nazaj na odzive


OB ROBU SESTANKA MED OBRTNIKI IN PAHORJEM

   

Upam si napovedati, da se po sestanku predsednika vlade s predstavniki obrtnikov kljub dobrim namenom položaj za obrtnike in samostojne ne bo kaj prida izboljšal. Dobri nameni so eno, stvarnost je drugo. Zaradi dobrih namenov se gospodarski položaj v Sloveniji ne bo spremenil. Tudi zakoni ne bodo omilili finančne stiske, ne bodo zmanjšali brezposelnosti niti povečali povpraševanja. Vlada upa, da bo stabilizirala kritične razmere in ustavila negativne trende z reformami, „za katere se bomo borili kot levi, ker gre za dobro stvar.“ Gre namreč za to, da „ Slovenija skoči na francosko-nemški vlak“. Ta mladostna zagnanost je prava osvežitev. Prav zares namreč že ne moremo več poslušati ene in iste moreče lajne, ki nam jo vsi mogoči ekonomisti uni sono trobijo preko televizije in časopisov, da bo treba zategniti pas, sprejeti višje davke in dajatve, dlje delati za manjšo pokojnino, več plačevati za manjši obseg zdravstvenih in socialnih storitev. Siti smo usmeritev, s katerimi nas osrečujejo strokovnjaki OECD in EU.

Siti smo tega, da po mnenju teh gospodov in ekonomske stroke nimamo druge izbire, kot da se sprijaznimo z grenko resnico, da s svojim skromnim standardom živimo preko svojih možnosti.

To pripravi človeka, da začne razmišljati. Kaj ne zaupamo politikom nekega mandata, ko jih izvolimo ? Ta mandat pa je - bi si upal trditi - da poskrbijo za to, da bomo vsako leto malo bolje živeli. Če pa nam potem dopovedujejo, da se moramo pripraviti na to, da bomo vsako leto malo slabše živeli, bi rekel, da jih za to nismo izvolili. Kar vidim jih sedaj, kako so prizadeti, ker vendar niso oni krivi, da nas je zadela svetovna finančna kriza, in prav tako tudi ne, da so nekateri premetenci z dobrim nosom opeharili ljudstvo za velike denarje, kar da jim je omogočila slaba zakonodaja, ki so jo podedovali od predhodnikov. Na to lahko odgovorimo samo:“Bla, bla ...“ Prazni izgovori, ki samo dokazujejo, da si niso na jasnem, kaj sta njihovo delo in odgovornost.

Nismo jih izvolili, da bi mrzlično iskali rešitve za nastale krize, marveč da poskrbijo, da do kriznih položajev ne pride. Izvolili smo jih - na primer za to - da se ne bi znašli v težavah zaradi svetovne finačne krize. Ko bi svoje delo resno opravljali, bi jo predvideli najmanj dve leti pred izbruhom in pravočasno ukrepali ter prebivalstvo in gospodarstvo zavarovali pred veliko narodno gospodarsko škodo. Finančne krize ni od leta 2006 leto za letom ( v Davosu) napovedoval samo Nouriel Roubini, poleg njega so pred njo svarili tudi številni gospodarstveniki, med njimi tudi manjši podjetniki, ki so opozarjali na nevarnost, ki prihaja iz ZDA. Če je marsikdo svaril pred njo leta vnaprej, svaril pred vrednostnimi papirji, ki prihajajo iz ZDA, kako to, da so bili politiki slepi ? Pri tem za to predvidevanje ni bilo treba drugega, kot prebrati javne osnovne gospodarske in finančne kazalce ZDA, ki so bili in so še vedno katastrofalni (zaradi gospodarskega propada na račun kitajske ekspanzije in ogromnih vojaških izdatkov), ter te podatke primerjati s takratno razveseljivo konjunkturo ameriškega gospodarstva. Da tu nekaj smrdi, je bilo na dlani. Ob slovenskem osamosvajanju politiki niso imeli mandata, da se dogovorijo z generalnimi direktorji največjih podjetij za model lastninjenja in prilagodijo ( preluknjajo) zakonodajo v ta namen. Politiki so odgovorni, da so dopustili odpravo delavskih svetov in s tem vsakršnega soupravljanja zaposlenih v podjetijih. Odgovorni so za to, da se je pojmovanje podjetja kot socialnega-ekonomskega projekta pervertiralo v pojmovanje podjetja kot premoženja na cesti, ki se ga da prilastiti. Ni naloga politikov, da gasijo požare, marveč da poskrbijo, da do požarov ne prihaja. Od tega spoznanja je odvisno, kam usmerjajo svoj pogled, čemu namenjajo čas - sanaciji proračuna, zmanjšanju državnega dolga, reševanju bank in velikih podjetij ipd - ali pa prizadevanju za povečanje standarda, izobrazbene ravni, možnosti za uresničitev intelektualnega potencila prebivalstva. Od tega je odvisno, kam so notranje naravnani - k izravnavanju finančnih in ekonomskih izkazov - ali k prebivalstvu in njegovim potrebam. V prvem primeru nam bodo iz svojega sveta pridigali v en glas v zboru s politiki drugih držav članic EU in Komisije EU, da moramo zategniti pas. V drugem primeru bodo ostali pri prebivalstvu in iz potreb vsakdanjega življenja razvili možnosti za delo in financiranje socialnih in državnih storitev, o katerih se jim v pisarnah za štirimi stenami niti ne sanja. Zakaj ničesar se ne da izsesati iz prsta. Vrnimo se k samostojnim, obrtnikom in majhnim podjetnikom. V gospodarski strukturi Slovenije predstavljajo 95 % vseh podjetij in zaposlujejo med 30-40 % vseh zaposlenih. Kdo so ti podjetniki in samostojni ? To so ljudje, ki niso šli na zavod za zaposlovanje, se postavili v vrsto in pred okencem sporočili uslužbenki:“ Jaz sem ta in ta, tu sem, vaš sem - dajte mi delo ali pa podporo.“

Ti ljudje so zavihali rokave in sami poskrbeli zase in za svoje družine ter še za koga drugega, ki so ga zaposlili. S svojim premoženjem so se spustili v gospodarsko tveganje. To je iniciativna, ustvarjalna plast prebivalstva. Politika, ki se zaveda, kaj je njena naloga in odgovornost, bi bedela nad to plastjo prebivalstva z budnim očesom. Takoj bi opazila, da so majhni podjetniki prešibka stranka v pogajanjih z velikimi podjetniki ter bi jih z ustreznimi instrumenti zavarovala in vzpodbujala. Vsestransko - najprej z obveznim strokovnim tečajem, preden se podajo v samostojnost, nato z vrstnimi pogodbami, arbitražami in strokovnim nadzorom ( s honorarnimi člani iz vrst prekaljenih upokojenih podjetnikov), razpisnimi pogoji ( po katerih bi moral glavni izvajalec navesti podizvajalce, cene in druge pogoje za njihove storitve, tako da bi jim naročnik neposredno plačeval), jih vzpodbujala z možnostjo, da lahko vsako leto z delom davka od dobička financirajo določeno investicijo ali dejavnost v kraju sedeža podjetja ali pa svojega prebivališča, kar se vidno označi in objavi. Ker bi to storila takoj, ne bi prihajalo do propada teh podjetij in osebnih tragedij. Ker bi se lahko samostojni s svojimi prispevki izkazali pred krajani, bi imeli dodatno osebno vzpodbudo za razvoj svojega podjetja in bi se v večji meri zraščali s krajem.

Slovenija ima prav gotovo dobre možnosti za zastopniško dejavnost. Ker je politika preko mere zavzeta s proračunskim primanjkljajem, se doslej še ni uspela podrobneje seznaniti s problemi, ki zavirajo razvoj te dejavnosti. Prav tako nima časa, da bi se ukvarjala z ovirami za kapitalizacijo intelektualne lastnine. Nima časa, da bi odkrivala vrsto novih zaposlitvenih možnosti, ki jih omogočajo informacijske tehnologije ali ki jih narekuje višji standard ali ki so potrebne za množično evidentiranje in selekcijo kadrov po načelu prava oseba na pravo mesto. Politika še ni opazila, da ima Slovenija 2 milijona prebivalcev in zaradi tega drugačno strukturo in drugačne potrebe kot 80 milijonske in 60 milijonske države, kakršni sta Nemčija in Francija. Slovenska politika vse preveč nekritično sprejema režime, ki jih vsiljujejo velike države in daje vse premalo pobud, s katerimi bi uveljavljala specifičen položaj majhnih držav. Doslej je veliko preveč zakonodaje prepisovala od Nemcev in posnemala njihove ureditve, ki so za naše razmere preveč birokratske. S tega vidika se nam ne mudi, da bi „skočili na francosko-nemški vlak“. Ko bi politika v večji meri dihala z vsakdanjim življenjem, bi opazila široko pahljačo možnosti, kako zagotoviti zanesljiv in zadosten dotok sredstev za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki bi imel vrh tega še pomemben multiplikatoren pozitiven učinek na gospodarski razvoj in zdravstveno raven prebivalstva.

bp                                         

nazaj na odzive