Nazaj na mišljenje

v pokanju časa                            

IZVIRNOST IN POSNEMANJE

(avanturistični poskus spominjanja predsokratske misli iz dobe tehnologije kloniranja)


...če se bije boj                               
med Nebom in Zemljo,                              
kako bi bilo mogoče,                              
da bi človek ne bil                               
potegnjen v ta vrtinec?                               
...zgrajen je vesoljski predor,                               
vanj divja črna truma,                              
v petah me zbada,                              
strah je pošasten,                              
vse razdrto nemo stoji.                              


Drage prijateljice in prijatelji, naj se vam zahvalim za vašo prisotnost in naklonjenost, da se skupaj podamo na pot, kamor nas vabi naslov tega predavanja. Biti prijatelj prihaja namreč od prijati, kar izvorno pomeni biti naklonjen, imeti rad. Vsi, ki nam prija, ki imamo radi, ki nam je blizu mišljenje in smo zanj odprti, smo zato med seboj prijatelji v nekem posebnem, temeljnem pomenu te besede. Nekako smo si  sorodni. S starogrško besedo bi rekli, da smo koinoi ali  xynoi, pri čemer po Grško-slovenskem slovarju Antona Doklerja, ki je izšel v ponatisu leta 1999 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani ( v nadaljevanju GSS), ta beseda etimološko izvira iz besede kom-jo-s, sorodno latinskemu com-, cum. Bi tedaj ta sorodnost lahko pomenila toliko, kot  biti v skupnosti skupaj s seboj? Pri tem pa bi mogoče morali pomisliti na to, da se kot ljudje še vedno razumemo iz besede  homos, ki po GSS et. izvira iz besede somos, slov. so-, lat. sor. simil, simul itd. in pomeni 1)“taisti, ravnotak, sličen”, 2. “skupen, vkupen”, kot prislov  homoos pa a) “obenem, skupaj” b) “enako, ravno tako (kakor)”. V tej zvezi se zdi potrebno obrniti pozornost tudi na besedo  homoios s pomeni “podoben, sličen, enak, istovrsten, (ta)isti, skupen, občen, za vse enak, splošen, enakomeren, primeren, ugoden”. Se v teh pomenskih različicah besede, v kateri se kot ljudje razumemo, skriva temeljna zmeda, v kateri kot ljudje tavamo? Se v pomenih  istosti in skupnosti  na eni strani ter pomenih  enakosti in splošnosti na drugi strani, ki jih zamenjujemo med seboj, ne odpira vprašanje  identitete, ki je za vsakega od nas - zavedno ali nezavedno - bistvenega pomena? To vprašanje muči človeka že od nekdaj, to vprašanje je v ospredju vseh njegovih filozofskih razglabljanj, fundamentalnih znanstvenih raziskovanj ali umetniških ustvarjanj - pri vsaki od teh treh zvrsti človekovih dejavnosti, ki jim lahko najdemo korelat v znani metafizični trojici  “verum, bonum, pulchrum”, na svoj poseben način - s tem da je bila znanost, ki danes praktično vse obvladuje, ves čas v nekakšnem podrejenem položaju, v neki odvisnosti od preostalih dveh, še posebej od filozofije. V dosedanjem človekovem samorazumevanju je obdržala svojo veljavo definicija človekovega bistva z opredelitvijo  animal rationale, ki je stara približno 2.300 let in se je zapisala Aristotelesu. V času veljavnosti te definicije je človek  superioren nad naravo, v svojem odnosu do drugega (ne so-) človeka pa v temelju  enak in pri tem vendarle hkrati bistveno  neenak  ter živi v območju določene vsakokrat splošno veljavne resnice. Se človek tudi danes še vedno razume kot animal rationale? Zdi se, da je dihotomija čutno-razumskega prisotna danes bolj kot kdajkoli prej. Tehnološki razvoj, še posebej na področju računalništva, katerega tempo postaja nedojemljiv, ter strahotna poplava potrošnih dobrin, ki na vsakem koraku čutno izzivajo, že skoraj neznosno razdvajata in stiskata sodobnega človeka. Je mogoče reči, da se danes človek v svojem bistvu “animal rationale” dokončno uresničuje? Pri tem pa se dogaja s človekom nekaj čudnega in bolnega, kar že dolgo izpričujeta filozofija oziroma mišljenje in umetnost: v svojem bistvu je obrnjen proti sebi in se prazni. Sredi velikih užitkov in naslad zeva v njem velika praznina.  Velja Človeško še med ljudmi ?   Mogoče je prav sedaj dozorel čas, da si človek ponovno zastavi vprašanje po svojem bistvu. Mišljenje, ki že nekaj časa išče svoje korenine v davni antični misli in misli bližnjega in daljnega vzhoda, je to že storilo.  Postaja danes človek v svojem bistvu tisto naravno bitje, ki se je izgubilo in se išče? Ali pa se človek določa po tem, kar počne, po vlogi, ki jo ima v družbeno-ekonomskem sistemu?

Na začetku mi dovolite dve pripombi. Predavanje imam sestavljeno v pisni obliki, vendar ga bom vsaj deloma skušal povedati ustno, t.j. po spominu in deloma mogoče po trenutnem navdihu. Takšen govor seveda ne more biti tako natančen, kot je pisana beseda. Vendar me tega tukaj ni strah, vsaj ne pretirano, saj sem med prijatelji, ki so odprti in naklonjeni temu, da je moja beseda prav razumljena in da naše skupno premišljanje uspe. Imam pa tudi opomnike v pisnem besedilu, ki sem si jih pripravil, da bodo mojemu spominu v pomoč. Zato upam, da ne bom zašel na stranpot ali kaj bistvenega pozabil. Reči namreč moram, da bi bilo nekako neprimerno (čeprav danes niti ne več paradoksalno), če bi predavanje, ki si je vzelo za svojo temo izvirnost, v celoti prebral. Pa smo s to opombo mimogrede tudi že nekaj povedali v zvezi s samo izvirnostjo, načinom, kako se nekaj, kar je izvirno, dogaja? Po povedanem je dogajanje izvirnega v nekem bistvenem odnosu s  spominom  in  navdihom,   ki jima sicer lahko na določene načine pomagamo, ki pa se vendarle dogodita sama od sebe,  naključno. Se rojstvo nečesa izvirnega tedaj dogodi  le  po naključju?

Je vse, kar je izvirno,odvisno od naključja? Je bistvo izvirnega v tem, da se  naključi? Je naključje izvirni dogodek in s tem obenem tudi dogodek izvirnega?   Po Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja, ki je izdala založba Mladinska knjiga leta 1997 (v nadaljevanju SES) pomeni “naključiti se” “zgoditi se, pripetiti se”. Slovan. ali pslovan. pa naj bi sorodna beseda “k’lučiti se” prvotno verjetno pomenila “prilegati se (kot ključ v ključavnici)”, nato “ustrezno se najti ob istem času na istem mestu” in končno “zgoditi se”. Domnevati bi bilo mogoče tudi povezave do let. “kl’ut “ “uspeti, doseči”, “kl’utas “ “usoda”, lit. “kliautis “ “skladati se, ujemati se”. S tem se odpira cela vrsta novih vprašanj. Se morajo nekatere okoliščine ujemati, da se naključje pripeti?Mora biti tedaj naključju predhodno sploh omogočeno, da se zgodi? Je mogoče tedaj naključju pomagati, da se zgodi?In v kakšni zvezi je naključje z usodo in v kakšni zvezi sta usodno in izvirno? Mora človek v sebi poglabljati -“do-kopati”- odgovarjajočo ključavnico, da jo lahko ključ naključja odpre? V kakšnem razmerju sta takšno poglabljanje in vrtanje, kateremu je človek danes izpostavljen?V kakšnem razmerju sta naključje in gotovost znanstvene resničnosti, v kateri danes živimo? Ta resničnost naključju ni naklonjena. V tej resničnosti je vedno manj naključnega. Pač pa v njej obstaja neka druga nevarnost, ki jo resničnost z vedno bolj številnimi in zanesljivimi varovalkami odklanja: da namreč pride do pomote, napake. Se tudi napaka dogodi po naključju? Kakšen je pomen napačnega za človeka? Ko se pripeti napaka, se pokaže, da je bilo nekaj pomembnega prezrto. Je dogajanje napak tedaj na nek način opozarjanje na neko prezrtje?

Iz zgornje opombe pa ne izhaja samo to, da naključju lahko pomagamo, da se zgodi, marveč da je po drugi strani naključju, ki je izviren dogodek, tuje, če se preveč ali celo (skoraj) izključno opiramo na takšna pomagala. Tako bi bilo tudi branje vnaprej pripravljenega pisnega besedila - kar sicer pomeni za predavatelja bistveno razbremenitev - v nekakšnem nasprotju s pomenom, ki naj bi ga to predavanje, s katerim si želimo približati pomen izvirnega, imelo. Prekomerna uporaba pomagal izključuje naključje. Pomeni to, da takšna uporaba pomagal tudi ovira ali preprečuje nastajanje izvirnega? Ampak mar ni bilo rečeno, da so pisni opomniki spominu v pomoč? Da bi brez njih lahko zašli na stranpot ali kaj bistvenega pozabili? Kakšna dvo-pomenskost teh pomagal, ki so na nek način pomniki za človeka, se tu razkriva? Pa so tudi predmeti, ki nam lajšajo življenje, takšni pomniki? Zdi se, da temu ne bi mogli pritrditi. Predmetov kot takšnih (skoraj) več ne vidimo, marveč smo z njimi v stiku (skoraj) samo z njihovo rabo (in vzdrževanjem), ki pa jo tudi (skoraj) samogibno opravljamo - naše razmerje je (skoraj) vselej usmerjeno na nek določen smoter zunaj nas, ki ga hočemo doseči. Nas predmeti “ključijo” v pomenu zaklepanja, zavajajo proč od bivanja, v za-bivanje (za borav), (po)za-bo? Kako se razlikujejo pomagala, ki so človeku pomniki, od pomagal, ki so človeku “(po)za-b-niki”? Velikemu magu, pesniškemu mediju Gregorju Strniši se je v pesmi, katere naslov je “Stvari”, zapisalo:

Niso prijatelji ljudi -
ljudje so stvarniki stvari,
stvari se, odkar stoji svet,
puntajo očem, dlanem.”

Pa vendar - ali se človekova pomagala med seboj v resnici popolnoma ločijo ali pa je vendarle tako, da so pomniki lahko tudi pozabniki in pozabniki pomniki? Mar predmeti na izreden način hkrati ne odpirajo svetlobi dostop, da tako neposredno, kot še nikoli doslej, zasije človeku? Neznanemu mediju se je (prevedeno v slovenščino) tako zapisalo:

Za zaveso
Se križa Vse.
Od nekdaj Se Usodno dogaja v sporu.
Črna sredina vleče Vse vase,
odprto drži Jo svetloba na robu.
Sedaj pa Se v Usodi sami prevrača
in je odgovornost velika.
Odprto držanje sredine ni vzdržno, Vse izginja
in čaka, da Se zgodi.
Človek naj se pripravi.
Zadet je, ko iz sredine zasije svetloba.”

Druga opomba naj takoj na začetku pojasni, zakaj v tem predavanju dosledno označujem tiste, ki jim sicer običajno pravimo avtorji, za medije. Beseda avtor prihaja iz latinske besede “auctor” in pomeni povzročitelja oziroma “stvaritelja” nekega dela. Veliki duhovi pa so v Sebi izbrušeni mediji, pripravljeni, da se skozi njih dogodi naključje izvirnega. So v svojem medialnem bistvu odprto pripravljena možnost, s katero se naključju dogodek omogoči in pri njegovem rojstvu tudi odgovarjajoče pomaga. Stvaritve, ki so nam posredovane prek teh medijev, niso nastale z nobenim namenom, najmanj pa s tem, da bi se ti mediji z njimi kakor koli potrjevali. Bilo bi tedaj tudi nepravično, če bi jih brez vsakega razlikovanja uvrstili med avtorje, ki so zaradi različnih namenov, največkrat pa zaradi svoje potrditve (ali “narcistične polastitve“,kot je rečeno prek medija Strniše, obj. v spodaj cit. delu) izdelali in še vedno izdelujejo neštevilne izdelke. Poplava teh izdelkov je eden od načinov, kako se danes dogaja Pozaba. Drugače od teh izdelkov pa stvaritve, ki so nam posredovane prek teh medijev in so danes zasute z izdelki Pozabe in od človeka zapuščene tudi same tonejo v pozabo, kličejo človeku, naj se vrne nazaj k Sebi in pomaga na pot Spominu. Naj spomnimo v tej zvezi na nekatere besede, ki so bile izgovorjene prek medija Strniše na srečanju z njim ob priliki izdaje zbirke “Vesolje” v Osrednji knjižnici občine Kranj 9.12.1983; takole so zapisane v delu “Interpretacije”, posvečenem temu mediju, ki je izšlo v založbi Nove revije leta 1993:

... da je umetnost kot umetnost neznansko pomembna ravno zato, ker odpira vsakega posameznika...”

Naj podkrepim to svojo misel o nastajanju besedne umetnine same iz sebe... Avtor ni niti posnemovalec ... niti ni najbolj svoboden ustvarjalec ... Avtor je poustvarjalec, ki mora znati presneto dobro čakati, prisluškovati in gledati z notranjim vidom, tistemu, kar se javlja v njem ali skozenj, in potem tisto stvar čimbolj pravilno in dosledno zapisati tako, kot sama zahteva.”

Spominjanje na medialen način ustvarjanja ima še poseben pomen, ko si skušamo približati antično pesniško ustvarjalnost in mišljenje. Kot vemo, se takšna pesnitev ali delo redno začne z obračanjem na Boginjo ali Muzo, kot n.pr. Ilias z besedami: “Menin aeide, thea, Peleiadeo Ahileos ulomenen ...” ali pa Theogonia z besedami: “Musaon Helikoniadon arhometh’ aeidein...” Pri tem ne gre le za neki običajni način uvoda v pesnitev ali delo, kot na to posamezni komentatorji (n.pr. Ernst Heitsch) upravičeno opozarjajo, marveč za živo verovanje, da je ustvarjalec (oziroma kot je povedano preko Strniše “poustvarjalec”) le posrednik božje govorice. Kot vidimo, to videnje kljub strahotni znanstveno-tehnološki okupaciji sveta še vedno ni ugasnilo, nasprotno, njegova resnica je vedno znova izkušena.

Današnje predavanje ima naslov “izvirnost in posnemanje”, ki sam po sebi ne obeta nič posebej razburljivega. Oba pojma sta nam namreč brez posebnih razlag znana, se pravi, da se nam zdi, da sta nam dovolj razjasnjena in da zato pravzaprav ne zaslužita kake posebne pozornosti. Kot vse drugo, kar nam je dovolj znano, toneta v tolmun pozabe. Mogoče pa bo premišljanje o njiju v današnjem času, ko človek razkriva svoj genom in se klonira, zopet postalo aktualno. Tu seveda o pomenu aktualnosti ne bomo govorili, recimo le, da je dejanskost resničnosti, kamor nas je potisnila Usoda in v kateri se uživaško in mučno prebadamo, naprezamo, trgamo, ko smo čutno-zavestno skoraj nenehno na preži ali zabubljeni vase, ali pa v nekakšni brezčutnosti in polzavesti skoraj samo še vztrajamo v nekakšni odsotnosti, ki ji tudi rečemo vsakodnevno vegetiranje, način, kako nas zagrinja tema (Erebos, ne Nyx), s katero se bliža Pozaba. Raztrgani ali odsotni smo izgubljeni.

Kaj ima to opraviti z izvirnostjo in posnemanjem? Je kakšna povezava v tem, da postaja človekovo okolje čedalje bolj predmetno? Ali s tem da nam svet, v luči katerega človek od nekdaj domuje, izginja, ali kot pravi neki izrek (preveden v slovenščino), da je odprta samo še špranja in da luč, ki vedno ostreje žarči, počasi ugaša? Sta predmetenje narave in ostro žarčenje ugašajoče luči v medsebojni zvezi?

Vnaprej naj opozorim, da si ne obetajte od tega predavanja, da boste na ta in številna druga vprašanja dobili že kar nekakšne dokončne odgovore. Nasprotno, bojim se, da boste od tega predavanja odšli z več odprtimi vprašanji, kot ste jih nosili v sebi prej, ko ste na to predavanje prišli. Obljubljam pa vam, da to predavanje ne bo nekaj običajnega, torej predavanje, kot smo jih vajeni in kar si pod tem pojmom predstavljamo, marveč vas vabim na drzno potovanje v neznano, v avanturo, katere izid ni jasen in med katero lahko pričakujemo različna presenečenja.

Brez kakih posebnih pojasnil nam je jasno, da je tisto, kar je izvirno, na nek poseben način dragoceno, medtem ko ima posnetek izvirne stvari bistveno manjšo vrednost. To, kar je izvirno je enkratno, za posnetek pa tega seveda ne moremo trditi, saj gre pri njem le za

ponovitev enkratne stvari, če ne celo samo za posnetek posnetka, ponovitev že ponovljenega. Zdi se, da je dragocenost izvirnega v njegovi enkratnosti - pa je temu v resnici tako? Ali ni enkratnost v neki bistveni zvezi z neponovljivostjo? Kar je enkratno, vsekakor ne more in ne sme biti ponovljivo. Je tedaj tako, da noben posnetek nikoli ne more v popolnosti ponoviti izvirne stvari? Nobena, še tako natančna reprodukcija n.pr. slike, ki je nastala izpod čopiča velikega slikarja? Bistvena povezanost izvirnosti z umetniškim delom (kot tudi z vsem naravnim) je na prvi pogled očitna. In vendar lahko tehnično popolen posnetek skladbe, ki je nedvomno umetniško delo, vedno znova predvajamo in poslušamo, pri čemer nas ta glasba prav tako čustveno vznese in navdušuje - na njej lasten način osvobaja. Tudi vsako knjižno delo, ki je tiskano v številnih izvodih, lahko vedno znova vzamemo v roke in prebiramo. Je tedaj umetniško delo ponovljivo in tedaj ni nujno enkratno? In če je bistvo umetniškega dela v tem, da nas notranje osvobaja, mar ni tudi bistvo vsakega čutnega užitka v tem, da nas sprošča? Smo tu prezrli neke malo opazne, vendar pomembne razlike? Pustimo ta vprašanja odprta. Vsekakor lahko rečemo, da nas umetniško delo, ki to v resnici je, nagovarja z neko nenavadno neposrednostjo. Ob tej (ne-razumni) neposrednosti z umetniškim delom sploh ni mogoče drugače vzpostaviti odnosa, kot da se mu odkrijemo, t.j. da se mu posvetimo brez predsodkov iz prostora naše intimne iskrenosti. Samo v tem posebnem odnosu, ki nas zamakne k sebi in odpre, se lahko dogaja čutno-čustveno-predstavno-spominsko medsebojno prelivanje umetniškega dela z nami, ki nam omogoča samospoznavno izkustvo - da se v nas zaseje seme naše možne duševne rasti.

Blesk umetnine prihaja od tega, da je čudovita stavba, ki je nedostopna razumu, se je zapisalo v delu “Vrt za gradom”.

Ko se prebudimo iz zamaknjenosti, v katero nas nagovarja umetniško delo, nam ne more biti jasno, kako je lahko v “Politeii” miselnega medija Platona pesniško delo le navaden posnetek posnetka. Navaden ne pomeni tu le cenenosti, marveč predvsem malopomembnost, plehkost, neživost. Je bila v času, ko je svetil eidos, nujnost posnemanja in utrjevanja oblike tako močna? Kako je lahko bila pri mediju Platonu oblika, ideja edino resnično bivajoča stvar, celo bolj bivajoča kot dejanski predmet, ki naj bi bil v resnici le njen nepopolni posnetek?

Iz Danosti nas iztrga bliskavica nekega davnega izreka. V dobi predsokratikov je mišljenje že napovedalo usodnost posnemanja in ponavljanja za človeka. Kakšno je to mišljenje, ki je bilo po pravici poimenovano kot izvirno in ki nas danes znova tako močno priteguje? Že na prvi pogled je bistveno različno od razlag, ki smo jih vajeni. Pogosto se prikaže kot razodetje, je največkrat fragmentarno v obliki izrekov ali pesnitev, utemeljujoče se samo iz sebe in zato brez dokazov, pa vendar že ob zahajanju mythosa v oddaljevanju od dogajanj Iliade in Odiseje, ki živijo skozi veliki medij Homerja, kot tudi pomnikov Theogonije ter Del in dnevov, ki so ohranjeni skozi veliki medij Hesioda, obračajoče se od sebe na pot iskanja z začetki paradoksalnega dokazovanja, razpeto med dvomom v čutno zaznavo in slutnjo, da bo razum poražen.

Se z našo dobo predmetne resničnosti in pomanjkanja časa usodno dopolnjuje takratna doba, ko je svetloba Resnice še sijala iz celotnega stvarstva ? Smo zato danes tako blizu temu mišljenju?

Izrek, ki je iz teme davnine zablisnil, glasi po”temnem” mediju Heraklitu :

Ethos anthropo daimon”.

Ali v prevodu:

Etos je demon človeku.

Kako naj razumemo to nenavadno misel? V nemškem prevodu Fragmentov tega medija iz dobe izvirnega mišljenja, ki mi je na voljo (avtorja Bruna Snella, založbe Artemis & Winkler, v zbirki Tusculum, v II. nakladi iz leta 1995, na str. 36 pod oznako B 119) se ta misel glasi:

Die eigene Art ist des Menschen Dämon.

To bi v slovenskem prevodu glasilo:

Človekov demon je njegova lastna narava (nrav, značaj).

Pa temu prevodu lahko zaupamo, mu smemo slediti? Po njem se zdi, da naj bi bil pomen misli iz tega reka ta, češ da je za človeka pogubna njegova lastna nrav, ki mu je usojena, da človeka obvladuje neka temna sila, ki se skriva v njegovem lastnem značaju. Kot se zdi, ima ta misel nek smisel, saj nam govori n.pr. o tem, da je človek po svojem bistvu razdiralen. Kljub temu ostaja dvom. Najprej se moramo vprašati, mar ni ta pomen preveč “ideološki”, da bi ga smeli pripisati izrečenemu reku po tem velikem mediju. Marsikaj, kar nam je po njem sploh še ohranjeno, je vse do danes skrivnostno in morebiti so mu tudi zaradi tega nadeli vzdevek “temni”. Dvom pa ne nastaja le zaradi pomena tako prevedene misli, marveč tudi zaradi tega, ker ta prevod izvirniku ni zvest. Vselej obstaja namreč nevarnost, da prevajalec, ki mu pomen misli v izvirniku ni jasen, poskusi pri prevajanju tej misli vendarle najti nekakšen logičen, sprejemljiv, običajen smisel, saj je sicer pravzaprav niti ne bi mogel prevesti. Smo tudi v tem primeru priča takšni stiski prevajalca in s tem takšnemu nasiljevanju izvirnega besedila?

Če naj bi misel izvirnega besedila imela pomen, kot ga ima v prevodu, tedaj bi nedvomno tudi izvirnik z ustreznim zaimkom ali pridevnikom določno vzpostavil zvezo med etosom in človekom. Vendar v izvirniku ta misel jedrnato in okrajšano v treh besedah (v dobesednem prevodu, ki je v tem primeru brez težav veren izvirniku) glasi:

Etos človeku demon.

V tem stavku ni nobene takšne povezave, ki naj bi določno povezala etos s človekom kot njemu lastno bistvo (nrav, značaj). Pri tem pa se tudi zdi utemeljen pomislek, da bi v primeru, če naj bi izvirna misel le nakazovala na demonski značaj (prirojeno naravo, bistvo) človeka, kot to izhaja iz prevoda, lahko stala v izvirniku namesto besede etos beseda fizis (“fysis”). Beseda etos nas seveda neposredno navaja na besedo etika in s tem na moralo, vendar se nam zdi prevod, po katerem naj bi bila morala demon človeku, torej za človeka nekaj demoničnega, nepojmljiv in ga zaradi tega nikakor ne moremo sprejeti. Kljub temu tvegam vprašanje: Je izrek pesniško-miselnega medija Nietscheja o nujnosti prevrednotenja vseh vrednot v kakšni skrivni zvezi s tem pradavnim izrekom o za človeka demoničnem bistvu etosa?

Pomen te misli je očitno skrit v besedah etos in demon. Po grško-slovenskem slovarju Antona Doklerja, ki je izšel v ponatisu pri Cankarjevi založbi leta 1999 ( v nadaljevanju GSS), so pomeni besede “ethos”: 1.a) navadno bivališče, stanovanje, sedež; b) dežela, domovina, stan, mesto; 2. navada, šega, običaj; 3. značaj, mišljenje, življenski nazori. Pomeni etimološko sorodne besede “ethos” pa so izključno : navada, običaj, šega, in podobno pri glagolu “etho” : navajen sem, imam navado. Pomeni besede “daimon” pa so: 1. božansko bitje, božanstvo, bog, boginja. 2. božanstvo nižje vrste : a) duh zaščitnik, demon, genij; b) duh umrlih; 3. božja volja, človeška usoda; a) sreča; b) nesreča, poguba, smrt.

Pomenov je tedaj veliko, poleg tega so zelo raznoliki in celo samim sebi nasprotni. Kako tedaj prevesti to misel, s katerimi pomeni? Tako smo mimogrede naleteli na posebno bistvo prevajanja, ki nikoli ne more biti le dobesedno, marveč mora vselej v prevodu zadeti pomen povedanega v izvirnem jezikovnem besedilu. Tu pa se je javlja pomislek, ali je sploh mogoče nam iz te sedanjosti razkleniti pomen misli, ki je bila mišljena pred več kot 2.500 leti, v popolnoma drugi dobi, dobi živih mitov in nam neverjetne bližine bogov? Po Gregorju Strniši, našem velikem mediju pesniške govorice, je bila “podoba sveta nekoč mitološka, zdaj pa je astrofizikalna” - razlika med tedaj in sedaj se zdi skoraj nepremostljiva. Pa vendar in kljub vsemu tvegam prevod te davne misli, ki bi po moje lahko glasil:

Navada je demon človeku - ... je za človeka (usodna) sreča/nesreča (rešitev/poguba).

V tem prevodu ta misel spominja in s tem opominja na poseben demonski pomen navade (šege, običaja) za človeka. Navada so določena dejanja, ki se redno ponavljajo, za katera vnaprej vemo, da se bodo dogodila in kako se bodo dogodila, in ki jih zaradi tega tudi pričakujemo. Z navadami, rednim ponavljanjem določenih dejavnosti, se zdi svet urejen, vse je na svojem mestu, nam znano in nekako domače. V toku ustaljenih navad ima življenje svojo zanesljivost in trdnost, v njem se počutimo varne. Navade nam tedaj dajejo oporo, da ne begamo brezglavo, marveč da ustrezno in kar najbolje organiziramo svoje življenje. Navada, da pospravimo določeno stvar na določeno mesto, nam pomaga, da to stvar brez velikega naprezanja spomina in iskanja, ko jo znova potrebujemo, odkrijemo. Stvar je locirana na zanjo določenem mestu. Vnaprej vem, da bom tu nanjo naletel (na-išel, jo najdel) in si to vtisnem v pomnjenje, si za-pomnim, to je držim (lociram) v mislih-za-potem. Z navado se tedaj v veliki meri izključuje naključje. V svojem okolju na stvari ne naletim več le po naključju in skoraj mi ni več treba naprezati spomina in čakati, da se mi posveti, kje bom določeno stvar, ki jo iščem, našel. Navada je tako povezana tudi s stalnim (navadnim) bivališčem (stanovanjem oziroma sedežem). Le takrat, ko sem tudi sam praviloma stalno lociran na določenem kraju (ali v določenih presledkih na določenih krajih), se lahko dejanja in stvari določijo na svoje navadno mesto v času in prostoru. Starogrški pomeni besede etos kot “navadno bivališče”, “stanovanje”, “sedež”, pa tudi “dežela”, “domovina”, “mesto” in njihova povezava s pomenom “navada” se nam nenadoma približajo. Navada je tako tudi, ko v pogledu skozi okno uzrem vajeno (običajno) podobo sosednje stolpnice ali ko nasproti vhoda stanovanjskega bloka vsakokrat znova opazim znano podobo otroškega igrišča. V tem okolju, ki mi je znano, se takorekoč brez težav znajdem in se zato tudi samo-za-vestno obnašam. Samozavedanje pa v temelju opredeljuje način mišljenja, tako da si v zavesti o sebi človek od nekdaj išče identiteto in v medsebojnih odnosih prepoznava druge po določenih bistvenih lastnostih, zlasti njihovem določenem značaju, mišljenju oz. pogledu na svet. V teh pomenih etosa nam ljudje iz našega okolja niso znani le po njihovem običajnem videzu, marveč tudi po njihovih besedah in dejanjih, ki jih s precejšnjo verjetnostjo predvidevamo in so kot takšna pričakovana. V tem osvetljenem, varnem “svetu” predvidljivih “dogodkov” se nam odpre vprašanje etosa v pomenu etike oziroma morale na poseben način.

Je morala način, kako se vzdržuje prepoznavnost, obstojnost in urejenost “sveta” oziroma naše sedanje resničnosti in pri tem vedno znova zagotavlja luč človekovega lastnega prepoznavanja ter varnost in vsakokratni način njegove eksistence? Je moralno tisto ravnanje, ki je v skladu z veljavnim običajem, in nemoralno tisto, ki krši oziroma opušča takšen običaj? Mar ni za nas še vedno prav tisto, kar je na splošno v navadi? Smo tu trčili na nek poseben, izvirnejši pomen morale? Morala se tu kaže v pomenu potrjevanja obstoječega kot (po)znanega in zanikanja neznanega kot neobstoječega. Je morala v tem pomenu povezana z znanostjo? Je potrjevanje obstoječega in zanikanje neznanega telos morale? In je zanikanje neznanega moralna transcendenca znanosti?

Znanost, ki je nova vera sedanjega človeka, obvladuje zakon ločitve in enačbe - logika v pomenu zlorabe nekdajnega logosa. Logika ne pozna sočutja. Ker pa bolj kot kdajkoli živimo v svetu znanosti, se nam v zvezi s sedanjim pomenom morale zastavlja naslednje vprašanje:

Je pomoč sočloveku v stiski moralno dejanje, ker je v skladu s še veljavnim običajem in se s takšnim dejanjem še vedno vzdržujejo prepoznavnost, obstojnost in urejenost “sveta” ? Ali pa je takšno dejanje moralno že samo po sebi?

Človeku, s katerim ga ne vežejo posebne sorodstvene ali osebne vezi, priskoči sodobni človek v resnici le še redko na pomoč. Ne pustimo se zavesti posameznim sentimentalno obarvanim liliputskim podobam, ki nam jih posredujejo mediji! Splošno mnenje je, da je skrb za ljudi v stiski zadeva pristojnih institucij - in ne mene osebno, tudi če se s takšnim človekom in njegovo stisko neposredno soočim. Morala sedanjega časa je, da mora delovati sistem. S tem je rešena zahteva, ki se je genialno zapisala Nietscheju (“Also sprach Zarathustra”, Alfred Kröner Verlag, Leipzig, 1930) in ki v prevodu glasi: “Berače pa bi morali popolnoma odpraviti! Resnično nas jezi, ko jim damo, in jezi nas, ko jim ne damo.” Berači, sinonim za ljudi v stiski, so v sodobnem svetu ena izmed zelo neprijetnih motenj. Ob njih se morala Novega sveta, za katero je od vsega najpomembnejši sistem in za katero je za človeka najpomembnejše, da je v sistemu in kar najbolj skladen s sistemom, krha na sočutju. Kaj to pomeni? Da Človeško ne velja več med ljudmi? Da je sodobni človek v bistvu neobstoječ, pogrešanec, ki je zašel, se izgubil? Da se je morala Novega sveta obrnila v zanikanje neobstoječega človeškega bistva in je postala nečloveška oziroma celo neposredno protičloveška?

Pa danes sploh še veljajo moralna načela, mar ne govorimo o razpadanju moralnih vrednot? Če pa je danes bistven sistem in njegovo delovanje, mar ni tedaj nujno, da je tudi najpomembnejša sistemu imanentna zakonitost, po kateri sistem deluje? Danes radi prisegamo na vladavino prava, zakonitosti in čedalje bolj tudi predpisanih standardov. V kakšnem razmerju sta zakon in morala? In v kakšnem morala in etika in etika in etos? Očitno pa je tudi, da je med šego in navado zelo velik pomenski razloček, vse kaže pa, da je pomenske premike mogoče zaznati tudi med šego in običajem ter običajem in navado. V tej zvezi se nadalje zastavlja vprašanje o pomenski povezavi in razliki med kultusom in ritusom na eni strani in med obredom (ritualom) in šego na drugi strani, posebej pa o možni povezavi in razliki med mitosom in temis na eni strani ter temis in etosom na drugi strani.

Je bil premik od temis do etosa za človeka usoden? Prerokuje navedeni rek usodnost tega davnega premika? (Začetka spregleda?)

Je na usodni poti tega reka danes na mesto etosa stopil zakon? Bi moral tedaj ta davni izrek glasiti:

Zakon človeku demon?

V imenu zakona se dogaja vrsta nečloveških stvari. Človek vse bolj okuša trdoto zakona. Dura lex sed semper lex - zakon je zakon, tudi če je trd, je reklo še iz rimskih časov. Vsakdo se mora ukloniti zakonu, in to brezpogojno. V takšnem svetu človek skorajda ne more več slediti sebi, marveč mora svojo resnico žrtvovati izvršitvi zakona. Človek se mora podrejati delovanju sistema, ki je nastal na tleh vz-postav-ljene predmetnosti in ki ga žene tehnološki vrtalnik na denar kot pogonsko gorivo. Bistvo današnjega človeka postaja čedalje bolj pragmatično. Moralno pokončnost zamenjuje pametna prilagodljivost. Pragmatizem je čedalje bolj opevana vrednota, vztrajanje pri moralnih načelih pa se čedalje pogosteje izkazuje kot neprimerno, da ne rečem bedasto. Današnji človek brez velikega pomišljanja stori, kar je treba. Kaj mora storiti v danem trenutku, določajo pravila sistema, ki urejajo nemoteno delovanje sistema. Vedno pomembnejša sta točnost in pravilnost ravnanja, s prodiranjem tehnološkega vrtalnika in izpuhtevanjem denarja pa se veča pritisk sistemskega delovanja. Človeku zmanjkuje časa. To pomeni, človek ima vedno manj časa, da se posveti samemu sebi, sistem ga vedno močneje vleče vase in odteguje njemu samemu. V človeku, ki se odvrača od sebe, raste praznina. Se človek, ki se od sebe odvrača, v svojem bistvu spre-obrača? Postaja človek sprevržen, perverzen? Je postava predmetnega, ki se dogaja v premiku veljave od zakona na standard kot tehničnega predpisa, v zvezi s sprevračanjem človekovega bistva? Je v navedenem davno izrečenem reku pomen ETOSA v tej POSTAVI (kot je imenovana skozi medij Heideggerja), ki je od etosa prehajala prek etike, morale, zakona do tehničnega predpisa, pomen demonskega pa v nevarnosti sprevrženja človekovega bistva? Bi se tedaj ta rek lahko glasil:

postava človeku demon? - postava skriva v sebi nevarnost človekovega sprevrženja ?

Če mislimo postavljanje, t.j. posnemanje in ponavljajoče utrjevanje temelja kot za človeka usodno določeno pot znanosti in tehnološkega razvoja, je vendarle ta pot najpoprej pomenila zanesljiv način, kako je človek varoval svoje bistvo. Lahko bi rekli, da je bila ta pot dana človeku kot oprijemljiva rešitev, da se ne izgubi, da se mu je pojavila oziroma mu je bila pokazana kot zanesljiva sled. Sled česa, do česa? Rekli smo: do človekovega lastnega bistva. Kako je človek izgubil svoje bistvo? Se je to zgodilo s slabljenjem mitosa in pojavom etosa? Je tedaj človek v vsej svoji zgodovini v resnici stezosledec, ki zalezuje samega sebe? In je za človeka demonično bistvo POSTAVE v tem, da ta pot ne le pomeni nevarnost njegovega bistvenega sprevrženja, marveč da je hkrati zanj rešilna pot, na kateri varuje svoje bistvo? Bi se tedaj ta rek, če želimo pomen besede “demon” v njem celoviteje osvetliti, moral glasiti:

- postava, s katero se človek rešilno varuje, je obenem skrita nevarnost, da se človek sprevrže?

Se je človeku sled do samega sebe znenada izgubila? Je na tej svoji zgodovinski poti zašel? Nevarnost pasti na tej poti, ki človeku izginja, je strahotna. Toda človek, ki tako, kot je ves čas vajen, še vedno vztrajno stiska vse, da se osvetljuje, te pasti ne vidi. Ne vidi je še posebej iz razloga, ker se zdaj, ko se mu spodmikajo tla, osvetljuje le še (kot je rečeno v neki, v slovenščino še neprevedeni pesmi pesniškega medija Kafke) vsak sam z negotovo plapolajočo, šibko svetlobo svoje leščerbe, za kar pa potrebuje čedalje več moči in za kar se mu tudi vedno bolj mudi. Obnaša se, kot da bi ga imel v oblasti strašen urok. (Skoraj) neprestano je napeto fiksiran v globinsko vrtanje vsega in vedno pogosteje v samega sebe. Drugega ne le da (skoraj) ne vidi in ne sliši več, marveč tega niti noče. Čedalje bolj se otepa vsega, kar ga lahko zmoti ali odvrne od njegovega lova. Zdi se, kot da ga privlači magnet Zemlje, kateremu se ne more upreti. Sedaj ne zalezuje več svojih sledi, marveč je že v diru neposredno za seboj, čuti se na dosegu roke. Zdi se, da že diha žrtvi za vrat in da vonja kri in da ga ta vonj z nezaustavljivo strastjo vleče za seboj. Predahi so kratki, noči neprespane. Obenem se vedno manj giba, z napredovanjem računalniške tehnologije in interneta se čedalje bolj locira na določeno bivanjsko mesto, ki postaja tudi njegovo delovno mesto (tu nas obide spomin na opise prepletenosti službe in zasebnosti v delih medija Kafke), od koder vedno več komunicira ter vedno pogosteje ureja svoje zadeve, t.j. kupuje in naroča druge storitve, prejema uradne akte in nanje odgovarja, opravlja plačila in druge denarne transakcije itd. Človek se čedalje bolj fiksira po svoji funkciji in lokaciji ter povezan z vsem svetom postaja čedalje bolj sam.

Lahkotni, liliputski videz lepo urejenega sveta, ki je ves človeku na voljo, prikriva iracionalno in neusmiljeno resničnost brobdingnaga - nekdaj nasladno-zvijačno, sedaj pa že skoraj brezčutno, vnaprej preračuno, dolgočasno ubijalsko igro multinacionalnih sistemov, s katero se poganja ta čedalje hitreje vrteča se resničnost. V tej igri so ljudem porazdeljene vloge in vsakemu igralcu vsak čas grozi, da bo iz te igre resničnosti izvržen - če se že skoraj samogibno nanjo ne odziva. Da to bolje ali sploh še zmore, marsikdaj jemlje poživila. Hkrati se človek v današnjem sistemu med vedno krajšimi predahi iz brezčutno-nezavednega stanja napetosti vedno bolj na hitro tlači in zbada, da se sprosti v užitku samoobčutenja. Da si užitek poveča ali da ga sploh še občuti, marsikdaj jemlje mamila. Pri tem se zdi vedno bolj podoben samomorilskemu škorpijonu, ki se piči z lastnim strupenim želom. Se človek - po kakšni strašni usodi ? - bojuje sam s seboj? Ubija samega sebe? Mar se ni velikemu slovenskemu mediju - pesniškemu magu Gregorju Strniši zapisalo:

Ne moreš zaspati, šepetaš sam zase:
Nekoč ga bom ubil, nekoč ga bom ubil.

Ta strašni urok, spodmikanje tal, izginjanje poti in sledi, ki nam krade čas in sen - je to v kakšni zvezi s posnemanjem? Z obredom, šego, običajem, navado? Je ta urok totramora, ki je - po besedi medija Strniše - vrezana že v zibelke otrok?

Posnemam nekaj, kadar to ne delam iz sebe, marveč to delam po nečem ali po nekom, kot to je oziroma kot ta to dela. Pa je to vedno čisto res? Kaj pa če nekdo nekoga iz jeze, nagajivosti ali veselja, ki ga je obšlo, posnema? Takšno posnemanje bi lahko imelo pomen oponašanja ali očitanja (glej SES). Mar v takšnem primeru ne posnema iz svojega lastnega notranjega vzgiba? In otrok, mar on takorekoč samogibno ne posnema matere? Takšno posnemanje ima največkrat pomen učenja. In kako je s snemanjem? Mar ni pazljivo snemanje v sebi videnega ali slišanega imanenten postopek rojevanja umetniškega dela - njegove materializacije? Mar ni vsako umetniško delo, ki je kakorkoli snovno odtisnjeno, posnetek - slika, kip, knjiga, plošča, CD - ki ga lahko neštetokrat ponovno gledam, berem, poslušam? In ali ni filmsko, video oziroma fotografsko snemanje, s katerim želim obdržati v spominu določen dogodek, stvar ali osebo, ki me čutno-čustveno posebej prizadeva, pomagalo spominu? Vendar ali ni pomembna razlika v tem, če umetniško delo, ko ga ponovno pogledam, preberem, poslušam, občutim na novo, drugače, mogoče celo globlje kot prej, ali pa če to umetniško delo zaznavam vsakokrat le kot dekoracijo, kot določeno premoženjsko vrednost oziroma se pri takšni zaznavi zadržujem le pri površnem občudovanju njegove izraznosti, navduševanju nad pravilnostjo njegovih oblik? In ali ni podobno pri fotografiji, filmskem oziroma video posnetku, pa tudi katerikoli drugi stvari iz mojega življenja velika pomenska razlika, ali mi pogled na to stvar zbudi čustva in spomine, ki se vežejo na to stvar, ali pa jo komajda opazim, jo imam kot dekoracijo ali zaradi tega, ker je to pač v navadi? Vse kaže, da vprašanja, ki smo si jih zastavljali na začetku v zvezi s posnemanjem, počasi dobivajo odgovore. Tudi tu vidimo, da gre za pomenske odtenke, ki so izredno pomembni.

Je tudi starogrška “mimesis” doživljala pomenske razlike? Nedvomno pri Platonu in nato pri Aristotelu, pri čemer je ostalo še neodgovorjeno, zakaj je njen pomen pri Platonu, še posebej v zvezi z umetniškim ustvarjanjem, postal tako zaničevalen, pri Aristotelu pa spet mnogo bližji prvotnejšim pomenom ustvarjanja kot sta pomena “ponazarjanje” ali “prikazovanje”.

Posnemanje, ki ga človek ne dela iz sebe, je blizu pomenu besede po-narejanje. (Sinonim je beseda “po-tvarjanje”, ki je privzeta v slovenščino iz srbskega in hrvaškega jezika.) Zato ni vsako posnemanje, kot smo videli zgoraj, blizu pomenu te besede. Ponarejanje je delovanje, ko le-to ne izhaja iz mene, mojega notranjega vzgiba, marveč “narejam” enako, kot to delajo drugi. Tako delam, ker mi je n.pr. obnašanje ali izjava koga drugega zelo všeč in hočem enako ugajati ali ker se tako na splošno dela ob določeni priliki in se temu običaju podrejam ali pa ker imam določen prevarantski namen. Ponarejanje se osredotoča na videz odnosa, dogajanja, osebe ali stvari. V njegovem posnemajočem ponavljanju se žgalna daritev bogovom pomensko sprazni v navaden obred, nekdanji ples kurentov samo še v šego, zahvala za izkazano pomoč samo še v običaj, čaščenje vzdržnosti samo še v navado. Z navado izgine tudi ljubezen.

S ponarejanjem izginja pomen ponarejenega, resnica, s katero se je izvirno rodilo, in s tem to ponarejeno samo, ki se skrije. V bistvu ponarejanja je zloraba, v bistvu zlorabe slepota prezira in neobvladljivo hotenje polastitve. Se je človek prezrl? Se je prezrl, ko je spregledal? Sta spregled in prezrtje pomena istega dogodka? Se je človek, katerega usoda je, da se išče, pri tem iskanju ves čas preziral? Vendar - mar mu ni bila steza, na kateri je varoval svoje bistvo, usodno odkazana? Mu je zloraba lastnega bistva usojena? Ali ni človek na zgodovinski poti zasledovanja samega sebe, vsakokratni pomen časa, ki ga je uzrl, podrejal lastnim utemeljitvam? Je bila ta človekova zanesljiva samo-sledna steza, katere se je slepo držal, zgodovinsko utemeljena, ko je bil eidos prek medija Platona uzrt in opredeljen? Sta absolutno vedenje in kapital, ki sta bila uzrta in opredeljena prek medijev Hegla in Marxa, v svojem popolnem brezboštvu znanilca konca te zgodovinske poti? Je človeku izginjala sled, ki si jo je po resnici časa ponarejal in jo zase zlorabljal? Se mu zdaj izgublja še sama steza? Uničuje človek, ko danes v svoji uročenosti hiti, da ujame stezo, ki se mu spodmika, še zadnje ostanke lastne sledi?

S kloniranjem dreza človek v zadnjo skrivnost. Je vesoljski predor že zgrajen? Je človeku usojeno, da se na koncu zgodovine s kloniranjem požene skozi izvrtano luknjo časa v temo pozabe?

V pomenski bližini besede “ponarejanje” je tudi beseda “pačiti”. V SES je prvotni pomen (Pslovan. rekon.) besede “pačiti” “delati slabo, nepristno, potvarjati” in je ta beseda izpeljana iz (Pslovan. rekon.) prislova “pakj”ponovno, nepravo, slabo”. “Ponovno delati” bi tedaj lahko pomenilo “delati slabo, nepristno” oziroma “delati napačno, pačiti”.

Se človek s kloniranjem pači? Se zdaj, ko se resnica pojavlja kot čutno-razumska gotovost, rojeva samo-za-vednemu človeku - človeška spaka? Je v sedanjem stanju svoje gotovosti resnica že pripravljena, nared ? Je etos veleval človeku, da pripravi resnico, da spet vzide in zasije, a ga v svoji demonski naravi obenem s čutnim bliščem sesa v predor, v katerem ga ropa samega sebe? Je v tej človekovi usodi odločilen vpliv dvo-obraznega Apolona, starogrškega boga prorokovanja in pesništva?

Na tem mestu se odpre vprašanje, ali ni značaj, nrav človeka nekaj usodnega in ali ni tedaj prevod navedenega izreka preko velikega medija Heraklita, ki mu nismo hoteli slediti, vendarle pomensko ustrezen? Smo se za naše pomisleke dolžni opravičiti?

Zdi se, da je bilo v zvezi s posnemanjem doslej mnogo povedanega, skoraj nič pa v zvezi z izvirnostjo. Vendar posnemanja brez izvirnega sploh ne bi moglo biti. Posnemanje je od izvirnega popolnoma odvisno, nikakor pa ni obratno. Izvirno je tedaj tisto, kar kakršno koli posnemanje sploh omogoča. In če je posnemanje v osnovi našega celotnega tehnološkega razvoja, je tedaj vsa naša civilizacija popolnoma odvisna od izvirnega? Mediju Marxu se je izvirno že pokazalo kot ničvredno, vreden je postal le predmet dela. Divja narava, če sploh je še kje, ni od nikogar. Šele polastninjena, zlasti pa obdelana, pridobi svojo uporabno, nato pa tudi tržno vrednost, s tržno vrednostjo pa resnično veljavo. Tudi noben človek ni sam po sebi nič vreden, veljavo ima le po svojem znanju in veščinah ter po denarju in predmetih, ki jih poseduje. Tako ležijo po cestah velemest izvrženi ljudje, ki za druge (v sistem vključene) ljudi, ko hodijo mimo njih, skoraj niso nič drugega kot nepospravljen odpadek. Vendar se miselni krog od medija Platona do medija Nietscheja zapira že prej, še pred Marxom, zlasti pri velikem miselnem mediju Heglu. V predgovoru k “Fenomenologiji duha” (G.W.F. Hegel, Phänomenologie des Geistes, v založbi Philipp Reclam jun. Stuttgart 1987) se je temu mediju zapisalo, prevedeno v slovenščino:

Resnična postava,v kateri eksistira resnica, je lahko samo znanstveni sistem nje same. Sodelovati pri tem, da filozofija pride bliže obliki znanosti - temu cilju, da bi lahko odložila svoje ime ljubezni do vedenja in da bi bila dejansko vedenje - to je tisto, kar sem si zadal.”

Je zgodovina odslovila filozofijo kot ljubeče sledenje in izgovarjanje Resnice Časa? Je čutno-razumska gotovost podoba resnice tega (skoraj samo še) trenutnega in večnega Zdaj, v tej razpoki (zarezi) Časa, kjer se nahajamo? Smo (skoraj) že od-ločeni, (skoraj) brez prihodnosti? Se dviga pred nami zmrznjena stena z ledenimi svečami, medtem ko mi leže v skoraj suhi strugi, ki nezadržno polzi proti robu prepada v strahotno brezno, panično grabimo slabo zasidrane in s tlemi drseče skale in se jih krčevito oprijemamo? Je to usoda nas zamudnikov, ki slepo vztrajamo na vlaku znanosti in niti ne vprašamo, kam nas pelje, čeprav že številna znamenja kažejo, da je pripeljal do končne postaje?

V naši dobi vladavine znanosti zvenijo presenetljivo preroško besede medija Demokrita, ki je že takrat trdil, da dejansko ne zaznavamo nič zanesljivega in da v resničnosti obstajajo le atomi in praznina, ko je po drugi strani pustil govoriti čutom proti razumu: “talaina fren par’ hemeon labusa tas pisteis hemeas kataballeis; ptoma toi to katablema” - “bedni razum, od nas jemlješ svoje dokaze, da bi nas ponižal; to ponižanje bo tvoj padec”. Še posebej presenetljivo pa zveni tale misel, izrečena preko tega medija (obj. v bibliografsko dopolnjeni grško - nemški izdaji “Die Vorsokratiker II” iz leta 1999 v založbi Reclam pod št. 100 na str. 318):

ete de uden idmen; en bytho gar he aletheia”

ki v prevodu glasi:

dejansko pa ne vemo nič; resnica je namreč v breznu.”

Je to tisto brezno, pred katerim nas je tako panično strah? Bi morali izstopiti z vlaka in se spustiti v to brezno, ki pa mogoče sploh ni brezno?Mogoče je naše prvobitno domovanje, ki se nam je v davnini po nesrečnem naključju skrilo? Prostost, v kateri nas prestreza Resnica s svojimi milimi žarki?Nam daje ta izrek to znamenje? Vse kaže, da še ne zmoremo izstopiti. Kaj pa, če nas vlak vozi v brezno?

Se je filozofija približala znanosti v obliki znanstvenega materializma? Ali pa se, vztrajajoč pri svojem bistvu, oznanja z listki Blaznosti, podpisanega “Dioniza” ali “Križanega”, ki jih med tavanjem deli mimoidočim? V zdajšnji podobi je izrečena s pomenskimi odtenki preko medija Hegla kot absolutno vedenje, preko medija Marxa kot denar, preko medija Nietscheja kot volja do moči. Preko medija Hegla se je nekdaj živi eidos izpolnil v absolutnem pojmu. Se v denarju čas materializira in je dogajanje (skoraj) popolnoma določeno in odvisno od ne-zmožnosti samega človeka?

Vse kaže, da izvirno izginja. Je nastopil čas sončnega mrka, v katerem Resničnost zakriva Resnico in Resnica sveti samo še kot korona na robu Resničnosti? Že na začetku smo nakazali, da je izvirnost neposredno povezana z umetniškim delom. V današnji resničnosti gre osrednji pomen gospodarstvu, medtem ko je umetnost v bistvu obrobnega pomena. Je tedaj umetnost, umetniško ustvarjanje in doživljanje, v krizi? O tem se že dolgo govori, res pa je ta trditev tudi večkrat prerekana. (Tako tudi s strani pesniškega medija Gregorja Strniše, ki je v tej zvezi izjavil, da ne čuti nobene ustvarjalne krize, marveč le probleme materialne narave. Vendar se ob tej izjavi zastavlja vprašanje: mar ni prav ogrožanje življenskih možnosti najprvobitnejši način, kako se v resničnosti onemogoča istinsko bivanje v izvirnem videnju oziroma umetniško po-ustvarjanje?) Znano je, da se je v Estetiki miselnega medija Hegla , Ästhetik I/II v založbi Reclam, 1995, (prevedeno v slovenščino) zapisalo:

... pa je po drugi strani treba prav tako na to spomniti, da umetnost vendarle niti po vsebini niti po obliki naj ne bi bila najvišji in absolutni način, da spravi Duhu njegove prave interese v zavest.”

Misel in refleksija sta prekosila lepo umetnost.”

Zaradi tega naša sedanjost z ozirom na njeno splošno stanje ni naklonjena umetnosti.”

V vseh teh odnosih je in ostaja umetnost z vidika njenega najvišjega poslanstva za nas nekaj preteklega.”

Je umetnost danes “svetloba na robu, ki drži odprto temno sredino naše resničnosti”?

Je takšen izkaz resnice umetnosti v kakšni zvezi z zgodovinskim zapiranjem miselnega kroga? Pri pesniško-miselnem mediju Nietscheju (ki izpove, da živi eksperimentalno filozofijo - Friedrich Nietsche “Sämtliche Werke” “Der Wille zur Macht” Kröner Verlag 1964, pogl. “Zucht und Züchtung” 1041, str. 679) se misel vrača iz sistemsko urejene celovitosti k svoji začetni fragmentarnosti nepredvidene poti, na kateri šele nastaja njena večpomenska podoba. Tako tudi ne sme presenečati preobrat mišljenja, ki skozi ta medij govori v prispodobah. Je naključje, da v tem mišljenju zasije resnica v pomenu večnega kroženja (prav tam kot zgoraj)?

Da se to mišljenje prikaže kot velika    v z g o j n a    misel (prav tam kot zgoraj, pogl. 1056, str. 690)? Da se pomen sedanje resnice razkrije kot    v e č n o   (p o) v r a č a n j e,   izgovarjanje resnice pa kot prerokovanje (prav tam kot zgoraj, pogl. 1057) ?

Iz dobe izvirnega mišljenja nam svetita v tej zvezi dva izreka:

Prvi glasi:

Xynon gar arhe kai peras epi kyklu perifereias.”

(Izgovorjeno skozi medij Heraklita, obj. v že cit. grško-nemški izdaji teh fragmentov pri označbi B 103 na str. 32)

Iz nemškega prevoda Bruna Snella prevedeno v slovenščino:

Enak je začetek in konec na krožnici.”

Iz nemškega prevoda Jaapa Mansfelda, obj. v biblografsko dopolnjeni grško nemški izdaji “Die Vorsokratiker I” leta 1999 v založbi Reclam, pri označbi 56 na str. 261 pa ta izrek glasi:

Na periferiji kroga sovpadata začetek in konec.”

In drugi:

Xynon de moi estin
hoppothen arxomai; tothi gar palin ixomai authis.”

(Izgovorjeno skozi medij Parmenidesa, obj. v grško-slovenski izdaji pod naslovom “Parmenid - Fragmenti” v zbirki “Znamenja” založbe Obzorja Maribor v letu 1995, z uvodom, v prevodu in z razlago Gorazda Kocijančiča - “Fr.5” na str. 46)

V prevodu Gorazda Kocijančiča:

... Vse-eno mi je
od kod začnem; spet se tja bom povrnil.”

Iz spodaj navedenih nemških prevodov pa ta izrek, preveden v slovenščino glasi:

Iz prevoda Ernsta Heitscha, obj. v 3. pregledani in dopolnjeni izdaji “Parmenides - Die Fragmente” leta 1995 v zbirki Tusculum založbe Artemis & Winkler, ki je pod značbo “B 5” na str. 20:

Enako je zame,
od kje pričnem: kajti tjakaj se spet povrnem.”

Iz prevoda Jaapa Mansfelda, obj. v zg. cit. izdaji “Die Vorsokratiker I” pod označbo št. 5 na str. 315, prav tako pa iz prevoda istega prevajalca, obj. v grško nemški bibliografsko dopolnjeni izdaji “Parmenides - Über das Sein” iz leta 1995 založbe Reclam pod št. 5 (vendar takoj za fragmentom 1,t.j. na mestu fragmenta 2) na str. 7:

Skupno je zame, od kod pričnem;
kajti tjakaj se bom spet povrnil(a).”

Prvi izrek:

Xynon gar arhe kai peras epi kyklu perifereias”

bi lahko v prevodu tudi takole glasil:

Pri vrtenju kroga je namreč celota začetek (izvir) in konec (predor).”

V zvezi s tem prevodom naj pojasnim le, da navajam alternativno možnost prevoda besede “peras” kot “predor” ne le iz razloga, ker je ta beseda (ki po GSS pomeni tudi “meja”, “kraj”, “cilj”) korensko povezana z glagolom “perao”, ki po GSS pomeni “prederem (do nasprotne strani)”, marveč ker ima “prediranje” v “učni pesnitvi” medija Parmenidesa v podobni povezavi poseben pomen, kar kaže na določen - nam še precej odmaknjen - način takratnega razumevanja bistva življenja in smrti.

Drugi izrek:

Xynon de moi estin
hoppothen arxomai; tothi gar palin ixomai authis”

je mogoce prevesti tudi takole:

Skupno pa je z menoj,
od koder bom izviral; kajti tam me bo spet enkrat zadelo.”

V zvezi s slednjo mislijo moram tudi dati nekaj pripomb. Uvrstitev tega fragmenta je popolnoma negotova: uvrščali naj bi ga tudi na drugo ali tretje mesto, Proklos pa naj bi te besede navajal skupaj z besedami “eon gar eonti peladzei” v verzu fragmenta 8,25 in z besedami “messothen isopales” v verzu 44 istega fragmenta (glej zlasti Heitschev komentar v zg. cit. grško nemški izdaji). Obstoječa uvrstitev na 5. mesto je očitno posledica zadrege prevajalcev in tolmačenja pomena tega fragmenta kot nekakšne uvodne besede Boginje, s katero pojasnjuje, da ji je vseeno oziroma da je zanjo brez pomena, kje bo začela, saj se bo vrnila nazaj na začetek (glej komentarja Heitscha na str. 147 cit. izdaje ter Hansa von Steubna v njegovi sicer zanimivi študiji “Wahrheit und Gesetz - Die Offenbarung des Parmenides” v cit. grško nemški izdaji “Parmenides - Über das Sein” na str. 196). Takšen prevod tega fragmenta (ki mu prevod Gorazda Kocijančiča vendarle ne sledi, saj v komentarju na str. 90 pojasnjuje pomen besede, v resnici besedne zveze, “Vse-eno” kot “Skupno” in tudi pušča besedo “povrnil” v moškem spolu) je očitno zasilna rešitev, pomensko pa popolnoma nejasen, kar priznava tudi Heitsch v svojem cit. komentarju, ko pravi, da “pa ni mogoče ugotoviti, na kaj se ta njena (t.j. od Boginje) metodična pripomba nanaša”. Še manj je to iz samega besedila te pesnitve razvidno, saj se ta deli na dva dela, na “videnje Resnice” in na “spoznavanje videza”. Glede na takšno nerazumevanje je ta fragment v vseh navedenih izdajah in komentarjih obravnavan le površno oziroma ostaja sploh nekomentiran.

Pomenska bližina vseh treh izrekov, t.j. “najtežje misli”, ki se je porodila Nietscheju, ter obeh navedenih starogrških misli, je očitna. Preden skušamo z njimi natančneje premišljati, naj izrazim nekakšno neugodno presenečenje, ki me, ko iščem pomen izvirnosti, ob njih preveva: Mar ni večno kroženje, ponovno vračanje kot nenehno ponavljanje nekaj, kar je popolnoma nasprotno izvirnemu, katerega pomen naj bi bil v njegovi enkratnosti, torej neponovljivosti? Kakšen je pomen izvirnega v resnici večnega kroženja? Ali izvirnega v resnici spoh ni? Če pa izvirno je, kako se kaže ?

Mogoče vodi pot do odgovora, kako izvirno je v resnici večnega kroženja, preko odgovora na to zadnje vprašanje, t.j., kako se izvirno kaže. O izvirnem je bilo medpotoma, ko sem se skušal približati bistvu posnemanja, že marsikaj rečeno. To je pravzaprav tudi umljivo in celo nekako nujno, saj je bistvo posnemanja odvisno od izvirnega. Posnemanje se utemeljuje na izvirnem. In kje, od kod izvira izvirno? To lahko izkusim le, če se držim blizu Sebe, v Odprtem Sebe. Že uvodoma je bilo rečeno, da je dogajanje izvirnega povezano s spominjanjem in navdihom in da se izvirno pripeti naključno, naključje pa le, če se nekatere okoliščine, ki dogodek naključja omogočajo, ujemajo. Izvirno je odvisno od Naključja. Je bistvo izviranja izvirnega usodno? Izvira izvirno iz Sebe? Mar ni le takšno izviranje, ki izvira iz Sebe, lahko izvirno? Je izviranje izvirnega tedaj vselej le izvirno, t.j. le iz lastnega vira izvirnosti?

Izvirno se kaže iz Sebe, ko izvirno izvira iz vira izvirnosti. Njegovo izviranje pa je hkrati usodno. Mar pomeni navedeni izrek, ki se je porodil mediju Heraklitu, da sta rojstvo in smrt, ki se dogajata kot usodno naključje, v kroženju celota in da se vse, kar iz Sebe izvira, spet vrača Vase in hkrati zopet rojeva? Da se s Smrtjo spočne Rojstvo in z Rojstvom Smrt? Je to usodni način, kako je vse, kar iz Sebe izvira in se Vase predira? Da je v dogajanju izvirnosti vse v svoji mnogoteri različnosti nenehno prerojeno, v večnem kroženju pa v svoji enkratni končnosti neskončno?

V cit. izdaji “Die Vorsokratiker I” lahko pri istem mediju na str. 260 pod št. 57 in 58 v tej zvezi preberemo še naslednja izreka:

gnafeio hodos eutheia kai skolie (...) mia esti, fesi, kai he aute”,

kar prevedeno glasi:

pot z valjalnico, naravnost ali kriva, je ena, pravi (namreč Heraklit), in ta ista”,

ter

“hodos ano kato mia kai oute”,

kar prevedeno glasi:

pot navzgor navzdol je ena in ista.”

Drugi izrek, naveden iz “učne pesnitve” skozi medij Parmenidesa, se zdi v zadnjem prevodu pomensko nenavaden. Najprej ni povedano, kaj “je skupno z menoj”, pač pa je to skupno povezano z neznanim krajem, “od koder bom izviral”; pri tem bode v oči prihodnji čas ob pomisleku, da sem se vendar že rodil in da bi moral biti ta odvisnik v resnici v preteklem času, še posebej, ker je tudi nadaljnji del tega izreka, ki ga je pomensko mogoče povezati s smrtjo, enako v prihodnjem času. Pa vendar je z besedama “spet enkrat” tudi v slednjem delu izreka hkrati prisotna preteklost. Tako je videti, da sem sedaj hkrati s svojo preteklostjo in prihodnostjo in da je od mojega usodnega tam (rojstva, smrti) obenem Nekaj, kar ostaja neizrečeno, skupno z menoj. Sem v nagovarjanju neizrekljivega, ko sem v bližini svojega izvira? Ali sem sedaj, ko živim, lahko le v bližini izvira (ali pa v oddaljenosti od njega), nikoli pa neposredno (popolnoma) pri/v njem?Sem v preteklosti že bil? Presune človeka ob smrti Spomin, se takrat sreča s Seboj?Ga zadene Resnica? Se srečujem s Seboj tudi sedaj, kadar sem v bližini svojega izvira? Je to, da se vedno znova srečujem s Seboj, način dogajanja Resnice v večnem kroženju? Ampak kako sem v bližini svojega izvira? In kakšna je povezava med mojim srečevanjem s Seboj in dogajanjem Resnice? Je Resnica sploh lahko v kroženju? Zadene Resnica vse ljudi - ne glede na to kako živijo?

Odprla se je množica vprašanj.

To s časom dozorevajoče (kontemplativno) premišljanje pomena izvirnosti in posnemanja je v podnaslovu označeno kot avanturistični poskus spominjanja. Kot takšno je to premišljanje od vsega začetka gnano od hotenja, da samo neposredno izkusi ta pomen. Prav zaradi tega hotenja se je to premišljanje tudi zaznamovalo kot avanturistični poskus. Pot izvirnega spremlja vselej negotov izid. Lahko se posreči, lahko pa tudi ne. Na tej poti se lahko zgodi, da človek zablodi. Kdor se poda na to pot, tvega, da bo zgrešil in zašel - ali tudi, da ne bo več našel nazaj in se izgubil? Hvala bogu so danes mnoga dela, ki kot pomniki pomagajo človeku v tem, da mu kažejo pot in ga tako obenem odvračajo od tega, da bi spregledal kako križišče in se na hitrico odločil v napačno smer. Iskanje, ki izvirno išče, pa se opira na ta pomagala le v tej meri, da mu pomagajo priti v bližino izvira, kjer se izvirno (z navdihom, spominom) lahko dogodi, in odklanja prekomerno uporabo takšnih pomagal. Vsakdo mora namreč sam prehoditi to pot. Le tako, da sam izkusi - kakor pri učenju, ko se mu nenadoma posveti - je ne le to (izdelek, umetnina, misel), pri čemer je pomagal, da je nastalo, izvirno, to je, v resnici nastalo skozi njega samega, marveč se tudi on sam izkusi na svoj posebni, njemu samemu lastni izvirni način. Pri tem čuti, kako v resnici je, in ta način iz njega tudi sije. Kdor pa se prekomerno ali skoraj izključno opira na ta pomagala, ostane na začetku poti in z golim ponavljanjem celo to izvirno, ki ga ponavlja, potiska v Pozabo. Pri tem čuti - če ni popolnoma oslepel in oglušel ali postal nesramno predrzen - praznino izgubljene možnosti v Sebi. Tudi sam, oddaljen od izvira svoje resnice, tone v Pozabo. Zato se iskanje, ki hoče biti izvirno, prepušča v odprto notranjost Sebe, brez predsodkov in - kot je povedano po pesniškem mediju Strniši - “potrpežljivo čaka, prisluškuje in gleda z notranjim vidom tisto, kar se (po)javlja v Njem in Skozenj. To (izvirajoče) pa potem čimbolj natančno zapiše, kot To samo zahteva.” Pa ne izreka pomen “natančnega zapisovanja” beseda “snemanje”? In kakšna je pomenska razlika med besedama “snemanje” in “posnemanje”? Izvira posnemanje v samem nastajanju izvirnega?

Iskanje, ki izvirno išče, ne sprejema ničesar, ne da bi to samo (pre)izkusilo v Sebi. Kot iskanje je na vse, kar mu je v okolju iskanega dostopno, izjemno pozorno, obenem pa do tega vsega že obstoječega, kar ga lahko napotuje na iskano, skrajno nezaupljivo. Zato se nobeno iskanje, ki v resnici izvirno išče, nikoli ne zadovolji s tujim prevodom, marveč išče vedno samo neposredno v izvirniku. Takšno iskanje je do vsega že povedanega v nekem posebnem odnosu o/iz-kušanja, ki na neki način izziva. Občutljivo je na vsak odtenek in pomembne so mu najmanjše razlike, ki jih preverja z največjo natančnostjo. Sprejema večpomenskost vsega, vendar do nje ni indiferentno, marveč trdovratno išče v njej “odgovarjajočo” pomensko različico. Pri tem je neverjetno natančno in si pušča čas, da rešitev dozori. Nikakor ni zadovoljno s hitro, površno odločitvijo in to v bistvu najbolj sovraži. Samo se hoče dokopati do resnice, do “pravega” pomena, ki ga išče. Zanj so nadrobnosti, detajli in nianse, ki jih ljudje običajno zanemarijo, bistvene. Zato je tako iščoči za okolico največkrat neugoden in težaven in se običajni ljudje odvračajo od njega. S sogovorniki, v katere pogosto vrta “v živo”, je v nekakšnem trajnem sporu. Nikoli ni popolnoma zadovoljen. Če pa prisluškuje v Sebi in gleda z notranjim vidom, “poustvari” to, kar se mu javlja, kar se da natančno in takšno, kot je: zagonetno in nerazloženo. In prav tako zna biti do drugega velikodušen - pustiti mu “njegov” drug pomen, se opravičiti in odpuščati. Odnos z njim je “boleč”, čustveno razgiban.

Ker to iskanje, ki hoče biti izvirno, ničesar brez lastnega preizkusa ne sprejema, tudi nikoli ne ponavlja tujega dela. Takšno izvirno iskanje pa se celo ogiba raz-laganju videnega, t.j., da raztegne videno na sploščeno enopomenskost. Snemanje kot nujen način u-telešenja - u-stvaritve izvirno pojavljajočega se se bistveno razlikuje od vsakega po-snemanja, ki je vedno ponovno delanje po nečem že prisotnem. Posnemanje se povezuje s snemanjem v tem, kolikor je tudi samo snemanje, bistveno pa razlikuje v tem, da je vedno snemanje po... in da pomeni bistveno spremembo odnosa do sebe. Kot takšno pomeni po-snemanje (u)po-rabo snemanja za določen lasten namen, njegovo pri-lastitev zase in zato v določenem smislu tudi njegovo zlo-rabo. Ponovno delanje nečesa že prisotnega predpostavlja, da se utemelji na sebi in da to prisotno, ki ga ponovno dela, loči od sebe. To pa je tudi odnos znanstvenega pristopa, ki se prav v tem bistveno razlikuje od izvirnega iskanja. Izvirno iskanje se drži pri sebi v odprtosti, ne da bi se na čemurkoli utemeljevalo in seveda tudi ne samo na sebi. U-stvarjeno je izvirno iz sebe, ne po iskanju oziroma iskalcu niti po kaki drugi posneti stvari. Takšno je - kot je bilo povedano - bleščeče in nedostopno razumu, v nekem smislu izzivajoče. Takšen pa je tudi človek, ki je izviren.

Nastajanje izvirnega je najprej in predvsem povezano s hotenjem izvirnega. To, kar je najpomembnejše in pred vsem drugim, je najbolj v nevarnosti, da ostane prezrto. Kako se to hotenje, ta potreba človeku sploh javlja? S kakšnim pogrešanjem je to hotenje povezano? Je človek kot človek z dogajanjem izvirnega, z izvirnostjo posebej povezan? Je za človeka bistvenega pomena, da je na izviren način?

Izvirno bistvo (pomensko blizu neomejenemu, večnemu Izviru, kot se pojavlja pri mediju Anaximandru, blizu Biti, kot je poimenovano preko medija Parmenidesa, blizu tudi pomenu preko medija Heideggerja, blizu skrivnostnemu Sphaironu, poimenovanem po Empedoklesu) kliče iz odsotnosti človeka k Sebi. Je človek poklican, da sledi temu klicu? Vendar, ali ni tudi iskanje klicanje tistega, kar iščemo, da si to prikličemo (v spomin)? Mar ni tedaj tako, da tisti človek, ki sledi svojemu po-klicu, iščoč pri-klicuje To, od koder je klican, ne vedoč kje in kaj To je? Si izvirni klic človeku in klic poklicanega človeka, ki prisluškuje klicu in mu sledi, odgovarjata? Je iščoči človek “svojemu” klicu poslušen? In kako to, da se človek vedno znova odvrača od tega klica, pravzaprav da se celo mora odvračati od njega, ko se v njem oglasijo nagoni in telesne potrebe? Kakšno je to prepletanje duhovno-telesnega in kakšen je med njima spor? Odseva v njem in se z njim na izjemno nenavaden način dogaja spor med Ljubeznijo in Sovraštvom, silo združevanja in silo ločevanja, ki se spominjata skozi veliki miselni medij Empedoklesa? Je spor med Ljubeznijo in Sovraštvom tudi spor med Svetlobo in Temo, spor Od(s)kritosti in Skritosti? Je Vse v Istini dvo-pomensko v temeljnem raz-likovanju in sporu?Sta Končnost in Enkratnost nujno povezani z Neskončnostjo in Večnostjo, Edinost z Neštevilnostjo, Istina z Enakostjo - Vse je Eno (iz Enega v Eno), ter vse je vseeno (Ločeno nad Enim)? Je Večnost le v Enkratnosti in Enkratnost le v Večnosti? Sta neizmerna krutost in enkratna lepota življenja povezani z božansko milino in neobčutnostjo večnosti?Je dopuščena Možnost le s priklenitvijo - v alegoriji rečeno - nebesnega svoda na zemljo?Je Ananke, ki silovito uklepa Nasprotji, sestrski Dike in Temis, ki z Mero neizprosno držita Mejo, da se v Celoti nič ne prevesi, in Moira, ki z Nujnostjo vsakokratne Mere nenehno vrača Možnost in tako obenem odvrača Nemožnost?

Človek od nekdaj išče samega sebe, svoj izvor in izvor vesolja, vsega, kar je. Pri tem razbija naravne stvari. Karkoli počne, sedanje razkrivanje genoma ali priprave na ponovitev prapoka, s katerim je nastalo vesolje, ima svoj vzgib v tem iskanju. To priznavajo sami znanstveniki, ki delajo na teh strahotno dragih projektih. Vendar človek ne išče pri Sebi, marveč ves čas proč od Sebe, pri od Sebe ločeni stvari. V resnici pa se vse preriva med seboj, z menoj vred, ki sem le v Odprtem Sebe svoboden, pristen, kar (po SES) pomensko izvira od “pri istini”. Pomeni to, da sem tedaj, ko sem pristen, t.j., takšen, kakršen v resnici sem, svoboden in da sem takrat, ko sem pristen in svoboden, pri Istini, Resnici? Je to Resnica vsega ali je to le moja Isti-na? Vendar ali ni Resnica vsega Absolutna resnica, ki je končna? Ki je enopomenska danost, s katero se vse izenači in zniči?Ampak Resnica, v kateri se dogajam in ki se z menoj dogaja, Se d o g a j a, ni ne absolutna ne končna, je neskončna - dokler njen izvir živi. V njej se z njo dogajam kot ena njenih neštevilnih podob, s človekom, ki se ji odprt prepušča, pa se včasih dogodi svetloba, v kateri se vse nenadoma in naenkrat osvetli na nenavadno nov način. To so mediji svetlobe, katerih se s prepevanjem hvalnic njihovim imenom “narcistično polaščamo”, namesto da bi se pri njih učili - iz njihove izkušnje, tega, kot so bili - in jim pri Sebi v tem, kako živimo, sledili. Biti pristen pomeni namreč predvsem veliko odgovornost. Pomeni bistveno zavezo Sebi, kar je mogoče nekoč - ko še ni bil pomen zavednega tako močan -v slovenščini izvirno pomenilo : “biti priseben”. Je z “biti priseben” pomensko povezano “spomniti se”, “zbrati se”? Kakšna je resnica človeka, ki je pristen, svoboden, priseben, ki se spominja in je zbran v sebi? Mar ta človek v tej resnici ne ižžareva neke posebne moči?

Poglejmo, kaj pravi v “učni pesnitvi”(Fragment 1,26-33) Boginja, ko sprejme Parmenidesa :

hair’, epei uti se moira kake prupempe ne-esthai
tend’ hodon - e gar ap’ anthropon ektos patu estin -
alla themis te dike te. hreo de se panta pythesthai
emen aletheies eupeitheos atremes etor
ede broton doxas, tais uk eni pistis alethes
all’ empes kai tauta matheseai, hos ta dokunta
hren dokimos einai dia pantos panta peronta.”

(Opomba: v cit. grško slovenski izdaji jemljem kot pomoto besedo “eukykleos” v 29. verzu namesto pravilno “eupeitheos”)

V začetnem delu, ki obsega pozdravne besede Boginje, kljub nekaterim razlikam ne navajam drugih prevodov. Ta del glasi:

Bodi pozdravljen, saj resnično ni bila zla usoda, ki te je v daljnovidnosti vrnila
na to pot (ta je seveda daleč proč od poti ljudi),
marveč božja postava in pravica.”

V nadaljevanju pa glasijo posamezni prevodi:

Kocijančiča:

Toda moraš izvedeti vse:
neomajno, čudovito prepričljivo srce Resnice,
pa tudi mnenja smrtnikov, v katerih ni resnične zanesljivosti.
Povsem se boš tudi izučil, kako morajo biti dozdevne reči
res le dozdevne za tistega, ki skozi vse presega vse.”

Heitscha:

Spoznati pa moraš vse,
tako neomajno srce prepričljive evidence
kot tudi vtise ljudi, ki nimajo evidentnega dokaza;
kljub temu boš tudi to slišal, kako je veljavno
nujno moralo biti veljavno skupaj skozi ves čas(...)”

Mansfelda:

Tako se spodobi, da vse izveš: po eni strani
neomajno srce resnično prepričljive resnice,
po drugi strani mnenja smrtnikov, ki
nimajo nobene prave zanesljivosti. Kljub temu se boš
tudi glede teh mnenj naučil razumeti,
da mora biti določeno mnenje veljavno
v tej meri, kolikor je splošno.”

In še ta možnost prevoda:

“A izvedeti moraš vse:
tako sebi zvesto, neustrašno odkritosrčnost
kot mnenja smrtnikov; ta niso verodostojna.
Kljub temu pa boš tudi glede teh spoznal, da predstave
morajo imeti veljavo, kadar so splošne.”

V zvezi s prevodom zadnjega verza v slednjih dveh primerih, ki se naslanjata na prevod “dia pantos” v pomenu “vobče, sploh, vedno”, je potrebno tudi opozoriti na dobeseden prevod besed “dia pantos panta peronta”; ta bi glasil: “kadar je vse skozi vse predrto” oziroma “kadar gre vse skozi vse”. Tu nam slovenščina sama od sebe ponuja primerjavo s splošno veljavnim prepričanjem, da “se resnično uveljavi tisti, ki je šel skozi vse preizkušnje”. V tem pomenu pomeni besedna zveza “iti skozi” toliko kot “prestati”. Pa velja v takšnem pomenu tudi besedna zveza, po kateri “je vse šlo skozi” določenega človeka? Čeprav je ta besedna zveza manj v navadi, je očitno, da ima isti pomen. V življenju gre vse skozi nas in mi gremo skozi vse, kar nam življenje prinaša. A kaj je to, kar gre v življenju skozi nas oziroma skozi kar gremo mi? So to občutki, telesni užitki in bolečine, veselje, žalost, ljubezen, sovraštvo, prijaznost , jeza, radost, bes, misli, predstave, dogodki, spanec, odraščanje, staranje, spomini, pozabljanje? Je to v kakšni zvezi z resnico, na katero opozarja Boginja? Ali pa je to v zvezi le z načinom, kako se uveljavljajo sicer neverodostojna mnenja, domneve oziroma predstave smrtnikov?

Kaj nam pove Boginja v zvezi z edino zanesljivo Resnico, na katero prav posebej opozarja? Že ob pozdravu posebej poudari pomen Usode. Zla Usoda je očitno huda ovira, ki lahko človeku prepreči priti do te Resnice. To je seveda nam, ki razumemo resnico na znanstven način kot ugotavljanje, težko sprejemljivo, da ne rečem nekako smešno in neverjetno. Posebej omeni nato tri nadaljnje stvari: daljnovidnost, vrnitev in pot, ki je daleč od običajne poti ljudi. Pot do te Resnice je tedaj neobičajna, v nekem smislu torej tvegana, mogoče celo avanturistična. Na to pot pa se mora človek vrniti, torej to ni pot naprej, kar to pač že običajno pomeni, marveč odvrnitev od te poti, da bi se napotil tja, kjer je že bil. Za takšno odvrnitev in vrnitev pa je nujno potrebna posebna sposobnost videnja, ki človeku omogoči spoznanje in odločitev vrnitve. Končno imenuje Boginja dve Boginji, Temis in Dike, ki morata pomagati človeku, da pridobi takšno sposobnost videnja in da pride na to pot vrnitve. Kar preseneča, je, da sta obe, tako Temis kot Dike, Boginji Pravice. Če se ne pustimo odgnati z razlagami, da gre tu za določen pleonazem oziroma za običajno frazo, marveč je za nas vsaka beseda v tej pesnitvi pomembna, potem moramo pustiti to vprašanje odprto. V tej zvezi pa naj vendarle nakažem možnost nekega razumevanja za imenovanje obeh Boginj: ali gre mogoče pri tem imenovanju za poudarek na pravo mero tako v telesni kot v duhovni preteklosti človeka? Pravo presenečenje za nas pa je seveda to, da se nam tu razodeva pot do edine zanesljive Resnice preko prave mere oziroma pravičnosti, s katero ti dve Boginji držita Vse v Celoti. Le spoštovanje prave mere odpira človeku pot do Resnice. Človek, ki ne spoštuje prave mere in ni pravičen, si to pot zapira. Kakšna Resnica je to, da je za njeno spoznanje potrebno, da človek živi po pravi meri in pravično? Boginja jo neposredno imenuje kot “aletheies eupeitheos atremes etor”, se pravi tisto resnico, ki posluša srce in je neustrašna - srčno resnico. To resnico nam slovenščina omogoča imenovati neposredno - ta resnica je odkritosrčnost. V imenu te Resnice sta pomena odkritosti in srčnosti. Pomeni ta Resnica pogum biti takšen, kakršen sem? Takšen pogum je danes zelo redek, skoraj ga ni. Grožnja današnje Resničnosti, katere mera je nezmernost in ki nas izsesava za svoje delovanje, tega ne dopušča. Še huje pa je to, da že skoraj v celoti zakriva Resnico in je tako glas Resnice komaj še slišen. Za pravo mero, videnje in pogum pa mora najprej glas Resnice dospeti do človeka in ga, če se odzove, z odgovarjanjem pritegniti v odgovornost. Je ta pogum tedaj odgovornost? Vsekakor, vendar v pritegnjenosti k Resnici iz nje same, v strahotni sili, ki ga priklepa in vodi in ne spusti več. V pesmi neznanega medija je (prevedeno v slovenščino) rečeno:

Je kakor blisk
in nepričakovan dotik
ljubljene roke na prsih,
prežemajoč in mil
obenem.
Poti nazaj ni.
Sila,namreč, ki te vleče,
je tvoja edina opora.
Temu,
kogar se dotakne,
izpodmakne tla.
Neizprosna je v svojem nenajavljenem pritisku,
kakor rojstvo in smrt.
Tako tistih,
ki jih je zadela,
ni treba blagrovati.
Blagruje
jih
Ona.”

Kakšen je človek, ki ga sila Resnice tako močno priklepa? Je to človek, ki je odkritosrčen? Človek, ki je odkritosrčen, ne skriva čustev, vendar jim tudi ne podlega. Ohranja jih v odprtosti pri Sebi in jim odgovarja v meri odločitve, ki v njem dozori. Le pri človeku, v katerem se je izostril čut pravičnosti, je ta mera (skoraj) prava. Je odkritosrčnost odkritost človeka do samega Sebe? Je v odkritosti sebe do Sebe, ki jo terja in pogojuje pravičnost, človek šele pripravljen, da sliši nagovor Resnice? Je tedaj Resnica, ki jo poudarja Boginja, govoreča Resnica, Resnica, ki se pojavlja v človeku, ki je v Sebi odprt v pravičnem odnosu do Sebe? Pomeni to, da prihaja Resnica skozi človeka? Je človeku dana enkratna možnost izpovedovanja - dogajanja Resnice? Vendar Resnica sije že od nekdaj vsepovsod, še posebej skozi naravne stvari. Je način, kako Resnica prihaja skozi pri sebi odprtega človeka poseben, in če je tako, kako se kaže ta posebnost?

Odkritosrčnost odpira prostor. Je lahko kruta, ker požge lažno in sleče navidezno, je pa vselej oživljajoča. Je poslanstvo človeka, da Se odgovarjajoč glasu Resnice odkriva in s tem omogoči Resnici, da Se iz odkritosti človeka v Sebi poišče in v tem trenutku svojega Spomina znova zasije v Vsem? Se to spominjanje Resnice v Sebi dogaja kot istenje Človeka in Resnice?Zaneti to istenje iskra v trenutku iskrenosti človeka, ki ga je k Sebi pritegnila Resnica? Se v takšnem novem siju Resnica v Sebi oživlja in pomlajuje? Je človek gorišče Resnice? Skrbnik in žrtev Resnice, da njena Svetloba ne ugasne?

Od odkritosrčnosti kot edine zanesljive Resnice ločuje Boginja neveredostojna mnenja smrtnikov. Ta mnenja, domneve ali predstave (v besedilu jih označujejo besede “doxas”, “dokunta”) Boginja niti od daleč ne imenuje kot nekakšno resnico,to je, kot neko “drugo, nepravo, le navidezno resnico, ki ji ne smemo verjeti”, čeprav gre pri teh mnenjih nedvomno prav za to. Zdi se, da hoče na ta način, ko jih ne priznava za nikakršno resnico, še posebej poudariti pomen Resnice in njenega razločevanja od teh človeških mnenj. Pri tem gre za neko usodno dvojnost, na katero Boginja s tem uvodom posebej opozarja. Obe poti se sočasno napovedujeta, njun potek je tedaj vzporeden in je zato podana nevarnost njune zamenjave, s tem pa da se kot Resnica razglasijo le neverodostojna človeška mnenja. Pozornost na to razliko in nevarnost naj vzbudi tudi začetni protivni veznik "A", "Toda" oziroma "pa". Ta druga pot je opisana kot neka stranska pot, po kateri blodi večina smrtnikov. Za te pravi v fragmentu 6, "da so obvladovani od dvojnosti, da je v njihovem srcu stiska, njihov um moten, da so bitja, ki so gnana, gluha in slepa, osupla, prestrašena in nerazsodna, bitja, ki mislijo o nastajanju in nebivanju isto". Boljšega opisa, kako smo danes ljudje, skoraj ni mogoče dati. Pripomniti velja, da je zadnji opis očitno v povezavi s spoznanjem teh starih antičnih miselnih medijev, po katerem nič ne nastane in nič ne izgine, marveč se vse le meša med seboj in spreminja - kako neki naj bi nekaj nastalo iz nič in kako neki naj bi nekaj izginilo v nič? Še dobro pa bo treba premisliti zadnji stavek tega fragmenta, ki glasi:

"panton de palintropos esti keleuthos"

in ga prevajajo:

Kocijančič:

"a pot vseh se povrne nazaj"

Mansfeld:

"in za katere obstaja pot, na kateri se vse preobrne v svoje nasprotje"

Heitsch:

"in (za katere) je v vseh stvareh nasproti obrnjena pot".

Ponuja pa se tudi tale možnost prevoda:

"pot vseh pa je obrnjena nazaj",

ki se le v besedah "se povrne" oziroma "je obrnjena" razlikuje od prvo navedenega prevoda. Pomeni ta izrek, da se tudi blodeči smrtniki, ki so le gnani, gluhi in slepi, srečajo z Resnico? Da nihče od nas ljudi ne more uiti naši skupni človeški usodi? Da nas v Smrti Resnica vse zadene in se z nami na svoj izviren način - s spominom - dogodi, ko nas potegne k Sebi?

Iz tako jasnih in odločnih opozoril se zdi, da Boginja v svoji božji jasnovidnosti vidi, kako velika je nevarnost, da človek zaide prav na drugo stransko pot. Ta nevarnost se nakazuje v zaključnem delu tega fragmenta, v katerem Boginja pove, da pa morajo imeti predstave, kadar so splošne - v grščini "so šle skozi vse" - veljavo, ne glede na to da so neverodostojne. Posebej pri tem zbuja pozornost besedna zveza "hren dokimos einai", to je, da "morajo biti veljavne", kar pomeni, da imajo tudi te predstave nekakšno luč nekakšne resnice in da je tako že vnaprej odločeno. Gre tu za navidezno luč navidezne resnice?

Nastajanje te navidezne luči navidezne resnice je očitno v tesni zvezi z že omenjeno besedno zvezo načina, kako neko mnenje postane splošno veljavna predstava in ki nam jo podarja starogrščina: " dia pantos panta peroonta" - ko "gre vse skozi vse". Kaj je to vse? Je to vse tisto, kar je bilo prej našteto, ko je bilo zastavljeno vprašanje, kaj gre skozi nas v življenju,to je vsi občutki, predstave, čustva, spomini, ali le nekaj od tega? Vse je tu v prerivanju in medsebojnem tekmovanju, vse hoče v ospredje v svetlobo in tlači drugo dol, snovno nenehno požira snovno, da se ohrani. Prehaja v tem dogajanju snovno skozi snovno, čutno v čutenju skozi čutno? Vzpostavlja čutno izkustvo to navidezno luč veljavnosti navidezne resnice? Kako se to dogaja?

Po zgodnji izvirni antični misli v naravi nič ne nastaja ali izginja, marveč se vse meša in spreminja. Čutno se s čutnim spaja in razdvaja v bolečini in užitku. V premaganju, ko se čutno v čutnem zniči ali od čutnega loči, zasveti svetloba. Vse prehaja vedno znova skozi vse in se na ta poseben način vedno znova uveljavlja. V zmagi, udarcu, s katero stvar prelomim ali si jo podjarmim, se odpre prostor neke svetlobe.Je to odsev izsiljene svetlobe? S silo premagane stvari se namreč zmagovalec utemelji, ko se z njo izenači. Izenačevanje vsega skozi vse je tako način, kako se prostor utemeljuje na Sebi in vse od Sebe ločuje in Sebi pred-stavlja. V tem izenačevanju se vse samo po Sebi (v Pozabi) nenehno obnavlja in pomlajuje. Se v tem kaže dogajanje Neikosa v Sphaironu? Spora, v divjanju katerega se vse razkropi - ločuje od Sebe in med seboj nadvladuje? Je v tem nenehnem spreminjanju vsega preblisk enkratnosti vsega?

Kakšno nenavadno razlikovanje se nam tu kaže med istenjem človeka v Resnici in enačenjem vsega skozi vse v naravi (Pozabi)?

Mar ni v tem prostoru čutne predstavnosti dogajanje celotne znanosti, ko prodira v stvar (reč,izrečeno, izrekljivo)?

V nečem se moram popraviti - dopolniti: mar se v znanstvenem odkritju prav tako ne pokaže vse na nov način? Mar se znanstvenik, ki prodira v neznano, ne prepušča odprto Resnici, da se mu Stvar razkrije? Mar se znanstvena odkritja, zlasti v preteklosti, niso dogodila po naključju, nenadnem razkritju same Stvari, o čemer še danes priča stoletje pred Kristusovim rojstvom izleteli Arhimedov vzklik “heyreeka”? Vsekakor. Vendar je - kot je skozi medij Heideggerja povedano - luč, v kateri se je znanost kot znanost sploh lahko dogajala, predhodno že vsakokrat po filozofskem človeku utemeljena. Je soj zvezde na nebu znanosti. Je znanstveni človek že sklatil vse zvezde z neba?Požiga sedaj z utrinki, ki jih pobira s tal, še zadnje ostanke sveta? Osamosvojitev aplikativne znanosti od fundamentalne, ki se z mediji Einsteina in Hawkinga že pridružuje bistvenemu mišljenju, kaže na to. Tu se iz nenavadne bližine oglasi prerokba zvezdogleda v Samorogu skozi medij Strniše:

Svet bodo sežgale zvezde.
Tako prikazen sem imel.”

In tu se nam nenavadno blizu pojavi verz iz 14. Fragmenta “učne pesnitve, ki glasi:

nyktifaes peri gaian alomenon allotrion fos”.

V prevodih:

Kocijančiča:

tuja luč/(od)tuj(en)i človek, ki blodi okrog zemlje in se kaže/sveti v noči”

Mansfelda:

“(Luna:) v noči sijoča, okoli zemlje blodeča, tuja luč”

Heitscha:

ponoči svetleča, okoli zemlje blodeča tuja luč”

Od vseh navedenih prevodov mi je najbolj oddaljen prevod Mansfelda, saj misli, ki prihajajo skozi medij Parmenidesa, za mene pomensko nedopustno površno razume. Prevod Kocijančiča kaže na iskanje globljega pomena, podobno pa tudi na videz izvirniku zvest prevod Heitscha. Pokaže pa se tudi tale možnost prevoda:

ponoči svetleča, blizu zemlje ujeta nasprotna luč”

(Op. : “aloomenon” prevedeno od “aliskomai”)

Kako preroško zvenijo te besede, s katerimi se je napovedalo dogajanje zgodovinskega človeka! Ta napoved nam je v svoji dalekovidnosti tako jasna mogoče šele danes, ko smo na zadnjem obronku zgodovine in nam, ki preplašeni in izgubljeni begamo, ta luč, ki se je takrat napovedovala, do konca izrabljena ugaša.

Človeku (po SES izvira beseda človek od čelo-vek in to od čeljad-ljudstvo in vijek - smo ljudje ljudstvo časa večnosti?) je dana enkratna možnost izpovedovanja Resnice. Pomeni to, da le človek (ko je pri Sebi odprt) lahko na poseben način, z notranjim prisluškovanjem in gledanjem, zaznava Resnico?Je to zaznavanje Resnice “noos”, “noys”, “noein”, katerega izjemen (in za nas še vedno nedojemljiv) pomen za človeka je izrečen skozi znameniti Fragment 3 (katerega mesto je prav tako negotovo) navedene “učne pesnitve medija Parmenidesa:

to gar auto noein estin te kai einai”

kar prevajajo:

Kocijančič:

Isto je uvidevanje in (edino resnično)Bivanje”

Mansfeld:

kajti da se spozna, je isto, kot da je”

Heitsch:

Kajti isto je spoznavati in biti”.

S tem izrekom naj povežem izreka iz Fragmenta 8,34-36 istega dela, ki se prav tako nanašata na “noein” in ki glasita:

tauton d'esti noein te kai uneken esti noema."

"u gar aneu tu eontos, en (v slov. izdaji ef') o pefatismenon estin,
eureseis to noein"

kar prevajajo:

Kocjančič:

"Isto je namreč Uvideno in Tisto, zaradi česar je uvid."

"Uvidevanja namreč ne boš našel ločenega od Onega,
kar (edino) JE in v katerem je to uvidevanje ubesedeno."

Mansfeld:

"In da se spoznava, je isto kot spoznanje, da je."

"Kajti ne brez bivajočega, z ozirom na katerega ima obstoj kot izrečeno,
boš našel spoznavanje."

Heitsch:

"Isto pa je spoznavanje in to, po čemer je spoznanje"

"Kajti ne brez bivajočega,v katerem je izrečeno,
boš našel spoznavanje."

Kar zadeva navedeni izrek iz Fragmenta 3, se zdi, da sta tako Kocijančičev kot Heitschev prevod ustrezna. Za prevoda obeh izrekov iz fragmenta 8 pa se nudi možnost tudi teh prevodov:

"Isto pa je spoznavanje kot tudi po čemer je razum."

"kajti samo z bivajočim, ki je pomaknjeno v svetlobo,
boš našel spoznavanje."

Ti trije izreki povedo, kako je človek bistveno. Kako je edino lahko in kako nujno mora biti na bistven način. Tu se mimogrede pokaže nam še nerazumljiva povezanost nujnosti in svobode, v kateri se vse nahaja in še posebej človek. Neizbežnost usode šele omogoči, da se uglasim v lastnem odtenku Resnice, v sozvočju - odgovornosti s katerim dobim svojo možnost zvenenja v skupnosti Vsega. V tem zvenenju istenja mi je podarjena možnost, da se odkrijem v Resnici. To odkritje pomeni mojo osvobojajočo spustiev v meni lastni izvirni pomen.V teh treh izrekih je povedano, prvič, da sem kot človek le, ko Se spoznavam, drugič, da je raz-poznavanje, ki videno razlikuje in razsoja, iz iste odprtosti Resnice kot spoznavanje samo, in končno, da je spoznavanje možno le iz tiste odprtosti Sebe, v kateri se obenem bivajoče - vse stvari - pomakne v svetlobo, da Se v odkritosti zasveti. Človek je človek, ko je odprt za Resnico - ko je možnost, da Se skozenj vse sveti v Resnici. Bistvo človeka je medialno - je posrednik vsega za Resnico.

Ali je mogoče reči, da je človek na ta izjemen način dogajanje, oči in ušesa same Resnice, da šele z njim takorekoč vse stvari - alegorično rečeno - "ugledajo luč sveta"? Mar nismo ljudje ustvarjeni od Kronida Zevsa in mar ni v davnem mitu rojstva Afrodite “krivopomenski” Kronos izvršil zvijačo matere Gaie in pohabil očeta Urana, da reši iz naročja Gaie skrite Titane, njene in Urana otroke, kamor jih je tiščal Uran? Je človek z Afroditinim rojstvom uzrl eidos?

V davnih in pradavnih mitih je skrita Resnica Sveta. Jih sploh jemljemo resno? Kot nekakšne bajke se nam nezadržno izgubljajo v temo Pozabe. Čeprav gre za našo usodo, nas njihova izguba ne skrbi. Obremenjujejo nas namreč popolnoma druge skrbi, ki nas tlačijo s čedalje hujšim pritiskom, zlasti skrb za denarjem, da si ohranimo življenjske možnosti. Tu čutimo rezanje Resničnosti. Vendar ali ni tudi Resnica kruta, ali tudi ona ne reže? Resnica ne reže rok ali nog, ne pohablja, marveč zadene v srce. Je način, kako reže Resničnost, način, kako nas Pozaba obvladuje in tišči proč od nas samih k predmetnemu, ki nas iz sence zahrbtno priklepa nase s predstavo neskončnega užitka? Je način, kako zadene Resnica, način, kako nas Spomin presune in primakne k Sebi, v tem ko vidimo, kako se vse v enkratnosti nenavadno zasveti? Mar ni prelivanje senc in svetlobe znamenje prihajajoče Nevarnosti?Ali pa je ta Nevarnost že tu in smo v resnici v boju in se zato tako bojimo?

Resnica boli. V tej bolečini pa se vse enkratno odpre. Se življenje z bolečino obuja? Je boleče izkušanje izvirnega iskalca obenem obujanje tega, v čemer Se izkuša, da na novo živo zasveti v Resnici?Se izvirno iskanje skoz bolečo izkušnjo, ko zazveni v lastnem odtenku, oživi v Resnici? Se iskanje, ki izvirno išče v izkušanju oplaja v izvirnem, v katerem išče, ali pa z odkrivanjem še skritega odtenka, to izvirno samo oplodi?Je boleče medsebojno oplajanje izvirno dogodenega , ki nenavadno presunja, z izvirnim iskanjem, ki je poklicano iz svoje Isti-ne, način, kako se v svetlobi izvirnega po-istenja dogodi Resnica?

Resnica se dogodi s Svetlobo. Vendar, ali svetloba ne sveti vsak dan? Res je tako, saj se vse z nami vred dogaja v resnici. Resnica pa, ki se v po-istenju izvirnega dogodi, zablisne. S srečanjem izvirnega z izvirnim se sreča Vse v Resnici. V tem srečanju Vse na novo zazveni v harmoniji. Skozi medij Heraklita je izrečeno:

(Obj. v že cit. grško-nemški izdaji teh fragmentov pri označbi B 8 na str. 8)

To antixun symferon ... ek ton diaferonton kallisten harmonien.”

Iz nemškega prevoda Bruna Snella prevedeno v slovenščino:

To, kar si je med seboj nasprotno, to, kar glasi skupaj, in iz tega, kar je neuglašeno, najlepša harmonija.”

Se tako dogodi Resnica ? Da Vse raz-prto ubrano zazveni ? Da se Resnica spomni Sebe v nenavadnem čustvenem čutenju po-istenja Vsega v Sebi?

Vse je v svetlobi in tone v mrak Pozabe. V dogodku Resnice se vse na novo osvetli, tudi tisto, kar je poniknilo v temno globino. Resnica je na ta način, da se dogaja, drugače kot Pozaba, ki Vse zagrinja in vleče Vase. Resnica v tem svojem izvirnem dogajanju ne osvetli le v Pozabo Toneče in to Toneče tako iz Pozabe trga, marveč to isto v blisku nove luči na novo, drugače zadene in obudi v novo, drugačno življenje, da na novo, drugače kot prej, zasije - in še več: Resnica sama se v tem izvirnem dogodku Spomina , v katerem Se (če je tako dovoljeno reči) spomni Sebe, spremeni - se brusi, ostri? - ali se tako z novo osvetlitvijo Časnega usodno odgrinja? Se v tej veličastno čarobni povezanosti spreminjajoče se Resnice vsega Časnega z Usodo skriva odgovor na prej zastavljeno vprašanje, ki ga iščemo po tej poti, da najprej odgovarjamo na vprašanje, kako se izvirno kaže?

Izvirno se na “svoj” izviren način pokaže, ko se v “svojem”, vsakokrat novem odtenku zasveti. Se v svetlobi Resnice tako lahko zasveti le Izvirno?

Je pomen izvirnega v resnici večnega kroženja, da se s poistenjem izvirnega dogodi Resnica Vsega, odstira Usoda v svoji Resnici? Da je na ta način človek izvirno v dogajanju usodnega, da je odgovoren temu dogajanju, “svoji usodi” in s tem usoden, to je, pomemben za to dogajanje in v tej zvezi za usodnost Vsega, da je in kako je v Resnici?

Vendar s tem še vedno nismo odgovorili na vprašanje “večnega kroženja”. Je to kroženje način, kako je Izvir? Na to vprašanje, vsaj zaenkrat, ni mogoče dati odgovora. Zato skušajmo poiskati odgovor tam, kjer lahko opazujemo kroženje kot reden pojav. Krožijo planeti v vesolju, krožijo dnevi, noči, tedni, meseci, kroži življenjski ciklus v naravi.

Vse izvirno se oživlja v večnem kroženju časa, ki se izvirno dogaja skozi človeka s spominjanjem in pozabljanjem Resnice. V sedanjosti vedno znova odločamo svojo preteklost, ki se nam vedno znova javlja iz prihodnosti. Sedaj je vedno čas odločanja. Se odloča tudi v sami Resnici? Se dogaja čas, ko je odločanje v Resnici usodno? Je takšno odločanje že kdaj bilo in čutimo v tem nevarnem času, da se nam takšna odločitev zopet vrača? Pomembno zvenijo besede, izrečene v davnini skozi medij Empedoklesa:

"ton de synerhomenon ex eshaton istato Neikos"

Ko sta (z Ljubeznijo) trcila skupaj, je obmiroval najhujši Spor.”

"he Filotes (...) synagusa (...) eis to hen ftheirei ta alla"

Ko Ljubezen zdruzuje, unicuje, eno za drugim,vse, kar ni isto.”

Sprašujemo:

Kakšen je pomen teh izjemnih izrekov izvirnega mišljenja za sodobnega človeka? Človeka, ki se je znašel v usodni zagati? So ti izreki zanj, kot med vsakodnevnim truščem opozarja tihi glas, izjemna pomoč, skrivna, edina in enkratna luč, ki tiho osvetljuje pot njegovega izhoda?

Ampak, ali ni ta pomoč skrajno krhka, ko se v pretečenih tisočletjih ogromno zapisanega ni ohranilo in ko marsikdaj lahko utemeljeno domnevamo, da je bilo izvirno besedilo kasneje predrugačeno ? Ko se je nepovratno izgubila večina zapisanega, pri ohranjenem delu pa izvirni pomen ? Ali danes sploh lahko še dosežemo v temni globini pozabe potopljene žive, več pomensko utripajoče davne pomnike naše civilizacije? Kako je mogoče uvrstiti ohranjene drobce v celoto? In ali se ob takšni njihovi današnji uvrstitvi ne izkrivlja njihovo resnično sporočilo? In kako je s tem pri številnih prevodih izvirnega besedila, ki ga loči neizmeren prepad do danes živih jezikov?

Kako pomembno je za sodobnega človeka razumeti pomen, ki ga govori staro grška beseda arhe ?

Ampak, ali ne pričajo o tem njegovi izjemni napori v mišljenju, filozofiji, umetnosti in znanosti?

In kakšen je pomen tega, kar izreka staro grški peras ? Je to izpolnitev ali kriva stranpot – ali oboje?

Izhod je še vedno zakrit s tančico skrivnosti.

Izvirnost je od nekdaj za človeka bistvenega pomena. To pomeni: bolj kot njegovo lastno življenje – ki tudi ni in ne more biti njegova last. Njegova last ni niti njegovo telo – nič ni njegova last. Človek sam nima pomena. Ves njegov pomen je takrat in samo toliko, ko in kolikor je odprt za resnico, da se skozenj dogaja sporno odločanje resnice.

V resnici se dogaja spor. V njem smo ljudje na usoden način.

Skozi skrivnostni, izjemno pretanjeni medij Friedricha Hoelderlina nam je zamudnikom napovedano:

» ... Wenn aber einer spornte sich selbst,
Und traurig redend, unterwegs, da ich wehrlos waere,
Mich ueberfiele, dass ich staunt und von dem Gotte
Das Bild nachahmen moecht ein Knecht –
Im Zorne sichtbar sah ich einmal
Des Himmels Herrn, nicht, dass ich sein sollt etwas,
                                                                  sondern
Zu lernen. Guetig sind sie, ihr Verhasstestes aber ist,
Solange sie herrschen, das Falsche, und es gilt
Dann Menschliches unter Menschen nicht mehr.
Denn sie nicht walten, es waltet aber
Unsterblicher Schicksal und es wandelt ihr Werk
Von selbst, und eilend geht es zu Ende

V prevodu bi se te preroške besede mogoče lahko takole glasile:

» ... Ko pa je eden sebe spodbodel,
In med potjo žalostno govoreč, da bil bi nemočen,
Me je obšlo, da sem se začudil in od Boga bi
Sliko hlapec posneti hotel –
Naenkrat sem v srdu razločno zagledal
Gospoda Nebeškega, ne, da naj bi nekaj postal,
                                                                  marveč
Naj se učim. Dobrotljivi so, kar pa najbolj sovražijo, je,
Dokler vladajo, vsak ponaredek, in
Potem človečno nič več ne velja med ljudmi.
Ker oni ne vladajo, vlada pa
Nesmrtni Usodnik in njihovo delo se samo sprevrača
In hitro gre h koncu.«


Nazaj na mišljenje