nazaj na stran "O življenju in rodu"


     IN V NEDELJSKO JUTRO SO POTRKAVALI ZVONOVI

 

         

Vsak torej, ki posluša te moje besede in jih spolnjuje,
bo podoben pametnemu možu, kateri si je hišo postavil
  na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali
so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla; zakaj
imela je temelj na skali.

Nova zaveza, Evangelij po Mateju 7, 24-27

          Schweigerjeva hiša - hiša Lili Novy, Ljubljana

 

                 

- Hranili in oblačili so se z denarjem, ki ga je prinašala Lili - vendar je bila njena plača korektorja majhna, da so shajali le s težavo in s skrajno varčnostjo, ki je mejila na stiskaštvo. Za taki, malce stiskaški, skopi ženski, so ju tudi imeli stanovalci. - Bilo je v teh ženskah, kadar je šlo za hišo, nekaj nerazumnega, silovitega, pregloboko vsajenega v njune usahle prsi (ki so jima materinsko plale pod staromodno krojenimi, do vratu zapetimi črnimi oblekami), kar jima je ostalo za visokima, ravnima čeloma, ponosnimi očmi in preštevilnimi gubicami, ki so jima pretkale bleda obraza: kar je naposled dihalo iz njune drže in hoje - ko je Vika trudoma in slinasto sopeč, okorelo pokončno, s privzdignjeno glavo podrsavala po kamnitih hodnikih in ploščadih, kot bi bila še v časih vlečk in pajčolanov, ko se je naslanjaje se na ograjo komaj vzpenjala po strmih lesenih stopnicah; ko se je Lili kot ostarelo, telebanasto kljuse nemirno zagalopirala po dolgi deski, ki je vodila od vežnih vrat do stopnišča, ali ko je osamljena vzravnano sedela pri svoji mizici v kavarni in zamišljeno srebala "turško".

- Hiša mora preiti nedotaknjena na otroke in otrok otroke. Ta nepisani zakon jima je utripal v žilah in je bil kos njiju, bil je strašnejši in mogočnejši od vseh pisanih postav in predpisov, ki so s časom in leti sprhneli v nič in izginili, ko da jih nikoli ne bi bilo. Ta velika dvonadstropna hiša s številnimi krili, hodniki, stopnišči, z dvema dvoriščema - štirioglatim in ozkim podolgovatim - tlakovana z belimi kot pest velikimi kamni (podobnimi otroškim lobanjicam): s prostranim, zaprašenim in nizkim podstrešjem in širnimi planjavami streh, ki so vsako leto požirale cele redi strešnikov in na desetine metrov pločevine; z zasanjanim vrtom in stoletnim divjim kostanjem v drugem nadstropju, s petimi kletmi in shrambami, z ogromnim magazinom in nekdanjo konjušnico, zdaj spremenjeno v nove in nove kleti, kamor so stanovalci dovažali premog in drva, krompir, korenje in repo za zimo; ti debeli, razpokani in vlažni zidovi, visoka okna in črna vrata, to strmo leseno stopnišče in črni, debeli stebri, okrog katerih se je vilo; vsak kamen, vsaka deska, vsak žebelj, vsa ta zamotana in skrivnostna gradnja, ta hiša, v kateri si se lahko izgubil, če je nisi dobro poznal, in ki so jo ob poletjih prihajali študentje arhitekture merit za svoje izpitne programe; ta temna in mogočna stoletna stavba pod okriljem Gradu tema dvema ženama ni bila le krov nad glavo in zavetje ob hudi uri; premalo bi tudi bilo, če bi rekli, da sta s to stavbo rasli, se ljubili, živeli in se starali, da je njen široko oglati temelj na skali tudi njuno srce, da je nočno pokanje strohnelih deska in prhutanje temnih vzdihov planje krvi v njunih žilah, da so ta kamen, les, železo in ilovica vlakna njunih teles - ne bi bilo dovolj, ko bi trdili le to. Preveč stara je bila ta hiša, da bi bila le njuna, preveč rodov je že stopalo skozi njeno visoko, črno dver in spalo, hodilo, se ljubilo in preklinjalo v njenih prostornih, mrzlih sobanah, preveč rojstev, življenj in smrti je že preživela; čeprav se tega nista zavedali, sta vendar v sebi globoko čutili, da ta hiša ni le njun oče in mati njunega rodu. Zato je bila visoko visoko nad njima, tako visoko morda kot bog, ki ne ve za čas. In onidve - šibki in slabotni bitji - sta bili neskončno hvaležni za dobroto in ljubezen temu poganskemu božanstvu, pred katerega jezo in kaznijo sta v brezumnem strahu trepetali.

- Hiša mora preiti na otroke in otrok otroke nedotaknjena. To je bil zakon hiše, zakon rodu. Bil je to svet zakon, v vsej svoji globokoumnosti ničevemu človeškemu razumu nedoumljiv. Zato so živeli skromno, če že ne siromašno, zakaj hišo je bilo potrebno vzdrževati, in če so bile najemnine za vsa številna popravila premalo, so si pritrgovali od ust. Pa ni šlo vselej le za velika popravila, za pleskanje in zamenjavo starih žlebov, prekrivanje streh in vse drugo, ko so z vozmi na pomlad pripeljali strešnike in so jih potem Lili, Agata, fantiča in še kak stanovalec v košarah, z letvami ali pa kar z golimi rokami nosili na podstreho in na vrt, temveč je bila Vika v svoji vzravnanosti vedno in povsod prisoten opominjajoči klicaj, ki ni trpel nepometenih stopnic ali zabojev in krame v šupi med stebri pod stopniščem in kateremu ni ušel noben papirček na tleh ali neobrisan medeninasti ročaj na ograjah proti dvorišču. Tako je hiša umita in skrtačena, razvajena sijala v dan, ko so se sončni žarki igrivo in slepeče šli skrivalnice na njenih s trudno, ljubečo roko zakrpanih strehah. In kadarkoli si stopil v njeno temno vežo in se povzpel po stopnicah, te je omamil zdrav in močan duh kot po pravkar opranem, sušečem se perilu.

( odlomek iz besedila, objavljenega v 11.številki Sodobnosti iz leta 1963)

                                 

nazaj na stran "O življenju in rodu"