Nazaj na mišljenje

               PROPAD PRAVNE DRŽAVE

Pravna država je danes samo še na videz. Kako, s čim se utemeljuje ta – vsaj na prvi pogled – drzna misel? Na prvi pogled in najbolj očitno prav tam, kjer je najbolj očitno videti, da pravna država deluje.

Pri sprejemanju in uveljavljanju predpisov.

Prepričan sem – in mislim, da bi mi malokdo nasprotoval – da deluje proizvodnja novih predpisov tako rekoč neprekinjeno v izjemnih obratih. Danes zanesljivo ni nobenega človeškega bitja, ki bi lahko to neizmerno produkcijo neposredno sledilo. Brez informacijske tehnologije in njene tehnične oživitve ter nenehne vzdrževalne skrbi nad njo, bi ta produkcija v največji meri ostala sploh nevidna, pod gladino njene objave.

              

                                            

Seveda se človek vpraša, čemu takšna izjemna, nezadržna proizvodnja? Zaradi vedno večjih potreb ali vedno bolj nujnega urejanja človeških odnosov? Ali zaradi silovitega tehnološkega napredka? Mogoče zaradi čedalje večjega propadanja narave? Ali zaradi čedalje številčnejših, vedno novih in bolj nujnih izzivov potapljajoče se sedanjosti? Nuje, da se človek sredi orkana obdrži na krovu ladje? V steni, na kateri visi in ki se nenehno nevarno kruši, da po njej nevarno polzi? Ali mogoče celo zaradi božjih, svetih zapovedi?

Bogovi so zapustili človeka. Vsaj tako so rekli nekateri.

In če je temu res tako, ali smo sedaj samo še v svetu človekovih zakonov? Je ta hiperprodukcija predpisov, način, kako izginjajo pradavna načela in pravila nekdanjih bogov v sodobnem, samo še človekovem svetu?

Očitno je tako.

Očitno mora biti tako.

In če je tako, kakšna je veljava teh današnjih predpisov? Na splošno je videti, da navzven velika, po občutku pa precej navidezna in majhna – veljava se izkaže le, ko se z učinkom kazni uveljavi.

Ampak kaznovanje je zelo redko prisotno in še takrat večinoma začasno. Le skrajno redko je uveljavljeno vsaj približno v času, ko je njegov razlog še zaznaven v spominu. Pa hitro tudi spet izgine iz spomina. Vse prej se zdi kot nepričakovano naključje. Tisti, ki ga zadene, je imel pač smolo. Čedalje bolj se zdi, da ga je zadela nesreča. Naključje, ki je pri tistih, ki bližje poznajo razmere, velikokrat že bilo pričakovano, a je bilo njegovo uresničenje največkrat dokaj neverjetno. Pri tem pa niso presenetljiva niti naključja, ko nekoga zadene kazen po krivem ali je vsaj tako videti ali on sam tako misli, mogoče celo njegova okolica.

Naključje čedalje bolj vlada, njegovi razlogi in posledice so nedoumljivi.

Kar je zanimivo in mogoče celo presenetljivo, je, da ti pojavi očitno skoraj nikogar posebej ne vznemirjajo. So kot majhen stres, komaj hipno vzvalovanje – in že so proč. Človek ostaja prikovan v svojem vsakdanu, ki s hitrostjo bežeče pokrajine prihaja in izginja mimo okna prostora, kjer se nahaja – če natančno premislimo – po naključju.

Lahko pa, da se njegovo naključno nahajališče na lepem strese. Da sunkovito zdrsnejo stvari, popokajo zidovi in se tudi sam opoteče. Lahko celo zleti iz njemu določene proge letenja, se prevrne, zgrmi v prepad. Se rani ali ubije. Vse je mogoče, vse vsak čas. S tem si skoraj nihče ne beli glave – ko se zgodi, se zgodi – in mine.

Tako se to dogaja, vse bolj pogosto, podobno – in postaja navada.

Vsa neizmerna grmada predpisov obenem postaja čedalje večja navlaka, s katero se sicer ukvarja neizmerno število ljudi, nekateri celo zelo zavzeto, a nihče zares – saj to niti ni mogoče.

Predpisi in tisti, ki se z njimi ukvarjajo, se zdijo na zunaj izjemno pomembni, celo najpomembnejši – a kje so v resnici?

Od strani jih gledajo novinarji.

Tisti pa, ki na svetovnem igrišču igrajo v igri, ki ji zaenkrat še rečemo »gospodarski razvoj« in stavijo na vložke, ki jih zaenkrat še vidimo v obliki »kapitala« ali »denarja«, zanje nimajo časa.

              


Nazaj na mišljenje