nazaj na stran "O življenju in rodu"


DRUŽINSKO DEBLO


Grb rodbine Novy von Wallersberg




Lili Novy je bila svetovljanka.

Osebnost, ki je ljudi v hipu osvojila s svojo gorečnostjo in iskrivostjo. Prijatelje je vsakič na novo zadela z globino svoje duše - jih naravnost prestrašila, ker so zaslutili za njenim licem prvinsko, nezadržno naravo. Samo takšna Lili je lahko napisala verze, katerih hipnotična moč razodeva, da so bruhnili iz nje. Silovitost, s katero nas zagrabijo njene pesmi, plameni do nas v vseh odtenkih - od šepeta, vase zatopljene zamišljenosti do strastne predaje in mračne divjosti. - Njeni verzi povedo več kot tisoč besed:

" Nekaj se mi v srcu giblje,
mračno, divje in močno ....

Nekaj hoče se sprostiti,
kakor bi ujeta zver
skušala se spon znebiti
in zbežati v ta večer."

                     I Srečanje)

                     

Ob tej eruptivni, usodno zaznamovani ženski se nehote vprašamo, od kod je prišla, kakšna kri je valovala v njej, kateri geni so jo gnali. V dosedanjih opisih njene osebnosti so avtorji poudarjali njeno dvotirno življenjsko pot, kako da je odraščala v dveh ločenih svetovih - v baročni palači v Stari Ljubljani, kjer naj bi govorila samo nemško in bila deležna stroge nemške, aristokratske vzgoje - ter v čisto drugačnem, preprostem, sproščenem svetu, ki da se mu je predajala v sončnih počitnicah na deželi v Vikrčah. Tam se je družila z razposajenimi vaškimi otroki in prijaznimi domačini, s katerimi se je sporazumevala s svojo zasilno slovenščino. Ta razdvojenost naj bi odločilno vplivala na njen razvoj in ustvarjalnost.


pristava Vikrče

Lili Novy je vstopila v krog slovenskih literatov in razumnikov v obdobju med obema vojnama. To je bilo prehodno, negotovo obdobje. V vzdušju prebujanja narodov ob razpadu avstro-ogrske monarhije je v slovenskem življu prevladoval odpor do vsega nemškega, avstrijskega. Med slovenskimi kulturniki je ta ali oni slišal, da Lili piše in objavlja pesmi v nemščini. Jemali so jo za avstrijsko aristokratinjo, ki ima literarne ambicije. Šele, ko je na prigovarjanje svojega moža, Eduarda Novyja pl. Wallersberga mlajšega, Župančiču pokazala svoje prevode njegovih pesmi v nemščino, je bil led prebit. Župančič je bil navdušen.


Josip Vidmar Oton Župančič Edvard Kocbek Božidar Jakac

najtesnejši Lilini prijatelji


Slovenska razumniška srenja jo je sprejela. Predstava o Lili pa je v tej druščini ostala. Dojemali so jo iz svoje perspektive, ki se je v habsburški monarhiji oblikovala iz občutka zapostavljenosti Slovencev in ogroženosti slovenskega naroda in ga je označeval odpor do prevzetne "nemške" gospode. Lili pa je imela drugačno izkušnjo. V njej ni bilo nobenega nasprotja med slovenstvom in nemštvom. V Vikerčah so jo takoj ob prihodu obkolili njeni prijateljčki, ki se jih je vso pot veselila, vaščani so jo prijazno pozdravljali in z njo paberkovali. Doživljala je sproščenega, dobrodušnega deda, ki se je razgovoril s sosedi in oskrbnikom. Od vsepovsod sta vdirala vanjo slovenščina in slovenski duh. Stari Ahačič seveda tudi v Ljubljani ni pozabil slovenščine. Nič čudnega, če se je Lili pri guvernanti Ileršičevi poleg nemščine na lastno željo učila tudi slovenskega jezika. Zaradi tega je razumljivo, da ni doživljala nobenih duhovno nasprotnih ali celo sovražnih svetov, da je nemški in slovenski duh združevala v sebi v celoto avstro-ogrske entitete v njuni jezikovni in kulturni različnosti. Lili se nikoli ni počutila Nemko. S svojo narodno pripadnostjo se ni nikoli ukvarjala. Če so spremenjene življenjske okoliščine terjale, je brez misli menjala državljanstvo, avstrijsko, češko, jugoslovansko. Nezavedno se je počutila Evropejko in si želela in še na stara leta preroško napovedovala združeno Evropo. Avstro-Ogrsko je doživljala kot zametek Evrope, monarhijo kot njen zgodovinski spomin, duhovna, jezikovna in kulturna raznolikost tega prostora pa je bil zanjo zrak, ki ga je dihala. Kot riba v vodi se je počutila v avstrijskih literarnih krogih in v visoki družbi na sprejemih in plesih habsburškega Dunaja.



habsburški Dunaj (Graben)

Če je bilo Lili kaj tuje, so to bili kakršenkoli nacionalizem, ideološki katekizem in egoizem - skratka vsakršen duhovni primitivizem. Pri Lili sploh ne moremo govoriti o dveh svetovih, s svojo avstro-ogrsko, evropsko razgledanostjo ni mogla v ta steznik. Lili je seveda kasneje, ko jo je slovenska kulturna elita sprejela za svojo, spoznala averzijo med Slovenci in Nemci - do katere gotovo ni bila ravnodušna - vendar se ni dala vanjo ujeti. Preveč je bila naravno divja in svobodomiselna in preveč vpeta v evropski prostor, tako po sorodstvenih kakor tesnih prijateljskih vezeh. Ne samo v predvojni kraljevini tudi v povojni Jugoslaviji je v svoji Ljubljani ves čas živela v Evropi. Kot ptica, zvesta sebi, je jadrala v redkem zraku.

Ob tem njenem duhovnem svetovljanstvu pa je bila Lili trdno zakoreninjena v slovenski zemlji. Rod Ahačičev iz Tržiča, široko razvejan in uspešen, še posebej veja, ki ji sledimo nazaj v leto 1755 do Jožefa Ahačiča , rojenega 11.03.1755 in poročenega z deset let mlajšo Marjeto Pogačnik, je njena trdna in globoka slovenska korenina. Njun zadnji, četrti otrok, sin Janez, rojen 25.12.1802 (ki ga je imel oče pri 47 letih, mati pa rodila 37 let stara), je bil Lilin praded. Pri 31 letih se je poročil z Ivano Pollak in združil rodbini Ahačič in Pollak, ki sta nedvomno sodili med najbolj razvejane in znane tržiške rodbine.

Bil je poslovno uspešen in je postal lastnik dvorcu Lisičje, posestev v Vikrčah pod Šmarno goro, jezera pod Krimom in več hiš v Ljubljani, kjer je živel in deloval kot odvetnik. Bil pa je tudi okrajni svetnik v Radovljici in Mekinah. Z njegovim rojstvom so povezana presenetljiva naključja za njegovo pravnukinjo Lili. Rodil se je na božični dan, podobno kakor Lili, ki se je rodila 24.12.1885. A ta sovpad "božičnih" rojstnih dni pridobi poseben pomen ob skritem pomenu priimka Ahačič, ki ga jezikoslovci izpeljujejo iz besede Ahac oziroma Ahacij, kar pomeni pri Hebrejcih ‘Jahve je zagrabil’. Praded, ki je bil čustven, svojeglav in vedno pripravljen kakšno zagosti, hkrati pa imel poslovno žilico, sicer pa 2 leti mlajši od Prešerna, se je preselil v Ljubljano kakor Prešeren in postal odvetnik kakor Prešeren, da sta morala trčiti drug ob drugega.

dvorec Lisičje

Posebneža, kakršna sta bila, sta se hitro ujela in postala dobra prijatelja. Janez je v Ljubljani živel in umrl v enonadstropni bidermajerski hiši s širnim dvoriščem, hlevom in vrtom, ki so se razprostirali na mestu, kjer sta danes kavarna Union in hotel Holiday Inn. Prešernu se je priljubil še zlasti zaradi svojega sočutnega čudaštva, ki tudi njemu samemu ni bilo tuje. Lahko si mislimo, kako je Prešeren od presenečenja odprl usta, ko je na obisku pri Janezu videl, da je ta pred zimo izpraznil eno izmed svojih sob ter vanjo zavlekel celo drevo z vejam in vabil ptičke, da so se na njem na toplem spreletavali.

Prešeren mu je napisal posvetilo, Janez pa je bil eden redkih, ki je šel za njegovim pogrebom in dal za venec. Kot da bi se Janez s svojim "božičnim" rojstvom stegnil k rojstvu svoje pravnukinje in ji s simbolnim prijateljevanjem s Prešernom vsadil v srce pekoči dar poezije.


Valentin Zeschko

                

Iz Janezovega zakona sta izšla dva sinova. Leto dni po poroki Karl (Ignac) Ahačič, Lilin ded, in nato tri leta mlajši Jožef Ahačič. Karl je šel po očetovih stopinjah in se uveljavil kot uspešen odvetnik, ki je še povečal premoženje Ahačičev in postal veleposestnik. Kot Šelenburgov štipendist je pridno študiral, da se je lahko že pri 26 letih poročil z 18 letno Jožefo Zeschko, hčerko industrijalca Valentina Zeschka (brata znane lepotice Josipine Zeschko, ki jo je pri 18 letih zasnubil Andrej Smole, a kasneje poročil industrijalec in fužinski graščak Fidelis Terpinc).

                

Fidelis Terpinc

Karl (Ignac) Ahačič ni samo nadaljeval poklicne poti svojega očeta, temveč je prav tako kakor oče povezal dve znani rodbini (topot ljubljansko in slovensko znani) in hkrati s svojo poroko usodno vplival na življenje svoje vnukinje - v rodbino je vnesel češko kri. Ob tem je kupil Schweigerjevo hišo - danes znano tudi kot hišo Lili Novy, ki je postala rodbinska hiša Ahačičev in Lilin doživljenski dom.

Zveza Ahačič-Zeschko je bila plodna, iz nje je izšlo pet otrok - trije sinovi in dve hčerki, ki so si sledili eden za drugim: Ludowika (*1860), Karl (*1862), Viktor (*1864), Isabella (*1870) in Josef Valentin, ki so ga klicali Pepi (*1872). Oče je dal študirati samo Viktorja - kaj drugega kot pravo !? - medtem ko je namenil drugima dvema - v skladu z duhom časa - oficirsko kariero, morda v upanju, da se bosta izkazala in povzdignila bogati rod v plemiški stan. A ta up se mu ni izpolnil. Najstarejši Karl je ostal samski in brez otrok, živel zapravljivo in zgodaj umrl v Grazu (+1902), Josef Valentin pa je zapustil vojaški stan, da se je lahko poročil z ljubeznijo svojega srca - z igralko, ki ni premogla bogate dote. Z njo je imel dva sinova ( Aleksandra in Karla), ki ju je - preden je iz ljubosumnosti pri 41 letih naredil samomor - stara 12 in 7 let iztrgal s sabo v prezgodnji grob.


Karl Ahačič Josef Valentin Ahačič

Viktor je doštudiral in kot sodnik služboval v Novem mestu, se oženil s Sidonio iz Trsta, s katero je imel tri hčerke Josipino (*1890), Hani (*1892) in Konči (*1894). Najstarejša Josipina, ki so jo klicali Fini, je nadaljevala očetov pravniški poklic in kot ena prvih slovenskih odvetnic skupaj s svojim možem dr. Vladimirjem Grosmanom, sinom slavnega Karola Grossmanna, odvetnika iz Ljutomerja- začetnika slovenskega filma - ustanovila v Ljubljani znano odvetniško pisarno Grosman. Njuna sinova Boris in Vlado sta nadaljevala odvetniški poklic, hči Meta Grosman pa se je mednarodno uveljavila kot redna univerzitetna proferorica za angleško in ameriško književnost na ljubljanski filozofski fakulteti. Lili je vzdrževala vse svoje življenje tesne, pristne stike s svojo sestrično Fini in družino Grosman.

Meta Grosman

Česar nista rodbini Ahačič prinesla sinova, sta pridobili hčerki s svojima porokama. Mlajša hči Isabella (Lilina teta Bella) se je poročila na Dunaj s plemenitim in znamenitim avstro-ogrskim podmaršalom Leopoldom Schleyerjem Ing. von Pontemalghera, navdušenim pilotom balonov, vrhovnim komandantom prvega avstro-ogrskega letalstva. Rojen 1858 na Češkem (Hradec Kralove) in služboval na vojaškem ministrstvu na Dunaju, kjer je leta 1920 tudi umrl. Sin oficirja, končal višjo realno šolo v Mariboru in nadaljeval študij na Tehnični vojaški akademiji na Dunaju. Lahko si predstavljamo, da je prihajal iz Maribora v Ljubljano na plese in sprejeme in da sta se z Izabelo Ahačič ob tej priložnosti spoznala. Po vsej verjetnosti sta bili rodbini plemenitih Pontemalghera in Wallersberg, obe češkega porekla, in z visokim vojaškim stanom podmaršalov na Dunaju v stikih.



Leopold Schleyer von Pontemalghera

Prvorojenka Ludowika Anna, Lilina mati je s tem ko se je 14.2.1885 poročila s plemenitim Guidom, Michaelom von Haumederjem, avstro-ogrskim artilerijskim nadporočnikom iz Innsbrucka,



poročna slika Ludowike in Guida von Haumeder

dokončala usodno nit, ki sta jo njen ded in oče nehote predla za njeno edinko Elisabetho, Karolino, Anno, Valentino von Haumeder kasnejšo Elisabetho Nowy, ki so ji po razpadu monarhije na Češkem zapisali v osebne dokumente ime Alžbeta Nova in ki se je pri nas proslavila kot nenavaden človek in pesnica Lili Novy.

Haumederji naj bi pridobili plemiški naslov, ker so se izkazali v bitkah proti Turkom. Zgodovinski spomin sega po trenutno znanih virih v 17. stoletje k začetnikoma Jakobu roj. cca 1684 na Dunaju in njegovi ženi Jakobu Haumederju, roj, cca. 1668 na Dunaju. Iz tega po imenih nenavadnega zakona se je dokaj kasno cca. 1710 rodil sin edinec Josef Michael Haumeder. Ta se je nekako pri 38 letih poročil s 14 let mlajšo Mario Anno WEINHEIM, iz Štajerske (Fuerstenfelda), s katero sta prav tako živela na Dunaju in prav tako imela sina edinca Karla Josefa von Haumederja - začetnika plemiške rodbine Haumeder, ki je živel na Dunaju in poročil Dunajčanko Eleonore SCHWARZHUBER, s katero sta imela kar devet otrok, od katerih se je peto rojeni Franz Xaver Von HAUMEDER, (Lilin praded po očetovi strani), poročil v Innsbruck in tako rodbino Haumeder razcepil - od glavne dunajske veje odcepil njen tirolski poganjek. Z Lilino prababico Anno PACHNER (edinko Franza Pachnerja in Anne von Angelis) sta imela 3 sinove. Prvorojeni Adolf Von Haumeder, Lilin ded, je v zakonu z WILHELMINE GEMUTH, prav tako iz Innsbrucka, spravil na svet prav tako tri potomce, enega za drugim Lilinega strica Roberta (* 1849) in teto Karoline (* 1850) ter po več kot desetletnem premoru najmlajšega sina Guida (* 1861). Ni si težko predstavljati, da je bil mali Guido v središču pozornosti staršev in da sta imela starejša dva med sabo drugačen odnos kakor do njega. Iz Guida se je razvil zahteven in lahkomiseln fant, ki je raje zapravljal in veseljačil kakor pa ždel nad knjigami. Premožni oče je dobro poskrbel za njegovo študentsko življenje v Muenchnu, predobro, kot je hitro spoznal. Odpravil se je v Muenchen in želel videti fakulteto - a se je izkazalo, da fant sploh ne ve, kje se nahaja. Ta pripetljaj je Guidu čez noč zasukal življenje - znašel se je na vojaški akademiji. "Tam ga bodo že naučili discipline in reda", si je mislil oče in v podzavesti računal, da bo imel ta vetrnjak v vojaškem poklicu zagotovljeno eksistenco.

hiša Lili Novy

Božični deklici je pri treh letih očetov samomor oznanil, da so se vse predpostavke izpolnile in je loputa padla v lino. Še isti dan, naravnost od očetove smrtne postelje, je ded Karl odpeljal malo Lili na svoj dom, v katerem je poslej živela skupaj z zgodaj ovdovelo materjo, dedom in babico do smrti. Muhasta in brezskrbna, je Lili odraščala v baročni Schweigerjevi palači, ki je dobila zanjo pomen in usodo, ki ju tedaj ni mogla slutiti. Kot svetlikajoč sončni žarek je prebadala mrzlo meglo neizgovorjenih besed. Ko je dobila izmikajoč odgovor o očetu, se je v njej prebudil otroški instinkt in o njem ni več spraševala. Stara starša sta ji nadomeščala starša. Ded, strog, kadar mu je šlo za načela, in trmast, kadar mu je šlo za posel, vendar bister in hudomušen, neugnan in robusten - pravi Ahačič - ji je nadomeščal očeta, stara mama ji je bila s svojo milo, češko naravo ljubeča mati, ki vse razume. V Viki pa je gledala svojo starejšo, zaščitniško sestro, zaupnico in posrednico pri dedu. Lili je hitro pokazala, da je instinktivno bitje, ki ne prenese jarma discipline in se ne zna pretvarjati. Šola ni bila nič zanjo. Ko ji je bilo dovolj omejenih učiteljic in puhlega dekliškega hihitanja, je vrgla torbo na prvi kmečki voz, ki je pripeljal mimo, in odkorakala domov. Tako domačim ni preostalo drugega, kot da se sprijaznijo z dejstvi. Poslej so jo doma učile guvernante, ki jih je presenečala s svojimi miselnimi prebliski. Odraščala je ob individualnem pouku pod budnim in blagohotnim očesom deda, ki je v njenih odzivih z nasmeškom prepoznaval Ahačičev značaj, a brez milosti zahteval primerno vedenje. Ko je mala Lili šla pri družinskem kosilu s prstki v skledo po listič solate, je morala vso solato sama pojesti.

Osamljena je sanjarila v sobanah drugega nadstropja z nagačenimi jelenjimi glavami in rogovi na stenah (ded Karl je bil strasten lovec in ribič), s kitajskimi vazami, debelimi, orientalskimi preprogami in porcelanom, srebrnim priborom, starinskimi namiznimi urami in zamolklo sijočim rumenim parketom iz vzorčno položenih deščic, črnimi vrati skoraj do stropa, z razigranimi kasetami in zlato bleščečimi medeninastimi kvakami. To je bil njen svet, iz katerega je - čeprav v drugem nadstropju - tekala naravnost na vrt, vsekanem v pobočje grajskega hriba, da je pod vejami divjega kostanja in med hortenzijami dihala z naravo. Pri desetih letih je na tem vrtu, toplo zavita, v okrilju družine celo noč čemela in prestajala znameniti ljubljanski potres, iz katerega je vstala "popotresna Ljubljana". Po tej cezuri so pri Lili ponovno poskusili z rednim šolanjem v izbranih Huthovih zavodih, v katerih so Lili in učiteljice vzdržale cela tri leta. Domačim spet ni preostalo drugega, kot da so nadebudni mladenki ponovno preskrbeli hišno izobraževanje, pri katerem so se topot daljnovidno odločili, da dajo ves poudarek pouku jezikov. Guvernante so poučevale vedoželjno Lili, ki se je pri tem individualnem pouku povsem spremenila in pokazala značilno ahačičevsko zagnanost (ki to kri vsakič burno požene, kadar zadene ob stvari, ki ji prebudijo dremajoče gene). Zlahka se je odpovedala prostemu času in z nenavadno energijo presedela ure in ure nad knjigami in zvezki, ko se je učila latinščine, staro grščine, nemščine, slovenščine, francoščine,angleščine in spoznavala njihovo literaturo, kulturo in miselno bogastvo.

                               

Ko je ded umrl, je postalo dvajsetletni Elisabeth von Haumeder ustaljeno, družinsko življenje pri babici in materi pretesno, samoumevno je razširila komolce, še posebej, ker ji tega ni nihče branil. Vika je uredila s svojo sestro Izabelo, ki se je poročila na Dunaju, da jo je jemala čez vse počitnice k sebi. Lili je odslej vsako leto odfrfotala na Dunaj k " teti Belli" in pila življenje mlade, lepe, bogate aristokratinje s hlastnimi požirki. Dunaj jo je povsem prevzel ( kdo bi se čudil ?), zaplavala je v široki tok avstro-ogrske prestolnice in evropskega velemesta. A motil bi se tisti, ki bi mislil, da se je predajala samo sprejemom in plesom, aristokratski družabnosti in užitkom. Hitro je odkrila dunajske kavarne, v katerih se je ob skodelici "melange" zakopala v intelektualno zahtevne, še posebej literarne in kulturne revije in časopise, pa ne samo nemške ampak prav tako francoske in angleške. Tam je navezala prve stike v literarnih krogih. To čtivo in ta družba sta jo neustavljivo privlačila.

                               

Ko je kot 26 letna, zresnjena in že odvisna od Rilkeja in Trakla, pripeljala v hišo deset let starejšega avstro-ogrskega polkovnika, češkega porekla, Eduarda Nowyja plemenitega von Wallersberga, s katerim sta se spoznala na plesu v ljubljanski Kazini ( enako, kakor njena mati svojega nesrečnega nadporočnika Guida pl. von Haumederja), je Vika odrevenela in razprla oči. V "Fukslochu" ( lisičji luknji, kot so klicali jedilnico) je stenska ura enakomerno odbijala uro, kakršnokoli že, Ludowiki Anni von Haumeder je grlo drhtelo v krču, hotela je zaklicati "Ne!", pa ni spravila besede iz sebe. Nekaj je odhajalo od nje. Nekaj, česar bi se z lahkoto dotaknila, če bi zbrala toliko moči, da bi stegnila roke. A je stala med podboji, kot bi jo pribili na križ, in občutila je tudi tako bolečino. Neznana sila ji je prehajala telo. Srce ji je tolklo, kot da ji ga udarci ure v "Fukslochu" ruvajo iz prsnega koša, nog ni več čutila. Zrla je slepo kot mrlič in brez besede zapustila osupli par.

Bomba se je prikotalila v hišo, ki je grozila, da bo vsak hip eksplodirala. Iz Vike je bruhnila dve desetletji zamolčana tragedija, groza se je dvigala v njej, da se zgodovina ponavlja. Da se dogaja usoda. Groza, da to presega njene moči. Ko se je v spalnici staršev ( v katero se je preselila po očetovi smrti), vrgla na široko, zakonsko posteljo pod težkim, škrlatnim baldahinom (pod katerim je potem po 38 letih umrla), so se ji pred zaprtimi očmi vrteli prizori iz mladosti. Mladi, radoživi artilerijski nadporočnik pl. Haumeder je vstal iz groba. Guido, ki je kot študent in kadet veseljačil v Muenchnu. V tem polkovniku, ki ga je hči zdaj pripeljala v hišo, kot je ona pred tridesetimi leti Guida, v tem avstro-ogrskem Čehu, je njena češka kri po materi v hipu zaznala zahrbtno klico.

Lili ne bi bila ahačičeve krvi, če bi klonila pred materino nepopustljivostjo. In Vika ne bi bila ahačičeve krvi, če ne bi imela srčne ljubezni in posluha za svojo potomko. Nič drugega se ni moglo iz tega izcimiti kot kompromis, naj Eduard Nowy prinese zdravniško spričevalo, ki bo potrjevalo, da je zdrav.

                        Eduard ga je prinesel.

Obsodil se je na življenje z razžirajočo tajno - na petnajstletni zapor v samici svoje duše in pretvarjanje pred svetom. Obsodil se je na petnajst let notranjih bojev in krčev, praznih upov, razdvojenosti in nenehnih nemih samoobtoževanj, drhtečega strahu, obupa, samomorilskih misli in groze pred resnico. Petnajst let je živel ob ženi in otrocih, v družbah s prijatelji in med ljudmi na cesti z masko na obrazu. Nihče tega ne vzdrži brez cilja, za katerega se žrtvuje, in on si ga je našel v Lili, ki jo je podpiral, kolikor je mogel, jo neprestano spodbujal, v odločilnih trenutkih trmoglavo priganjal, da bi premagala notranje zavore in se predala poslanstvu, v katerega je neomajno verjel. Svoje življenje je zamenjal z njenim. Ranjen od krivde, za katero ni mogel prositi odpuščanja, ponižan od sramote, za katero domači niso vedeli, se je krčevito oklepal te nenavadne, zanosne ženske kot zadnjega držaja pred pogubnim zdrsom v globino - in ji v zameno za to puščal vso svobodo, da bi mu vsak dan darovala blaženost, ko se je iz svojih potepov vračala domov, kot da bi bila veverica, ki vsak dan priskaklja iz gozda po lešnik v njegovi dlani.

                        Lili in Eduard na vrtu hiše Lili Novy

Lilin mož Eduard iunior je bil sin utemeljitelja plemiške družine Novyjev - sin Eduarda Nowyja plemenitega Wallersberga seniorja, ki se je rodil 14.2.1834 v znamenitem kraju Česky Krumlov in umrl 27.8.1907 v takrat znanem zdravilišču Radegund pri Grazu, zdravilnih toplicah, v katere so zahajali gosti iz visoke družbe.

                       

Lilin mož je bil sin očeta, ki se je izkazal v bitkah pri Sulferinu in Custozi, bil za to odlikovan z vitezom reda železne krone II.stopnje in Leopoldovega reda ter se kot Feldmarschall-Leutnant Eduard Nowy Edler von Wallersberg vpisal v Generalsko knjigo cesarske k.k. oziroma k.u.k. generalitete za stoletno in tisočletno habsburško zgodovino. Nadebudni Eduard Nowy Edler von Wallersberg iunior se je rodil v prav tako znamenitem češkem kraju Jindrichuv Hradec.

                        Osmrtnica za Eduardom očetom podmaršalom

Po očetu je podedoval vse, kar ga je dvigovalo v visoko družbo: ime, plemiški naslov in grb. Oči vsega sorodstva so bile uprte vanj v pričakovanju, da se bo izkazal in povečal ugled in imetje rodbine.



Jindrichuv Hradec




Ni se izkazal.

Vojaško kariero je končal kot navaden polkovnik. Niti najnižjega generalskega čina ni dosegel.

Breme, ki ga je od njega terjala aristokratska mentaliteta, je bilo za njegov zadržani značaj prehudo, klecnil je pod njim - da bi nanj zgrmelo nečloveško breme, ki mu ga je namenila usoda.

Vzdržal je do konca.

Preden je neozdravljiva bolezen tako daleč napredovala, da se ni dala več prikriti, je v negotovem času med obema vojnama z energijo in jasnovidnostjo na smrt obsojenega - in s svojo slovansko dušo - z nepopustljivo zanesljivostjo rahločutno krmaril svojeglavo Lili v okolje, v katerem se je prijela njena korenina in je njen duh vzcvetel in obrodil sadove.

Živel je ob Lili in samo za Lili - dokler je mogel - in se zapisal v zgodovinski spomin majhnega naroda, velikega po kulturnih dosežkih.

Lili je odločno ukrepala.

Pograbila ga je in odpeljala na Dunaj k zdravnikom. Rotila je Boga, da ni res, v kar jo je prepričevala zgrožena, preroška mati. V svojem zanosu je trepetala v želji, da bi možu pomagala in si ga ohranila. A je bilo res ! Ko je pred njo zazijalo brezno njegove petnajstletne notranje razklanosti in je zagledala svoje življenje z njim pri dnevni luči, mu je s kamnitim obrazom sporočila, da je konec. - Za vedno.

Zatem sta živela 25 let narazen, Lili v svoji rodbinski hiši v Ljubljani, Eduard v zavodu za obolele avstro-ogrske častnike v Tarnavi na Slovaškem - brez glasu drug o drugem, brez vsakega medsebojnega stika, a s spomini in mislimi, ki jih nimamo v oblasti.




Kitica iz pesmi Mrlič (zbirka Temna vrata)

Vstop Eduarda Novy-ja plemenitega Wallersberga, mlajšega v Lilino življenje pa se ne kaže le v premici njegovega spodbujanja, priganjanja in rahločutnega usmerjanja, temveč žari pahljačasto proti njej tudi iz ozadja, od rodbine plemenitih Novyjev Wallersbergov.

Brat Lilinega moža Gustav, prav tako častnik, se je kot major boril v Italiji in Rusiji, po upokojitvi pa posvetil pisateljevanju; napisal je več zgodovinskih romanov, dejaven pa je bil tudi kot feljtonist v avstrijskih časopisih.

Novystein zdravilišče Radegund     

Stric Lilinega moža dr. Gustav Novy (brat njegovega očeta) se je proslavil kot terapevt in izredno uspešen upravnik zdravilnih toplic Radegund pri Grazu, v katerih je, kot že omenjeno, umrl njegov brat Eduard, podmaršal. V spomin na dr. Gustava Novyja so petični gosti iz občudovanja in hvaležnosti leta 1883 postavili na vrhu hriba v soseščini gore Schoeckl 20 metrov visok obelisk "Novystein" z napisoma „dem Wohltäter vieler Leidenden und großen Meister der Wasserheilmethode“ (dobrotniku za številne trpine in velikemu mojstru zdravljenja z vodo) ter "Von Gott kommt alle Heilung. Ehre den Arzt, denn Gott hat ihn geschaffen." (Od Boga prihaja vsa ozdravitev. Časti zdravnika, kajti Bog ga je ustvaril). Po njem so imenovali tudi pot (Dr.-Novy-Weg), ki vodi od rehabilitacijskega centra do vile Elisabeth?! - Vilo je dr. Novy krstil v spomin na Lili, do katere ga ni vodila samo pot, ki so jo imenovali po njem. Kajti tudi ta veliki zdravnik je nosil v zadnji kamrici svoje duše skrivnost, ki ga je vezala na nečaka in ga zaradi njegove žene težila. Veliko govori namreč za to, da je on nečaku preskrbel lažno spričevalo. - Je našel mir?

    

V prvih letih po drugi svetovni vojni je Lili zadel nov, hud udarec. Njena prvorojena hči Nives je neozdravljivo zbolela. Zdaj je trpela zaradi moža in hčere. Nikomur ni pustila, da bi ji pogledal v srce.

V frančiškanski cerkvi je vsako nedeljo po maši pred stranskim oltarjem z Jezusom na križu na kolenih goreče molila in se trkala na prsi.

Ji je Bog izkazal milost z navdihom, ker je v samoti v sebi živela spomin, da je iz njega črpala moč za stihe, ki jih je od nekod - bog ve, od kod - prenašala na papir?

Na stara leta je bila oče in mati svojima vnukoma
- da sta doživljala njeno mladostno izkušnjo.

Kaj naj bi pomenile te nenavadne ponovitve
v življenju rodu?

Da vse mine in ne mine?


Lili z vnukoma


Vendar naj zaključimo ta rodovni potopis z mirom, ki priteka v nas iz časovne odmaknjenosti. V asociaciji na slavnega zdravilca z vodo dr. Gustava Novyja si ponovimo v mislih ljudsko modrost:

"Die Zeit heilt alle Wunden." (Čas ozdravi vse rane).

Kot voda je, ki vse odnaša.

bp                                         

Viri:

-Lili Novy: Lastna podoba ( Naša žena 22.1.1952)
-Lili Novy: Stara Ljubljana (Naši razgledi 1955 št.2)
-Meta Grosman: Neznana Lili Novy ( Naši razgledi 14.2.1986)
-Boris Grabnar: Spomini na Lili Novy (Naši Razgledi 2.8.1958)
-Mariano Rugale/Miha Preinfalk:Blagoslovljeni in prekleti (Založba Viharnik 2010)
-Jože Javoršek:Znameniti Slovenci: Lili Novy ( Založba Partizanska knjiga 1984)
-www.radegund.info
-www.nacenace.wordpress.com
-www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/zbirka/Mazol.rtf
-http://sl.wikipedia.org/wiki/Valentin_Zeschko
-http://www.familysearch.org/Eng/Search/AF/family_group_record.asp?familyid=5188104&frompage=99
-Boris in Ingo Paš


nazaj na stran "O življenju in rodu"