Nazaj na odzive


SLOVENSKI DOSTOP DO ODPRTEGA MORJA

Čez dve leti se bomo lahko slavnostno spomnili 140-letnice rojstva in obenem s spoštovanjem obeležili 80. obletnico smrti izjemne osebnosti, ki je enkratno zapisana v slovenski zgodovini – generala Rudolfa Maistra – Vojanova. Se bomo takrat tudi spomnili bedne vloge takratne osrednje slovenske oblasti? Najbrž ne. Res smo generalu v čast – končno po tako dolgem času – postavili spomenik. A kaj naj pomenijo spomeniki, če smo pozabili njegova dejanja, njegova razočaranja, bedno vlogo takratne osrednje slovenske politike? Politike, ki se je v odločilnem trenutku odpovedala možnosti pridružitve izvirne zgodovinske pokrajine, doline slovenske domovine? In ker neprebujeni, z vsakodnevnimi malimi dolžnostmi obremenjeni, tavajoči iz dneva v dan, vedno znova prestrašeni, nimamo časa niti možnosti, da se nas dotakne svetel žarek spomina, smo se pripravljeni – tako kot že neštetokrat v naši zgodovini, resda z nekaj svetlimi izjemami – odpovedati celo našemu, od nekdaj neposrednemu izhodu na odprto morje!

Očitno gre spet za eno izmed žalostnih poglavij naše slovenske zgodovine. Kako je mogoče predložiti v razsojanje na mednarodno ad hoc ustanovljeno arbitražo nekaj, kar nam je nesporno pripadalo ves čas naše nekdanje skupne države? Tu danes sploh ne govorim o kopenski meji, o tem, kar je nesporno in je po zaslugi agresivnih in zvijačnih posegov neskrupulozne politične vrhuške naše južno-vzhodne sosede danes sporno ali pa je celo – kljub nedvomnim zgodovinskim dokazom o slovenskem lastništvu – danes že pridobilo status nespornega hrvaškega ozemlja (Savudrija). Pri tem naj tudi na tem mestu ponovim v javnosti že nekajkrat citirano zgodovinsko dejstvo, da je grof Antonio Caccia leta 1893 podaril oziroma zapustil piranski občini svoja posestva Salvatore (današnjo Savudrijo). Torej – na kakšni pravni podlagi naj bi potem to ozemlje pripadalo sosednji državi? Mar na osnovi nekega dogovora dveh nekdanjih komunističnih veljakov (Kardelja in Bakariča), pri čemer vsaj eden od njiju sploh ni vedel, za kakšno razmejitev gre dejansko v naravi, in se mu to kasneje – glede na to da je šlo le za formalno notranjo medrepubliško delitev znotraj skupne federativne države - niti ni zdelo pomembno – kot od nekdaj govori ljudski glas? In čeprav namen tega sestavka ni razprava o teh nerešenih ozemeljskih in mejnih vprašanjih s sosednjo državo, naj vendarle tudi tokrat opozorim na splošno znano dejstvo, kaj je nekdanji hrvaški premier g. Nikica Valentič javno in zavezujoče izjavil v času vzpostavljanja današnjega hrvaškega mejnega prehoda Dragonja: da gre le za začasno, zasilno rešitev, ki bo v primernem roku nadomeščena s prehodom na drugi ustrezni (za slovensko stran nesporni) lokaciji.

In kaj se je zgodilo? Dejstvo, da se je v 17 letih od takrat ta mejni prehod na tej lokaciji (prav tako pa tudi še nekateri drugi na sosednjih lokacijah) samo dogradil in utrdil, je znano. In tudi da gre ves čas za mednarodni prehod. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, pa je: v čigavem interesu je tu (na tej izrazito sporni lokaciji) mednarodni prehod? Da se reke turistov čim hitreje valijo prek slovenske obale v sosednjo državo? Je to interes slovenske države? Če ni, kot domnevam, mar ne bi na tej sporni točki – do izpolnitve javno dane zaveze predsednika

Vlade sosednje države – zadoščal prehod za maloobmejni promet? Ampak to vprašanje si lahko danes (ko je sosednja država tako rekoč že članica EU) zastavimo le še teoretično. Kajti na podlagi znanega arbitražnega sporazuma, na katerega sklenitev je bivši predsednik slovenske Vlade neupravičeno ponosen, lahko pričnemo vsa sporna mejna vprašanja na kopnem in na morju reševati s sosednjo državo šele potem, ko bo le-ta postala polnopravna članica EU (to je po končanem postopku ratifikacije o njenem pristopu pri vseh članicah EU, predvidoma sredi prihodnjega leta). Vendar pri tem ni bistvena dolžina pretečenega roka do pričetka delovanja arbitraže. Za slovensko stran je katastrofa pogoj, da se lahko ta spor prične reševati šele po zaključenem postopku ratifikacije pristopa R Hrvaške k EU. Na dlani je namreč, da reševanje takšnih sporov traja tudi več desetletij in da se celo zastavlja vprašanje, ali do rešitve spora v takšnem postopku sploh pride. Zadošča, da si pogledamo samo reševanje sporov med Nemčijo na eni strani in Dansko in Nizozemsko na drugi strani ali o Gibraltarju med Anglijo in Španijo ali med Poljsko in Češko ali med Kitajsko in Rusijo. Prav zanimivo bo opazovati, kako bo ta naša soseda kot polnopravna članica EU reševala svoja odprta mejna vprašanja s Srbijo, Bosno in Črno goro, ko bodo te njene sosede v postopku pridruževanja k EU!

Vprašanje, ki bi si ga v okviru našega arbitražnega sporazuma morali po mojem mnenju posebej zastaviti, pa je, ali sta njegovi stranki v resnici lahko sami upravičeni za reševanje vseh nalog, določenih s tem sporazumom. Načelno bi to lahko veljalo za urejanje odprtih mejnih vprašanj na kopnem. Nasprotno pa takšen odgovor niti na tej načelni ravni ne more biti pritrdilen, ko gre za urejanje odprtih vprašanj na nekdanjem skupnem jugoslovanskem delu jadranskega morja, ki nikoli ni bil razmejen med posameznimi republikami takratne skupne države. Tako tudi Ustavno sodišče R Slovenije v svojem mnenju št.: Rm-1/09-26 z dne 18.03.2010 nedvoumno ločuje podlage za varovanje državne meje med R Slovenijo in R Hrvaško na kopnem na eni strani in na morju na drugi strani. V prvem primeru utemeljuje njeno varovanje na podlagi načela uti possidetis iuris, v drugem primeru pa na podlagi načela uti possidetis de facto.

Ta razlika seveda nikakor ni le formalna, marveč je bistvena, saj gre v slednjem primeru sploh šele za kakršno koli formalno razmejevanje nekdanjega skupnega, nerazmejenega področja. Zato se najprej zastavlja predhodno vprašanje, kdo so sploh upravičene ali celo nujne stranke v postopku razmejevanja tega doslej (ali že nekdaj?) skupnega dela jugoslovanskega morja. V tej zvezi se ne odpirajo samo vprašanja njegove teritorialne razmejitve, marveč še posebej vprašanja pravic in pogojev njegove rabe in izkoriščanja (po drugi strani pa tudi dolžnosti njegovega varovanja). Glede na to da gre v slednjem primeru za razčiščevanje vprašanja dejanske posesti in rabe, že formalno pravno iz tega ugotovitvenega postopka ni mogoče izločiti nobene izmed nekdanjih republik, pravnih naslednic nekdanje skupne države. Tega ni mogoče storiti še posebej iz razloga, ker gre za ugotavljanje že takrat pridobljenih pravic in obveznosti kakor tudi za urejanje ustrezne razdelitve nekdanjih skupnih upravičenj in odgovornosti na takratni zvezni ravni.

Urejanje slednjih vprašanj na podlagi navedenega zgolj dvostransko sklenjenega arbitražnega sporazuma je zato nujno invalidno. Tudi če bi se neposredni sosedi med seboj sporazumeli (kar pa je glede razmejitve in ureditve rabe in medsebojnih obveznosti – vsaj v nekem razumnem roku – komaj verjetno), takšen sporazum ne bo zavezoval nobene od drugih nekdanjih republik. To velja tudi že danes glede nekaterih zgolj dvostransko dogovorjenih rešitev med posameznimi obmorskimi nekdanjimi republikami (med Hrvaško in Bosno in Hrvaško in Črno goro), ki imajo lahko le začasen karakter, dokler jih ne bodo soglasno potrdile vse članice nekdanje skupne federacije.

Izvajanje navedenega arbitražnega sporazuma je zato zlasti sporno v delu, v katerem se nanaša na razmejevanje in uporabo nekdanjega jugoslovanskega dela jadranskega morja. Še posebej so sporna nekatera stališča in zahteve naše sosede, ki se nanašajo na posamezne razmejitvene točke v tem delu jadranskega morja ter njenih enostranskih poskusov prekvalifikacije tega dela morja v izključno njeno teritorialno morje. Tu gre v zadnjih letih za že kar samoumevno uveljavljanje zapore naše države samo na določen omejen priobalni prostor brez izhoda na odprto morje in brez stika s ključno razmejitveno točko oziroma stičiščem s severnim italijanskim delom Jadrana. Zato seveda ni presenetljivo, če celo najbolj vplivni politiki naše sosede zaničljivo opredeljujejo obmorski status naše države, češ da je ta v resnici omejen le na določeno zaprto obalno mlakužo in da Slovenija – brez izjemne ustrežljivosti Hrvaške (ki pa seveda nikakor ni nujna) – sploh nima nikakršnega neposrednega izhoda na odprto morje. Pri tem naj samo opozorim na pomembna pričevanja (npr. g. Berta Pribaca) in razprave (npr. predsednika DS g. mag. Blaža Kavčiča) o absurdnosti takšnih hrvaških tez, ki nimajo nikakršne opore v dejanskem preteklem dogajanju. Posebej naj še omenim prispevek ge. Duše Krnel – Umek »Slovenci na Jadranu« (v zborniku referatov iz okroglih miz Zavoda 25. junij »Slovensko-hrvaška meja v Istri – preteklost in sedanjost« , Portorož 1998 in Ljubljana 2004).

Kaj je tu v igri, je na dlani. Naši sosedi je – tako kot že ves čas naše nekdanje skupne jugoslovanske preteklosti – Luka Koper trn v očesu.

Tu dejansko ne more biti nikakršnega popuščanja. Vprašanje, ki se zastavlja, je, kakšne možnosti ima danes Slovenija – potem ko je sklenila navedeni prosluli arbitražni sporazum - , da sploh še zaščiti svoje življenjske interese? Naj prosi sosednjo državo, da ji iz njenih luk, še posebej iz Kopra, velikodušno tudi v prihodnosti še dopušča izhod na odprto morje, vsaj brez prevelikih omejitev in zapletov s strani njenih policijskih in še zlasti carinskih organov?

Smo padli že tako globoko?

Zdi se, da prav ta čas poteka zadnja sekunda pred dokončnim padcem Slovenije na beton zaprte, zgolj priobalne jadranske države. V teku je postopek ratifikacije pristopa sosednje države k EU s strani vseh držav, članic EU. To pomeni, da mora Slovenija, če si hoče v prihodnosti še zagotoviti neposreden izhod na odprto morje (ki ga je vse doslej imela), pred sprejetjem akta o ratifikaciji pristopa R Hrvaške k EU uveljaviti zahtevo, da ji R Hrvaška brezpogojno (tudi po svojem pristopu k EU) prizna neposreden dostop na odprto morje. Poudariti je treba, da uveljavitev te zahteve ni v nobenem nasprotju s sprejetimi obveznostmi R Slovenije iz arbitražnega sporazuma. Pri tej zahtevi namreč ne gre za urejanje spornih mejnih vprašanj. Gre za uveljavljanje samoumevnega pogoja, da se s pridružitvijo nove članice nikakor ne morejo poslabšati oziroma omejiti ali celo odvzeti dosedanja upravičenja katere koli obstoječe članice, še posebej če so ta za njen razvoj bistvenega pomena. V danem primeru gre za življenjski interes R Slovenije, to je za zagotovitev nujnega pogoja za nadaljnji neovirani razvoj njenih jadranskih luk!

Bomo ponovno sramotno počepnili kot nekdaj za časa generala, ki ga danes slavimo?

Nazaj na odzive