nazaj na mišljenje


                                 

Retrospektivi jugoslovanskih filmov posnetih po književnih predlogah, v Slovenski kinoteki, sept./okt. 2010 na rob:

POGLED V LEVO

Če se vam neslišno prikrade Mnemosina in vas od zadaj potrka po rami, kam vam bo poletel pogled? Moj, vedno – na levo.

Retrospektiva jugoslovanskih filmov iz polpreteklega časa, zasnovanih na književnostih narodov Jugoslavije bo pritegnila vaš vedoželjni pogled nase ne le zato, ker je film par excellence in per definitionem vizualno doživetje, včasih tudi razodetje (»oko je kralj vseh čutov«, tako stari Grki). Razlogov je, kot vedno, več: ti filmi so priče nekega obdobja, zgodovina nastajanja, spreminjanja in zlivanja estetike, kulturnega izročila, nacionalne identitete, politične didaktike in česa vse ne. A vseeno, niso le zmes navedenega, pele-mele ideje, slike, tona, glasbe in barve – vsak avtor jim je vdihnil svoj pečat in skozi transkripcijo in transformacijo zapisane besede v prizore in scene, v zaporedja prikazov in doživetij, oživel čas in ljudi. Prevedel jezik pisatelja v jezik tekočih slik. Beseda je, magično, »meso postala«.

Vsak izmed filmov, ki jih bomo videli, je časovni stroj, ki nas bo ponesel v bližnjo preteklost nas samih in naših sosedov, tedaj še uradno rojakov ali vsaj sodržavljanov; marsikdo bo prvič zagledal podobe že izginulega sveta skozi oči njegovih takratnih stanovalcev, današnjih mamic in očetov ali celo dedkov in babic. Tudi to je magija filma in privilegij gledalca. Z nostalgijo ali brez nje, tudi tisti malo manj mladi gledalci se bodo lahko podali v »deja vu« in »deja senti« občutke in pripisali občasno ginjenost in sentimentalnost rožnatim očalom lastne mladosti; a o tem raje par besed na koncu.

Zakaj naj bi to bil pogled v levo? Zato, ker je to bil čas »jugoslovanskega socializma«, ker vseh 41 filmov te retrospektive (od tega kar 20 slovenskih) nosi letnice od 1948 do 1989? Ali zato, ker nekateri med njimi vidno kažejo sledi toge retorike in dogmatike tega, kar naj bi bila »levičarska« vizija družbe, raja, ki so ga Marx, Engels in Lenin obljubljali »delavcem, kmetom in pošteni inteligenci«? Ne. Razlog je samo eden: srce je na levi strani.

Ni dvoma o tem, da cineasti, tako praktiki kot teoretiki, z lahkoto, z eleganco in con brio nasujejo drugim cineastom, cinefilom in cinemanom obilo dragocenih podatkov o vsakem zornem kotu pričujočih filmov, o racoursih, totalih, zoomih in švenkih, americain-ih in gros-planih, ad infinitum in ad nauseam; ampak filmi sami, o tem prav tako ni dvoma, se bodo morali postaviti sami zase in vas, vsi skupaj in vsak posamič, osvojiti, očarati, razžalostiti ali razjeziti, užaliti ali celo razjokati. Samo nečesa ne smejo: pustiti vas čisto hladne, povsem ravnodušne ali zdolgočasene. In ta retrospektiva sestoji iz filmov, ki so bili izbrani iz dosti večje množice jugoslovanskih filmov, nastalih na podlagi knjižne predloge (največkrat romana), pač zaradi neke svoje značilnosti, lokalnega kolorita, razburljive zgodbe, socialne kritičnosti, žanrske reprezentančnosti etc, skratka: kvalitete. Malce preprosteje: pri knjižni predlogi, zaradi berljivosti; pri ekranizaciji, zaradi gledljivosti. Homo musicus bi rekel: tudi, če je zgolj moderato, mora biti vsaj cantabile. Slednji med temi filmi naj bi spolnjeval to minimalno zahtevo, in jo bo samo, če tudi vi temu pritrdite, ko se retrospektiva izteče v začetku oktobra. In, če tudi jaz temu pritrdim, ker sem pač samo eden izmed (strastnih!) gledalcev in ljubiteljev filma. Kako, potemtakem, da to pišem? Bil sem, izključno v funkciji filmskega gledalca, naprošen naj zapišem teh nekaj nepretencioznih besed – ne kot strokovnjak, član posvečene filmske elite ustvarjalcev, teoretikov in kritikov, kar zlepa nisem, temveč kot priča časa (rojen v prvi polovici prejšnjega stoletja), kot nekdo, ki se je rodil, odraščal, šolal in živel v raznih delih povojne Jugoslavije in ki je, po spletu okoliščin, osebno poznal nekatere pisce knjižnih del po katerih so nastali predstavljajoči se filmi in se, po drugi strani, spet po muhastem naključju, družil z nekaterimi izmed režiserjev, ki so te filme režirali. Talent ni nalezljiv; niso me, žal, z njim okužili ne eni, ne drugi. Zato je vse, kar lahko zapišem le nekaj reminiscenc in refleksij za popotnico tej retrospektivi; za sistematičen prikaz se bo treba obrniti drugam.

S slovenskim filmom sem se seznanil za koga bržkone že daljnega leta 1951, kot »prvček-črvček«, ko je moj prvi šolski učitelj Novak Kaluđerović popeljal svoj razred v lokalni kino. Kino je bil prašen, stoli trdi in škripajoči, film črno-bel, mesto pa Bijeljina ob zeleni reki Drini v Ljudski (pozneje je postala Narodna) republiki Bosni in Hercegovini. Film je bil 'Kekec' Jožeta Galeta in nas je otroke razburil in navdušil; Bedanca smo družno sesuli kar vsi skupaj. Ko danes seštejem vse izkupičke tega filma, mi na situ ostane dvoje: prvič sem se zavedel, da Jugoslovani ne govorimo v enem in istem jeziku, temveč da nekateri, Bog si ga vedi zakaj, tolčejo po svoje in jih je treba podnaslavljati, in drugo, da so Slovenci, v glavnem, ali bradati razcapanci, ali sivobradi starčki, ali pastirčki. Nekatera teh spoznanj sem pozneje malce popravljal in dopolnjeval.

Film 'Kekec' je, danes to lahko zatrdim, imel večji vpliv kot je to tedaj bilo vidno; dasiravno je od konca vojne naprej bil v obveznem šolskem berilu malih Jugoslovanov, brali so ga le otroci, medtem ko so film gledali vsi, do najstarejših. Bil je dovoljeni eskapizem v času, ko je nespolitizirane zabave bilo bore malo in ko so potujoča kina prinašala plešoče slike po širni deželi, kjer ni bilo lahko priti do najbližjega mesta s kinematografom. Ko se je kmalu zatem pojavil prvi in dolgo časa zelo popularni otroški časopis (celo s stripi!) v srbohrvaščini, poimenovan 'Kekec', se je ginjena Ela Peroci zahvalila drugojezičnim rojakom za širokogrudnost. Film se je torej pokazal kot bolj promotiven od knjige. Mimogrede, po mojem zelo osebnem mnenju in okusu (saj veste, 'De gustibus et de coloribus…') je prvi, črno-beli 'Kekec' eden dveh najboljših slovenskih filmov vseh časov, saj po kompaktnosti zgodbe, definiranosti karakterjev, dinamiki naracije, plastičnosti izraza, kvaliteti igralskih performans ne odstopa v ničemer kateremukoli izdelku ameriške ali evropske produkcije 40-tih in 50-tih, pa če gre za ameriško (Shirley Temple, 1937) ali švicarsko inačico 'Heidi' iz 1952, 'Lesi se vrača' iz 1952, ali nemški 'Dvojčici' iz 1950 (namenoma primerjam z nekaterimi, sicer naključno izbranimi, otroškimi filmi posnetimi po zelo znanih literarnih delih). V tistem času smo bili zelo slabi izvozniki; a vem, da je 'Kekec' zelo uspešno zabaval male Japonce v zgodnjih 50-tih.

Ne vem, kako je sestavljena ta retrospektiva; gotovo je bila vprašanje kolekcije (kar je pač na razpolago), kot tudi selekcije (kar je najboljše, najbolj reprezentančno, najbolj znano, najbolj tipično itd - vprašanje selekcije vključuje celo vrsto podkriterijev) in še kakšnih drugih prvin (kar je na razpolago za sprejemljivo ceno, itd). Veselilo bi me, če bi med filmi namenjenimi otrokom v tej retrospektivi zagledal tudi 'Čudežni meč' (Čudotvorni mač) Voje Nanovića iz 1950, ekranizirano pravljico iz ljudske književne zakladnice (v izvirniku 'Baš Čelik', turc. Železna Glava), ki je tudi ponujal kvaliteten dvourni pobeg iz napornega sveta »obnove in izgradnje« mladim in starim. A tako kot dnevna politika, je tudi sestavljanje tega filmskega pregleda, mutatis mutandis, umetnost možnega.

Ko smo pri filmih namenjenih otrokom, naj zavežem še en spominski vozel: s piscem otroškega romana 'Sreča na vrvici' Vitanom Malom, sva se spoprijateljila v zgodnjih 70-tih letih, ko sva skupaj delala na nekem projektu za TV Ljubljana (danes TV Slovenija). Paradoksalno, Vitan je tedaj bil filmski snemalec in ne književnik, čigar roman bo nekoč priljubljen otroški film, a glej ga zlomka - njegova oba prispevka sta romala v obe nacionalni zakladnici, v biblioteko in potem v kinoteko. In kako se vozli še prepletajo: na TV Ljubljana sem delovno sodeloval tudi s slovitima filmskima snemalcema Žarom Tušarjem in Vikijem Pogačarjem, ki sta oba sopodpisana pod fotografijo drugega dveh najuspešnejših slovenskih filmov, 'Vesne' Františka Čapa (kot prej, gre za moj osebni kriterij). 'Vesna' ne sodi v to retrospektivo.

'Sreča na vrvici' je na sporedu retrospektive v sredo, 15.9.2010 ob 18.00; naslednji film, 'Lucija' je nastal po delu obema Jugoslavijama (tisti po 1. Svetovni vojni, monarhistični, in tisti po 2. Svetovni vojni, socialistični) dobro znanega in v mladinski literaturi popularnega Frana Saleškega Finžgarja. Njegov zgodovinski roman 'Pod svobodnim soncem' je bil morda še bolj priljubljen južno od Kolpe kot med ožjimi rojaki; o tem pričajo nove izdaje romana (Pod slobodnim suncem, I. in II., založba Calamus Beograd, l. 2000) in dejstvo, da je tam bil založen v obliki tedaj novega in modnega medija, stripa, že leta 1939. Razlog za to omembo je, da sem bil soudeležen na javni tribuni leta 1964 (ali 1965?) na Kolarčevi univerzi v Beogradu, kjer se je kar nekaj uglednih filmskih delavcev ogrevalo za iniciativo, da se ta roman ekranizira po vzgledu Poljakov, ki so nekaj let pred tem, za ceno velikih finančnih naporov, posneli 'Križarje' (Krzyzacy, r. Aleksander Ford, po romanu Henryka Sienkiewicza). 'Križarji' so najpopularnejši poljski film vseh časov; videl naj bi ga skoraj vsak Poljak. Ker bi šlo za zgodovinski velespektakel, ki zadeva zgodovino vseh južnih Slovanov, bi bilo treba zagotoviti zvezna sredstva. Panslovanstvo je bilo že rahlo pozabljeno, zvezna Jugoslavija je imela tudi veliko neslovanskih manjšin, projekt ni nikoli zaživel. A ta ideja zasluži, da se je omeni ob tej retrospektivi jugoslovanskih filmov. Kdo ve? Morda se bo kdaj Slovenija lotila projekta, ki zgleda kot da je 'Ben Hur' kradel iz njega. Refleksija, pač.

Filmi v drugem delu retrospektive, namenjeni širši Jugoslaviji in filmom realiziranim na podlagi knjižnih predlog na njenem področju, so precej različni in raznorodni. Pokrivajo dosti večje področje in zajemajo iz ustrezno večjega fonda filmov, jih je pa komaj toliko kot slovenskih. Zelo težka naloga za selektorja: katerikoli najsi je bil kriterij, ki ga je uveljavljal ob izbiri, se je moral zavedati, da bo moral izpustiti zelo veliko kvalitetnih filmov. Rez je moral biti kirurški in, po sili razmer, nesimetričen. Vendar zato velja, da med izbranimi ni slabega filma; da je izbira skoraj ex equo pokrila hrvaško in srbsko filmsko produkcijo in dovolila, da se oglasijo, vsaj vzorčno, tudi tretji. Filmi zajemajo najrazličnejše žanre, od komedije, drame, socialne satire, kriminalke, farse, burleske, commedie noir, do podžanra 'volkskommedie', zakonite dedinje v K&K priljubljenih 'staršev', operete in burgsteatra. Opisovati jih posamič bi bilo jalovo in zamudno; osnovna predstavitev je bila opravljena v 'Kinotečniku' več kot korektno. Morda pa le kakšna beseda o tem in onem, brez posebnega vrstnega reda, za nameček?

Širino, a tudi kompleksnost tega, kar je bila Jugoslavija, odražajo življenjepisi in usode posameznih ustvarjalcev književnih del po katerih so nastali filmi, kot tudi usode teh filmov in njih avtorjev. Nekaj primerov:

'Petrijin venec', 22.9.2010. Avtor romana Dragoslav Mihajlović je v 50-tih letih bil aretiran in poslan kot 19-letnik na Goli otok. Delo, ki ga je proslavilo, roman-novela 'Ko so cvetele buče', ki je bilo proskribirano, čigar dramatizacija je bila umaknjena z beograjskega odra neposredno pred premiero, žal še ni ekranizirano. Delo obstaja v slovenskem prevodu; na oder SNG Drama ga je 1989 postavil Vinko Moederndorfer.

'Gazija', 25.9.2010. Avtor romana Ivo Andrić, Hrvat po rojstvu, Srb po opredelitvi, edini Jugoslovan prejemnik Nobelove nagrade za književnost. Rojen v Bosni, bil zagovornik Jugoslovanstva, član Mlade Bosne, ki ji je pripadal tudi Gavrilo Princip, atentator na avstroogrskega princa Ferdinanda. Zadnji veleposlanik Jugoslavije v Berlinu, do izbruha II. Svetovne vojne. Njegovo glavno delo, za katero je prejel Nobelovo nagrado, žal še ni ekranizirano; seveda obstaja v slovenskem prevodu.

'Ko slišiš zvonove', 24.9.2010. Avtor romana Ivan Šibl, narodni heroj, generalpolkovnik; po njegovem 'Vojnem dnevniku' posneta dva filma, pričujoči in 'V gori rase zelen bor'; sam napisal scenarij za tretji, 'Naša pota se razhajata'. V II. Svetovni vojni bil legendarni diverzant, z ilegalnim vzdevkom »Gromovnik«. Film odlikuje zelo zvesto slikanje življenja in medsebojnih odnosov pripadnikov jugoslovanskega odporniškega gibanja med vojno.

'Derviš in smrt', 2.10.2010. Avtor kontemplativnega proznega dela Mehmed 'Meša' Selimović, po rojstvu Musliman, po lastni opredelitvi Srb, akademik, deležen kritik v matični sredini, tako kot Andrić, vis-a-vis svojih narodnostih stališč in opredelitev. Dela prevedena v slovenščino.

'Predstava Hamleta v vasi Mrduša Donja', 1.10.2010. Avtor Ivan 'Ivo' Brešan se v svojem delu loti kriptokritike komunizma, ostro a vseeno zadosti nedirektno. Kot odrsko delo so njegovega 'Hamleta' izvajali v vseh večjih, zlasti komornih in avantgardnih gledališčih nekdanje Jugoslavije. 'Mrduša Donja' je bila sinonim za vsejugoslovansko 'dolino Šentflorjansko'. V Sloveniji ga je Gledališka skupina ZIK igrala kot 'Hamleta v Dolenjih Guzincih'. Danes je, star 85 let, oster kritik klerikalizma.

'Una', 30.9.2010. Avtor Momčilo 'Momo' Kapor. Imel sem zadovoljstvo prisostvovati nastajanju 'Une' na montažni mizi v Centralnem filmskem studiu v Košutnjaku, v Beogradu, ko še ni bila film; z njenim piscem sem prijateljeval kakih 30 let, do njegove smrti pred nekaj meseci. Režiserja Mišo Radivojeviće še danes srečujem. Iz morbidnih razlogov, kot je smrt slikarja, se Kaporove slike danes prodajajo bolj kot kadar koli prej; smrt pisca Kapora, ki je napisal več kot 40 knjig, večinoma lahke, duhovite in pitne proze, je pustila za seboj praznino, ki bo težko zapolnjena. Večina njegovih prijateljev, še manj pa njegovih številnih bralcev, ne ve da je bil koscenarist najbolj gledanega jugoslovanskega filma vseh časov: 'Valter brani Sarajevo' (r. Hajrudin Krvavac, 1972) je najpopularnejši tuji film v Narodni Republiki Kitajski. Podobno temu, če lahko zvežemo še en spominski vozel, ogromna večina Slovencev ne ve, da je koscenarist ljubke komedije 'Vesna', skupaj z režiserjem Čapom, 'resni' pesnik Matej Bor.

Pavao Pavličić, profesor književnosti in popularni pisec kriminalističnih romanov za otroke in odrasle; Dušan Kovačević, dramski pisec, filmski režiser, veleposlanik; Dobrica Ćosić, 90-letni patrijarh, ki je v življenju bil partizan, poslanec, akademik, predsednik ZR Jugoslavije in je roman 'Daleč je sonce' objavil že l. 1951; Borisav Pekić, rojen v Podgorici in umrl kot begunec v Londonu, v tujini napisal 'Zlato runo', proustovsko obsežno delo v sedmih knjigah, ali Vjekoslav Majer, pisec knjige 'Iz dnevnika malega Petrčka', ki je povila 'Kdor poje, zlo ne misli' (»najboljši hrvatski film vseh časov«, tako Društvo hrvaških kritikov), pa tudi že klasični starejši pisci in komediografi, Stevan Sremac, Branislav Nušić et alia - avtorji literarnih del, ki so predloga jugoslovanskih filmov letošnje septembrske retrospektive, kot tudi sama ekranizirana dela so izven vsakega dvoma piece de resistance te prireditve.

Na koncu, nekaj o rožnatih očalih pri gledanju v preteklost. Nihče ni imun pred nostalgijo, niti nedvomno genialni Vladimir Nabokov v svojem celotnem opusu, niti največji slovenski pesnik dr. France Prešeren, ko govori 'Mladosti leta, kmalu ste minila…' (opravičujem se vsem živečim slovenskim pesnikom, ki odlično vedo, vsak zase, kdo je najboljši slovenski pesnik, le da nočejo o tem govoriti). Junakinja Betty Smith, v filmu 'Drevo raste v Brooklynu' pravi: »Spomin na mladost, kot sonce, obsije vsako, še tako revno otroštvo«; v filmu 'Cabaret' odmik kamere nazaj nam omogoča razbrati, da so angelsko pojoči mladeniči, polni svečanega, svetlega zanosa, pravzaprav rjavosrajčni člani Hitlerjugenda; v 'Amarcordu' nas veliki Federico Felini, skozi filmske slike, brez didaktičnih besedovanj, poduči da je njegova čudovita, grenko-sladka adolescenčna mladost poetična, bajeslovna in neponovljiva, ne glede na musolinijevski fašizem, ki je njen groteskni, a povsem nepomembni okvir. Naj se dobronamerni bralec teh vrstic ne zmoti: politični okvir vseh teh filmov je neka oblika diktature, a na njega, če ga sploh vidimo, gledamo blagohotno zgolj zato, ker ga osvetljuje naša lastna mladost. Odtod pogled v levo smer, odtod oziranje na levo stran.

Vas to moti? Nič lažjega! Poglejte na desno…

'Filmofil'                          

                                 

nazaj na mišljenje