Nazaj na "O življenju in rodu"

Lili in njen čas


Glede na znane nadrobnosti se zdi verjetno, da se je mala Lili na vso moč trudila pritegniti pozornost svojega starega očeta in si pridobiti njegovo naklonjenost s tem, da bi bila kar se da pametna punčka. Že zelo zgodaj je počela stvari, ki so presegale njene sposobnosti po letih. Ko je nekoč šele štiriletna rekla dedu, da zna brati, se ji je posrečilo premagati njegovo nevero s tem, da mu je brez napak začela brati časopis, ki ga je držal v rokah.
Mala Lili si je očitno pridobila tudi naklonjenost svojih treh stricev, od katerih je bil najmlajši in njej najljubši Pepi ( Jožef, Valentin Ahačič), komaj trinajst let starejši od nje. Starejši, Viktor, ji je v kratkem času njenega šolanja pomagal nositi torbo v šolo in iz šole, češ da je šolska torba zanjo pretežka. Tudi v družini tete Belle na Dunaju je s svojo izredno vitalnostjo in izvirnostjo zmeraj pritegovala pozornost in tudi postala njeno središče.
( Meta Grosman,roj. Ahačič: Neznana Lili Novy - Naši Razgledi 14.02.1986)

*

Lili Novy ni bila nikoli stara. Ko je praznovala svojo sedemdesetletnico, je v družbi prijateljev vzkliknila:" Kar ne morem se sprijazniti s tem, da imam že petdeset let!"
( Boris Grabnar: Spomini na Lili Novy -Naši razgledi 2.8.1958)

*

Z njo je Kozina dolgo in pristno prijateljeval. Vezale so ju precejšnje sorodnosti, podobna nemirnost, iskrivost, duhovitost, in ne nazadnje pristna liričnost, kar vse je bilo izhodišče za njune neskončne pogovore. ... Med temi pogovori je Novyjeva nenadoma izrekla nekaj besed, ki so bile verz, in ki so se nato nadaljevale na škrniclju ter bile nemalokrat čez noč uglasbene. Tako so nastale preproste, a globoko občutene "Pomladne pesmi".
( Ciril Cvetko: Znameniti Slovenci: Marjan Kozina - Partizanska knjiga)

*

Mira je bila poleg tega nervozna še zaradi tihe slutnje, da opažam simpatijo, ki se ne da zakriti med njo in Miheličem. Korenita, neugnana in duhovito razsodna je bila Lili, kakor vedno seveda. Njo prav občudujem, nekaj zaradi resnicoljubnosti, nekaj zaradi globoke umnosti, s katerima odpre in reši sleherno odprtost v misli.
( Edvard Kocbek: Dnevnik 1949 - 19. februarja - Cankarjeva založba 1999)

*

V tistem času naju je nekoč, ne vem več, kakšna obletnica, spomnila na nemškega pesnika Theodorja Daeublerja, ki je kot gost penkluba predaval v Ljubljani v začetku leta 1930. Takrat sva prebirala njegove pesmi v izboru Insel Verlaga. Zdaj dvajset ali petindvajset let kasneje, sem hotel še enkrat prebrati njegovo precej dolgo pesem, ki se začne nekako s stihom: Am Himmel glaenzt der erste Stern. Poiskal sem knjigo v svoji biblioteki in hotel sem pesem prebrati, ko me je Lili ustavila:" Počakaj !" In nato z glasom recitatorja zelo počasi: "Am Himmel glaenzt der erste Stern, die Wesen waehnen Gott, den Herrn ..." in tako dalje, stih za stihom, do konca te dolge, lepe pesmi, brez napake. Bila je v stanju skrajnje koncentracije s srepim pogledom, ki se je upiral v neobstoječi list, s katerega je njen spomin bral te stihe po dvajsetih ali petindvajsetih letih, odkar jih je brala zadnjič. Sam sem imel in imam dober, morda celo nadpovprečen spomin za stihe, toda to, kar mi je pokazala in dokazala Lili, mi je bilo kratko malo nepojmljivo in opozorilo me je nekako, naj se zavedam, s kakšnim enkratnim bitjem imam opravka. In to damo, gospo in Frau Oberst, kakor sem ji včasih rekel v šali, sem zagledal v novi svetlobi. Stihe je brala, mi je zatrjevala, ne da bi jih, kakor pravimo, imela v ušesih ali v sluhu, ne, dobesedno brala jih je. Zaslutil sem v tej ženski ne samo resničen pesniški dar, ki mi je bil jasen od nekdaj, temveč neko skoraj strašno moč volje do vživetja in zbranosti, ki ji je omogočila tudi ta čudež, da se je v svojem petdesetem letu iz tujega sveta prerodila v slovensko pesniško ubranost.
( Josip Vidmar: Obrazi - Lili Novy - Državna založba Slovenije 1979)

Nazaj na "O življenju in rodu"