NAPAČNI PLAČNIKI IN LAŽNI ZMAGOVALCI

V predvolilnem času spremljamo medsebojne politične spopade tekmecev za vzpon na vrh oblasti. Presenetljiv vzpon dveh novih političnih strank, je močno korigiral računico tistih, ki so stavili na predčasne volitve. Ob zaostrenem političnem besednjaku in medsebojnem soočanju z očitki neetičnega in celo kriminalnega okoriščanja prevladuje mrka sedanjost splošnega gospodarskega zloma, izničenih življenjskih možnosti posameznikov, ledeno mrzla stiska brezizhodnosti. Resnega programa za razvoj novih gospodarskih možnosti ni predstavil nihče – ob robu političnega besednjaka in medsebojnih obtoževanj smo v kratkih premorih zasledili le površne ponovitve nekdanjih programov.

Tokrat tako ne gre. Ne gre v sedanjem razvitem svetu, zlasti v ZDA in Evropi. Posledica ugrabitve oblasti, ki je bolj kot kdajkoli prej vidna, so presenetljivi pojavi šotorišč ponižanih v jedrih denarne moči. Upori, ki razkrivajo gnojne ture s finančno krizo okuženih družb, v nedrjih katerih se v lepljivi gošči bolnega tkiva skrivoma porajajo tolpe brezobzirnih morilcev. Morilcev na podlagi eksistenčnih izkušenj in ideoloških prepričanj. Izjemno nevarnih družbenih tvorb, katerih grozljive posledice smo izkusili ob koncu preteklega tisočletja. Njihovi signali se danes s presenetljivo razločnostjo ponovno bliskajo na evropskem nebu. Ne le ob pojavih tolp, kakršna je aktualno na evropskem medijskem prostoru prisotna v grozljivi podobi obnorelih fanatikov Mundlosa, Zschäpejeve in Böhnhardta. Pojavi potekajo že dolgo in mnogo globlje, v neverjetni razsežnosti, a javnosti nevidno, le s trenutnimi presenetljivimi prebliski na nebu razvitega sveta. Kot so na primer skrivni, nenajavljeni prevozi ugrabljenih oseb, osumljenih terorizma, po svetovnem, še posebej evropskem nebu – osumljencev iz Guantanama, od katerih je tudi Slovenija prostovoljno (kdo to verjame?) dala enemu ali dvema zatočišče.

Razviti svet se ponovno – kot v prvi polovici prejšnjega stoletja - srečuje z izjemno gospodarsko krizo. Tudi v Sloveniji smo na prizorišču popolnega gospodarskega zloma. Poloma, kakršnega nismo doživeli niti v trenutkih nacionalne eksistenčne krize v času državne osamosvojitve. Kakršnega si še pred nedavnim ne bi mogli niti predstavljati. Nesmiselni so poskusi olepševanja zgrešenih in celo kriminalnih potez v obdobjih preteklih vlad in drugih vodilnih političnih in gospodarskih elit. Dolgoletna neučinkovitost in celo nesposobnost pravosodnega sistema (katerega v javnosti najbolj poudarjena skrb v zadnjem obdobju je bila zaščita lastnega statusa - zlasti višine plač sodnega osebja in nedotakljivosti njegovega trajnega mandata – ne pa nujna radikalna preobrazba s sojenjem ob vsebinskem in ne le formalnem sodnikovem vodenju postopka in v resnično razumnem roku) je privedla do stanja, v katerem danes smo – do njegovega popolnega zloma. To je stanje, v katerem smo sredi podivjane volilne vojne. Ob komaj delujočem parlamentu, katerega preteklo obdobje odločilno karakterizira njegova lastna samoblokada, in sredi neštetih zakonodajnih in organizacijskih reform zmedene državne uprave, zaskrbljene zlasti za lasten obstoj. Ne le gospodarstvo, tudi država je v razsulu.

Ozon v ozračju temnega nevihtnega neba, ki ga ob zamolklem grmenju prestrezajo švigajoče strele, je ozračje tega političnega trenutka. V njem je čutiti privlačno magnetno silo politike. Njen odraz je prenovljen interes za politiko in uspešno ustanavljanje novih strank Vendar to ni čas sodelovanja in korektnih odnosov. In najmanj čas odkritega priznavanja lastnih spodrsljajev. Stranka voditelja, ki to stori, se takoj kaznuje z globokim zdrsom na lestvici podpore. Zasluži si posmeh, v najboljšem primeru oceno neresne naivnosti. Profesionalna politika si takšnega naivnega vedenja ne more privoščiti. Še posebej ne v času, ko so na vidiku ugodne razmere za vzpon politične diktature. To so razmere izkušenih politikov. Ostali, če pridejo v parlament, bodo od njih konzumirani.

Najpomembnejša tekmeca na tem surovem prizorišču brezkompromisnega izključevalnega boja se otepata javnih očitkov nezakonitih premoženjskih okoriščanj ali vsaj poskusov takšnega okoriščanja. Zoper enega od njiju se ob velikem medijskem hrupu vodi glavni sodni proces. Je kot izjemno režirano paranoično dogajanje na vzporednem tiru, krajevno oddeljeno in hkrati zraščeno z areno volilnih kampanj. Iracionalne izjave ljudi v službenih togah, zmedenih, prestrašenih in jeznih obrazov, pomembni medijski nastopi obtoženega politika, ki nesporno vodi v volilni kampanji, čustvene izjave njegovih pristašev. Obenem na prizorišču ugledne pisarne njegov izkušeni tekmec spretno odbija vrtajoče sulice novinarja, naperjene vanj in njegova sinova z očitki osebnih in političnih manipulacij v povezavi z netransparentnimi in sumljivimi premoženjskimi posli. Oba sta vztrajna in njuna politična podpora – za razliko od politika, ki svoje napake priznava – ostaja, kvečjemu raste. Ni pomembno, da se je v slednjih primerih že sprožil policijski, tožilski in celo sodni ustroj – kdo pa še sploh verjame v tehtnost in učinkovitost postopkov tega najšibkejšega člena merodajne oblasti ? Kompozicijo nove dobe bo določal tisti, ki se bo pretolkel na državni operativni vrh ! (Takšno je vsaj prepričanje. Ne vedo pa, da so pomembnejši vzvodi oblasti že zdavnaj drugje.)

Pri opredelitvi tega aktualnega političnega trenutka – ki odpira stare prepade v bistveno novih globinah, a hkrati v meglicah nakazuje nesklenjeno silhueto možne (?), nujne (!) medsebojne povezanosti - je potrebno nameniti nekaj besed tudi predčasno nasedlim akterjem pretekle vladne koalicije. Naj bodo ocene še tako različne, je treba poudariti, da je veljak stranke, ki po svojem nazivu zastopa upokojeno generacijo, s pogumno odločnostjo zablokiral uveljavitev že sprejete pokojninske reforme. Pri tem so sicer nekateri bistveni razlogi ostali neopredeljeni. A vendarle - z več kot upravičenim poudarkom je bil uveljavljen nujni socialni vidik. In danes ni dvoma, da bo ta stranka ostala še naprej v politični igri. (Kljub predčasni in za javnost nerazumljivi izločitvi njenega predsednika iz pretekle vladne koalicije. In kljub njegovemu nekdanjemu podpisu sumljive državne mega-pogodbe o patrijah - pri čemer je ob podpisu pred televizijskimi kamerami inteligentno povedal, da pogodbe ni niti prebral – in s tem, da to v resnici sploh ni bil njegov posel).

O drugih dveh partnerjih pretekle vladne koalicije (naslednikoma nekdanje vladajoče liberalne demokracije) ne kaže izgubljati veliko besed. Očitno je, da nimata skoraj nobenih možnosti za uvrstitev v parlament. Preteklo, dokaj avtokratsko vodenje nekdanje glavne vladne stranke in njena naknadna cepitev, nista dala dobre podlage za razvoj njenih naslednic – še posebej če upoštevamo, da so stranke takšne intelektualistične usmerjenosti v razvitih demokracijah praviloma omejene na ožji krog ljudi.(Poseben problem pa so etično sporna ravnanja oziroma celo vpletenost v postopke, za katere obstoji sum kaznivega dejanja, in to celo neposredno s strani samih vodij teh strank – v prvem primeru predsednika stranke Zares, v drugem primeru predsednice stranke LDS in celo takratne ministrice za notranje zadeve !)

Predsednik SD, vodilne politične stranke v pretekli vladni koaliciji, se za nastali gospodarski in socialni zlom v naši državi ne more otresti odgovornosti. Z moralnega vidika in še posebej z vidika vodenja Vlade je bilo storjenih več resnih napak. Najbolj resne napake so bile storjene pri predlaganju in uveljavljanju ključnih državnih odločitev, še posebej na področju elementarne socialne zaščite delavcev in upokojencev. Tako rekoč brez primerjave na področju socialne politične opcije je odsotnost ukrepov za socialno zaščito delavcev ob praktično popolnem zlomu gospodarstva. Zoper ta gospodarski zlom niso bili pripravljeni, kaj šele izvedeni vsaj minimalno učinkoviti kratkoročni obrambni mehanizmi - da sploh ne omenjamo strateških politično-gospodarskih načrtov in ukrepov, zlasti za ublažitev katastrofalnega padca gospodarske ravni najširšega sloja prebivalstva. Izvedeni niso bili niti osnovni postulati vsake socialno motivirane politike! Nasprotno, opravka smo imeli s politiko izjemno grobe, antisocialne, skrajno liberalistične usmerjenosti, ki je v razvitem delu Evrope že zdavnaj ni več (in jo je v razvitem svetu mogoče zaslediti edinole še na skrajnem republikanskem političnem polu ZDA).

Pogajanja s sindikati za sklenitev nujno potrebnega socialnega dogovora o plačnih razmerjih in minimalni zaščiti delavcev so bila v celoti abruptno prekinjena. Razkol med to politično opcijo, ki se označuje za socialno, in praktično vsemi sindikati v tej državi, je prvič po slovenski osamosvojitvi ne le v celoti zamrznil pogajanja, marveč je na sindikalni strani celo zbrusil ta odnos do stopnje odkritega zavračanja in posmeha. Zaradi neprilagojenega, diktatorskega odnosa vladne strani in celo konkretno samega predsednika Vlade. Celo edini pozitivni vladni ukrep na tem področju za obvezno uskladitev najnižjih plač, je razvodenel zaradi odsotnosti učinkovitega nadzora in množičnega izrabljanja možnosti 22 mesečnega postopnega prehoda.

Po drugi strani smo bili nema priča nepremišljenim (in milo rečeno naivnim) zunanjepolitičnim avanturam tega predsednika Vlade. Njegovim obiskom libijskega neuravnovešenega, danes s strani njegovega lastnega ljudstva likvidiranega samodržca z medsebojno protokolarno izmenjavo daril, slovenskega plemenitega lipicanca za dve puščavski kameli, izletom v ZDA za nekajminutno medijsko zabeleženo srečanje z njenim predsednikom v zameno za proučitev možnosti (in obljubo?), da Slovenija sprejme vsaj enega guantamanskega zapornika, potovanjem v daljno Indijo z izjemnim gospodarskim in turističnim dosežkom, po katerem bodo letalski prevozi iz Indije v Ameriko v prihodnje potekali preko slovenskega letališča Brnik pri Kranju !

Ob rob vsem tem ekscentričnim vedenjskim primerom naj bo še predstavljeno, kako nerazumljive so bile tudi najožje delovne in politične zveze predsednika te Vlade. Kot vodilni predstavnik socialne politične opcije si je izbral oziroma zaposlil kot svojo tajnico oziroma šefinjo kabineta sodelavko, za katero je javno zatrjeval, da je njegova dolgoletna tesna sodelavka, ki uživa njegovo polno zaupanje, ki pa si je obenem s škandalozno ugodnimi bančnimi posojili financirala pridobitev izjemnega premoženja! Naj razume, kdor more!

Neomenjen tudi ne more ostati genialni najem poslovne stavbe za sam vrh slovenske kriminalistične policije, ki raziskuje in preganja najtežja in najbolj zahtevna kazniva dejanja, še posebej s področja gospodarskega kriminala in najhujših protipravnih okoriščanj. Kot je to tudi sicer v navadi, zatrjuje danes takratna ministrica za notranje zadeve, da s tem najemom ni imela nič – čeprav je odstopila od predvidenega najema druge stavbe, ki se je v času predhodne Vlade gradila prav zaradi rešitve prostorskega problema tega ministrstva, in hkrati brez vsakega razpisa neposredno najela to drugo stavbo od najemodajalca, za katerega danes zatrjuje, da ga je le bežno poznala, in ki je to stavbo šele kupoval z obročnim plačevanjem kupnine. Genialni dosežek najema te stavbe od najemodajalca, ki je stavbo šele kupoval, pa je, da je najemodajalec z najemnino, ki jo je dobil, ne le v celoti plačal vsakokratni obrok kupnine, marveč v lasten žep vtaknil še znaten znesek pozitivne razlike med plačanim zneskom najemnine in obročnim zneskom kupnine. Ta dosežek je v resnici edinstven in vsi spretni poslovneži, ki delujejo na podoben način, danes prav gotovo stiskajo pesti, da bo bivša ministrica izvoljena na novih volitvah in spet zasedla svoj bivši položaj.
Pripomniti je treba, da sta omenjeni tovarišici v obeh navedenih primerih požrtvovalno odrešili predsednika Vlade njegovih hudih notranjih stisk. Obakrat je namreč, soočen z neprijetnimi dokazi, pogumno odklonil, da bi zahteval njun odstop. Odstopili sta sami.

Posebej je potrebno komentirati dva projekta, ki ju dosedanji predsednik Vlade šteje kot svoja najpomembnejša dosežka – ne glede na to da se bo eden dejansko šele začel reševati (in Bog ve, če se bo sploh kdaj rešil) in ne glede na to da je ljudstvo rešitev drugega odločno zavrnilo. Govorimo seveda o določitvi meje v piranskem zalivu in o reformi pokojninskega zakona.

Predloga prvega in drugega projekta predstavljata v resnici hudi politični in strokovni napaki.

Posledice sprejetja odločitve o načinu reševanja spora o navedeni meji so za slovenski interes škodljive, saj utegne ostati sedanje, za slovensko stran popolnoma nesprejemljivo stanje nerešeno za nepredvidljivo dolgo dobo (podobno kot je to v Gibraltarju in drugih takšnih primerih v Evropi). V drugem primeru je šlo za zgolj enostranski in s tem škodljiv predlog pokojninske reforme, ki bi ohranil vse posledice nesprejemljivih preteklih odločitev in stanje še zaostril na račun bodočih upokojencev.

Jadransko morje v času bivše Jugoslavije nikoli ni bilo razmejeno med njenimi republikami, katerih razmejitev pa je bila izvedena na kopnem. Zaradi jasnosti je treba pripomniti, da je bil tudi takratni ustavno pravni položaj republik (ne pa tudi avtonomnih pokrajin) državen. Jugoslovanski del jadranskega morja je bil (in pravno formalno mora biti tudi še danes) skupno območje vseh takratnih republik. Razmejitev jadranskega morja med republikami nikoli ni bila izvedena – zaradi česar se je sedaj tudi sploh pojavila potreba po njegovi razmejitvi med Slovenijo in Hrvatsko. Pri razmejevanju jadranskega morja med republikami bivše skupne države morajo zato sodelovati vse te republike – ki so danes samostojne države – kot stranke v postopku (Kosovo ni imelo državno pravnega statusa in ne more sodelovati, dokler ne uredi svojih razmerij s Srbijo). Sedanji arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvatsko je zato preuranjen in bistveno invaliden.

Slovenija bi morala zaščititi svoj življenjski interes v zvezi z luko Koper na mnogo bolj preprost in učinkovit način. Ugovor, ki ga je uveljavila v času pristopnih pogajanj Hrvatske, je bil v bistvu nepotreben in dolgoročno škodljiv. Namesto tega bi morala samo kratko in jasno postaviti zahtevo, da mora biti njen dostop do odprtega morja popolnoma neoviran – tako kot je bil ves čas doslej. Vse države EU, še posebej tiste, ki so tradicionalno povezane s poslovanjem luke Koper, bi brez zadržkov podprle takšno slovensko stališče.

Danes je ta strateška zahteva Slovenije (ki je bila doslej popolnoma samoumevna) bistveno težje uresničljiva. Zadnja možnost, zelo šibka in povezana verjetno z večinskim odporom v EU, je, da jo Slovenija uveljavi v postopku ratifikacije že potrjenega sporazuma o pristopu Hrvatske k EU. Bomo to zmogli?

Sprejetju novega pokojninskega zakona se je DESUS upravičeno postavil po robu. Resda iz socialnih razlogov in ne da bi uveljavljal bistvene vsebinske razloge. To občutljivo zakonsko področje je namreč potrebno resno in celovito revidirati ter popraviti zgodovinske krivice. Kako to, da upokojenci dobivajo svoje pokojnine na podlagi sredstev, ki jih prispevajo v sklad sedanji zaposleni? Dejstvo je, da je prišlo v času bivše skupne države – zaradi neracionalnega poslovanja s pokojninskim skladom – do krizne situacije in nato do izjemno preproste (goljufive) rešitve za njeno premostitev. Za preskok, s katerim se je v hipu nadomestila celoletna vsota vseh vplačanih sredstev pokojninskega zavarovanja tako, da so se tekoče pokojnine začele izplačevati kar iz tekočih prispevkov, ki jih delavci vplačujejo za svoje bodoče pokojnine. Genialna zamisel s katastrofalnimi posledicami!

Zato je država dolžna, ko sprejema radikalno prenovo pokojninskega sistema, upoštevati ta svoj odprti dolg do vseh upokojencev. Brez tega, t.j. da se ponovno molče preskočijo ta občutljiva odprta vprašanja, ni mogoče sprejeti takšne bistvene prenove. Za vsa ta nenamensko porabljena sredstva pokojninskega sklada je država dolžna izdati upokojencem in vsem zavarovancem zadolžnico! Obenem je potrebno pokojninski sklad radikalno očistiti vseh izdatkov, ki nikakor ne sodijo vanj, t.j. za izredne pokojnine in vse druge dajatve, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih – za te izdatke mora država v svojem proračunu zagotoviti posebna sredstva! Upravljanje pokojninskega sklada je treba striktno ločiti od države, njegove upravljavce pa podvreči strogemu nadzoru upokojencev in tistih, ki vplačujejo vanj – gre za varovanje izjemno občutljivih osebnih, pa tudi vzajemnih pravic vseh generacij, ki na podlagi prispevkov iz svojega dela oblikujejo ta sklad.

Sedanje krizne gospodarske razmere, ki jih občuti velik del razvitega sveta, niso niti nekaj nenavadnega niti pojav, ki ga bo mogoče pozdraviti s preizkušenimi metodami. Zametek teh kriznih razmer je prisoten že dolgo, zelo dolgo in se je v zadnjem času razrasel do razsežnosti, ko preizkušena pomirjevala, doslej učinkoviti antidepresivi, ne učinkujejo več. Kljub temu praktično vsi, še posebej vodilni svetovni politiki, skušajo reševati sedanjo krizno situacijo, katere globino strahoma in le pomanjkljivo slutijo, na obstoječi podlagi – ne glede na še takšne novosti v njihovih receptih. Prehod pa je neizbežen, enako kot je bil neizbežen zlom komunizma.

Znamenja nujne globalne strukturne reforme razvitih družb, še zlasti na gospodarskem področju, so že dolgo prisotna in več strokovnjakov v različnih delih Evrope, tudi pri nas, že dolgo opozarja nanje. Recepti na podlagi obstoječe zasnove ne primejo več. Vladavina papirnih in kovinskih vrednotnic, danes brez vsake podlage, brezumno spodbuja produkcijo in zamegljuje pogled k izvirom bitja in sožitja- osvetljenega le v trenutku sedanjosti - ter doživlja svoj zmagoviti pok in iztek.

Ob tem globalnem zdrsu so na praktični ravni neogibne temeljne spremembe. Vladavina denarja se končuje. Pred oder nebrzdane svetovne proizvodnje se spušča zastor. Vedno močneje smo soočeni z gromozanskim kupom smrdečih smeti.

Smo pripravljeni – maloštevilni, kot smo, komaj dober milijon sposobnih za ustvarjanje – na ta globalni premik? Ali zmoremo premik iz družbe izkoriščevalcev in delavcev v skupno družbo ustvarjalcev? Izziv, ki se danes še zdi utopija – a kdor ga pravočasno ne sliši in se z njim ne uglasi, se bojim, da zaide v napačno smer.