nazaj na mišljenje

  


Svoj dragi prstan sem ti z roke snela,
pred durmi si še dolgo v vetru stal,
v nečistem plašču, sivem od pepela.

  

E. N. von Wallersberg

Od nekdaj se rojevamo v svet podob. Usoda nam začrta in odmeri pot, rojenice pa nam že na začetku te poti dajo popotnico, kakršna je pač usoda vsakega od nas. »Pot vseh pa je obrnjena nazaj« - »panton de palintropos esti keleuthos«, je bilo že zdavnaj rečeno. V kakšnem nerazložljivem dogajanju smo? Veronauk, znanost in filozofija varujejo in iščejo odgovor na to vprašanje. V umetniškem ustvarjanju, in še prav posebej v pesništvu, pa so dana skrivna znamenja.

             


       

SKARABEJ IN TEMNI PTIČ

(pogled iz vrtinca ponora, ki nas zamudnike vleče na dno utvare)


Velika je naša krivda poznorojenih človeškega rodu!
Iz njega, ki vznak položen grebe po sebi, že raste strahoten nestvor,
v neskončno globoko modrino mežikajočih brezrklih oči
porogljivo zaupno vabečih spak
se potaplja
in tone, tone,
medtem ko se mu z repastim trupom
čedalje močneje ovija okoli telesa,
sesa nanj, ga lepljivo sluzasto stiska,

stiska,

bo izblju-ba--val srce –

je AMAMAT že tu?

Že slutimo, slišimo, vonjamo njegovo slinasto lakomno sapo?
Se nasladno in oblastno pripravlja na pojedino?

Se danes že tehtajo srca?

Varujte duše, ljudje!


* Zapis je nastal ob 120- letnici rojstva pesnice Lili Novy (rojene 24. 12. 1885 v Grazu, umrle 07.03.1958 v Ljubljani). Med njenimi deli sta najbolj znani zbirka »Temna vrata« in posthumno izdana zbirka »Oboki«, ki jo je uredil in v njej napisal uvodno besedo Josip Vidmar.



Vse bolj se zdi, da pomen pesništva (ki je stoletja ohranjalo slovenstvo) izumira. Le redko ljudje še vzamejo pesniško zbirko v roke, v tihi zbranosti pri sebi berejo pesem in še manjkrat se ob njej, njenih nenavadnih in skrivnostnih zvezah in pomenih zamislijo. Zamisliti pomeni tukaj: odpreti se ji v sebi in jo v njeni večpomenskosti varovati, da iz sebe govori. Le tako se lahko zgodi: izpoved, ki je pesem, korak mene k sebi, klic moje odgovornosti do sebe, ki je z neštetimi bodicami vsakdana odrinjen v gluhost pozabe. Obenem se srečujemo z vedno novimi pesniškimi zbirkami, avtorjev in knjig je nepregledno veliko, njihova produkcija se vsak hip množi in presega naše zmožnosti, da bi ji sploh sledili. Mnoge med njimi so plehke, potrata našega časa in denarja. Ko smo s številnimi perečimi izzivi že tako močno odtegnjeni od leposlovne knjige, je vrh tega to, da knjigo vzameš v roke, tveganje. Pesek puščave, katere nezadržna rast je bila že pred časom napovedana, vztrajno zasipava izvirno poved. A zakaj sploh iskati ta »izvirna povedna« dela in zakaj to poudarjanje njihove »izvirnosti«, ko so tudi (skoraj) vsa dela vendar izvirna, (skoraj) izključno izdelek svojih avtorjev?

O izvirnosti je bil govor že drugje in pot k iskanju njene pomenskosti bi bila ob tej priložnosti prevelik ovinek. Izvirnost je najbolj bistvena za pesništvo (kot tudi za bistveno mišljenje in resnično znanost), je njegov absolutni predpogoj. A kakšen je ta, tako izjemen pomen izvirnega pesniškega dela, da se naj – ob vseh naših nujnih obveznostih, vedno novih izzivih in kričečih potrebah – v obilici tovrstnih izdelkov zamujamo z njegovim iskanjem ? Zakaj se nekateri tako neverjetno mučijo, da zapišejo neke besede hlastno, ob vsaki uri, takoj, kjerkoli in na kar koli (tudi na rosno okensko šipo, če tisti hip ni druge možnosti – Lili – kot je znano – zlasti na takratne »škrniceljne« /vrečke iz rjavkastega, debelejšega papirja/, ki so ji bili največkrat pri roki)? In zakaj se potem s temi besedami kar naprej ukvarjajo, ob njih v sebi neprestano prisluškujejo, odsotno strmijo predse ter jih nato vedno znova z isto neverjetno zavzetostjo popravljajo, pilijo, dokler končno niso z napisanim nekako približno zadovoljni? Zakaj ta skrajna napetost, od kod ta neverjetna asketska vztrajnost, skoraj nečloveška? To lastno telesno uničevanje, preziranje vsake lagodnosti? Kaj je ta čudna obsedenost? In koga pravzaprav to, kar v tej nerazumni blaznosti kracajo, sploh še resnično zanima? Kaj vsa ta kracarija, ki je nekoristna in celo nevarno škodljiva – saj se človek, ki v to zapade, oddalji iz normalnega življenja in lahko celo pride v resne denarne težave ter s tem neprijetno ogrozi svoje bližnje, druge družinske člane? *

Pustimo, da nam pesmi, ki jim bomo prisluhnili, same odgovorijo. Njihov po obsegu že na prvi pogled skromni opus, nikakor ne govori za to, da bi bile pisane za denar ali slavo. Ko prelistavamo ta slovenski opus medija Elizabete roj. von Haumeder, por. von Nowy, v javnosti znane kot Lili Novy, nam vzbudi posebno pozornost izpoved doživetja, ki je za ta medij nedvomno usodno: to je silovito in nenadno in obenem skrivnostno pojavljanje temnega boga. Temnemu bogu je celo posvečena posebna pesem. Kakšen, kateri Bog je to? Je tu govor o resničnem Bogu ali pa gre le za pesniško prispodobo, za poimenovanje neznane sile, ki njo, Elizabeto alias Lili Novy kot svoj medij neodklonljivo drži na poti pesništva? Ta skrivnostni Bog se pojavlja zlasti v nočeh in privzema večkrat podobo velikega in temnega ptiča. Njegov prihod je strašen in osvobajajoč hkrati, zvezan z občutji nenavadne groze in sreče. Vse nemočno otrpne in se na čudežen način uglasi. Nemočna pred njim se glasi tudi Elizabeta alias Lili Novy. Kot po njegovem skrivnem nareku se ji poraja pesem in v nenavadnem stiku je z nezemskimi glasovi. To silno, grozno in sproščujoče dogajanje je izpovedano v pesmi »Temni bog«.


* Tu seveda ne govorimo o tistih, ki jim je pisanje poklicna obrt in pišejo za denar - po možnosti državni, proračunski – in za svojo slavo ter producirajo knjige; ti so razumljivo pametni, nekateri celo dobri obrtniki.



Bolestna sla me stresa vse močneje,
duši me, iz srca do ust kipi,
in vse se v meni kot od groze smeje
in kot od sreče joče in ihti.
Prišel je Temni Bog in sred noči
mi spet položil je roko na prsi;
nemočni so mi udje kakor trsi
in kri mi valovi, kot on želi.
»Zapoj!« veli. Srce drhti silneje –
tišina vsa zveni - . Glasim se jaz –
prepeva vse na tajnosten ukaz - ?
Šumenje slišim, kot bi gozdne veje
šumele v bujnem vetru z onkraj meje. -


»Glasim se jaz – prepeva vse na tajnosten ukaz«?

Pesem ni njena niti po njeni volji, pisana je ob drhtenju srca, s srčno krvjo.

Priča smo nekemu popolnoma nenavadnemu dogajanju, strahotnemu srečanju z izven-zemeljsko silo, nepredstavljivo mogočnim Bogom. Njemu se podreja vse. Njegov prihod je napovedan z nerazložljivim posebnim čutno-čustvenim stanjem, ki je v pesmi z izjemno nazornostjo opisano. To stanje se pričenja s pojavom neke nenavadne bolestne sle in z njenim nezadržnim čedalje močnejšim stresanjem, nadaljuje z dušenjem in neizrečenim kipenjem iz srca do ust ter dokonča v občutju vse prežemajoče in popolnoma neobvladljive groze in sreče hkrati. Reklo bi se, da gre za bolestno mučen in strahotno srečen dogodek neke posebne za-maknjenosti. V tem dogodku je Bog tu.

In Temni Bog mi pravi: »Bodi moja,
kot si bila ob svitu svojih dni,
še rosna, nezadeta še od soja,
ki dušo pali, ko se razgori.
Kot velik ptič sem te v nočeh plašil,
šumeli sta nad tabo mi peruti,
a zjutraj so se tvoji mehki čuti
razcvitali in jaz sem vanje lil
čarobne kaplje svojega napoja,
do korenin prepajal tvojo rast;
izvajal sem nad tabo vso oblast
in še si moja, moja bolj kot svoja,
in moja boš do skrivnega razkroja.« -

Temni Bog, ki si v tem svetu nadeva podobo velikega temnega ptiča, ji, ko jo zahteva zase, razodene, da je bila Njegova že »ob svitu svojih dni«. Že ob rojstvu Mu je bila usojena. Ne le da pesem ni njena, niti sama nikoli ni bila, ni in ne bo »svoja«. Njenega ni nič, vse z njo, vsa moč, vsi izreki in prerokbe, ki so se ji zapisale, prihajajo od Njega. V otroštvu jo je varoval, v njene »mehke čute je lil čarobne kaplje«, »do korenin prepajal njeno rast«. Iz pesmi se oglaša neka posebna zveza in dogajanje med Usodo, Bogovi in Ljudmi, ki nas tudi nagovarjajo iz skoraj vseh izrekov – pesmi iz medija Elizabete. Ta razumsko nedojemljiva razmerja in dogajanja so na nenavaden način popolnoma neposredno prisotna tu in obvladujejo ta medij z neznansko močjo, podobno tisti, ki vre iz medija Friedricha Hoelderlina, tega velikega tempeljskega čuvarja.

S prisotnostjo Boga imata v teh izrekih tudi blisk in grom prav poseben, lahko bi rekli svoj izviren pomen. Tudi onadva se pojavita večkrat v izrekih – pesmih iz medija Elizabete. Je v tej zvezi dovoljeno spomniti na še danes skrivnosti prastari rek iz medija Heraklita, po pravici imenovanega Temni:

» ta de panta oiakidzei Keraunos« ,

ki bi v prevodu glasil:

»vse pa krmari Blisk« ?

V pesmi je izrečeno:

Zablisne. Spet zablisne. Pokrajino
zagledam v noč razgrnjeno nocoj;
ob gromu vidim reko in ravnino,
gorovje in prepade po seboj.
Šumeč in divje me je Temni Bog
tesno objeto dvignil med grmenje
in spet spoznavam: on mi je življenje
in je začetek, on zaključi krog,
ki v njem prepleta srečo z bolečino.
On vabi klice ptic iz skritih gnezd
in z nočnega neba zvenenje zvezd.
Vse veže v spev. Ko zgine, si tvarino
podvrže molk in pahne jo v praznino. -
?

Blisk in grom, svetloba istenja in razločevanja, v kateri se vse razkrije, grmeče opozorilo na Boga in njegovo neskončno slavo ter dolžno straho-spoštovanje vsega in vseh pred Njim. V grmenju se osvestim in spoznavam, da mi je mogoče le z Njim živeti, da je začetek in da zaključi krog, da je vse le z Njim od vekomaj, v čudoviti medsebojni zvezi uglašeno z neskončno različnimi glasovi v isti spev. A vendar lahko tudi zgine. Takrat vse obvladuje molk in je pahnjeno v praznino. Kaj to pomeni? Smo takrat z lopato, ki jo zavihti Sejalec, kot zrnje vrženi v lebdenju nad skednjem, v metu, ko se odloča Usoda? – oziroma kot je rečeno v izreku velikega tempeljskega čuvarja:

»Es ist der Wurf des Saeemanns, wenn er fasst
mit der Schaufel den Weizen,
und wirft, dem Klaren zu, ihn schwingend ueber die
                                                              Tenne.«

Vendar se v izrekih – pesmih iz medija Elizabete pojavljajo tudi drugi Bogovi, še posebej »Bog žarne luči in cvetočih trav«. Na odnos med Temnim Bogom in Bogom žarne luči opozarja v uvodni besedi k zbirki »Oboki« (DZS, Ljubljana 1959) tudi eden največjih slovenskih leposlovnih estetov Josip Vidmar, katerega strokovni presoji je Lili skoraj brez zadržka zaupala. Vendar se pri tem očitno izjemno pomembnem odnosu teh dveh Bogov, med njima samima in do tega medija, njegova beseda omeji le na ugotovitev dejstva, da je »na mesto erosa stopil 'temni bog', bog 'živih melodij', bog pesništva«, da je »tedaj bog preteklosti, eros, izgubil oblast«. Kot dovršen estet in duhovno predvsem humanističen liberalec je Josip Vidmar skoraj brez dvoma sprejemal bogove in skrivnostne sile v teh pesniških delih – še posebej v času, ki jim prevladujoče ni bil naklonjen – samo na simbolni ravni kot izraz svobodne pesniške domišljije, skoraj zanesljivo pa ne v njihovi pristni prisotnosti, kot so se zapisali iz srca v skrajni pozornosti medija Elizabete. Tako so tudi ostali temu velikemu estetu ti bleščeči izreki zaklenjeni. In le tako so se mu lahko zapisale ocene, da »pesmi kakor 'Hostija' ali 'Umreti' nosijo v celoti pečat njene (t.j. Liline) katoliške vere«. Na večje nerazumevanje teh izjemno globokih in celo preroških izrekov – enkratnih tudi v celotni evropski poeziji – skoraj ne bi mogli naleteti. In le tako se je tudi lahko zgodilo, da v tej svoji uvodni besedi ni niti omenil enega izmed ključnih izrekov iz tega medija – pesmi s skromnim naslovom »Brinje«. Ob tem se zdi, da bi lahko našli pojasnilo za nenavadno in popolnoma neverjetno opazko Josipa Vidmarja, češ da »pesnica ni bila vzgojena v povsem slovenskem jezikovnem območju« in da »se zato pri nji kdaj pa kdaj pokaže, da njen čut za naš jezik ni povsem zanesljiv«. Čeprav je res, da so njene rodbinske korenine poleg slovenskih tudi avstrijske in nemške, je ta opazka ob izjemnem jezikovnem bogastvu in enkratni oblikovni lepoti teh pesmi, ki jih Josip Vidmar po drugi strani tudi izrecno priznava, nerazložljiva. Vse prej pa ta opazka kaže na to, da so mu bile te pesmi v določeni meri tuje. Spominjamo se, kakšne polemike je vodil ta humanistični estet v zadnjem obdobju svojega življenja, ko je najodločneje in takorekoč brezprizivno zavračal vsa novodobna leposlovna dela, ne glede na to da so bila priznana in uveljavljena v mednarodni javnosti. Trdovratno je vztrajal pri svojih estetskih principih in ni videl ali hotel videti sprememb, ki se dogajajo z usihanjem svetlobe življenja in utrjevanjem predmetne dejanskosti. Segajo pesniška dela iz medija Elizabete že preko obzorja tega humanističnega esteta?

Odnos med Temnim Bogom in Bogom žarne luči se v pesmi razkriva kot spor, in sicer prav v razmerju do medija Elizabete, katerega si oba lastita. Medij Elizabeta je takorekoč igračka v tem njunem sporu, a vendar ima tudi sama neko nedoločeno ne-možnost odločanja.

V pesmi je izrečeno:

In spet pretrese mi srce, ko pravi:
»Bog žarne luči in cvetočih trav
te je po igri, sladki in krvavi,
zapustil, sam od tvojih ran krvav.
Nikoli nisem te zapustil jaz
in te ne zapustim. Šele ob uri,
ko ti pritiskala bo smrt na duri,
grem. A ko grem, bo v tebi molk in mraz
kot na ledeni severni planjavi,
da, ko ji k tebi bo dohod odprt,
te mrtvo bo našla osupla smrt.
Med neme sence se s teboj odpravi,
takrat zakliče temni ptič v daljavi.« -

Temni Bog ji »pretrese srce«, ko jo nagovorja izrazito proti Bogu žarne luči, ki mu očita nezanesljivost oziroma nezvestobo. Tu ne gre za kakršen koli spor, marveč za temeljni, usodni spor. Očitno je, da je medij Elizabeta še vedno razpeta, da jo Bog žarne luči, njegova igra, sladka in krvava, še vedno priteguje – sicer ji besede Temnega Boga ne bi »pretresle srca« in njegovo opozorilo na nezvestobo Boga žarne luči tudi ne bi bilo potrebno, prav tako ne opozorilo, da je v nasprotju z Bogom žarne luči on nikoli ni zapustil, in celo obljuba, da ji bo ostal zvest do smrti. Tu, ob smrti, pa naletimo na skrivnostno izpoved. Ob smrti jo mora Temni Bog zapustiti. Vendar ji Temni Bog obljubi, da bo takrat v njej samo še molk in mraz in da jo bo mrtvo našla osupla smrt – vsekakor zaradi Njegove zveste zveze z njo vse do smrti. Kaj naj pomeni ta nenavadna napoved? In kaj naj pomeni skrivnostni klic temnega ptiča v daljavi, ko se bo smrt odpravila z njo med temne sence? Dokler je v mediju Elizabeti srce, v njej ne more biti molk in mraz kot na ledeni severni planjavi. Ji Temni Bog tedaj napoveduje, da ji bo srce v tej popolni zvezi z Njim izkrvavelo, do kraja izgorelo? In kakšno je razmerje med Temnim Bogom in Smrtjo, kateri se Temni Bog mora umakniti? Je Smrt druga podoba Boga žarne luči? Je klic temnega ptiča v daljavi dokončno slovo, oznanilo dokončne prekinitve vrtenja v krogu življenja in smrti, kolesa reinkarnacije, oblasti Boga žarne luči, Chepre-ja oziroma Khepera, ki ga iz davnih časov uteleša skarabej? Je v tej skrivnostni izpovedi obljuba Temnega Boga (mogoče starodavnega Sokarja v podobi sokola, kasneje Ptah-Sokar-Osirisa) mediju Elizabeti, da bo njeno izkrvavljeno, izgoreno srce v dosmrtni zvestobi Njemu, ko ga bo tehtal Anubis pred neizprosno Boginjo Pravice Maat /starogrško Dike/ lahko kot peresce Resnice in se mu bo pogoltni Amamat moral odreči?

V boju dveh Bogov za oblast, ki se že dolgo bojuje nad nami smrtniki – božjimi hlapci, je tudi medij Elizabeta kljub svoji usodni od-ločenosti v Sebi močno razdvojena. Izkušnja svetlobe Boga žarne luči, njene neznanske sile jo je pritegnila v vsem njenem bistvu, ko ji je dala spoznanje o pomenu vsega, kar je, v izvirnosti življenja. Ta izkušnja je čudovito izpovedana v pesmi s pomenljivim naslovom, ob katerem se oglaša spomin na starogrški pyr, »Ogenj«.-

Zgodilo se je takrat, ob tisti uri, ko bilo je vse svetlo, na vrt odprte duri, ožarjeno nebo, in ogenj med drevesi in ogenj sred srca, strasti plamteči plesi, plamteči spev duha.

Pred nami je slika vročega poletnega dneva. Vsepovsod je bleščeča svetloba, vse je odprto, vse plamti v ognju poletja, nebo žari. Vse buhti v trepetajočem vročem zraku – siju, auri nevidne, vse prežemajoče sile.

Da vse živi, živi, je tisto enkratno občuteno spoznanje, ob katerem ji je goreča, slastna sila planila v kri in je vse postalo plamen v prelivajočih se barvah skarabeja, ki je zelen, modrikast, zlat, in še hladni sivi kamen je zažarel v škrlat. V tem spoznanju pomena vsega in vsakogar, da je v svoji enkratnosti*, je obenem transcendenca : nikjer ni več temote, za večno so osvetljene radostne stvari, rožna sredi vrta se smehlja še smrt. To se lahko zgodi le enkrat v življenja letu, kot je edinstveno izpovedano v pesmi Ljubezni vonj. Le enkrat, ko je vse povezano in si nenadoma poistoveten z vsem, kar je, ko začutiš utrip voda, ko ti je dano, da do srebrnih korenin potokov sežeš, do višin, kjer oblak kristalni pije sok zemlje, ko si vse, kar čutiš, ti, trava v senci, vode gladina, ptice krik in smreke kri. A trenutki takšnega enkratnega poistovetenja z vsem so zelo redki. Pojavljajo se kot naključen spomin na tem svetu tujem - in einem fremden Park ( v tujem parku) - kot je bilo rečeno skozi medij Rainerja Marie Rilkeja, enega najbolj pretanjenih varuhov svetega kadila. Vedno bolj so samo še kot ukraden čas minljivega trenutka, nad katerim lebdi slaba vest naše krivde. V njem preži skušnjava, da ga zadržimo, zgrabimo in se v njem okusimo v nekakšnem hipno večnem omamno slastnem samo-občutenju. Samo-občutenju, za katerim prideta streznitev in žalost, ko popusti čar naše samo-zagledanosti in zagledamo v zrcalu razpoko – razpoko zgrešenega giba, s katerim smo se v bolečini užitka v resnici zgrešili : sami Sebe pohodili, se od Sebe razdvojili in s tem potrgali, ranili vez s Seboj.


* ki je bilo – po pravici povedano – tudi eno najglobljih spoznanj Josipa Vidmarja, s katerim se je tudi že oddaljil od čistega humanističnega liberalizma



V pesmi »Zrcalo« je izrečeno:

Grešila sem že, ko sem te vzljubila
zato, ker mi zrcalo držal si.
Pred njim sem gosti sok omam izpila,
mi je telo spoznalo vsa mazila,
so sladki dimi ga ovenčali.

In nato:

V zrcalu sem zagledala razpoko,
ob zimskem jutru, treznem, žalostnem.

Bog žarne luči in cvetočih trav je zapeljiv in izdajalski. Izziva v skušnjavo boleče slastnih užitkov, samo-zadušitve v stresu skrajnih nevarnosti, bežno večnega zrcaljenja. Je dvoličen kot njegovo utelešenje v davnini – skarabej –hrošč govnač, bog sonca, ki domuje v blatu. Njemu je posvečena pesem Eros. –

Zarja večerna je žarko gorela,
duša nemirna, kako je trpela,
vroče trpljenje pretakala v slast!
Blaženo verna je v ranah cvetela,
Tebi, Ti temni in tajni, na čast.

Sem začutila Te v srečanjih strastnih?
Sem premotila ob kretnjah se lastnih?
Bežno zrcaljenje, večni izraz!
Sem zaslutila Te v sencah pošastnih,
ali sem vrgla v mrakove jih jaz?

Kdo si vabeči, ki kličeš in siliš?
Javiš se v gneči, v pustinjo prikriliš,
s plaščem vihravim si, tujec, zastrt.
Težko duhteči si ude maziliš,
vendar po vonju spominjaš na smrt!
Grozni in nežni, Ti, kruti in skriti,
k Tebi sem v težnji hotela priviti
dušo skelečo, goreče telo,
pa so mi gležnji s krvjo preobliti,
rane krvave me v duši peko. -

Vabeči, vsiljivi tujec, grozni in nežni, kruti in skriti, ki se vsepovsod vedno znova pojavlja, in skoraj nezaustavljivo priteguje s težko duhtečim vonjem temnih strasti in sle – dvolični Bog Eros, ki je hkrati ubijalec, katerega nenavadna tesna zveza s Thanatos-om je spoznana že od nekdaj. Vir zasvojenosti, ki omamlja in uničuje. Vroče trpljenje, ki se pretaka v slast. Kaj to pomeni ? Zakaj takšne muke? Zakaj ob žarki večerni zarji nemirna duša blaženo verna cveti v ranah Erosu na čast ?

V pesmi je najprej povedano, da je zarja večerna žarko gorela in da je bila duša nemirna in da je zelo močno trpela. Gre za mračno, temno okolje, v katerem sveti samo še ugašajoča se svetloba. Ta svetloba se razlikuje od svetlobe, ki nam sveti v pesmi Ogenj - ne sije toplo, odprto, prijazno, marveč žarko gori. Ta poslednja svetloba v svetu, ki ga zagrinja tema, ostro prebada z žgočimi žarki. Tu ni več tistega čudovitega občutja, da vse je, in z njim edinosti in istosti z vsem. Ta svetloba peče. Peče vedno močneje, že skoraj do neznosnosti. Človek je čedalje bolj usmerjen le nase, na svojo lastno bolečino. Vse se že dolgo trga, razločuje, drobi. Razsekava na vedno manjše koščke. Atomizira. Prevladuje občutje nemira, izgubljenosti. V izgubljenosti spreleti človeka vedno pogosteje srh nenadnega ovedenja pred robom strašnega padca v omedlevico spomina, v kateri se odpira brezno popolne samo-pozabe. Bolečina, ki daje notranje, telesno samo-občutenje, postane slast. Točka nakopičene sile. V njej je občutenje samega sebe, in to toliko bolj intenzivno, kolikor močnejša je bolečina, ki postaja s tem stanje blaženosti, človekova sladka zasvojenost. V njej je trenutna večnost, nenavadno zrcaljenje samega Sebe s Seboj. S kom se človek v tem, samega Sebe obvladajočem in vedno bolj uničujočem dogajanju srečuje ? Ko je samemu Sebi strastno na sledi ali pa se predrzno meče v pošastne sence samo-pozabe ? Je on sam tisti, ki prižiga to poslednjo svetlobo / je za vekomaj obsojen, da prinaša luč, padli angel/ ? So to njegove lastne kretnje, meče sam Sebi pošastne sence? Pada na tej poti v brezbožno praznino? Katera nevidna sila ga vsepovsod kliče in prisiljuje v to samo-uničevanje ? Je Eros temna stran Boga žarne luči, ki človeka goljufivo zapeljuje v čedalje večje nasladne užitke in skrajne stresne izzive, v katerih umetno še zablisne svetloba, in ga nato vedno znova pušča samega v temi, ko pride žalostna streznitev in boleče osveščanje?

A vez z Erosom, ki prvinsko priklepa nase in od nekdaj fascinira in slepi človeka, je strahotno močna. V izreku pesmi Ljubila sem te je izpovedana strahotna sila te vezi. V njej se že iz otožne odmaknjenosti štirikrat ponovi refren še vedno žive ostre bolečine: Ljubila sem te, res sem te ljubila. Obenem pa je povedano, da se od te strahotne sile človek sam ne more osvoboditi. Izdajalski igri Erosa se človek lahko odtegne le, če mu je to usojeno. To je posebej poudarjeno z besedami: a ni mi dano, in nato ponovno, ni mi sojeno Te še ljubiti. To osvobajanje od čudovitega bleska, ki se dogaja danes skoraj samo še v bliskavicah izvanih večnih trenutkov samoobčutenja, je možno le ob pomoči drugega Boga. To naključje se mogoče lahko dogodi, ko plane človeku nasproti jesenski veter, dih, ki jeseni v življenja letu, kot starodavni pyr, v izreku pesmi praogenj živih melodij, na nenavadno drug način ve razvneti srce in kri. Odtegnitev od poti, na katero s skoraj neodklonljivo magnetno silo vedno znova potiska Eros človeka, je možna le, ko skrivnostni Temni Bog razširi krila in ga zagrne.

Tu je zaradi površnih razlag potrebno opozorilo:

Ta skrivnostni Bog nikakor ni le Bog pesništva in še manj le nekakšna pesniška prispodoba kakor tudi niso žive melodije v tej nenavadni besedni zvezi le nekakšna simbolna označba za pesništvo ali umetnost. Sila Temnega Boga je povezana s praognjem – je od tega praognja ogenj, ki ga je po prastarem mitu na jezo drugih Bogov ukradel Prometej, ta božji prijatelj ljudi, in ga izročil nam smrtnikom, za kar še danes trpi strahotne muke Zevsove kazni?

Kaj pomeni to dogajanje s človekom? Je v spopadu sil dveh Bogov, na križpotju dveh poti?

Tu se oglasijo besede iz medija enega najbolj pretanjenih varuhov svetega kadila:

»Zwei Wege sinds. Sie fuehren keinen hin.
Doch manchmal, in Gedanken, laesst der eine
dich weitergehn. Es ist, als gingst du fehl ...«

ki bi se v slovenskem prevodu lahko glasile:

»Sta dve poti. Ne vodita nikamor. A včasih, v mislih, ti dovoli ena stopiti naprej. Zdi se, kot da si zašel ...«

Nobena pot nima cilja in tudi pot, ki človeku včasih dovoli stopiti naprej, nima nobene zanesljive jasno označene smeri. Je pot v negotovo. Pa vendar:

Ali je sila Temnega Boga močnejša od sile Boga žarne luči alias Erosa?

Tudi to ni gotovo. Nič ni gotovo. Niti to, katera pot je prava.

In kaj prinaša Eros človeku, če ga obvlada?

S sabo prinaša Pozabo in Smrt. V izjemni globini izreka pesmi Ti si tam, pa sta pozaba in smrt nenavadno povezani s Spominom in Resnico. Pozaba je tolmun spomina, Smrt kraj, kjer dozori resnica.

Tudi človek, ki ga je popolnoma obvladal Eros, se lahko spomni. Vir svetlobe spomina ni v človeku in je od človeka bistveno neodvisen. Vselej, tudi takrat ko se človek trudi, se spomin dogodi naključno. A samo človek, ki se spominja, je lahko s Smrtjo na prav poseben, izviren način v stiku. To spominjanje je enkratno izpričano v pesmi, ki nosi naslov Umreti. –

Umreti je velika stvar,
skrivnost, bridkost, sladkost.
Živeti: kruh in vino v dar,
umreti: žrtveni oltar,
grmada, noža ost.

Kot bi se lotil Abraham
še enkrat Izaka,
boš ležal zvezan, tih in sam,
v nagoti, ki te je bo sram
in čakal angela.

Skoz onemoglost vseh stvari
boš čul njegov prihod.
Otel te bo z roko osti,
prevel s perotmi do kosti
trpeči ti život.

Njegovih črnih las oblak
ti bo prekril oči.
Zavil te z njimi v mrak mehak,
pretrgal, kakor zelen slak,
ti trde bo vrvi.

Lase bo vrgel spet nazaj,
nebo ti bo odkril,
s teboj zapustil temni kraj.
V neskončno valujoč sijaj
se boš tedaj rodil.

Umreti je žrtev, življenje darilo. Če na splošno nekako razumemo, da nam je življenje po nekem naključju podarjeno, pa nam danes nikakor ni jasno, komu se človek s tem, ko umre, žrtvuje, komu naj bi bila ta žrtev namenjena – razen seveda, če žrtvuje svoje življenje za kak vzvišen cilj, kot je zlasti obramba domovine. Vendar v tej pesmi ni nikakršnega takšnega vzvišenega cilja. Umreti je samo po sebi velika stvar. Še več, iz te pesmi, katere uglašenost, jezik in prispodobe so svetopisemske, izhaja jasno sporočilo, da je umreti v resnici sveta stvar. Tudi danes, ko je vse sveto in plemenito poželjiv predmet zaničevanja, je smrt za nas – vsaj večinoma – nekaj, pred čim še vedno postanemo, se zamislimo, sklonimo glavo. Umreti je skrivnost, ki nas spremlja vse življenje, in je bridkost slovesa od življenja. Ampak kaj pomeni to, da je sladkost? V pesmi je umreti povezano z žrtvenim oltarjem in svetopisemsko zgodbo o tem, kako je Abraham hotel v dokaz svoje vere in vdanosti Bogu žrtvovati svoje edinega sina Izaka. Njega, ki mu je pomenil vse, to, kar mu je bilo najljubše na svetu. Je ta sladkost sladkost žrtvovanja, žrtvene daritve ? Žrtvena daritev je bila od nekdaj namenjena Bogovom. Pomeni umreti darovati žrtveno daritev Bogovom? Vse, kar se rodi, že od trenutka rojstva umira – je bistvo življenja v žrtvovanju Bogovom ?

V pesmi pa je tudi povedano:

Osvoboditev tuzemskih trdnih spon se dogodi v stanju, podobnem snu, smrt pa je rojstvo.

Kaj to pomeni in ali je vedno tako ?

V izrekih – pesmih iz medija Elizabete se Smrt pogosto pojavlja. Popolnoma nasproten je izrek Smrti v pesmi V najtišji nočni uri.

Izrečeno je:

»Kako bo črna jama !
Ne luči ne odseva
ne žalostnega dneva
do mene tam ne bo.«

Kaj pomeni to veliko nasprotje med napovedjo, da se boš rodil v neskončno valujoč sijaj, in grozljivim videnjem, da te bo požrla črna jama, kjer ne bo ne luči ne odseva, nam morata povedati pesmi sami.

V pesmi V najtišji nočni uri je povedano:

»Nek vlak me v diru pelje
skoz mrak in tmo v temine.«

»V oddelku nočnem sama –
odsevi se vrstijo,
se sučejo, bežijo ...«

Življenje, v katerem smo danes, nas nenehno žene iz dneva v dan, ki izginjajo kot hipni odsevi. Pesem ga primerja z vlakom, ki nas v diru pelje in iz katerega – vsaj brez hude škode za svoje lastno življenje – ne moremo izskočiti. Ta vlak drvi skoz mrak in tmo v temine. Na tem vlaku, ki v nočni temi drvi v temine, kar je mogoče razumeti tudi nikamor, v nič (je to predor, starogrški peras?- , na katerega je bilo nekje drugje že opozorjeno), nam »naše življenje« po nekem čudnem zakonu nujnosti, v katero smo vkleščeni, kar naprej uhaja, beži mimo nas. Vse je samo hipno, v trenutnem zdaj, in že izgine. Pozaba se širi. Ne spominjamo se več niti včerajšnjega dneva. Na bistvena vprašanja našega obstoja nimamo časa misliti, umetniška dela nas v resnici niti ne zanimajo in jim celo nočemo, nočemo prisluhniti. Edino, kar nas resnično navdaja, sta stalen pritisk in strah za našo lastno eksistenco. Na Smrt ne mislimo, izrinili smo jo iz našega življenja. Kadar pa se že moramo soočiti z njo, nam je to velikokrat – razen če izgubimo bližnjega, s katerim smo res povezani – le dolžnost, ki jo je treba opraviti.

Svetost Smrti izginja.

Pesem Umreti je nasprotno eno samo spominjanje Smrti. V tem spominjanju je Smrt velika, sveta stvar. To spominjanje je lahko le ob pogoju predhodnega izstopa iz omenjenega drvečega vlaka. Kdor prisluhne klicu spomina, se mora ustaviti, iztrgati sili vsakodnevnih, stalnih pritiskov, da se obdrži na previsni steni Resničnosti. Nekaj malega mora tvegati.

Se v smrti rodi »v neskončno valujoči sijaj« le tisti, ki se tudi v življenju spominja Smrti?

Kaj sta Življenje in Smrt?

Tu se oglasi eden najbolj skrivnostnih izrekov iz temnega medija Heraklita:

»Athanatoi thneetoi, thneetoi athanatoi,
dzoontes ton ekeinoon thanaton, ton de ekeinoon
bion tethneootes«

ki bi lahko v prevodu glasil:

»Nesmrtni smrtni, smrtni nesmrtni,
živeči smrt onih na drugem svetu
in umirajoči življenje onih na drugem svetu.«

Svetost življenja in svetost smrti – v kakšni usodni zvezanosti smo v življenju in smrti med seboj in z Bogovi?

Ko umira, je vsakdo sam, popolnoma nemočen in tih, popolnoma razkrit, v edinem pričakovanju odrešenja, ki se najavi – kot je skrivnostno čudežno izrečeno – skozi onemoglost vseh stvari.

Kaj to pomeni? Je vse, tudi stvari, živo, so živi zemlja in vode, so živi predmeti, ustvarjeni po človeku? Onemi vse ob prihodu Božjega sla ? Kakšna skrivnostna tišina Vsega je to?

Temni Bog prihaja ponoči, sredi noči, ko je noč najgloblja in tišina največja, ko je sama tišina na poseben način zaznavna in nenavadno pomirjujoča. Mar ni to čas največje skritosti, intime, zaupne zasebnosti – za tistega, ki je ob tej tihi uri čuječ – največje zbranosti – pri-Sebnosti? Ko skovirji, ki nenehno razjedajo naša srca, za trenutek obmolknejo in si lahko za hipec v tihem odnosu s Seboj? Tu se spet enkrat pomenljivo oglasijo besede velikega tempeljskega čuvarja:

»...Dass, wenn die Stille kehrt, auch eine Sprache sei...«

ki bi se v slovenskem prevodu lahko glasile:

»...da, ko tišina se obrača, tudi neka govorica bi bila...«

Skozi Elizabeto – previdno in strogo natančno čuvarko svetega kadila - je to posebno stanje v teh redkih trenutkih ubesedeno v pesmi Tihotna ura. Tihotna ura priplava nekako sama od sebe, naključno kakor val in prav tako naključno odplava. V njej se nenadoma znajdemo nekje drugje, neznano kje, v neki brezčasni neresničnosti, v kateri je vse v neki odmaknjenosti obenem zbrano pri sebi in v nekem napetem pričakovanju. Dogaja se nek skrivnosten stik z umrlimi, pojavljajo se znana obličja, a vse je kot privid in zgine in ne vemo, kdaj je bilo, ali je sploh bilo, kje smo bili, s kom in kje smo sedaj, če smo bili nekje drugje? V tej skrivnostni tišini se dogajajo čudežne stvari, ki se v svoji zagonetnosti enkratno odkrivajo v izjemnem klicu pesmi »Tišina«. –

Le v tišino, le v tišino,
ki tako lepo šumi!
V nje prozorno globočino
bi hotela,
sama, čudežno vesela,
bi se razživela v nji.

Pod gladino morja rase
zagonetna, mehka stvar,
debelce, zaprto vase;
pa odpira
včasih batek se, razstira
cvet, rdeč kot jutra žar.

Tudi v volhkem srcu mojem
čaka, kar živo žari;
le v tišini je na svojem,
tam razcvita
roža se, zaprta, skrita,
kakor ona pod valmi.

Valovanje se preliva
z mirnim šumom preko nje,
roža se odkriva, skriva,
žarna, sama;
tiha, blažena omama
ziblje temno mi srce.

Globina te pesmi je – tako kot pri skoraj vseh iz tega medija – neizmerna. To, kar je neizrekljivo, se v prozorno čisti globini tihe iskrenosti s Seboj in svobode, izpoveduje v čudovitih prispodobah. Pod gladino nenehno spreminjajoče se prostorno-časne danosti raste zagonetna mehka stvar, vase zaprto debelce, ki se le včasih odpira in takrat razstira čudovit cvet, rdeč kot jutra žar.

Kaj je ta zagonetna mehka stvar, vase zaprto debelce, ki raste pod gladino našega sveta, nedopovedljivo drugje in nedostopno? Kaj tako skrivnostno nagovarja človeka?

Je to »nenastalo in nepropadljivo, edino, celovito, neomajno in dovršeno« ali ono, imenovano »Sphairos«, kot je bilo mišljeno v neki popolnoma drugi dobi pred skoraj 2.500 leti skozi medija Parmenida in Empedokla?

In zakaj se ta batek le včasih odpira in le včasih razstira čudoviti cvet? In kaj naj pomenijo nadaljnje nenavadne besede, ki se neposredno vežejo na prejšnji skrivnostni opis, da tudi v volhkem srcu mojem čaka, kar živo žari, da je le v tišini na svojem, da se tam razcvita roža, zaprta, skrita, kakor ona pod valmi? A kaj sploh pomeni starinska slovenska beseda »volhek«?

Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika Frana Ramovša (ki ga je imela tudi Lili) razberemo, da pomeni beseda volhek : »vlažen; volhke stene/volhek zrak/volhka pomlad; vreme je volhko // mehek zaradi vlažnosti«. Izbira te besede pri tako občutljivem in natančnem mediju nikakor ni mogla biti neka površnost ali celo izrazna nemoč, marveč je bila najgloblje premišljena. Lahko za hip zapremo oči in poskusimo zavonjati tisti značilni vlažni zrak zgodnje pomladi, ko se pod prvimi sončnimi žarki tali sneg? Gre za neko posebno vlažno toplo vreme, milino, ko se vse topi. Prav tako pa je iz tega, kar ta pesem govori, očitno, da je premišljena tudi raba starinske besede. Je tu govor o nečem, kar iz davnine čaka, da se dogodi in kar se vekomaj dogaja? Kaj se tako skriva pod našo suho, mrzlo dejanskostjo? Žari skrita za ozadjem trde resničnosti večno živa Resnica, ki je Ljubezen in Svoboda, in ki jo lahko najde človek le v tisti tišini, v tistih osamljenih trenutkih, ko je še lahko na svojem, v odkritosti samega s seboj, kjer je edino res doma?

Ta Resnica, v katere bližino je človek pripuščen le v tihih trenutkih iskrenosti s Seboj, se kot z iskro te iskrenosti od neznano kje zaiskri v njegovem srcu in toplo sije. Je ona tista, ki mu nenadoma, brez vsakega vidnega razloga, požene solze v oči, da zaihti? Njen sij je mil. Ni žgoč kot prebadajoči žarki dejanske resnice, ki s svojim Prav pohablja naravo in ljudi in danes kot tornado čisti okroglo ploščo vedno trše in vedno bolj toneče predmetnosti. S svojim milim, toplim sijem nezadržno prodira in tali led Resničnosti, ki jo zakriva. Prav takšne pa so pesmi iz medija Elizabete, kateri so vsi doslej, predvsem tudi Josip Vidmar, brez vsakega zadržka priznavali neverjetno moč odkritosti. Tu se oglasijo besede Boginje iz t.i. »Učne pesnitve« medija Parmenida o edini Resnici, ki je aletheies eupeitheos atremes etor (fragment 1, vrstica 26), sebi zvesta, neustrašna odkritosrčnost.

Zaključek te edinstvene pesmi, ki doseže neraziskano dno globine, je umirjen, enako skrivnosten in nekako čudno težak, v popolnem nasprotju z njenim radostnim začetkom. Mirni šum, ki je kot naletavanje snega na snežno skorjo navajenega vsakdana, duši rožo, ki pod njim sameva. A kako nenavadno se potem glasita zadnja verza: »tiha, blažena omama / ziblje temno mi srce« ?!

Srce je temno, ko krvavi.

Tiha blažena omama ga ziblje v spoznanju nujnosti, da se mora, razprto v strahotni sili, do konca žrtvovati – v njej izpareti, zgoreti - usodi vseh, ki jih je potegnila ta sila, da so ostali brez tal.

A kako naj ob tej pesmi sprejmemo pesem, ki prav tako edinstveno in skrivnostno govori o popolnoma drugačnem občutju, pesem, katere pomenljivi naslov je »Žalost«? –

Je to neka trenutna razpoloženjska pesem, kot bi lahko izhajalo iz poglavitne črte dosedanjih ocen in komentarjev del tega medija, kateremu priznavajo veliko čutno in čustveno izrazno moč ? Ali pa gre tudi v tem primeru za izjemno globino, v kateri misli bistvena vprašanja človekove biti in usode?

V prvi kitici pesmi se zastavi zelo intimno vprašanje, porojeno iz velike skrbi in strahu zaradi nenavadnega pojava, ki ga tesnobno opisuje.

Zakaj si se odprlo,
o srce, do dna?
Nekaj je vate vdrlo
kakor v rožo čebela,
ki je vanjo sela
in sladkost ji vzela.
Roža trepeče vsa.

Kako to, da se je srce odprlo do dna? Kaj je vdrlo vanj in mu vzelo vso sladkost? Pesem na ta vprašanja nejasno in, lahko bi celo rekli, zelo posplošeno odgovarja:

Žalost življenja sama mi v dno srca je pala .

Kaj naj bi to pomenilo?

V pesmi pomeni to spoznanje strahoten dogodek, da ji je kri zastala, obenem pa tudi nepovratno dokončno stanje: v srcu je nekaj zrahljano, tako da z nevidno rano samo še pričakuje vdano hladnega dne miru. Gre očitno za usoden dogodek. V tem dogodku ji je neki strahotni tujek vdrl v srce, ga do kraja razprl in ji iz njega ukradel vso sladkost, srečo, veselje. In tu se nenadoma pokaže poseben pomen prej navedenega odgovora, ki se je zdel zelo splošen: »Žalost življenja sama mi v dno srca je pala«. Poseben poudarek je na besedah »sama« in »v dno«. Gre za življenja žalost samo, ne za katero koli žalost, kot to pesem izrecno poudarja /»to ni bila omama, ni bila bolest«/, ampak za najbolj temeljno in splošno občutje, ki izpričuje, kako smo bistveno tu in ki zato bistveno zadeva vse nas. In to občutje ni le trenutno, le nekaj začasnega, marveč je v samem dnu srca, je v nas najgloblje zasidrano, tako da v srcu tudi ni več prostora za nobeno srečo in sladkost. Nejasnost in splošnost tega odgovora se nenadoma zasvetita v popolnoma novi luči, iz uzrtja nekega temeljnega dogajanja in usodno dokončnega dogodka. Zdi se, kot da je prišlo do nekega strahotnega spoznanja, da smo se znašli zagrnjeni v popolno temo, ko ne sveti več niti mesec niti nobena zvezda na nočnem nebu.

Smo jih res izgubili? Kdo in kako jih je sklatil?

Kot oddaljen odmev se tu oglasi izrek iz ust zadnjega filozofa, Friedricha Nietzscheja: »Bog je mrtev!«

Ampak, ali nas danes res preveva takšna globoka, temeljna žalost?

Temu skoraj ne bi mogli pritrditi. To, kar nas temeljno preveva, je mnogo prej nenehna bojazen za našo eksistenco, izjemen in stalen pritisk za njeno zagotovitev, zlasti za pridobitev denarja. Ob njih se pojavljajo občutja nepotešenih želja in sle iz določene zasvojenosti, praznine, stresnih napetosti, občasno naslade in užitkov, ki si jih nadvse želimo, v različnih situacijah pa se seveda pojavljajo tudi najbolj različna čustva. Vendar bi težko rekli, da je naše temeljno čustvo žalost, še posebej ne neka globoka, stalna žalost brez posebnega vidnega razloga, kot jo imenuje pesem. Lahko bi rekli, da so naša srca v vsakdanji borbi za eksistenco preveč otrdela, da bi se lahko prepuščala takšni mehki žalosti. Če kaj, bi lahko ugotavljali le občasne nerazložljive izbruhe jeze in besa. A vendar najdemo besedno podobnost med temeljnim občutjem nenehne bojazni, ki nas preveva, in strahom, ki je prav tako prevladujoče prisoten v pesmi. V pesmi je namreč kar dvakrat, se pravi poudarjeno izpovedan, na koncu prve kitice in na začetku tretje, zadnje /«Roža trepeče vsa«, »Srce, ki zdaj trepeče...«/ .

Je ta strah enak oziroma podoben našemu strahu?

Nikakor.

Pesem na koncu popolnoma jasno pove, da »pričakuje vdano hladnega dne miru«. Ta strah, v katerem »roža vsa trepeče«, ki torej prežema vso njeno bit, ni strah za njeno eksistenco. Ta strah je povezan s tem, da je v srcu »nekaj zrahljano«, da je v njem »drugim nevidna rana«, in si prav zaradi tega skoraj želi umreti. Mar ni tako, kot da se je v srcu nekaj pokvarilo? Mar se ne kaže potemtakem ta strah kot strah, da utegne priti v srcu do neke usodne okvare, morebiti okvare, ko bomo ljudje namesto srca nosili kamne v prsih? Da skrivnostna roža v srcu ne bo več imela povezave z ono skrivnostno rožo pod valmi in ji bo dotok iz izvira, ki jo je doslej napajal, ugasnil? Strah v tej pesmi je bistveno bolj usoden kot strah, ki nas spremlja.

V eni od najglobljih usodno preroških pesmi – izrekov, ki jih je mogoče najti v evropskem prostoru, je današnjemu morečemu tehničnemu divjanju, ki brezobzirno posega v poslednje skrivnosti, in človeški brezvestni sprevrženosti napovedan preobrat, ki se že skrivno odloča v Usodi. Ta pesem je »Hostija«.-

Kakor sonce, preden mrk ga skrije,
nam je bleda hostija sijala,
pred oltarjem dvignjena nad nami.
Kriste! Glej, kako smo sami, sami!
Ti si šel in milost ni ostala,
iščemo jo, kličemo jo – ni je!

Zemlja polna Tvoje je bledote,
polna je od Tebe in krvava,
polna krika, ki si ga izustil:
»Bog, moj Bog! Zakaj si me zapustil!«
Vso jo smrtna groza spreletava,
vse do dna se stresa od strahote.

Skalnati grobovi so odprti,
zastor je raztrgan pred svetiščem,
zadnja se skrivnost nam razodeva.
Vsa razgaljena je naša reva,
kot plevel ob vetru nad strniščem
tresemo se v dihu Tvoje smrti.

Vsi smo kakor Judeži, Pilati,
zli kričači, kupljeni sodniki,
farizeji, zviti pismouki.
Teh in hlapcev njih mi vredni vnuki,
mi krvavi Tvoji vsi krvniki
smo hoteli Tvojo smrt prespati.

Pa so zatulili nam viharji,
treščili z ležišč smo od potresa,
zemlja se prevrgla je pod nami-.
Mi na razvalinah, vsi v omami,
vsa razparana neba zavesa
in sveta robovi v novi zarji!

Tiho dviga hostija velika,
belo sonce, svoj obraz iz mrka,
svet pokleka, gore vse klečijo,
reke vse molitve žuborijo,
vsaka božja stvar na prsi trka.
Kje je ta, ki še svoj greh zanika?

V pesmi je najprej povedano, da nam je nekoč kakor sonce, preden mrk ga skrije, bleda hostija sijala. V tem stavku je zajeta celotna pretekla pot zgodovinskega človeka, filozofije in humanizma in v tem večpomenskem, odkrivajoče-skrivajočem se reku je nakazan neki pradavni usodni dogodek in obenem dogodek, ki ga napoveduje ta pesem. Ta stavek ne pravi, da nam je nekoč sijalo sonce, marveč bleda hostija, le sijala je tako, kakor sonce, preden mrk ga skrije. Ta stavek že na samem začetku pove dvoje: da nam v preteklosti nikoli ni sijalo sonce in da nam sedaj niti bleda hostija, ki nam je sijala, ne sije več. Človek je ostal sam in zanj ni milosti. Kakšna je usoda nas, ki smo danes tukaj, poznorojenih? Zadnji stavek tega izrednega reka sprašuje: Kje je ta, ki še svoj greh zanika? V prav tako izjemnem preroškem izreku – pesmi Kopel je povedano:

»Greh je narastel od izvora,
iz veka v vek je bolj strašan.«

Kakšno breme nam je Usoda naložila, da ga nosimo? Božja svetloba, v kateri si je človek v preteklosti mogel odpirati svet od ideje, ki se je pokazala Platonu, do absolutnega pojma in vedenja, ki se je pokazal Heglu, je izrabljena ugasnila. Zemlja je polna Božje bledote, potna od Boga in krvava, smrtna groza jo spreletava, vse do dna se stresa od strahote. Svetloba spoznanja se črpa samo še iz potiskanja, rezanja, zabadanja vsega telesnega in dušenja duha v namernih smrtno nevarnih tveganjih. Resnica te dobe je izzivanje. Cilj spiralnega kroženja Duha, ki se kaže skozi Hegla in za katerega je skozi Hegla povedano, da je možno samo zaradi spominjanja, je obelodanjenje Globine, vsega Skritega, in njena raztegnitev, kot je izvirno povedano to, kar imenujemo z besedo »razlaga«. Danes vrta znanstveni vrtalnik v atomsko jedro in proučuje kvarke, ugotavlja hitrosti hitrejše od svetlobe v gravitaciji in teleportiranju, se izstreljuje v ozvezdja, brska v globino genov in klonira naravo, ustvarja virtualno resničnost. Skalnati grobovi so odprti, zastor je raztrgan pred svetiščem. Skrivnosti življenja skorajda ni in prav tako nič svetega. Človek sam je zaničevan, kot plevel ob vetru nad strniščem, ničvreden, z usodo Franz-a K., izpovedano skozi medij Franza Kafke, tega osamljenega viteza svetega templja. V tem sprevrženem svetu smo izdajalski, hinavski, zlobni, podkupljivi, svetohlinski in lažnivi – pokvarjeni, brez-obrazni, vedno zakriti.

A kaj pomeni skrivnosten očitek, da smo mi vsi krvavi krvniki hoteli prespati smrt Boga? Mar se ni smrt Boga po oznanilu zadnjega filozofa že zgodila? Očitek, ki je uperjen v nas, sodobnike, je uperjen v našo vedno bolj brezobzirno temeljno naravnanost, v kateri, zagledani skoraj izključno samo še vase, do nezavesti grebemo za svojo požrtijo v živo meso narave in nočemo videti in nočemo slišati številnih opozoril in znamenj, danih v umetniških in miselnih delih.

Preroška napoved velikega Usodnega preobrata, ki prihaja Človeku (po mediju Heziodu smo njegov nesrečni peti rod) nasproti, je na skrit način že vsebovana v prvem verzu te izjemne pesmi:

»Kakor sonce, preden mrk ga skrije ...«

Je sonce pred Usodnim spregledom Človeka sijalo ? Krog Usode se mora zaključiti, da se konec spoji z začetkom.

Mar danes ne izginjajo že plemena, ljudstva in narodi, njihove kulture in celo jeziki, mar ne izginjajo države ? V tornadu svetovne globalizacije so edino pomembna tržišča, ki se vedno bolj oblikujejo, brišejo vsakršne meje in se vedno bolj širijo. Oblast ljudstva, starogrška demokracija (ki je temni medij Heraklit ni imel v čislih) ter njeni temeljni pricipi propadajo. Že dolgo se rojeva nova tri-delna svetovna oblast: tehno-, medio- in biro-kracija, ki lahko mnogo bolj učinkovito podpira rušilno čiščenje tornada. Vse, kar se z največjo silo, zelo pogosto s prigrabljeno močjo, ne more obdržati, je pometeno na rob.

O, ali - ob vseh, ki so zdrknili in drsijo na rob - ne vidimo, da so že danes sveta robovi v novi zarji !

Prerokba te pesmi, izrečena v enkratnih zaključnih stihih prihajajočega Usodnega dogodka, se že uresničuje. Človek naj bo pripravljen. Ko bo skozi temno sredino razparane nebesne zavese posijala svetloba, bo on zadet.

Kako naj se človek pripravi, ko je danes plevel, ki ga žene ledeni piš nad strniščem ? Na to nam odgovarja čudežna pesem, ki ima skromen naslov »Brinje«.-

Pred nami je popolnoma kafkajanski prizor. Noč je, pokrajina je zimska, bridki mraz pritiska, sever veje čez gore. Videti je edino nizek grm brinja in v njegovi senci temnega ptiča, vendar kakor da ga ni, ki je le še senca v senci, spomin. Ptič molči.

Je Temni Bog obmoknil?

To strašno stanje izpoveduje pesem »Grm«:

»Tako sem trudna, da ne morem peti
in to me tare vse noči in dni...«

Molk je, zimska noč je ostrogleda in zmeraj huje pesti osameli brinov grm. Grm pa pod ledeno skorjo še varuje trpko in duhtečo moč, zdravilne, drobne jagode, ki jih temni ptič pozna. Te čudežne jagode so edina krma, ki mu še ogreva kri. In pesem tistemu, ki mu skrb stiska srce, svetuje, naj si nabere teh zdravilnih jagod, naj jih použije in se doma tiho vase skrije.

Kaj to pomeni? Kakšne jagode so to?

So te zdravilne jagode, skrite pod ledeno skorjo Resničnosti in zasute s snegom množične produkcije avtorskih del, umetniška dela, rojena iz tajinstvene govorice in podob iz izjemno občutljivih, pozornih in natančnih medijev? Kaj je tako zdravilnega v teh delih? Kakšno čarobno moč skrivajo? In zakaj naj se tisti, ki takšno delo prebere, pogleda, posluša, vrne domov in tiho skrije vase?

Sodobni človek, ki je od vsepovsod preboden, je že skoraj iz-brez-umljen, vedno bolj brez-srčen in vedno dlje od kraja odprtosti samega s Seboj, kjer je njegovo edino resnično domovanje. Ta dela so redka znamenja poti, da bi se mogoče še znal vrniti domov. Njihova zdravilna moč je, da se v človeku, ki jih posveti s svojo pozornostjo in v Sebi skrbno varujoče nosi, počasi sama od Sebe odpro in s tem omogočijo, da človek v odkriti odprtosti s Seboj najde pot nazaj k Sebi. Te čudodelne jagode so redki pomniki, ki bi človeku še lahko pomagali, da Se v tej mrzli zimski noči spomni.

Ploskva Resničnosti je ledeno trda in Noč bo dolga. Nič se namreč ne more zgoditi predčasno ali kot je rečeno iz velikega tempeljskega čuvarja:

»Denn es hasset
der sinnende Gott
Unzeitiges Wachstum.«

kar bi se v prevodu lahko glasilo:

»Kajti Bog, ki načrtuje, sovraži rast ob času nepravem.«

Človek lahko preživi le ob krepilni moči teh edinstvenih del–izrekov iz tajinstvenega navdiha. Le tako lahko čaka. In edino čaka lahko. Le tako pa tudi ta dela živijo, le tako Resnica prodira in tali ledeno skorjo dejanske Resničnosti, le tako lahko prikličemo skrivnostnega temnega ptiča. Pesem pričakuje njegov klic.Kako prestati to kruto usodo? V dveh pesmih-izrekih lahko najdemo napotilo, ki se skozi medij Elizabete glasi kot oporoka nam zanamcem. Ena izmed njiju je pesem »Ladja«.-*


* Nedvomno je bila ta pesem posebej ljuba profesorju starogrščine g. Silvu Koprivi, saj se je izjemno potrudil in jo mojstrsko prevedel v latinščino. Je že moral – odprt in sproščen, kot je bil – imeti posebno nagnjenje do nje.



Pogumnim je sreča mila.
To je star rek. Vendar v pesmi ni mišljen kakršen koli pogum in še posebej ne drznost, ki je izzivanje Usode in na katero danes vedno pogosteje naletimo. Še manj pa je mišljena predrznost, ki uživa slast prestopa Meje in jo čaka zanesljivo Plačilo. Pogum, ki je mišljen v pesmi, je pogum človeka, ki voljno sprejme svojo usodo.

Kaj to pomeni?

Če naj na to vprašanje odgovorimo, je mogoče najprej potrebno, da si skušamo razjasniti, kaj nam sploh pomeni usoda. V starogrščini pomeni moira po grško-slovenskem slovarju Antona Doklerja (v izdaji ponatisa pri Cankarjevi založbi iz leta 1998) del celote, del, ki komu pripada, oziroma delež, ki mu gre, kar je človeku usojeno, usoda, žreb, sreča, nesreča, smrt, dostojanstvo, ugled, spoštovanje. Hee Moira pa je Boginja usode (ki deli ljudem nesrečo, srečo, smrt). Navedem naj še glagol moiraoo, ki pomeni, delim, razdeljujem. Vsakemu od nas je že vnaprej dodeljen njemu pripadajoči delež Celote. Ta delež, ki pomeni njemu dodeljeno usodo, je njemu vnaprej vrženo in s tančico skrivnosti, ki mu daje svobodo, zakrito življenje, v katerem se bo odkril. Tudi sama pesem nam pravi :

»...
zastrto je, kar pred seboj imaš«.

Pove pa tudi :

»
Življenje nosi te naprej kot ladja
po morju, ki meja mu ne poznaš.
V megli izginjajo ti vsa ozadja ... «
...

»Ne veš, ne veš – valovi so povsod.«

Življenje nosi človeka, ki ne pozna niti razdalje poti, niti njene smeri niti kje naj bi se ta pot končala. Celo že prehojena pot mu izginja. Edino, kar mu je znano, je njegovo trenutno okolje. Zdi se, da je popolnoma izgubljen. Ladjo nosi morje, neznanska, neobvladljiva sila. Nikjer ni videti trdnega temelja, pristana. Nevarnost je, da ladja kadar koli potone.

Pogosto ocenjujemo človeka, ki pravi, da mirno sprejema usodo, da je defetist, da je resigniral, se vdal. Takšni ljudje se običajno vdajo kakšni razvadi, sli ali zasvojenosti in propadajo. Ti ljudje so največkrat do vsega, kar se jim dogaja (razen če streže njihovi razvadi, v katero so zabubljeni), ravnodušni, kdaj pa kdaj pa tudi besni in včasih, na tihem mogoče tudi žalostni.

Vendar je mornar v tej pesmi vse kaj drugega kot to. Ravno nasprotno : vesel je in močnega srca. Usode nikakor ne sprejema ravnodušno, marveč s pogumom zre v neznano dogajanje, ki mu prihaja nasproti, in se veseli vsakega trenutka svojega življenja. Njegov odnos do neznanega, do skrivnosti prihajajočega je odprt. Da je lahko odprt, pa mora biti obenem voljan temu, s čimer se bo srečal, vselej odgovoriti, kakor to dogajanje od njega zahteva. Zato mora biti pozoren, skrbno in natančno mora slediti vsem znamenjem in namigom, ki mu jih prinaša življenje, da jih pravilno razbere, in ničesar ne sme zanemariti ali lahkomiselno zavreči. Le tako se lahko pravilno odziva. Voljno sprejemanje usode je zato povezano z odprtim odnosom do vsega ter pravilnim odzivanjem : na pravi način, ob pravem času in na pravem kraju. Ker se mora odzivati tako, kot to dogajanje od njega samo zahteva, pri njem ni nobenega prostora za majhne kalkulacije, bojazni in omahovanja zaradi lastnih koristi ali prestrašenosti zase pred morebitno nevarnostjo. Ta človek je izjemno neodvisen in svoboden, čeprav dela natančno to, kar mora. Kdor pa je svoboden, se ne pretvarja. Nujnost in privilegij svobodnega človeka je, da je takšen, kakršen je, da je neprisiljen in odkrit. Samo človek, ki je svoboden in odkrit, pa se lahko veseli življenja, samo takšen človek je lahko v resnici vesel.

Ta pesem pove nekaj bistvenega. Človeku, ki je izgubil svoj nekdanji temelj, ki je ostal brez kompasa izgubljen in ki se je v strahu pred padcem v prepad oziroma svojo utonitvijo obrnil proti Sebi in v sedanji zaslepljeni lovski strasti uničuje vse okoli sebe, kaže možnost izhoda : nov temelj v odprtosti odnosa do vsega in do Sebe.

Druga od teh dveh pesmi je naslovljena z izrekom iz temnega medija Heraklita panta rei, »Vse teče«. –

Ta pesem svetuje neko distanco, distanco do vsega, tudi do Sebe. Vendar, ali nismo do vsega in vsakogar skoraj vedno na neki distanci, ki nam omogoča, da to ali tega jasno razločimo, določimo, pozicioniramo. V prav takem odnosu smo zelo pogosto tudi s Seboj, saj neredko analiziramo in ocenjujemo sami Sebe in svoja dejanja. Takšen oddaljen, distanciran odnos je še posebej prisoten v vsaki znanstveni dejavnosti, je dejansko sploh predpogoj za njeno izvajanje. In kaj ima ta odnos opraviti s tem, da vse teče, da se vse pojavlja in izginja, da se nič ne ponovi ? In končno, ali je to sploh res, da se nič ne more ponoviti, saj n.pr. lahko na nosilcih zvoka in slike, CD-jih, video-trakovih, DVD-jih večkrat zaporedoma poslušamo in gledamo iste posnetke ?

Ta pesem opozarja na popolnoma drugačen odnos oddaljenosti od vsega in Sebe. Opozarja na enkratnost življenja, pri tem pa posebej poudarja, naj človek ljubi vse, kar z njim potuje, tudi vse, kar se mu v prsih skriva, up in borbo, strast, bridkost, a na vse naj gleda kot iz daljine, kot da ni nič njegovega, kot da bi gledal na spomine. V našem običajnem distanciranem odnosu, o katerem smo prej govorili, ne moremo zaznati nobene ljubezni, pravzaprav nobenega čustva. Odnos je objektiven, neobremenjen s kakršnimi koli čustvi. Očitno je tudi, da bi bil kakršen koli čustven odnos bistvena ovira za kakršno koli znanstveno dejavnost. Odnos, na katerega opozarja pesem je neznanstven, čustven in vendar distanciran. Pri tem pesem izrecno in večkrat poudarja ljubezen. V tem posebnem distanciranem odnosu ni prostora za druga čustva, zlasti ne za sovraštvo, jezo, ljubosumje, ki so težka, strastna čustva. Prostora pa ni niti za strastno ljubezen, saj pesem svetuje, naj človek na vse, kar ga notranje močno obvladuje in veže, pri čemer izrecno omenja strast, gleda z ljubeznijo iz te posebne daljine. Odnos človeka, zdaj in tu, naj bi bil takšen, kot da ga ni več in da je vse, kar se mu dogaja, hkrati že preteklost, katere se z neko posebno ljubeznijo spominja. Takšen odnos ima človek, ki se intenzivno sooča s Smrtjo. Pesem govori Človeku, naj vselej in povsod misli na Smrt. Vendar ne samo razumsko, na splošno ali celo površno in le občasno, marveč naj na vse, kar se mu dogaja, gleda iz stalnega spomina na Smrt. Človek, ki živi in dela iz odnosa spominjanja Smrti, pomni Smrt. Preveva ga neka posebna odgovornost do vsega, kar ga obkroža in na kar naleti, vse, vsako stvar in vsakega človeka, vidi v neki posebni svetlobi enkratnosti. Iz tega posebnega videnja enkratnosti vsega – ko je tudi vsaka ponovitev posnetka v različnosti občutij enkratna - se odloča pazljivo in odgovorno in doživlja vse s posebno intenzivnostjo spominjanja. Človek, ki živi na ta način, stoji v odprtosti, iz katere ga Smrt nagovarja k lepoti in resnici življenja in v kateri mu vse dogajanje s posebno silo prehaja v spomin.

V življenju mineva vse. Tudi sami izginemo in z nami naše življenje, prav tako spomin na nas in na naše življenje, ki ga požira megla pozabe.

Kakšen je potem pomen te pesmi? Pomen te pesmi je skrit in mnogo globlji, kot se zdi na prvi pogled.

Ta pesem, potem ko govori o nepovratnosti vsega in oriše naš izgubljeni položaj, da plovemo v neznano stran, s posebnim poudarkom naroča: zato trenutka ne izgubi in ljubi, dokler ti svetli čas je dan. In nato nas opozarja, naj gledamo predana bitja, otroke, trud moža, matere oči.

Iz tega izhaja več stvari. Najprej, da smo bili po neki višji Volji, posebni Milosti, pripuščeni v svetli čas, v svetlobo. Tu se oglasijo svarilne besede, izrečene skozi velikega tempeljskega čuvarja:

»Nichts darf schauen das Licht, was nicht
den Hohen gefaellet...«

ki bi lahko v prevodu glasile:

»Nič, kar ne ugaja Nebeškim, luči
zreti ne sme ...«

Nadalje izhaja, da nam je čas skopo odmerjen in da ga zaradi tega ne izgubljajmo. In končno nam je povedano to, kar je za nas najpomembnejše:

Naj bomo v življenju pozorni, naj gledamo in naj ljubimo vse, kar v življenju srečamo.

Zdi se, kot da smo pred nekim lepim splošnim naukom, s katerim se načelno lahko strinjamo, s katerim pa v bistvu ne vemo kaj početi.

Vse, kar mineva, se lahko ohranja le v živem spominu. Spomin je živ samo, če je prepojen s čustvi, če ga čustvovanje preplavlja in budi. Posebej močna in tesna vez je, če nas veže na tisto, kar je preteklo, resnična ljubezen. V spominjanju je dana izjemna možnost, da se nam, izgubljenim potnikom na drvečem vlaku že skoraj popolnoma utirjene dejanske resničnosti, življenje, ki beži mimo nas v pozabo, čudežno vrne.

Kaj to pomeni?

A mogoče bi si morali v odgovor na to vprašanje zastaviti drugo vprašanje:

Katero strahotno spoznanje, katera strahotna sila je prikovala medij Marcela Prousta v Iskanje izgubljenega časa?

Odgovor na to vprašanje je obenem skriti pomen te pesmi.

To spominjanje, v katerem se spominjamo samih Sebe, je možno le, če najdemo pot nazaj k Sebi domov, v skrivni prostor iskrenosti s Seboj, ki se nam lahko odpre v tisti tihotni uri. To pot bomo našli, če znamo biti vsaj včasih odkriti, takšni, kakršni smo. In to spominjanje se bo lahko zgodilo, če iz tiste posebne distance in ljubezni do Sebe zmoremo prositi in moliti in tako priklicati spomin, si priznavati naša dejanja in opustitve in tako omogočati dozorevanje resnice. Vse, kar je, je v luči večnega izvira - Resnice, Svobode, Ljubezni - ki nam ostaja zakrit za ploskvijo dejanske Resničnosti. Kadar se dogodi Spomin, v katerem se človek spomni Sebe v resnici, kakršen je, se dogodi v Resnici. Takrat se v Resnici vse zasveti na poseben, nov način.

Samo čustven človek, ki je v življenju močno ljubil, je resnično živel. Rodil se bo v neskončno valujoč sijaj.

Lili je resnično živela.

Ljubila je, močno je ljubila. Bila pa je tudi svobodna in odkrita v času, ki je to komaj dopuščal. Ne glede na vse nevarnosti in prepreke je bila zvesta Sebi: pomen presenetljivih dvojin, menjav prve in druge osebe v posameznih pesmih iz tega medija in srečevanj s svojo dvojnico v pesmi »Srečanje«, da se z njo na svetu tujem spet posestrim in spojim, še ni bil mišljen. Prav zaradi te svoje neomajne zvestobe pa je lahko bila medij, izjemen medij skrivne govorice. Pesmi-izreki iz tega medija so po globini misli, daleč presegali tedanji čas in so ostali bistveno nerazumljeni. Tudi danes so lahko razumljeni le kot sestavni deli čudovite evropske miselne simfonije, kateri izvirno pripadajo. Zgolj estetsko obravnavanje teh pesmi ali pa celo le sladokusno uživanje oziroma površno navduševanje nad njihovo izrazno močjo in lepoto oblik ostaja na njihovem obrobju ter zgreši in v bistvu zniči njihov pomen.

Ob obletnici, ki ji je ta zapis posvečen, je naposled treba opozoriti na doslej - še po skoraj pol stoletja – neodkrito globino misli teh pesmi.

Za ta dela. se je popolnoma žrtvovala. Vendar je za to ni treba blagrovati. Blagruje jo namreč tista neizmerna Sila, ki ji je spodmaknila tla pod nogami in jo potegnila k Sebi. Njej je ostala zvesta do smrti.

V delu »Vrt za gradom« je za te medije rečeno:

»... ti so edini, ki si sami pišejo
sodbo, tako da naj bi od njih nič ne ostalo na svetu ...«

Živijo dela.

In če se jim posvetimo, oživijo vsakič v novi luči. So božji biseri, izstisnjeni iz srca. Tisti, ki išče in odkrije te zdravilne, črne jagode, naj vzame le eno in jo previdno nosi v Sebi. Pazljivo naj prisluškuje, več dni in noči, več tednov, kdaj se bo odprla.

In ozdravljena bo njegova duša.


nazaj na mišljenje