Nazaj na odzive

POKOJNINSKA REFORMA

ALI POSODOBITEV CELOTNE DELOVNO-SOCIALNE UREDITVE?

Navadili smo se že, da nas vsakokratna vlada obdari z reformami na socialnih področjih. Tako tudi sedanja. Razlogi so vsakič enaki. Statistični podatki kažejo, da nam stroški rastejo čez glavo. Tako imamo ta čas na mizi vladna predloga za že dolgo napovedani reformi pokojninskega sistema in zdravstvenega zavarovanja. Glede na bližnji referendum želim v tem prispevku vzpodbuditi k razmišljanju o pokojninski reformi drugačne vrste.

Kot drugod v Evropi živijo ljudje tudi v Sloveniji dlje in tako dlje časa uživajo pokojnino. Pritok denarja v pokojninsko blagajno ne dohaja več porabe. Danes finansira - kot prikazuje statistika - poldrugi zaposleni enega upokojenca, po letu 2020 pa bi moral že samo en zaposleni finansirati enega upokojenca. Na dlani je potemtakem, da je treba nekaj storiti. Zdi se, da ni druge rešitve, kot da morajo ljudje dlje časa delati, da bi dlje časa plačevali prispevke in manj časa bremenili pokojninsko blagajno. To so že pred leti sprevideli v večini evropskih držav in temu primerno podaljšali starost in delovno dobo, ob katerih pridobijo vplačniki pravico do polne t.i. "zakonske" starostne pokojnine. Njej ob strani so marsikje vzpostavili še "drugi" in "tretji" pokojninski steber z namenom, da razširijo finančne vire in zmanjšajo rizike za skupni pokojninski sistem in na ta način zadržijo "revščino na starost" na še sprejemljivi nizki ravni. Posebno varovalko predstavlja obvezno zavarovanje za nego onemoglih. Dohodek na stara leta pa si lahko vsakdo še dodatno zagotovi oziroma poveča s sklenitvijo katerega od življenjskih zavarovanj, ki jih ponujajo zavarovalnice. Cel splet zavarovanj torej, s katerimi naj si ljudje zagotovijo finančno varno in po možnosti čim lepšo starost !

Med najbolj sofisticirane in hkrati rigorozne ureditve se uvršča nemški pokojninski sistem, ki pozna vse zgoraj navedene vrste. Ob tej priložnosti se ne moremo spuščati v kakršnokoli analizo tega kompleksnega sistema. Zaradi zanimivosti naj navedemo le posamezna zavarovanja, kot jih pozna nemški sistem: obvezno "zakonsko" starostno zavarovanje ( gesaetzliche Altersrenten-versicherung), h kateremu sodi podvrsta priviligirane uradniške pokojnine ( Beamten Pension). Poleg tega osnovnega zavarovanja pozna sistem še dopolnilna zavarovanja in sicer kot drugi steber "zasebna" zavarovanja, kombinirana z davčnimi olajšavami in državnimi doplačili v inačicah t.i. "Riester Rente" in " Ruerup Rente" ter kot tretji steber "podjetniško" pokojnino (Betriebsrente); tem se pridružujejo še prostovoljna življenjska zavarovanja (Lebensversicherungen). Sistem se pri "zakonskem" obveznem starostnem zavarovanju spopada z velikimi težavami, ki izvirajo iz preteklega množičnega predčasnega upokojevanja ( še iz časov Kohlove vladavine) ter milijardnih izgub pri uradniških visokih pokojninah, za katere uradniki v preteklosti niso odvajali prispevkov. Zaradi teh naglavnih grehov je država prisiljena podaljševati upokojitveno starost, pri kateri dopušča le zelo omejene možnosti za predčasno upokojitev z visokim kazenskim odbitkom ( 0,3% za vsak mesec). Upokojitvena starost znaša trenutno 65 let za oba spola. Od leta 2012 se bo ta starostna meja začela ponovno postopoma podaljševati do nove starostne meje 67 let. Grehi iz preteklosti se maščujejo. Odmera starostne pokojnine zadošča le za skromno preživljanje in zahteva slovo od standarda, ki ga je užival upokojenec v času aktivnega življenja. Temu naj bi se izognili upokojenci, ki so sklenili dopolnilna zavarovanja. Vendar so prinesla ta zavarovanja varčevalcem doslej občutno manj, kot če bi denar naložili v varne nizko obrestne državne obveznice, v določenih primerih pa sploh nič ( podjetniško rentno varčevanje v primeru odpovedi delovnega razmerja ali stečaja podjetja). Razdrobljen in zapleten sistem je za varčevalce nepregleden in neatraktiven.

Nemški sistem očitno ni pravi vzgled. Problemi, s katerimi se spopada, so specifični, poleg tega pa se jih loteva po birokratski pameti s stalnim krčenjem pravic za široko prebivalstvo ob hkratnem prizadevanju po ohranjanju uradniških privilegijev. Vendar pa ima ta sistem na sebi tudi nekaj dobrega. Zaradi svoje izkrivljenosti, zapletenosti in neučinkovitosti nas vzpodbuja k drugačnemu razmišljanju. Prvi nauk je, da razdrobljenost ni dobra, kar pomeni, da mora biti sistem splošen, celovit - drugi nauk je, da sistema ni mogoče zadovoljivo napajati po individualnih pogodbah, kar pomeni, da mora biti sistem družbeno solidaren - in tretji nauk je, da je podaljševanje upokojitvene starosti in zniževanje pokojnine le začasna rešitev, ki kmalu zahteva novo podaljševanje in zniževanje, kar ne more iti v nedogled - kar pomeni, da gre pri tem rezanju pravic zgolj za kratkoročen sanacijski ukrep in da je treba iskati trajnejšo rešitev drugje.

Podaljševanje upokojitvene starosti ima poleg tega še hudo pomanjkljivost. Če sedi starejša generacija kot prilepljena na delovnem mestu tja do 65 leta, se mladi izobraženci še dolgo po končanem študiju ne bodo mogli zaposliti. To je argument sindikatov, na katerega politika ne odgovarja. Pri tem ne gre zgolj za medgeneracijski problem, ki lahko hitro prerase v konflikt, temveč za bistven razvojni problem. Mlada generacija je vse drugače dojemljiva za nove tehnologije in sveže ideje od starejše, je vitalni del prebivalstva. Po končanem študiju se hoče nagonsko čim prej zaposliti, da bi se uveljavila s svojim znanjem. V tem prehodnem obdobju je posebej občutljiva, brezuspešno iskanje zaposlitve jo demoralizira, ji jemlje delovni elan, njeno znanje zastareva, medtem ko se z vse mogočimi "jobi" in z zmeraj manj iluzij, prebija skozi življenje. Starejša generacija pa na drugi strani tudi ne bo z leti bolj iniciativna in produktivna. Odgovorna družba bo zato storila vse, da bi lahko mlada generacija takoj po končanem študiju začela polno delati in se uveljavljati. Čim prej potrebuje primerno zaposlitev. Starejša generacija se ji mora pravočasno umakniti. Ker pa je mlada generacija neizkušena, bi ji starejša morala še nekaj časa stati ob strani, kar velja za vsa področja - tako za politiko, administracijo kot za gospodarstvo in vse druge družbene dejavnosti.

Iz tega življenjskega zornega kota se nam razkrije, da grešimo, ker po birokratski logiki ostro ločujemo upokojevanje od zaposlovanja. Po prevladujoči družbeni miselnosti naj bi se po upokojitvi spremenili v neko drugo osebo. To dojemanje tiči že v sami besedi "pokoj", ki ni daleč od "pokojni" in po kateri je upokojenec očitno človek na stranskem tiru - "na čakanju", kdaj bo pokojni. Finančno vzdržnega sistema pokojninskega zavarovanja potemtakem ne bomo dosegli z zaostrovanjem pogojev za upokojitev, temveč s prilagoditvijo zaposlitvenih variant možnostim in sposobnostim ljudi posameznih profilov in starostnih skupin ter z zagotovitvijo pogojev za njihovo medsebojno sodelovanje. Takšna delovna in ustvarjalna kohezija med posameznimi skupinami prebivalstva, še zlasti med mlajšo in starejšo generacijo, učinkuje povezovalno in pospešuje družbeno solidarnost. Prav ta dva elementa sta predpogoja za vzpostavitev finančno vzdržnega pokojninskega zavarovanja. Če izhajamo iz povprečnih življenjskih razmer pri nas, se bomo srečali s položajem, da si je starejša generacija v teku svojega aktivnega obdobja prislužila določeno premoženje in si ustvarila določen standard. Ta generacija si želi bolj od dodatnih prihodkov priložnosti za njej prilagojeno vključitev v gospodarsko in družbeno življenje, kjer bi lahko navezala stik z mlajšo generacijo in ji pomagala s svojim znanjem in izkušnjami. Namesto da živijo izkušeni podjetniki, učitelji, strokovni delavci ipd. več ali manj tja v en dan, bi jim bilo v veselje, če bi se lahko na jesen svojega življenja ustvarjalno razdajali.
V vzdušju splošne družbene solidarnosti bi ljudje razumeli, da je treba zagotavljati trajno finansiranje socialnih in pokojninskih skladov. Samoumevno bi jim bilo, da se ti skladi napajajo s prispevki iz vseh vrst dohodkov ( od vrednostnih papirjev, honorarjev, avtorskih pravic, najemnin, ipd) in ne samo iz dohodkov od dela. Pred nami se kristalizira pokojninski sistem, ki to pravzaprav ni več, ki je začetek temeljnega dohodka, ki se finansira iz vseh vrst prihodkov in si ga starejši lahko izboljšujejo tudi z dohodki od dela ( od katerega plačujejo vse prispevke). Pred nami je enoten, solidaren sistem s široko, zanesljivo finančno podlago, ki je integriran v življenje, ne pa od njega izoliran institut, ki je posledica človeškega egoizma. Ta sistem povezuje generacije in ne generira medgeneracijskih konfliktov. V tem solidarnem sistemu se oblikuje ustvarjalna mešanica mladih in starih - tisti eksplozivni intelektualni potencial, ki čez noč vnaša v družbo nove tehnologije in visoko razvite proizvode. Proizvode in dejavnosti, ki omogočajo trajno gospodarsko konjunkturo in uspešno ekspanzijo na tuje trge. V takšnih razmerah profesionalcem niso več zanimive enostavne dejavnosti - te rade volje prepuščajo amaterjem. Tako dobra sosedska pomoč nenadoma ni več nobena tema.
Takšna ureditev pa zahteva posodobitev celotne socialno-delovne regulative. Omejevanje dela je v današnjih razmerah nevzdržen absurd. V času hitro razvijajočih se informacijskih tehnologij in globalizacijskih procesov se odpirajo povsem nove oblike dela in tržne možnosti. Delo je potrebno popolnoma sprostiti, omejitve so lahko samo strokovne. Ta omejitev je v splošnem interesu in ne more temeljiti zgolj na papirnatih potrdilih, marveč je pomembno, kaj nekdo zna in dejansko obvlada. Današnje stanje, ko se soočamo na eni strani z množico brezposelnih, na drugi strani pa na vsakem koraku z delom, ki bi moralo biti nujno opravljeno, je potrebno preseči - ta shizofrena delitev ljudi od dela je nenaravna in razdiralna. Od nje je vsa družba bolna.
Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih razvojno zaostala za drugimi državami. T.i. "lastninjenje" je obvladovalo to obdobje in nas pahnilo na najnižjo moralno raven. Čas je, da počistimo Avgijev hlev, roparjem poberemo, kar so si prigrabili, in se lotimo skupaj - s svežimi znanji mladih in življenjskimi izkušnjami starejših - posodobiti našo družbo in gospodarstvo in počlovečiti naše medsebojno sožitje.

bpw                                         

Nazaj na odzive