Nazaj na odzive

KO NAJ BI IZJEMA PRAVILO POSTALA

Oglašam se, ker mi ni vseeno, v kakšni družbi živim.

Pravna izenačitev statusa zveze med moškim in žensko z razmerjem dveh isto-spolnih partnerjev – to je nenaravno in v nasprotju s pozitivnim razvojem naroda in družine. Še posebej je takšna relativizacija enkratnega, čutno-čustvenega in večpomenskega odnosa moškega in ženske, ki doseže svoj vrhunec z rojstvom otroka in rasti družine, nevzdržna.

Kateri otrok si ne želi popolne, naravne družine? Kateremu otroku ni takšna družina – celo ko so v njej razpoke ali težavne življenjske razmere – najpomembnejša življenjska popotnica, ki jo bo hranil v svoji duši in spominu – ne glede na vse, kar ga je doletelo – vse do svoje smrti? In kateri otrok ne bo – ne glede na dejanske razmere in lastno trpljenje – navzven vedno branil svoje družine?

Izjeme so redke in zvezane s hudimi usodami.

Ni vse odvisno od človeka. Še prav posebej ne naše življenje in naša smrt. So drugi zakoni, ki jih ne postavlja človek. V času, ko smo iz propadlega komunizma zabredli v najbolj brezobzirni kapitalizem in dobivamo drugo bridko izkušnjo ničevosti človeka in njegovih vrednost, bi bilo mogoče dobro, da ustavimo korak. Da se poskusimo spomniti. Kljub temu ali pa prav zaradi tega ko nam spomin čedalje bolj peša. Ko nemerljivi čas skrivoma nenehno odvija klobčič naše usode in obenem neustavljivo briše sledi nekdanjih kažipotov.

Kaj nam danes še govori Parmenides ? Kaj Heraklit?

Ne uravnavajmo življenja po načelih vsesplošne enakosti – in zamenljivosti. Prav nasprotno. Vsak od nas je – po svoji nadarjenosti in duševnih lastnostih - od prstnega odtisa do zgradbe svojega lasu – enkraten. In tudi usoda vsakega od nas vedno znova suva na njegovo edinstveno pot, ko žal večinoma slepi in zaneseni ali brezvoljni sami tavamo po neznanem brezpotju. In prav tako se med nami že iz same zasnove različno razvijajo naše duhovne in telesne lastnosti in oblikujejo razmerja med njimi. Enakopravnosti – kar koli naj to že pomeni – ni.

So ljudje, ki jim usoda ni namenila otrok. Iz kakršnih koli razlogov – ne le zaradi ne-možnosti zaploditve ali zanositve. In so ljudje, ki jim je kljub brezizhodnim oviram podarjena možnost, da imajo otroka. Življenje se ne ravna po pravilih, je edinstveno, za nekoga blagoslovljeno, za drugega kruto in neizprosno. V njem sta laž in resnica, neredko med seboj prepleteni.

Mar res lahko vse urejamo samo še s predpisi ? Predpisi, ki se kot gorovje špagetov pnejo nad nami in jih v tej današnji živi kafkajanski resničnosti le še redki posvečeni na hitrico prebirajo in tolmačijo (največkrat le delno in hipotetično, neredko pa tudi neskladno in celo protislovno) ?

Vprašanje je pereče, ker se v zadnjem času že razkriva, da se v tem gorovju skriva samo-volja.

Predvsem je jasno, da ima otrok – izvzemši naključja, ki jih vedno znova prinese usoda – najboljše izhodišče v svoji naravni popolni družini, sicer pa v okolju svoje lastne rodbine ali končno tudi kot posvojenec v drugi družini – vsekakor pa vselej izven istospolne zveze ali okolja. Prav neverjetno je, kako se danes skuša v javnosti, če že ne utemeljevati nasprotno stališče, vsaj relativizirati nujnost naravnega okolja za uspešen razvoj otroka.

Kdo tu govori v imenu otroka?

Gre za izenačevanje bistveno različnih zvez in okolij, pri katerem se – namerno ali podzavestno – preskoči ali zanemari temeljno vprašanje: da gre pri istospolni zvezi za naravni ali umetni handikep, usodno naključje, stranski rokav življenja, v katerem so se znašli nekateri ljudje. Ti ljudje lahko v svojih istospolnih zvezah ustanavljajo vsakršne oblike skupnosti – vendar ne morejo zasnovati družine.

To je pečat njihove usode.

Razmerja, subtilna in surova, ki jih v tem življenju prizadevajo, so posebna. Zato naj se tudi posebej urejajo - izven družinskega zakonika – kot se posebej urejajo (ali niti ne urejajo) razmerja drugih posebnih skupin. Težnja po izenačenju vseh z vsemi je pervertirana in pogubna (in smo jo v bližnji preteklosti – resda z drugega, domnevno nasprotnega stališča – že izkusili, nekateri s hudimi tragičnimi posledicami).

Ni vse enako, niti med temi, ki so tako ali drugače usmerjeni.

Vsak od nas nosi svoje sporočilo. Je – hočeš ali nočeš – na tem ali onem delu sveta, v tem ali onem kulturnem okolju, vržen tja, brez lastne krivde ali zasluge.

Zavrnimo nenaravni, nesmiselni predlog!

Uredimo razmerja teh drugačnih skupin na ustrezen način in v potrebnem obsegu posebej – zunaj popolne relativizacije naših medčloveških odnosov, a tudi brez zavržne intolerance.

Ingo Falk Pasch Wallersberg