zadaj, niha z njim sem in tja, se jezno norčuje): Najbolje, da kar tu občepim. Vedno z istim. Vedno na istem mestu. Vse življenje! (Vrže stol stran.) Za crknit! Pfuj, kako smrdljivo! Dolgčas! Obupen dolgčas! Dušim se od tega! (Pristopi k natakarju, zelo samovšečno, zmagoslavno): Jaz pa se z velikim veseljem ločim! Jaz hočem biti prosta! Jaz ljubim izzive! (Gleda natakarja strmo v oči, čutno, umirjeno): Zelo rada spoznavam nove ljudi. (Natakar skoči, pobere stol, ji ponudi, da sede, ko sede, primakne stol. Ko se vrača k svojemu stolu, se kurba ozre za njim, čutno, izzivalno): Ti ne?

Natakar (nekako opravičujoče, skoraj ustrežljivo): Saj ne gre zame. (Se prime za prsi.)

Kurba (nejevoljno, vendar prijazno, kot nekdo, ki hoče pomagati): Nehaj se že prijemati tam! To je samo prehodno. Sčasoma preneha samo po sebi. Utrditi se moraš, nič drugega! (Se nagne k njemu, zelo čutno): Hočeš, da fukava vpričo nje? (Posmehljivo, vendar resno): Potem se bo takoj hotela ločiti. Zanesljivo!

Natakar (zgroženo): Ne, to sploh ne gre. To bi zanesljivo vse uničilo.

Kurba (samokritično, malce samoironično): Ne, to res ne bi šlo. Če bi Krim to izvedel, bi me takoj ubil.

Natakar (razsodno, prepričevalno): Pusti to, to bom jaz uredil.

Kurba (vrtajoče): Kako boš uredil?

Natakar (kot nekdo, ki se otresa nadležnega spraševanja): To že jaz vem. Ne obremenjuj se ti s tem!

Kurba (vztrajno, že nadležno): Ja, ampak kako? Povej, kako?

(Na prizorišče pride artistka iz smeri, kamor je prej odšla.)

Kurba (strupeno, posmehljivo): Danes se poročiš! (Pokaže na šlevo, ki je še vedno kot omotičen): S ščenetom!

Artistka (natakarju, presenečeno): A ti veš, kaj gobezda? Mi lahko to pojasniš?

Kurba (prepeva, poplesuje, radostna glasbena spremljava): Kuzla in ščene, idealen res sta par, svojo srečo bo zmene, zdaj dobilo v dar!

(Na prizorišče pride kriminalec iz smeri, kamor je prej odšel. Kurba se ustavi, glasba odsekano utihne.)

(Zatemnitev. Erotični prizor. Vsiljiva reklama.)

Kriminalec (zadovoljno, veselo): Vidim, da smo veselo razpoloženi. To je dobro znamenje.

Kurba (steče k njemu, vzhičeno, radostno, malce posmehljivo): Ljubči, ne veš, kako zabavno novico imam! (Kriminalec jo gleda z otrplim nasmeškom. Ona pokaže na artistko in natakarja, vzklikne, enako kot prej): Tudi onadva se bosta danes ločila!

Artistka (natakarju, šokirano): Kaj govori? Kakšne neumnosti so to?

Natakar (živčno, na silo pomirjujoče): Ne poslušaj je! To ni nič res. (Posebno zaupljivo, zelo pomembno). Naredil sem načrt (namigne proti šlevi), da ga dobiva. Vse je dogovorjeno. ON SE STRINJA.

Kriminalec (prostodušno, razposajeno): Komu pa se je treba za to zahvaliti? Ju je srečala pamet?

Kurba (prav tako razposajeno): Komu, ljubček? Kaj praviš, komu?

Kriminalec (enako kot prej): Komu drugemu kot moji veliki (nagne glavo nazaj, poudarjeno, na ves glas) KUHARICI? (Pogleda kurbo, zelo zainteresirano): Koliko ločitev pa bomo imeli danes?

Kurba (na ves glas): Dve. Najino in njuno!

Artistka (besno, na ves glas): Mojo ločitev pusti na miru!

Natakar (jo potegne k sebi, živčno, nujno): Ne pusti se vendar sprovocirat!

Kriminalec (pomigne proti šlevi, zainteresirano, kurbi): Se zdaj strinja?

Kurba (se obrne proti šlevi, na ves glas, odločno) Seveda se, popolnoma! (Zakliče): Šleva, povej Krimu, da se strinjaš!

Šleva (zelo prestrašeno, nejevoljno, zmedeno): Saj si mu že ti povedala.

Kurba (se obrne h kriminalcu, zmagoslavno): Si videl!

Kriminalec (šlevi, na ves glas): Ker sem dobre volje, bom milosten. Namesto tri dni te bom pustil viseti na kolu samo en dan. Tako hitro pri meni še nihče ni v zraku bingljal ! Lahko mi rečeš hvala!

(Šleva gleda v tla, nemo, sključeno, togo, kot od strahu odrevenel, nepremično sedi)

Kurba (kriminalcu, sladko, priliznjeno): Kako si milosten! Ti si moj največji, najmočnejši .. (zniža glas, zaupljivo) ... najslajši Krimček ... (mu reče na uho) ... Krimček klinček!

Kriminalec (ne skriva zadovoljstva, kurbi): Koliko porok pa bo danes?

Kurba (razposajeno): To se še nič ne ve, to se ne pove! Naj ostane presenečenje! Najina bo!

Kriminalec (brezbrižno, odločno): Drugo me ne briga.

Natakar (artistki, zelo zaupljivo): Saj bo vse le navidezno. Kdo, povej kdo, naju bo ločil? Dobro veš, da smo izolirani. Edina uradna oseba tu sem jaz. Iz sosednjega stojišča nikogar ne bo.

Artistka (pomirjeno, zadovoljno, ljubeče): To si si dobro zamislil! Vedno sem vedela, da si intiligenten.(Muhasto): Ampak vedi, da se s tem pezdetom ne bom niti navidezno poročila, če bo prišel v tej povaljani obleki! V tej povaljani obleki z mano, NE!

Natakar (zavije z očmi kvišku, nestrpno, vendar prijazno): Lepo te prosim! Kaj zdaj kompliciraš? Jaz mu bom dal eno od svojih oblek. Prav?

Kurba (kriminalcu, zaupljivo, z očitnim odporom): Pojdiva proč od teh spak. Slabo mi je ob njih.

Natakar (medtem ko z artistko odhajata v smer, od koder je artistka prej prišla): Vendar so nama prinesli meso! Kaj bi brez njih! (Se obrne proti prašičku – šparovcu, skoraj maščevalno): Nobene moje krvi ne bo!

(Odideta.)

Kriminalec (kurbi, resno, zainteresirano): Kdaj pa bo ločitev?

Kurba (pogleda na svojo ročno uro): Joj, že čez dobre pol ure!

Kriminalec (pogleda na svojo uro in primerja čas na obeh urah, skoraj karajoče): Tvoja ura zaostaja.

Kurba (uravnava svojo uro, vzklikne kot nekdo, ki je pod močnim pritiskom): Kako ta ura divja! Nobenega časa ni! Ločitev bo vsak hip!

Kriminalec (kot nekdo, ki komaj čaka na prijetno doživetje): Potem pa moram hitro en viski popit! (Kurbi, malce zbadljivo): In da vaju ne motim. Pred ločitvijo si imata gotovo kaj intimnega za povedat.

(Odide.)

Šleva (zgrenjeno, maščevalno): Tudi ti boš tu ostala! Zastrupila te bo tarantela!

Kurba (ogorčeno, zelo jezno) : Tako govoriš z mano, potem ko sem storila vse zate! Da te ni sram! Sram te bodi! (Zlobno): Da pa ti ta užitek pokvarim, ti povem: čisto nič se ne bojim tiste »tatele«!

Šleva (presenečeno, dvomeče, privoščljivo): Saj sem včeraj videl, kako si od strahu norela! Bila si popolnoma iz uma!

Kurba (zaničljivo, zmagoslavno): Krim je moški, ne pa kakor ti, poscana šleva! Ko je videl, kako me skrbi, je takoj poklical domov v oporišče, kjer – verjel ali ne – imajo protistrup! Na njegov ukaz so ga z letalom že ponoči pripeljali in odvrgli tja. (Pokaže proti kanticam.) Vidiš tiste kantice tam? (Se še sama ozre proti kanticam.) Pa naredimo mali skok! (Poskakuje proti kanticam.) Hop, hop, hop! (Dvigne eno kantico in z njo pomaha proti šlevi) To je samo zame!

Šleva (zgroženo): Uničila si zaščitno plast!

Kurba (gre s kantico v smer, kamor je odšel kriminalec, se ustavi, šlevi, zaničljivo): Kaj pa te to skrbi? Jaz imam zdravilo, tebe pa praktično več ni! (Odide, vendar se takoj vrne in odskaklja k preostalima kanticama): Hop, hop, hop in doskok! (Vzame drugo kantico. Šlevi, svareče): Če boš kaj ščvekal, se boš na količku vrtel! Krim, komaj, komaj čaka na to! (Odide s kantico v isto smer kot prej in se spet takoj vrne. Šlevi grozeče): Krim pravkar v restavraciji zate količek pripravlja. Bi ga rad grel? (Počaka, kot bi hotela videti učinek svojih besed. Nato cinično): Domnevam, da ne. (Kot bi jo obšla nenadna misel): Eno pa si vzamem za spomin! (Si za vratom odpne verižico in odide do taranteline odprtine. Tam ob ograjci poklekne, odpre srčkasti obesek in ga, držeč verižico na vrhu, spusti v odprtino. Malce zaniha z verižico in potegne zopet obesek iz odprtine. Pogleda v njegovo notranjost. Presenečeno, zadovoljno): Oho, ujeli sta se kar dve! (Zapre hitro poklopec obeska in si verižico z njim zopet zapne za vrat. Pogleda proti poslednji kantici. Neodločno): To pustim? Za dekoracijo? (V naslednjem hipu odločno): Ne! (Odskaklja h kantici): Ne, ne, ne! (Vzame kantico in hitro gre v isto smer, kamor je odnesla prejšnji dve kantici. Preden odide, se ustavi, šlevi, zmagoslavno, zaničljivo): VSE SO SAMO ZAME! (Odide).

Šleva (čez trenutek, besno, sovražno): KURBA!

(Čez nekaj trenutkov se v ozadju znova pojavi kurba, ki obstoji v oblastni drži.)

Kurba (oblastno, posmehljivo): Saj TO SI HOTEL! Kar želiš, to dobiš!

(Zavesa. Luči v dvorani.)

Klovn (stopi izza zavese na rampo odra, se teatralno prikloni publiki in objavi): GLEDE NA DOSLEJ VPLAČANI ZNESEK OD PRODAJE MASK JE SEDANJA VIŠINA DOBITKA (navede znesek in nadaljuje): KUPITE MASKE IN SI TAKO PRIDOBITE MOŽNOST, DA SODELUJETE PRI ŽREBANJU (se ponovno teatralno prikloni publiki in ji, preden zgine za zaveso narejeno pomenljivo navrže): Srečo ta lahko izziva, ki obraz za masko skriva, ta, ki maske nima, ta lahko le ploska, kima! (Odide.)

(Pred dvorano maskirani prodajalci mask.)