Nazaj na odzive

KAMNITA TLA ZASEJANIH REFORM

Socialna demokracija, ki je trenutno na oblasti, sprejema reforme na področju dela in pokojninskega zavarovanja (predvidene pa so tudi pomembne spremembe na področju zdravstva). Glede na analitične kazalce o staranju prebivalstva, spremenjenih razmerjih med številom delovno aktivnega prebivalstva in tistim delom prebivalstva, ki je eksistenčno vezan na pokojnine in druge socialne transferje, je nujnost pokojninske reforme nedvomna. Prav tako je očitno, da je pojav t.i. študentskega pogodbenega dela presegel vse razumne mere. Vladajoča koalicija, predvsem SD kot vodilna partnerka, se je glede na takšne razmere odločila sprejeti nujne spremembe. Kot pa je to običajno, so spremembe na občutljivih socialnih področjih vedno boleče. Še posebej za tiste, katerih ugodnejši položaj ali vsaj perspektiva se s temi spremembami poslabšuje. (Pri tem na tem mestu ne bom razpravljal o tem, kateri nevidni vzvodi nezadržno pogojujejo, da se ob strmi tehnološki in gospodarski rasti siromašijo čedalje večje množice ljudi – z izjemo prehodnih intervalov družbenih okrevanj v obdobjih celjenja ran po hudih naravnih, gospodarskih ali vojnih kataklizmah.) Dejstvo je, da gre pri sedanjih reformah na navedenih področjih predvsem za zaostrovanje pogojev. In dejstvo je, da so spremembe nujne za prihodnjo zdržnost sistema.

Na tem mestu tudi ni mogoče razpravljati o zdržnosti, še manj pa o usodi menjalnega sistema, ki eksistenčno skoraj v popolnosti obvladuje sodobnega človeka. Enako tudi ni mogoče odpirati pomena človekove narodne (in sedaj t.i. nacionalne) biti in predvidene poti njenega izničevanja (ob katere zevajočih prepadih so se v zadnjem času nenadoma zdrznili celo nekateri vodilni politiki največjih držav v EU). Nedvomno pa je v tej slovenski državici varovanje njene narodne (nacionalne) biti usodnega pomena. Zato je v njej še toliko bolj bistvena – celo usodno pomembna - nega odprtega, a hkrati resnično ustvarjalnega socialnega dialoga. V obeh zgoraj navedenih primerih – ko gre za zelo občutljiva vprašanja za eksistenco pomembnih delov slovenskega prebivalstva - se to žal ni zgodilo. Posledica je zamrznitev odnosov med posameznimi družbenimi skupinami in zaostritev njihovih izključevalnih političnih stališč.

Namesto resnega premisleka ob tehtanju različnih argumentov in premisleku o razvojnih možnostih in posledicah se uveljavljajo kratkoročni, zamegljeni emocionalni interesi – najslabše, kar se lahko pripeti tako majhnemu narodu in ljudstvu. Resnost političnega diskurza je zamenjala bolj ali manj emocionalna retorika – ne le politikov (pri katerih je to že glede na njihovo strankarsko umeščenost vnaprej pogojeno), marveč tudi s strani širokega kroga ljudi. Pričakovati ne moremo nič dobrega – ne glede na kakršno koli subjektivno opredelitev in ne glede na kakršen koli volilni izid.

Ni pogovora. Ni sposobnosti poslušanja. Ni zmožnosti preseganja lastnega egoističnega jaza. Svojega samouveljavljanja. V ljudstvu, ki ga je številčno vsega skupaj komaj za eno večje evropsko mesto.

Kdo smo? In koliko časa sploh še bomo?

Podobno, kot je odsotna vsaka pripravljenost za ustvarjalno izmenjavo argumentov in stališč, je odsotna tudi nujna skupna energija za preboj iz sedanje gospodarske krize. Običajni recepti, krčenje izdatkov in skoraj avanturistično iskanje velikih poslov v tujini tu ne zadoščajo. Preboj pomeni odprtje bistveno novega prostora in bistveno novih razmerij. Prihodnost slovenske državice ni v starih gospodarskih vzorcih in uslužnostih za naročila velikih gospodarstev. Za izhod so potrebni resnična ustvarjalnost, odločna zagrizenost, izjemen pogum in predvsem odkrito sodelovanje.

Kaj od tega premoremo?

Bistven je seveda ustrezen koncept, izhodišče, ki že v svojem zametku vsebuje odločilen preskok. A še tako izjemen koncept je obsojen na propad, če ni rojen v ustreznem okolju. In prav na tej točki smo najbolj šibki – neodvisno od katere koli politične opcije, ki je ali bo na oblasti. Noben, še tako ustvarjalen in dolgoročen gospodarski program se v tem okolju ne more uveljaviti. To je naš resničen problem.

Razglašenost.

Nujnost pokojninske reforme, ustreznost zasnovanega koncepta malega dela sta v takšnih razmerah stranskega pomena. Da bi ju v resnici lahko uveljavili, bi bilo potrebno najprej sesti za skupno mizo. A to se zdi utvara. Jasna in odkrita beseda je v predstavi premnogih bič, pred katerim se hitro zatečejo v temo. Okolje varljivo varne skritosti, kjer kujejo in brusijo svoje sovražne osti. Osti, ki jih namakajo v strup čedalje bolj gostega močvirja nerazčiščene grešne usedline, preden jih zalučajo proti nasprotniku.

Do kdaj?

Stiska še ni dovolj velika? Ali bo sončni žarek resnice še pravi čas posvetil v ta senčni kotiček Evrope? Tudi če so za to potrebne nove generacije, ostaja isto breme, ista odgovornost in ista naloga: osvetliti preteklost tako, da nam sama spregovori.

Brez tega ni izhoda. In tudi ne uspeha še tako dobro zamišljenih reform. Seme, zasejano v neplodni ali celo zastrupljeni zemlji ne more pognati, še manj pa obroditi zdravilen sadež.

V nasprotju s sedaj pogosto proklamirano zahtevo, naj preteklost prepustimo preteklosti in se posvetimo prihodnosti, je pomembno prav nasprotno:

Brez osvetlitve preteklosti in spoštljivega, pozornega odnosa do nje, ostajajo vrata prihodnosti zaprta.

Nazaj na odzive